dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2013

Ena o nasilju

25.11.2013 · 17 komentarjev

Ob dnevu posvečenemu nasilju nad ženskami si ne morem kaj, da ne bi nalepil te zgodbe.

Milče kot so mu prijatelji pravili je bil kar pravi naziv zanj. Bil je res kar mila pojava, manjše postave in dobrodušnega obraza. Bil je prijazen do okolja, do sosedov, do prijateljev, do matere dokler je bila še živa in sploh do vseh, ki so ga obdajali. Marsikdaj je seveda kdo znal izkoriščati njegov neborben odnos do življenja in zastonj so mu prijatelji svetovali naj se ne pusti in naj udari kdaj pa kdaj po mizi, saj je vendar dedec in ne baba.
Ne, Milče ni poznal neprijaznih besed in dejanj. Krivico, ki se mu je zgodila je znal požreti. Takrat se je opravičeval sam sebi in iskal izgovore za svojo nepokončno držo. Ko mu je bilo najbolj težko je našel uteho pri svoji veliki ljubezni. To so bile njegove čebelice. Imel je majhen čebelnjak in tam je bil skrben gospodar. Tam je pozabil na stvari, ki so ga morile in zazdele so se mu majhne in nepomembne.
Bil pa je, ne pozabimo omeniti, priden in sposoben možak. Izučil se je in redno je hodil na šiht. Nikoli ni zamudil ali drugače zanemarjal svojega dela. Sodelavci so radi delali z njim in on z njimi . Kaj malo mu je bilo mar, če je kdo kdaj zahteval, da opravi kakšno njegovo delo, če je moral kar prepogosto skuhati kavico ali pometati okoli strojev. Še celo nesramnosti šefa Flavia si ni pretirano gnal k srcu, le tu pa tam ga je imelo da bi…….. takrat je požrl slino in sam pri sebi zamahnil z roko. Se bo že potolažil, si je mislil. Resda, tolažbe bi bil bolj potreben sam.
Tako so minevali dnevi, meseci in leta. Milče si je uredil dom, kupil si je soliden avto in tudi na knjižici je bilo vedno kar nekaj rezerve. Tudi v družbo je rad šel, saj mu prijateljev ni manjkalo. In, seveda, imel je svoje čebelice. Lahko bi rekli, da mu je kar dobro šlo. Vendar pa! Ja Milče je ostal v svoji hiši sam. Precej let po očetu ga je zapustila še mama, ki je skrbela zanj do svojih poznih let. Po tistem je Milče pogosto tuhtal o svoji osamljenosti, ko je stopal po mrzlih praznih sobah. Ja, ni bil več ravno rosno mlad naš junak, bolj štirideset kot trideset jih je že imel. “Ampak ženska? “, se je pogosto vprašal, “kje bom jaz kakšno dobil?”. Po svoje je bilo to res vprašanje. Če smo rekli, da je bil fant plašen in naiven, je to glede žensk veljalo kvečjemu še dvakrat bolj.
“Ta bo prej zbrcal šefa in mu sprašil nemarno rit, kot pa pošlatal babo !”, so ob neki debati pomodrovali njegovi sodelavci.
Ampak, glej vraga, tudi to se je zgodilo. Kako točno je prišlo do tega ni znano. Pravili so, da je Milče iskal ženo preko oglasa, celo to je bilo slišati, da so mu jo preko cajtengov zrihtali brez njegove vednosti. Vsekakor, začel se je dobivati z Zofko. Nekje s Štajerskega konca je prišla. Ni bila posebno privlačna in nekoliko robato je delovala, znala pa je biti prijazna in se prikupiti naivnemu ženinu. Milče je, kot vedno, porinil na stran negativna, neprijazna čustva. Ni se preveč obremenjeval z njeno zunanjostjo in ni dajal posebne cene temu, da Zofka bolj gleda njegovo hišo in avto kot pa njega. Sicer pa Zofa je bila očitno izkušena ženska in kaj kmalu je znala omrežiti Milčeta s svojo pestro ponudbo hinavščine in zlaganih nežnosti. Njuna zveza je v kaj kratkem času privedla Milčeta pred oltar. Vsi njegovi prijatelji in znanci so bili na poroki in menda so zgledali kot bi opazovali športno prireditev in močno dvomili v izid. Od njenih je na poroko prišla samo njena Mati, stara neprijazna babnica, ki je s svojimi namrščenimi očmi še bolj švigala okoli sebe kot njena novoporočena hčer. Imela pa je za mladoporočenca zelo zanimivo in izvirno darilo. Sebe namreč. Tašča se je meni nič tebi nič, odločila ostati pri Miletu in svoji hčeri in ničesar se Milče ni mogel domisliti s čimer bi to upal preprečiti.
Kmalu po sklenitvi njune zveze so se vse slutnje ljudi okoli njega pokazale za upravičene. Zofa je ob podpori stare kmalu oblekla hlače in Milče je bil v svoji hiši vsak dan bolj hlapec in manj gospodar. V začetku je v svojem presenečenju poskusil kaj urediti pa ni šlo. Ko je prvič poskusil s pogovorom, sta obe bruhnili v ponarejen neutolažljiv jok in par dni ju ni več upal obgovoriti. Še enkrat si je pozneje drznil povzdigniti glas. Takrat si obe ženski nista več trudili s pretvarjanjem, ampak sta planili na možička in komaj se jima je umaknil. Ja celo bežati je moral pred ženo. Pravili so celo, da je baba že takoj drugi dan po poroki obrnila ključ v spalnici in da Milčeta ni več spuščala vanjo. Siromak si je tako postlal v drugi sobi. Moral je ubogati odljudni babnici in vse več časa je prebil pri čebelnjaku in tam premišljeval kako neprijazno je življenje do njega.
Pa nikar ne mislite, da je imel pri čebelah mir. Kaj rada ga je Zofa tudi od tam spravil kakor hitro je pogruntala, da mu to veliko pomeni. Ampak ravno glede taga se Milče ni popolnoma vdal in kmalu je opustila namero, da ga odvrne od nepomembnega hobija. Je pa zato v kaj kratkem času imela po svojem okusu urejene vse ostale hišne zadeve. Nase je imela prepisano vse ostalo imetje in pooblastila za Milčetove knjižice.
Ja, naš prijazni neodločnež je postal bednik, da mu ni bilo primere. Imel je ogromno hišo a je bil praktično brezdomec. Počasi tudi prijateljev ni bilo več, saj nesrečnik ni smel in ni več upal odhajati v družbo. Njegovo delo je tudi postajalo vse bolj mučno. Poleg pokvarjenega Flavia se je tudi marsikateri sodelavec rad delal norca iz njega in njegovih težav.
Nekaj pa se je v nesrečniku le začelo spreminjati. Saj je bil še vedno miren in poslušen. Tudi če so se kovači med krohotanjem grobo šalili z njim; “Če ne boš priden, bomo Zofki povedali !”in podobne neslanosti , Milče ni zgubil živcev. Le nekje globoko v njem ga je začelo nekaj razjedati in načenjati njegovo dušo.
In kakor je postajalo njegovo bivanje bolj neznosno in bolj bedno, bolj je postajal miren, zagrenjen in vase potegnjen. Tista stvar v njem pa je vrela in čakala, da bruhne na dan. In zgodilo se je. Nekako slabo se je počutil Milče in kmalu po malici je odšel s svojega šihta in se namenil domov. Tam ga je po vseh dosedanjih čakalo še eno presenečenje. Ko je stopil v hišo, je ugledal nepričakovani prizor. Zofa se je na njegove, kavču valjala z močnim, brkatim dedcem. V svoji strasti ga niti nista takoj opazila. Ko je Zofka uvidela situacijo je zakričala: “Izgini!” Milče je skorajda podzavestno zbežal,a ga je nekaj držalo na mestu. Skozi možgane so mu brez reda in nadzora bezljale misli in spomini na vsa leta, ko mu je življenje jemalo še tiste male radosti. Gledal je Milče široko in stekleno, v resnici pa je gledal nekam vase. “Kdo si , Mile?”, se je spraševal. “Dom so ti vzeli, prijatelje tudi, čast in dobro ime. še kri ti bodo popili. Kakšen človek, za vraga si, Mile moj?” Takrat se je v njem nekaj pretrgalo. Z neverjetno močjo je ustavil visokega dedca, ki se je brez posebnega strahu, ležerno poskusil obleči in odstraniti iz neprijetnega okolja. Milče je spustil nečloveški krik, tipa podrl na tla, ga nekajkrat s pestjo udaril po glavi. Človek se še ni uspel začeti braniti, ko mu je milče planil v črno grivo in mu med strašnim renčanjem odgriznil célo uho z dobršnim delom skalpa vred. Ranjeni prešuštnik je čisto nag kriče zbezljal iz hiše preko celega trga do svojega avtomobila.
Milče je, čeprav krvav in raztrgan, čisto mirno odšel iz hiše. Imel je odločen korak in nenavaden izraz na obrazu. Ja, z Miletom ni bilo nič več v redu. Iz neznanega razloga je odcapljal nazaj proti fabriki. Tudi ko je prispel tja, je kot izgubljen obstal sredi delavnice in niti pripomb in obgovarjanja delavcev ni slišal. Zaslišal je šele Flavia, ki se je približal za njegov hrbet. “Kaj postopaš tod okoli, cepec? Ali nisi nekaj cvilil, da te šraufa po vampu? A te je Zofa poslala nazaj?”, je v svojem slogu zabavljal Milčeta. Ta je takrat na njegovo presenečenje siknil:”Flavio, peder zagamani, jebemti mater pasjo!” in se obrnil. Ko je slišal Milčetovo nenavadno govorjenje in zagledal njegov okrvavljeni obraz, se je sicer prestrašil a je vseeno spregovoril:”No, Mile, besed pa ravno ne izbiraš danes!” “Motiš se,” je hladno odgovoril “ravno danes sem jih dobro izbral”, in zamahnil. To ni bila več tista ubogljiva Milčetova roka. To je bila težka, močna roka, ki je nosila s sabo desetletja žaljivk in krivic. V naslednjem trenutku je počilo, brizgnilo in Flavio se je nezavesten sesedel ob zidu. Zgledal je, kot bi mu sredi obraza zrasel rdeč zmečkan brokoli.
Milče je zapustil tovarno, kot da bi opravil pomembno delo z istim počasnim korakom in pogledom drogiranca. Ko se je približal domu, ga je najprej pričakal nov šok. Na vrtu njegove hiše je gorelo. Bil je čebeljnjak. Takoj je uvidel, da je prepozno, da bi kaj storil in stopil je proti hiši. Zaklenjena vrata ga niso zadržala. Razbil jih je s kosom cevi v nekaj sekundah. Babnici je našel v sobi. Najprej se mu je na pot postavila stara, ki je nekaj poskušala storiti s prošnjo in jokom. Z nekaj potezami je staro spravil skozi zaprto okno in pristala je z zlomljeno hrbtenico nadstropje niže. Zofka se je tresla v kotu in nase vlekla odejo. Bledo in prestrašeno je Mile prijel za dolgo grivo in z njeno glavo razbil veliko ogledalo. Podrl jo je na tla in obsedel na njej. Z roko je poiskal enega izmed velikih kosov stekla, ki so ležali naokoli in ga z nečloveško močjo celega zabil med njena rebra, ga izvlekel in zabil in zabijal še in še ter ga nazadnje pustil v njenem trebuhu in se opotekel do zidu. Zofa je medtem, ko je spuščala svojo pokvarjeno dušo v kosu špegla po katerem so polzeli koščki njenih jeter še lahko videla svoj agonični ksiht. Čisto na robu je še videla Milčeta, ki je sedel pri zidu, se bedasto smehljal in si z drugim kosom stekla mrcvaril žilo na roki.
Policija in reševalci z Milčetom niso imeli težav. Odpeljali so ga iz mesta in nikoli ga niso več videli. Brez težav so mu rešili roko, glave pa mu menda niso mogli. Na Milčeta so ljudje počasi pozabili. V njegovo hišo so prišli tuji ljudje in pogorišča, ki je ostal za čebelnjakom ni bilo več.
Le redkokdaj, leta kasneje se je kdo spomnil nanj. Tako so enkrat možje v gostilni omenili njegovo ime. Bil je december, mesec boja proti nasilju v družini. Po radiu, televiziji in v časopisih so razglabljale dohtarice in učenjakinje o teh nemarnostih in devale v nič može, ki robantijo v svojih domovih in ustrahujejo svoje ženske. Ja, takrat so omenili tudi strašnega Milčeta in niti eden se ni več spomnil, da je bil kdaj prijazna in mila pojava. Ne, on je bil eden izmed njih. On je bil nasilnež brez primere.

  • Share/Bookmark

Tagi: drugičkrat

Hrana za ego??

16.11.2013 · 23 komentarjev

Nekje smo enkrat že debatirali o tem, kako po nekih mnenjih preveč ljudi izdaja knjige, kako preveč ljudi piše nekakšno poezijo in kako pretirano radi počnejo še nekatere stvari, ki naj bi bile vsaj v principu umetnost . Načelno sem sicer takšno nepotrebno mnenje zavračal. Kako naj bo nečesa takšnega preveč!? Preveč je lahko bolezni ali nesreč, sovraštva in podobnih reči. Ne pa poezije! Tudi če omenimo cinično misel Charlesa Bukovskega, ki gre nekako tako. »da je večina poezije (in verjetno tudi proze) plod pomanjkanja samokritičnosti!«
Čeprav ta uvod in predvsem ta, slednja misel namiguje na to, da poplava tega ustvarjanja pomeni tudi poplavo pisarij slabe kakovosti, temu ne navsezadnje pripomore tudi ta neznosna lahkost objavljanja in celo zelo dostopno tiskanje knjig, tokrat moj namen ni razmišljati o nivoju ustvarjanja. V nedavni debati med kolegi literati smo omenili nek poseben fenomen, ki se nam dogaja in ki mu ne najdemo pametnega razloga in smisla.
Pa naj najprej omenim eno, že večkrat poudarjeno našo lastnost. V mislih imam nekakšno apatijo, naveličanost, nezanimanje za dogajanje okoli nas. Jaz po navadi to ilustriram s kakšno drugo primerjavo, ne s kulturnim dogajanjem, čeprav je pri slednjem to zelo očitno. Običajno te, meni zelo neljube spremembe vključim v kakšno od svojih nostalgičnih zgodb. Zelo simptomatične v tem kontekstu so mi tedanje veselice, plesi v vaški dvorani. Tam so se dogajali vsakih štirinajst dni in zares se ne morem spomniti, da bi bil kdaj kakšen problem z obiskom ljudi. Saj ne mislim, da bi morali še vedno (ali pa spet) ljudje trumoma drveti na gasilske veselice, se napajati z grajskim črnim in se basati ob golici s štacunskimi kranjskimi klobasami, ki je zanje na velikem plakatu nad šankom pisalo, da so domače. Tudi to, da takrat nismo niti pomislili, da je zelo narobe, če desetkrat v enem letu v dvorani igra isti bend, ki smo zanj že skoraj po vrsti vedeli kakšne komade ima v repertoarju, je lahko v teh časih kvečjemu zanimiv spomin.

Ni zelo narobe, da s(m)o ljudje postali nekoliko bolj zahtevni. Problem je bolj, da ta domnevna izbirčnost največkrat zveni samo kot slab izgovor. Če skozi našo selekcijo ne pade popolnoma nič in potem nikamor več ne gremo, potem si moramo počasi priznati, da je kljub našim izostrenim okusom za lepoto, z nami nekaj narobe.

No, pa se vrnimo nazaj k literarnemu ustvarjanju. To je sicer malo kočljivo, saj sem del tega tudi sam. Sicer nisem vedno in povsod neznansko aktiven, ampak želim biti del tega, delno tudi zato, ker se zavedam približno kam spadam in kaj je moj domet. Znalo bi torej zgledati, da je to moje pisanje namenjeno jamranju zaradi tega, ker moje pisarjenje pritegne (pre)malo pozornosti.

Pa temu ni tako. Je pa zelo neprijetno videti, ko na literarnem večeru več ljudi prebira svoje stvari, kot pa se jih je potrudilo priti poslušat in ko celo tako zanimivi avtorji kot Lainšček, Mazzini ali Mőderndorfer na literarni večer privabijo le peščico ljudi. Ampak tu zaenkrat ne vidim kakšne rešitve. To, da so za večino neprimerljivo bolj atraktivne nekatere druge »zvrsti«, pa če mi še tako robantimo, da so manjvredne, to pa tudi ni nič novega.

Vendar pa, bolj gre tokrat za nekaj drugega. Sprašujem se o tej nenavadni neskladnosti med , vsaj na videz, ogromnim številom avtorjev, neznanski produkciji memoarske, etnološke, laično filozofske »literature« , o poplavi boleče, trpeče, do kosti globoke poezije, na drugi strani pa totalno nezanimanje ravno teh mnogoštevilnih avtorjev za to, kaj imajo s svojimi besedami za povedati drugi. Tisti, ki so glede na svoj hobi, glede na svoje navdihe, naši kolegi.
Upam, da je razumljivo, da moja kritika daleč najbolj leti na pišoče, šele potem na tiste, ki naj bi to brali. Sicer mi pa sami lahko poskušate pojasniti, kako lahko na literarni večer, na primer na predstavitev knjige pride samo petnajst ljudi, če pa je prireditev organiziralo društvo, ki ima 30 članov? Seveda moramo med tistih petnajst prišteti kakšnega nečlana in dve knjižničarki, potem da brez težav ugotovimo, da so spoštovani literati nekoga povabili na obisk, potem pa gostitelja enostavno ni bilo doma. Hecna reč, a?

Veliko ljudi opazujem, ki so zelo samozavestni in ponosni okoli vsega, kar je plod njihovih navdihov. In prav je tako. Ne razumem pa, da je to lahko, namesto da bi vzpodbujalo kolegialnost, prijetno druženje, debato na nekem višjem , plemenitejšem nivoju, da je namesto vsega tega, vse to lahko ogledalo tako očitne nečimrnosti in zagledanosti samega vase.

Verjetno je še kar očitno, da gre za reakcijo na enega ali več zelo konkretnih dogodkov. No, to je delno res, vendar pa niti malo ne dvomim, da lahko to mojo jezo prenesemo na veliko drugih področij. Povsod se zapiramo v svoje svetove. In sploh se nam ne zdi narobe, da so tako zelo majhni. Smo pa sposobni včasih katerega od teh svetov razpreti in pokazati drugim. Potem pa smo neznansko presenečeni, da to nikogar za pol pasje fige nič ne briga.

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Kdo je baraba, sploh!?

13.11.2013 · 4 komentarjev

Vse več ljudi srečujem, ki mi pravijo, da so v življenju popolnoma odkljukali medije. Ja, ne gledajo več televizije in ne poslušajo radia. Pa tudi časopisov ne prebirajo več. Če pa že niso popolnoma izklopili teh zadev, pa vsaj ne poslušajo in ne berejo več informativno političnega dela programa oziroma vsebine. In eno je skupno vsem takšnim. Vsi po vrsti trdijo,. Da se jim je po uvedbi te spremembe življenje spremenilo na bolje. Niti eden mi še ni pojamral, da ni dobro in da ne bo dolgo zdržal.
Vseeno pa sem jaz, kakopak se sam nisem (še) sposoben izklopiti, veliko več razmišljal o tistem vprašanju: Koliko zaupate medijem? Vprašanje seveda ne velja za tiste iz prvega odstavka, saj oni so to rešili tako, da te dileme niti ne morejo imeti. Učinkovito in dokončno. Večina, ampak res večina vprašanih pa , v to ne dvomim, na to vprašanje odgovarja, da »ne verjamejo nikomur in ničemur več!« Ta in oni morebiti še doda, da »kar ne pošlata ali poizkusi!!«
Pošteno bi lahko rekel. Ali pa vsaj razumljivo. Ima pa v mojih očeh ta dilema eno zelo pomembno lastnost. Ne govori namreč tako izključno ali predvsem o resnici. Lahko bi rekel, da se mi zaupati in verjeti v tem kontekstu ne zdi čisto ista stvar. Celo bi lahko rekel, da širjenje laži ni eden večjih problemov, ki jih imamo z mediji. V bistvu se skozi medije brez tega, torej s čisto resnico, da postoriti vseh sort.
Novica, reportaža, celo anketa lahko že s pravilnimi podatki, le primerno izbranimi, opremljeni in pridobljeni na osnovi premišljenih kriterijev, pomeni nekaj čisto drugega, kot podobna, celo skoraj enaka, ki uporabi malo drugačno sito, ko odbira tisto, kar bo resnično prišlo do nas. Problem ni samo ta, da na ta način prikrojeno obveščanje ni široko in dovolj objektivno, problem je, da mediji delujejo manipulativno. Se pravi, da so kriteriji narejeni tako, da ne obveščajo o najpomembnejših vidikih in dejstvih, ampak to obveščanje podredijo interesom lastnikov in politike. Že navadna anketa se z majhnimi modulacijami iz orodja za merjenje mnenja spremeni v nekaj kar to mnenje oblikuje.
Velikokrat ljudje omenjajo, da bi morali biti mediji »uravnoteženi«! Tega nisem nikoli razumel. No ja, saj vem, da je govora o tem, da bi morali biti deležni komentarjev tako levo, kot desno razmišljujočih novinarjev. Kot rečeno, tega ne razumem povsem. Mnenja sem, da bi predvsem potrebovali dobre komentarje, sposobnosti, da jih z nečem uravnotežimo pa moramo imeti sami. Če, na primer, zamahnemo z roko in zavržemo vsako misel na branje že zato, ker se nam zdi, da avtor ni pravilno politično orientiran, potem nam zadeve ne bo nihče mogel uravnotežiti
No, pa dovolj teoretiziranja. V bistvu nikoli ne padem v takšno modrovanje, če me nekaj ne ziritira. Včeraj in danes je bilo to, pa ne zgolj nekajkrat, poročanje o strašnih goljufijah pri opravljanju, oziroma v resnici kupovanju, vozniških dovoljenj in brisanju kazenskih točk. Mislim, nedvomno sleparija in kriminal. Ne glede kako obrneš.
Kar me je nekoliko razjezilo je blebetanje vseh po vrsti, novinarjev in strokovnih komentatorjev o tem, da gre predvsem in najbolj za to, da naše ceste niso varne zaradi tega, ker sleparji pač niso po reglcih osvojili potrebnih znanj. Saj bi lahko na dolgo o tem ampak vse pove njihova kronska ugotovitev, da so zlikovci konec koncev še »najbolj prevarali sami sebe«! O marijamadona!
Iz nedavnega streljanja v Mariboru zares nisem in ne želim delati zgodbe, čeprav bi bilo za podkrepitev mojih tuhtarij tisto dogajanje še kako primerno. Gre pač le za dogodek, ki je za neke ljudi tragedija. Bi pa omenil zanimiv poziv policije teden ali dva nazaj. Takrat je neznanec, tako je bilo v poročilih, okradel živilsko trgovino nekje na Gorenjskem. »Policija prosi, da jih vsak, ki o dogodku kaj ve, obvesti na številko topato!« Viš ti vraga!?
Saj pravim, ne želim risati morilcev, kot junake in tatov, kot Robin Hoode, zagotovo pa ne bom v teh časih in v tej državi žandarjem špecal nikogar, ki bo iz štacune laufal z ukradeno štruco pod pazduho. Ko bo bežal pred policajem, se bom še umaknil in mu naredil prosto pot. Mogoče en dan jaz ne bom imel druge izbire. Kakor se stvari odvijajo, bo morda vse pogosteje kje nastal kakšen Bonnie and Clyde fenomen. Potem pa kakor obrneš. Kriminalec ali junak. Ene od teh dveh variant se oblast očitno boji!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

Za Martina iz arhiva

10.11.2013 · 4 komentarjev

V deželici, ni bilo nič več tako kot prejšnja leta. Spominjal se je še Janez tistih let. Marljivi so bili njegovi rojaki in veseli.Delali so trdo vse dneve na svojih poljih in majhni so bili njihovi pridelki. Vendar, njihova skromnost in poštenost jih je držala pokonci. In ljubezen. Njihove blede drobne ženičke so jih ljubile in vsem so se rojevali rdečelični kuštravi kričači. Tudi poveseliti so se znali Janezovi rojaki pred leti. Zaplesali in zavriskali so ob harmoniki in vriskanje se je slišalo in fantovska pesem. Radi so popili kozarec domačega vina ob takšnih priložnostih. Ma, kaj kozarec? V resnici so se zaslužene kapljice napili kot krave. Takrat so radi ponosno udarili po mizi in se kdaj pa kdaj tudi malo zmikastili a so se že naslednji dan hiteli opravičevati in gladiti neprijetne spore. Drugače pa se niso prepirali. So pač skrbeli za svoje stvari. Niso se pehali za blagom in veljavo. Zadovoljni so bili s svojimi hišicami in toplino v svojih številnih družinah. V oblast se pa še posebno niso vtikali. “Komanda mora bit” so pogosto rekli in vse je teklo svojo pot. Ja, srečni so bili ljudje v tistih letih.
Dandanes pa slika ni več takšna. Ne, niti približno ne. Marljivost in garanje je zamenjala preračunljivost in potuhnjenost. Glavna in najbolj cenjena aktivnost je uporaba komolcev in jezika. Polja in pluge je prerasla robida. Oženi se le tu in tam kateri in njihove babnice nimajo več tistih prijaznih drobnih pogledov. Predvsem pa nikjer ni več videti otrok. Le tu in tam se kakšen debelinko drži krila svoje matere.

In veselice, kozarec vina med prijatelji? Kakšne veselice neki, kakšna pijača? Škoda se zdi prebivalcem časa in še bolj denarja za takšne neumnosti. Čas in denar je potrebno trošiti za svoj vzpon. In vzpenjali so se Janezovi rojaki po lestvicah v politiki, denarništvu in vsej podobni ropotiji. In vse lestve so vodile le še bolj stran od ljudi. In sreča? Sreče Janez med temi ljudmi ni več videl. Ja, res, standard in demokracija sta prišla med prebivalce dežele.

S takšnimi mislimi se je Janez približal ulici, kjer se je kar trlo ljudi. Pririnil se je nekako do ceste in ugledal strašen prizor. Po poti ob kateri je mrgolelo gledalcev, je peljala žalostna in grozovita kočija. Dva konja sta vlekla voz na katerem je bil v železni kletki privezan možakar srednjih let. Bil je videti zdelan in uničen od pretepanja. Očitno je bil tudi več dni privezan na stebru na trgu, kjer so ga debele branjevke sramotile, ga ljudje obmetavali z gnilo solato in kjer so otročaji scali po njegovih nogah. Janez je kar otrdel od groze. Tudi marsikateri od ostalih prič strašnega dogajanja je bil zgrožen. Pa ne vsi. Prenekateri je kar privoščljivo ogledoval nesrečnika, ki so ga peljali na očitno zadnjo pot. Marsikatera gospodinja je jezno gledala hudodelca in navijaško dvigala pesti proti njemu.
“Kaj hudiča pa je zagrešil?” je Janez pogumno vprašal.
“Pšššt!” se je sunkovito odzvalo ducat ljudi hkrati in Janez je imel občutek, da je postavil prepovedano vprašanje. Bom raje tiho si je mislil.
“A je koga fental?” je tiho siknil, ko ga je spet premagala radovednost.
Zdelo se mu je, da se je nekaj ljudi zahihitalo. Eden njegovih znancev je stopil stran od množice in stopil bliže k njemu. “Daj no bodi pameten! Če koga ubiješ, se ti vendar v teh časih ne more zgoditi kaj hudega. Tudi če ti kdo kaj dokaže, se lahko pritožiš na postopek ali pa zahtevaš zamenjavo sodnika.”
“Se pravi, da je ropar!?”
Po odzivu sodeč, je ustrelil še bolj mimo. Kdor krade je v teh krajih bogat, ne zaprt, so mu na hitro pojasnili in se trudili v miru opazovati dogajanje.
A Janez je vrtal in jih motil. Zvrgli so mu še posilstvo, incest in izsiljevanje.
Vse bolj groza je bilo našega junaka. Obsojeni nesrečnik je klecnil in presunljivo kriknil v svoji agoniji.
“Veleizdaja!” se je domislil Janez zadnje možnosti. Prisotni so zavili z očmi. Kaj le lahko izdaš v tej naši demokraciji, saj vsi vse vedo!!!!
Janeza je postalo groza in prestrašeno in proseče je streljal okoli sebe s svojim zmedenim pogledom. Procesija se je pomaknila proti morišču. Med hojo je Janez zavil v temačno vežo, za sabo potegnil svojega znanca in ga grobo pribil ob steno..
“Kaj se dogaja za božjo voljo, pojasni, pojasni!!”
Znanec se je sprijaznjen z brezizhodnostjo položaja odločno zazrl v Janeza in pokazal svoj ravno tako prestrašen obraz.
“Janez, kaj ti še ni jasno!” je rekel in glas mu je zadrhtel. “Napil se ga je !”

(function(i,s,o,g,r,a,m){i['GoogleAnalyticsObject']=r;i[r]=i[r]||function(){
(i[r].q=i[r].q||[]).push(arguments)},i[r].l=1*new Date();a=s.createElement(o),
m=s.getElementsByTagName(o)[0];a.async=1;a.src=g;m.parentNode.insertBefore(a,m)
})(window,document,’script’,'//www.google-analytics.com/analytics.js’,'ga’);

ga(‘create’, ‘UA-45603168-1′, ’siol.net’);
ga(’send’, ‘pageview’);

  • Share/Bookmark

Tagi: drugičkrat · črkar

Mimo raufnka!

2.11.2013 · 23 komentarjev

Že to kako sem se opremil je kazalo na to, da sploh ne bom šel na britof. Obul sem ta pohodne čižme in s sabo vzel palice. Dan je bil tak, da dvomim, da sem že kdaj doživel takšen prvi november. Ljudje so srebali svoje kavice pred bifeji, kot da bi bil junij ali avgust. Pa tudi, če še malo ostanemo pri prazniku, svojim rajnim prednikom znam nameniti misel in z njimi reči besedo ali dve tudi če ne stojim pred kamnom, ki smo jim ga postavili na pisani njivi tišine.
Zakoračil sem, kot sem pred odhodom napovedal doma, v nasprotno smer kot ponavadi. Ponavadi naj bi bilo proti Hlevišam. No pa ne ravno toliko »po navadi« saj mi ne rata tako zelo pogosto dvigniti riti in se za tisto urico spoprijeti s strmino.
No, tokrat sem šel na drugo stran. Namenil sem se mimo rudniškega dimnika na Ledinsko razpotje in v Spodnjo Idrijo. To, a veste, je tam kjer sem še vedno doma, tudi če stanujem že nekaj let v Idriji. Do Fare je po cesti samo pet kilometrov, zato takšna smer ni posebno racionalna, če gledamo konfiguracijo in kilometre. Kot tudi tista iz prejšnje ture, ko sem šel na drugi strani doline, mimo psihiatrične čez Cerkovni vrh in sem se potem spustil do spodnjeidrijskega britofa. V resnici je to nekako tako, kot če bi želel iz Ljubljane v Trst pa bi šel enkrat tja dol čez Celovec, naslednjič pa čez Varaždin.
Pa seveda razdalja ni pomembna in to, da bi prišel čimprej na cilj tudi ni glavni namen. Pa sem šel do »raufnka«. Tisto hišico na vrhu hriba nad rudniško topilnico sem toliko let gledal. Nemogoče je zadevo spregledati vsakič, ko se pelješ mimo. Pa vendar nisem še nikoli sprejel fatalne odločitve, si vzel tiste slabe pol ure in se povzpel gor. Mogoče mi je v glavi ostala tista nelepa slika izpred desetletij, ko je še tekla proizvodnja živega srebra in je bil dimniški grič gol, zastrupljen in nekako grozeče rumen.
No, ko sem včeraj prisopihal gor, mi je bilo jasno, da se je narava od takrat dodobra opomogla in drevesa so se kar dobro približala raufnku. Pa naj še povem za kakšen objekt gre. V bistvu za tovarniški dimnik, le da so inženirji enkrat v preteklosti, namesto na primer tiste trboveljske pošasti, dimniško kineto iz topilnice speljali po hribu in samo na vrhu zgradili petmetrsko dimniško hišico.

fabrški dimnik

Od tam naprej nisem vedel prav dobro kam in kako, pa me je prijetno presenetila lepa in celo markirana steza. Dobro, malo preveč postavljena pokonci, tako, da sem na vrh prišel čisto zgonjen, moker kot miš in z mehkimi nogami. Padlo mi je na pamet, da se počutim nekako tako kot človek, ki je popil štiri pire in dva vinjaka. No, hvala bogu, jaz sem imel to od bezljanja v breg. Mnogo bolje!
Mi je pa ravnina hitro povrnila stabilnost in po četrt ure sem bil že pri kmečkem hramu. Pa, a ni bil hudič, da se je Špičk prav ta dan od vseh zamislil zapreti svojo bajto. Jaz pa žejn kot hudič. Tisti zeleni radler v mislih se je razpočil kot mehurček. Nažlampal sem se vode in šel naprej. Skozi pečniške mline, posebno ob veliki vodi kar atraktivne soteske, kjer je včasih ropotalo nekaj mlinov, zdaj pa so tam bolj ali manj samo še ruševine, sem se spuščal proti Fari. Te steze so bile za razliko od idrijskih poti že moje stare znanke. Le malo obuditi sem jih moral, leta ko sem se zelo, zelo pogosto potikal po tistih krajih so že nekje zelo daleč.

fara

V glavnem, pot v dolino sem tudi brez markacij zlahka našel. Tam je bila tudi kava in radler. Čez eno uro pa še trola, ki me je peljala par milj nazaj proti toku.
No, evo. Tokrat pa mali potopis. Poslikal sem tudi nekaj fotk pa niso vredne objave. Bom moral zamenjati orodje (fotkič ali pa vsaj telefon). Še namen izdam. Rad bi se vsaj toliko sprifal, da bi šel enkrat drugo leto na en malo večji grič. Pa bom očitno moral še kar velikokrat na trening. Pa še koleno bi prosil naj … mislm, nehaj s tem! lp

  • Share/Bookmark

Tagi: miks