Tako ne bo šlo!

10.10.2013

Ko je Marinko tisto jutro prijel svoje orodje v roke, se je v resnici vedel malo čudno. Ni čisto vsakdanje, da si kovač navsezgodaj zjutraj, še prej, kot se loti dela, tako pozorno ogleduje svoje, že tisočkrat videno in otipano kladivo. Če pa zraven očitno še nekaj sikajoče šepeta sam vase, kot bi z omenjenim delovnim sredstvom imel neprijazen, mučen razgovor, pa je to še toliko bolj posebno. Nenavsezadnje, začetek šihta, vključno z orodjem, ki ga za svoje delo mojster potrebuje, je takšna rutina, že tolikokrat enaka in nespremenjena, da je vsako, že malo drugačno obnašanje, opazno takoj in ga ni mogoče zgrešiti.

Mogoče je Marinka malo vrglo s tira dejstvo, da je zamudil na šiht. No, šlo je komaj za dve ali tri minute, vendar to se mu res ni nikoli dogajalo. Nasprotno, vedno se je zmrdoval nad zamudniki, posebno tistimi stalnimi, ki so se pač svoje nerednosti navadili in so celo na popoldansko izmeno kdaj pa kdaj zamudili. Poleg vsega pa zamude niti ni bil sam kriv. Nekaj se je dogajalo na cesti. Nekakšno zbiranje, odhod na zborovanje ali nekaj takega. Zastoje so povzročili kmetje s svojimi hrumečimi traktorji. Madona, še vedel ni, da imajo kar po vrsti vsi takšne ogromne, sto, sto dvajset konjske zverine. Z vsake stranske ceste so prihajali in se postavljali v vrste. To pa je seveda povzročilo zastoj. To je bil pa že zadosten razlog, da je bil Marinko že navsezgodaj malo siten. Dejstvo, da so ostali po večini zamudili še nekaj minut več, mu ni bilo v kakšno posebno tolažbo.

»Meni bodo grozili!? Meni manjšali plačo! Meni očitali privilegije!« in še nekaj podobnih vprašanj je sikal Profesor sam sebi v brado medtem, ko je ihtavo zavijal na počivališče ob avtocesti. Novice, ki jih je poslušal so mu sicer dvigovale tlak. O svojem delu je imel zelo drugačno predstavo, kot pametnjakoviči, ki so blebetali po radiu. No, morebiti res ne opravi več ravno veliko ur. Včasih dela kakšen dan v tednu, včasih še tisto preloži na asistenta, včasih … ampak, porkaduš, kako sem pa prišel do tega? Menda ne popolnoma brez truda in sposobnosti!? Menda vsak idiot tudi ne mora biti visokošolski profesor. Starec je takrat parkiral na senčnem prostoru, odprl okno in si otrl potne srage s razgretega čela.
»Jim bom že pokazal!« je že vnaprej zmagoslavno zaključil medtem., ko je vlačil iz žepa svoj mobitel
»Zadržan sem!« je bilo kratko sporočilo. Na odgovor uslužbenke ni čakal.

»Zadržan je!« je bilo hladno obvestilo in tudi reakcija študentov, ki so sedeli na hodniku ni bila posebno burna. Zgledalo je, kot da so mladenke in dva kuštravca že vajeni takšnih dogodkov. Nekatere stvari so pač takšne sorte, da proti njim ne moreš nič. Vsaka misel na boj je že vnaprej obsojena na propad. S temi mislimi so, sicer očitno malodušno pa vendarle sprijaznjeno in brez pretiranih čustvenih reakcij, drug za drugim vstajali in zapuščali tisti hodnik. Bodo pač naslednjič rešili problem, ki bi ga mogoče lahko že danes. Le ena od njih je še malo postala in obstala ob visokem oknu na koncu slabo osvetljenega prostora. Zrla je v meglo med platanami, ki so čuvale park pred faksom in verjetno razmišljala kako naprej. Komu povedati, da je na videz majhna težava zanjo verjetno veliko večji problem. Mogoče je bila to celo zadnja priložnost. Nič, je odmislila in otresla s sebe trenutno žalost. Hčerkico mora prevzeti ob dveh in jo oddati tašči, najkasneje ob treh pa se mora narisati za tistim njenim šankom. Šolana kelnarica, ki ji manjka izpit. Če bi uspela do konca poletja … ja, zdaj ni časa za takšne misli. Obrisala si je na hitro oči, z ogledalcem preverila maskaro in pohitela za drugimi.

Dohtar je svojega predstojnika poslušal mirno. Pustil mu je, da je zrecitiral svoje litanije o racionalizaciji in podobnih rečeh. Vedel je tudi sam kam peljejo stvari. Poskušali bodo rezati tu in tam. Vedel je, da tudi sam z vso svojo veličino ne bo izjema. No, vsaj poskušali bodo odškrtniti del njegove plače. Njemu?! Strokovnjaku, ki rešuje življenja! Nič ni motil direktorja pri njegovem pojasnjevanju in tudi njegov odgovor je bil kratek, brez ugovarjanja in kreganja.
»Dobro!« je na kratko, hladno in flegmatično pa niti ne neprijazno zaključil dohtar svoje poslušanje in že v naslednjem trenutku odbrzel skozi vrata. Razumljivo je, da gospodu ni bilo po volji, kar se dogaja. Razumel je, da je treba v tej državi vsled strašne krizne situacije postoriti nekaj stvari, uvesti ukrepe, vzeti nekaterim, ampak, da se lotijo njega!?
»Dobro!« je še enkrat siknil, tokrat sam pri sebi. Zgledalo je, da ima za svoj problem v rokavu rešitev. Težko bi zagotovo trdili ali je bilo njegovo ukrepanje v tistih trenutkih rešitev za situacijo ali je užaljeni dohtar bolj rabil malo svežega zraka. V glavnem, skozi vrata ordinacije je sestri, ki je sedela pred računalnikom in in se ukvarjala s podatki o pacientih, samo na kratko, brez besed in pojasnil, rekel:«Grem!«
Ženska niti ni uspela karkoli vprašati. Njena stokajoča misel o čakajočih je obstala na pol poti. In obstala je tudi ona, z napol odprtimi usti in vprašujočim pogledom!!
»Nove ure vam bom dala! Gospod kirurg je odsoten. Višja sila!« je šokiranim ljudem v čakalnici skušala povedati vse hkrati. Zvenelo je hladno in neobčuteno. Tako kot se je v dolgih letih prakse navadila. Nihče ni opazil, da se ji na koncu besede malenkost zatrese glas.

Francl je v svojem stolu v čakalnici obsedel kot, da bi pravkar izrekli njegovo smrtno obsodbo. Glas medicinske sestre mu je zvenel, kot slovo od upanja, od optimizma, od veselja do prihodnosti.
Skoraj leto je že minilo odkar je bil na tistem pregledu. Bil je pač v takšnih letih, ko človek pa že mora tu in tam do dohtarjev. Malo zaboli tukaj, malo trže tam, nekaj ne dela, drugo spet dela preveč.
»Prostata!«
Takrat najprej ni čutil kakšne posebne panike. O majhnem izrastku je govoril zdravnik. Da ni hudo, da je to zelo pogosto. Da takšnih stvari pozdravijo na stotine in še več! Malo zdravil, obsevanje, pa bo. A ne?
In potem je čakal. In čakal. V kartoteki je bila zapisana neka malenkost, v njegovem drobovju pa mu je tista stvar povzročala vse več težav. In bolečin. Saj je že dohtar povedal, da izrastek pritiska nekam in malo tišči ampak, da bodo to že rešili. »Sestra vam bo poslala uro!« je pokroviteljsko zaključil takrat njuno debato.
Pa se ni nič zgodilo. Vmes se je še kako kmalu javila tista panika, ki je prvi dan ni začutil. Vsak dan, vsako noč brez spanja je razmišljal o tem kaj se mu dogaja. Najsi je pogledal v bukve ali pobrskal po spletu, vse slabše slike je povsod videl. Včasih je bil celo prepričan, da ga zato ne pokličejo, ker so že dvignili roke od njega in njegovih težav.
Ko je ugotovil, da ga očitno ne bodo začeli zdraviti po nekaj dneh in ko so minili že trije meseci, je neko jutro le poklical v bolnico. Če so nanj pozabili, če je prišlo do napake, madona, saj je ja bolan.
Že prej kot je končal, mu je v sredo stavka zasekala sestra in ga nadrla, kot da sitnari okoli zelo, zelo nepomembne zadeve.
»A vi veste v kakšnih razmerah delamo tukaj!?« je bilo jezno vprašanje, prej kot je baba slušalko neusmiljeno odložila.
In potem je prišel ta dan. Francl je bil v zelo slabem stanju. Poleg bolečin, poleg vseh težav, ki jih takšna bolezen prinese s sabo, poleg tega, da je shujšal in vsesplošno oslabel, je bil tudi z živci na tleh. Bal se je vsakega dneva posebej. Nobenega upanja mu ni nihče dal in tudi domači, čeprav so poskušali pomagati, so kvečjemu trpeli skupaj z njim.
Ta dan pa mu je dal upanja. »Ni važno kaj mi bodo odkrili in kako bodo to reševali. Samo da se rešim te negotovosti, samo da se nekaj zgodi. Je pogumno in z upanjem tisto jutro stopal proti bolnici.

In poklical je menedžer svoje ljudi na sestanek. Povedal jim je, da seli tekoče trakove nekam na jug. Da se s temi ljudmi ne bo več bodel. Niti se ni trudil z argumenti. Niti ni navajal kupa razlogov. In ravno tako so delovali tudi podaniki okoli njega. Brez mnenja, brez ideje, brez besed, so kimali in podpisovali papirje pred seboj.

Visoki uradnik je zaprl pisarno za tisti dan. Nič ni razmišljal, kaj bo povzročil s svojim početjem. Ni razmišljal o ljudeh, ki so odvisni od njegovega dela, od tistega kar je nekje zapisano kot njegova dolžnost. Vedel je za pooblastila, vedel za papirje in za ključe ki jih ima samo on. On! In njega so si dovolili vzeti na muho!?

Sodnik pa je v visoki dvorani na svojem vzvišenem stolu prekinil proces. Ni mogel prenašati, da se mu kaj takega dogaja. Ljudi tam pod sabo je pogledal kot artikel, kot nekaj kar je predmet njegovega dela. Dela, ki ni vseboval njegovega razmišljanja o tem, da imajo svoje usode, težave in čisto svoja življenja. Njegov je bil ranjen ponos in njegovo je bilo tisto kladivce, ki je z njim trikrat počil po podstavku in jadrno zapustil svoj stol.

Marinko si je tako ogledoval svojo staro macolo. Nekje zunaj se je slišalo hrumenje traktorjev. Na drugem koncu mesta so baje zaprli cesto prevozniki s svojimi kamioni. Stari kovač pa je le odsotno razmišljal kako naprej.
Takrat se je iznenada zasukal in stopil k svoji šmitni. Kot da je vse tako kot ponavadi. Prej kot se je lotil svojega vsakdanjega dela, je še enkrat namenil kladivu svoj pogled in tako, kot bi v tej zadnji sekundi odkril kako rešiti ta svet, je mirno in neprizadeto dejal:

»Samo boljše orožje bo treba dobit!«

  • Share/Bookmark

12 odgovorov v “Tako ne bo šlo!”

  1. mohor pravi:

    Lep spis, jaz bi ga imenoval kar “krizni konglomerat” ali pa “krizni gemišt”.
    lp

  2. miri pravi:

    Za prvo silo,bi bila tudi klamfa dovolj.

  3. Didl pravi:

    Dobro ve Marinko, da ne sme odložiti macole. Prej bo to njega teplo, kot večino zgoraj opisovanih.

    Razen, če bo našel boljše orožje.

  4. mijau pravi:

    Glavna krivda je bila storjena, ko so razdvojili ljudi med delavce in posvečene. Ko so prešli z razmerja 1 : 5 na 1 : 50 in več. Ti posvečeni so kmalu začeli resno verjeti, da so toliko vredni. Kdo jih bo zdaj prepričal, da so v zmoti? Samo na silo se jim to da vzeti.

  5. daredare pravi:

    @Mohor, al pa mineštra. :) Hvala in lep pozdrav!

  6. daredare pravi:

    @Miri, verjetno bi se res tudi s tako preprostim orod(ž)jem nekaj poznalo :) !

  7. daredare pravi:

    @Didl, mislim, da je začel resno razmišljati o tem. To je pa že tudi nekaj!!

  8. daredare pravi:

    @Mijau, dobili bomo usposobljene ljudi, ki jim bodo to poskušali dopovedati. Psihologe, psihiatre in podobne tiče. Če pa le ne bo šlo, bodo morali pristopiti internisti in jim pogledati v drobovje.

  9. Stane Debevec pravi:

    Dober dan G. Likar,

    ni prijetno brati posamezne zgodbe, ki se samo še slabše nadaljujejo zaradi naše in splošne lenobe in pokvarjenosti.

    Čisto smo zgubili kompas. Če lahko nekdo dobi miljon evrov nagrade za vodenje nečesa, za katerega sploh ne potrebuješ nobenega znanja….saj ti vse šef pove, kaj moraš narediti…..pa ni edini….

    Ja tako gre, vsaj še nekaj časa. To smo posamezniki in ne moremo obrniti ta kup gn…, no ta tek naše družbe in vseh inštitucij. Premalo moči je in tudi smer, kam naj bi vse skupaj šlo ni čisto jasna. V tem primeru sem pesimist.

    Ne gre pa brez Mercatorja in Tuša in…Kako se pa v tem primeru konča je pa napisano v knjigi Christopher John DEATH OF GRASS (THE), 1955.

    Pozdrav Stane.

  10. daredare pravi:

    Se pravi g. Stane Debevc, da rabimo neko drugo knjigo. TAkšno, ki bi nam povedala kako se na novo začne!??

  11. mijau pravi:

    Poznam geslo S knjigo nad knjigo. Toda s knjigo nad lopove?

  12. daredare pravi:

    @Mijau, verjetno res ne bo šlo, čeprav omenjajo pero, kot strašno močno orožje. Verjetno je to res samo nakladanje :)

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !