Hudodelec

26.10.2013

Sodnih palač nisem prav dostikrat videval od znotraj. Hvala bogu! Zelo si želim, da se to tudi v bodoče ne bi spremenilo. Prav zagotovo pa tega nikoli ne moremo vedeti. Še posebno v teh časih ne. Ne zdi se mi še prav dolgo tega, ko smo se posmehovali raznim zgodbicam iz Amerike, kjer so se ljudje zaradi najbolj bizarno nesmiselnih peripetij tožarili in iztožili nemarno velike denarje zaradi malodane smešnih dogodkov in pahnili posameznike ali cela podjetja v bankrot. V spominu mi je ostala tožba, ko je babnica ugonobila mačka v mikrovalovki potem pa s pomočjo spretnega odvetnika dobila mastno odškodnino, ker izdelovalec ni napisal v navodilih, da aparat ni namenjen za sušenje domačih živali. No, vidite, in predrage Amerikance, prebivalce obljubljene dežele onkraj morja, smo začeli v teh stvareh kar lepo dohajati. Ni nam več dovolj , da se vsak tretji prebivalec Slovenije tožari zaradi pol metra zaraščenega obronka ali pa zaradi sto evrov v nepravičnem testamentu. Ne, poleg teh preprostih, primitivnih pravd smo kar lepo začeli tudi bolj sodobno Amerikaidno prakso. To počasi ampak vztrajno vodi v degenerirano družbo, kjer ljudje ne bomo več mogli normalno, sproščeno komunicirati, kjer bomo pretehtali vsako napisano besedo, kjer se ne bomo upali deliti ženskam komlipentov in kjer se bomo bali požvižgavati med hojo ali pobožati otroka, ki nam bo odprl vrata.

Tisti dan sem vstopil na sodišče iz prav posebnega razloga. Hotel sem videti kaj se dogaja mojemu znancu, ki mu sodijo v tisti dvorani. Bil je moj stari prijatelj Marinko. Že samo po sebi se mi je zdelo neverjetno, da se je znašel v takšnih težavah. Prijjazen in dobrodušen kot je vedno bil.

Vsedel sem se v klop bolj zadaj. Tam je bilo že kar nekaj ljudi. Tam je bilo nekaj mladih deklet, ki so pritajeno klepetale in se vsake toliko sikajoče zahihitale, da so ostali obračali glave in zavijali z očmi. Ocenil sem, da so študentke prava. Tudi nekaj fantov , ki so sedeli bolj zadaj so dajali takšen, vendar trenutno bolj resen vtis. Tam je sedelo tudi nekaj znanih ljudi, Marinkov sosed Tone, dva ali trije njegovi sodelavci in seveda Mici, njegova ženička.

Nenadoma je to sejemsko vzdušje prekinil prihod spoštovanih sodnikov, tričlanske porote in odvetnikov. Gospodje so bili oblečeni v dolga škrlatna ogrinjala, v rokah so nosili aktovke in mape , izpod obrvi pa so jim streljali strogi pogledi, ki so kazali njihovo spoštovano moč. Še sreča, sem pomislil, da nimajo na beticah še tistih angleških lasulj, ki zgledajo, kot bi ovci odtrgal fliko krzna z riti in si jo posadil na glavo.

Poleg advokata, ki naj bi obtoženca branil je v sodno dvorano pricapljal tudi Marinko. To je možakar krepko preko sedemdesetih let sicer dober in običajno optimistično razpoložen. Vedno je bil skromen pa vendarle ponosen in pokončen mož. Vse tisto malo v življenju je prigaral in zaslužil. Nikoli ne bi nikomur ničesar vzel in predvsem, nikoli ne bi nikomur storil kaj žalega. A danes je zgledal čisto drugače, sključen in boječe raztresen. Prav hudo mi je bilo , ko sem ga videl takšnega.

Ko so se vsedli na svoja cenjena sedišča vsi glavni člani tega meni nejasnega procesa, je sodnik prebral nekaj glavnih stvari. Na mojo osuplost sem šele takrat zvedel , da je Marinko obtožen fizičnega napada. »Ja !«, sem si mislil »to pa moram videti!«

Potem je nekaj na kratko prebral Marinkov branilec, starejši odvetnik, nekoliko zdelanega videza s sinje šekastim nosom in rdečimi očmi. Določili so mu ga po službeni dolžnosti. Za Marinkovo penzijo se te dni ne dobi advokatov.
Nasproti sedeči mož je za te uvodne besede porabil nekoliko več časa in tudi splošen vtis je dajal drugačen. Žugal je z iztegnjenim kazalcem in nejeverno odkimaval ob opisovanju strašnega zlodela drobnega starca.

Poklicali so pričo. Priča je bila kar v bistvu kar žrtev sama. Ko je tip prikorakal v dvorano mi je skoraj vzelo sapo. Meter devetdeset in najmanj sto kil težak mladec, ki bi brez težav dobil službo kot bodyguard.

Njegov odvetnik ga je začel spraševati, kako se je vse skupaj zgodilo. Mladec je povedal kako je bil napaden. Iznenada in potuhnjeno je bilo menda. Spretni odvetnik ga je spodbujal in ob nekaterih njegovih besedah, ki so bile vredne sonetov nesreče, so ljudje v dvorani presunjeno vzdihnili. Posebno mučni so bili dokazi. V dokaz o poškodbi je gospod predložil kopico izvidov, ki so bili polni zloveščih latinskih diagnoz. Za konec svojega prvega izvajanja je predložil še sliko ranjene glave ubogega napadenca. Ko je fotko na monitorju tretjič povečal, se je res pokazala manjša modrica nekje na desni strani čela.
Branilec je atleta potem nekaj spraševal o času dogodka in o njegovih vsakdanjih navadah in hitro mu je zmanjkalo idej , tako da se je utrujeno vsedel nazaj zraven obtoženca.

No, in tudi obtoženi Marinko je kmalu prišel na vrsto. Stopil je na sredo dvorane in se krčevito prijel ograjice pred prostorom za priče. Visoki odvetnik ga je začel zelo na hitro spraševati in mu pokladati besede na usta. Priganjal ga je pri vsakem odgovoru in vse besede zmedenega možička so bili v stilu: »no ja, hm, ne vem » Če je hotel povedati daljši stavek, ga je osornež prekinil, mu jemal besedo in peljal zadevo po svoje naprej.

Mislil sem, da bo Marinkov zastopnik postavil kakšno stvar na svoje mesto. Pa sem se motil. Sicer se je mož očitno trudil. Prijazno je začel in postavil je nekaj vprašanj, ki so Marinka pomirila in zgledal je za trenutek bolj gotov sam vase.

»No, gospod , pa opišite sam dogodek!« je rekel v tistem trenutku. Prav razveselil sem se tega vprašanja, saj do sedaj še ni bilo niti približno jasno za kaj gre! Marinko je začel nekaj o tem kako je butnil tipa in kako se je ustrašil…
»Potem je pa on……«
»Hop, ugovarjam, ni povezano s primerom, ni RELEVANTNO!!!«
Tožilec je zagnal cel kraval in spet je padlo v vodo upanje, da bom zvedel kaj se je v resnici sploh zgodilo. Sledilo je še nekaj formalnosti, nekaj nerazumljivega branja ter kratek zaključek branilca in za spoznanje daljši od gospoda na nasprotni strani. Vsega skupaj smo bili tam že kar blizu treh debelih ur. Sodnik nas je takrat poslal ven iz dvorane in očitno je bilo, da se bliža bridka odločitev.

Na širokem hodniku sem stopil kar takoj do Marinka. Sedel je sam na klopi, utrujen in ubog. Mici je odšla že domov, njegov nesposobni odvetnik pa v pritličje na dva deci. Marinko pa je sedel tam kot bi bil zapuščen od ljudi, boga in pravice. Imel je tisti starčevski pogled , ko imaš občutek da se bodo iz oči zdaj zdaj vsule solze po suhih zgubanih podočnjakih.
»Za božjo voljo, Marinko, kaj se je zgodilo?« sem povprašal.
»Verjemi, da mi je komaj kaj bolj jasno kot tebi!« je hripavo odgovoril. » edino to mi je jasno, da bom zaradi nečesa ob par penzjonov, saj drugega tako ali tako nimam, da bi mi vzeli.
»Ja no, pa kako ti je padlo na pamet , da si skočil na takšnega deca, madona!«
Odkimal je in zavil z očmi ob teh mojih , očitno neumnih besedah.
»Ma kaj skočil, saj veš da nisem nikoli v življenju nikomur nič storil. Tema je bila, slišal sem nekakšen hrup pa sem šel pogledat. Ko sem sem prišel dol po stopnicah in stopil okoli vogla, sem treščil z glavo v tistega orjaka. Vidiš to je to. Da me je on potem zbrcal in oklofutal mi pa še povedati ne pustijo.«
»Ježeš, moj Marinko!« sem še naprej zmajeval »če je meni kaj jasno!! Ja, kaj si pa delal pri tipu?!«

»A res ne razumeš, bedak« je skoraj skočil pokonci in požugal mi je s svojo stisnjeno koščeno pestjo. » A ne razumeš? Saj je bilo v mojem kevdru!«

  • Share/Bookmark

6 odgovorov v “Hudodelec”

  1. mijau pravi:

    Ne more Marinko nič, če mafija skup stopi.

  2. ANA BALANTIČ pravi:

    Ja, ja vseh sort načini so, da se danes pride do denarja.
    Pa še vse možne inovacije baje niso izkoriščene. Če bomo morali še za dež, ki nam ga pošilja preljubi bogec plačati, potem verjamem, da se je tej ljubi zemljici res premaknil pol za kakšno stopinjo, da hudič v nekaterih glavah klati take. Gorje nam!

  3. miri pravi:

    A je tip raznašal časopise pa je pomotoma zavil v kevder?

  4. daredare pravi:

    @Mijau, seveda. V bistvu že proti eni barabi pošten človek težko kaj doseže, kaj šele proti celi združbi!!

  5. daredare pravi:

    @Ana, ampak malo bomo pa le moral brcat prej, kot nas čisto stisnejo, al kuga!?

  6. daredare pravi:

    @Miri, dobra :) ! Sreča, da tip, ki bi to znalo leteti naNj, ne bere blogov. Če sploh bere!? No, pa tudi če bi prebral, bi mu itak moralo tudi kapniti za kaj gre :) !

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !