dare.likar@siol.net

Arhiv za Oktober 2013

Hudodelec

26.10.2013 · 6 komentarjev

Sodnih palač nisem prav dostikrat videval od znotraj. Hvala bogu! Zelo si želim, da se to tudi v bodoče ne bi spremenilo. Prav zagotovo pa tega nikoli ne moremo vedeti. Še posebno v teh časih ne. Ne zdi se mi še prav dolgo tega, ko smo se posmehovali raznim zgodbicam iz Amerike, kjer so se ljudje zaradi najbolj bizarno nesmiselnih peripetij tožarili in iztožili nemarno velike denarje zaradi malodane smešnih dogodkov in pahnili posameznike ali cela podjetja v bankrot. V spominu mi je ostala tožba, ko je babnica ugonobila mačka v mikrovalovki potem pa s pomočjo spretnega odvetnika dobila mastno odškodnino, ker izdelovalec ni napisal v navodilih, da aparat ni namenjen za sušenje domačih živali. No, vidite, in predrage Amerikance, prebivalce obljubljene dežele onkraj morja, smo začeli v teh stvareh kar lepo dohajati. Ni nam več dovolj , da se vsak tretji prebivalec Slovenije tožari zaradi pol metra zaraščenega obronka ali pa zaradi sto evrov v nepravičnem testamentu. Ne, poleg teh preprostih, primitivnih pravd smo kar lepo začeli tudi bolj sodobno Amerikaidno prakso. To počasi ampak vztrajno vodi v degenerirano družbo, kjer ljudje ne bomo več mogli normalno, sproščeno komunicirati, kjer bomo pretehtali vsako napisano besedo, kjer se ne bomo upali deliti ženskam komlipentov in kjer se bomo bali požvižgavati med hojo ali pobožati otroka, ki nam bo odprl vrata.

Tisti dan sem vstopil na sodišče iz prav posebnega razloga. Hotel sem videti kaj se dogaja mojemu znancu, ki mu sodijo v tisti dvorani. Bil je moj stari prijatelj Marinko. Že samo po sebi se mi je zdelo neverjetno, da se je znašel v takšnih težavah. Prijjazen in dobrodušen kot je vedno bil.

Vsedel sem se v klop bolj zadaj. Tam je bilo že kar nekaj ljudi. Tam je bilo nekaj mladih deklet, ki so pritajeno klepetale in se vsake toliko sikajoče zahihitale, da so ostali obračali glave in zavijali z očmi. Ocenil sem, da so študentke prava. Tudi nekaj fantov , ki so sedeli bolj zadaj so dajali takšen, vendar trenutno bolj resen vtis. Tam je sedelo tudi nekaj znanih ljudi, Marinkov sosed Tone, dva ali trije njegovi sodelavci in seveda Mici, njegova ženička.

Nenadoma je to sejemsko vzdušje prekinil prihod spoštovanih sodnikov, tričlanske porote in odvetnikov. Gospodje so bili oblečeni v dolga škrlatna ogrinjala, v rokah so nosili aktovke in mape , izpod obrvi pa so jim streljali strogi pogledi, ki so kazali njihovo spoštovano moč. Še sreča, sem pomislil, da nimajo na beticah še tistih angleških lasulj, ki zgledajo, kot bi ovci odtrgal fliko krzna z riti in si jo posadil na glavo.

Poleg advokata, ki naj bi obtoženca branil je v sodno dvorano pricapljal tudi Marinko. To je možakar krepko preko sedemdesetih let sicer dober in običajno optimistično razpoložen. Vedno je bil skromen pa vendarle ponosen in pokončen mož. Vse tisto malo v življenju je prigaral in zaslužil. Nikoli ne bi nikomur ničesar vzel in predvsem, nikoli ne bi nikomur storil kaj žalega. A danes je zgledal čisto drugače, sključen in boječe raztresen. Prav hudo mi je bilo , ko sem ga videl takšnega.

Ko so se vsedli na svoja cenjena sedišča vsi glavni člani tega meni nejasnega procesa, je sodnik prebral nekaj glavnih stvari. Na mojo osuplost sem šele takrat zvedel , da je Marinko obtožen fizičnega napada. »Ja !«, sem si mislil »to pa moram videti!«

Potem je nekaj na kratko prebral Marinkov branilec, starejši odvetnik, nekoliko zdelanega videza s sinje šekastim nosom in rdečimi očmi. Določili so mu ga po službeni dolžnosti. Za Marinkovo penzijo se te dni ne dobi advokatov.
Nasproti sedeči mož je za te uvodne besede porabil nekoliko več časa in tudi splošen vtis je dajal drugačen. Žugal je z iztegnjenim kazalcem in nejeverno odkimaval ob opisovanju strašnega zlodela drobnega starca.

Poklicali so pričo. Priča je bila kar v bistvu kar žrtev sama. Ko je tip prikorakal v dvorano mi je skoraj vzelo sapo. Meter devetdeset in najmanj sto kil težak mladec, ki bi brez težav dobil službo kot bodyguard.

Njegov odvetnik ga je začel spraševati, kako se je vse skupaj zgodilo. Mladec je povedal kako je bil napaden. Iznenada in potuhnjeno je bilo menda. Spretni odvetnik ga je spodbujal in ob nekaterih njegovih besedah, ki so bile vredne sonetov nesreče, so ljudje v dvorani presunjeno vzdihnili. Posebno mučni so bili dokazi. V dokaz o poškodbi je gospod predložil kopico izvidov, ki so bili polni zloveščih latinskih diagnoz. Za konec svojega prvega izvajanja je predložil še sliko ranjene glave ubogega napadenca. Ko je fotko na monitorju tretjič povečal, se je res pokazala manjša modrica nekje na desni strani čela.
Branilec je atleta potem nekaj spraševal o času dogodka in o njegovih vsakdanjih navadah in hitro mu je zmanjkalo idej , tako da se je utrujeno vsedel nazaj zraven obtoženca.

No, in tudi obtoženi Marinko je kmalu prišel na vrsto. Stopil je na sredo dvorane in se krčevito prijel ograjice pred prostorom za priče. Visoki odvetnik ga je začel zelo na hitro spraševati in mu pokladati besede na usta. Priganjal ga je pri vsakem odgovoru in vse besede zmedenega možička so bili v stilu: »no ja, hm, ne vem » Če je hotel povedati daljši stavek, ga je osornež prekinil, mu jemal besedo in peljal zadevo po svoje naprej.

Mislil sem, da bo Marinkov zastopnik postavil kakšno stvar na svoje mesto. Pa sem se motil. Sicer se je mož očitno trudil. Prijazno je začel in postavil je nekaj vprašanj, ki so Marinka pomirila in zgledal je za trenutek bolj gotov sam vase.

»No, gospod , pa opišite sam dogodek!« je rekel v tistem trenutku. Prav razveselil sem se tega vprašanja, saj do sedaj še ni bilo niti približno jasno za kaj gre! Marinko je začel nekaj o tem kako je butnil tipa in kako se je ustrašil…
»Potem je pa on……«
»Hop, ugovarjam, ni povezano s primerom, ni RELEVANTNO!!!«
Tožilec je zagnal cel kraval in spet je padlo v vodo upanje, da bom zvedel kaj se je v resnici sploh zgodilo. Sledilo je še nekaj formalnosti, nekaj nerazumljivega branja ter kratek zaključek branilca in za spoznanje daljši od gospoda na nasprotni strani. Vsega skupaj smo bili tam že kar blizu treh debelih ur. Sodnik nas je takrat poslal ven iz dvorane in očitno je bilo, da se bliža bridka odločitev.

Na širokem hodniku sem stopil kar takoj do Marinka. Sedel je sam na klopi, utrujen in ubog. Mici je odšla že domov, njegov nesposobni odvetnik pa v pritličje na dva deci. Marinko pa je sedel tam kot bi bil zapuščen od ljudi, boga in pravice. Imel je tisti starčevski pogled , ko imaš občutek da se bodo iz oči zdaj zdaj vsule solze po suhih zgubanih podočnjakih.
»Za božjo voljo, Marinko, kaj se je zgodilo?« sem povprašal.
»Verjemi, da mi je komaj kaj bolj jasno kot tebi!« je hripavo odgovoril. » edino to mi je jasno, da bom zaradi nečesa ob par penzjonov, saj drugega tako ali tako nimam, da bi mi vzeli.
»Ja no, pa kako ti je padlo na pamet , da si skočil na takšnega deca, madona!«
Odkimal je in zavil z očmi ob teh mojih , očitno neumnih besedah.
»Ma kaj skočil, saj veš da nisem nikoli v življenju nikomur nič storil. Tema je bila, slišal sem nekakšen hrup pa sem šel pogledat. Ko sem sem prišel dol po stopnicah in stopil okoli vogla, sem treščil z glavo v tistega orjaka. Vidiš to je to. Da me je on potem zbrcal in oklofutal mi pa še povedati ne pustijo.«
»Ježeš, moj Marinko!« sem še naprej zmajeval »če je meni kaj jasno!! Ja, kaj si pa delal pri tipu?!«

»A res ne razumeš, bedak« je skoraj skočil pokonci in požugal mi je s svojo stisnjeno koščeno pestjo. » A ne razumeš? Saj je bilo v mojem kevdru!«

  • Share/Bookmark

Tagi: drugičkrat

Slovenec sem …

19.10.2013 · 45 komentarjev

Slovenec sem …

… je moja mati d’jala. Ta pesem. Ti kratki verzi. Mislim, Gustav Ipavec je pred dobrim stoletjem postavil tiste note drugo zraven druge tako, da to lahko zapoješ samo ponosno, vzneseno. Tako, da sploh ni dvoma o tem, da želiš o sebi povedati nekaj dobrega, nekaj več kot le pozitivnega.
Če pa ta stavek ločimo od pesmi, ga povemo ločeno, samega zase, takrat je to čisto možno povedati s povsem drugim predznakom, tonom in namenom. Mnogo bolj pogosto slišimo ta drugačen ton. Ton, ki ne pomeni nič dobrega in ki ne izraža dobrega mnenja o samemu sebi in svojih rojakih.
Po navadi vse skupaj bolj zveni, kot žalostna ugotovitev, ki me včasih spomni na tisti lokalni, sto let star vic o Kmincu, ki je prišel k spovedi. Potem ko je fajmoštru naštel svoje obupne naglavne grehe, je začel mencati in na gospodovo spodbujanje je nazadnje le nadaljeval:
»Še nekaj je!« je rekel.
»Le povej, sin moj!« je župnik dejal spravljivo.
»Veste, kminc sem!« je povedal dec o svoji težavni zadevi.
»No, no« je na to rekel far »saj to pa ni greh!«
Ko pa se je grešnik že oddahnil, je nadaljeval svojo misel:« lepo pa tudi ni!«

In to nam gre res dobro iz ust. Govorjenje o tem, kako nizkotni, slabi ljudje smo. Potuhnjena, hlapčevska , zavistna, privoščljiva golazen. Takšno samozaničevanje je, zanimivo, velikokrat uporabljeno celo v nekakšen produktiven, inteligenten namen, V smislu analize, kot razlaga za stanje oziroma, kot pojasnilo vzrokov za vse naše težave in torej tudi izhodišče za rešitev le teh.
Velikokrat se, morda zaradi popestritve debate, kritični govorec obregne tudi ob ljudi z drugih koncev sveta Tako recimo pove nekaj o redoljubnosti Nemcev, angleškem odnosu do tradicije, italijanski kuhinji ali pa karkoli kar počnejo v svetu nekoliko drugače kot pri nas. Za piko na i, za kraljevski argument pa pri takšnih modrovanjih ne moremo mimo Amerikancev. Tisti so res prikladni za takšne reči. Kolikokrat sem že slišal, da imajo tam ljudje že od otroštva naprej kredite za vse kar na videz posedujejo. Da niso navezani na ljudi in kraje. Da jim ni težko za malo boljšo službo že jutri spakirati kufre in se preseliti pet tavžent kilometrov stran. Pa še bi se našlo.
In kar se mi zdi najbolj zanimivo, vse te ugotovitve, pa naj so za moja ušesa še tako kočljive, so mi predstavljene kot prednost, kot nekaj kar imajo po svetu ljudje bolje zrihtano kot pri nas. To, da si jaz želim kupiti nekaj za gotov denar, da želim sedeti na svojem koščku sveta, da sem navezan na svojo vas in drage okoli sebe, vse to je samo znak ozkosrčne, butaste primitivnosti. Niti malo nekih sprejemljivih, mogoče kvečjemu malo posebnih, lastnostih naših ljudi. In vse pogosteje se momljajoč govor v kakšnem bifeju zaključi z ugotovitvijo, »me je sram, da sem Sloven’c!« To slednjo ugotovitev si lahko privošči že zares vsak. Edino sled patriotizma je mogoče videti ob uspehih naših športnikov, ki so sicer pogosto člani srbske ali bosanske skupnosti ali pa imajo več potnih listov. Nekateri se odločijo po tridesetem letu, da ne bodo več igrali za slovensko izbrano ekipo. Takrat se momljavci v oštariji nad njim zgražajo,ker si privošči takšno nelojalnost.
Naj zdaj pojasnim zakaj se delam pametnega okoli teh reči. Gre za to, da so pred nami spremembe in to ravno takšne, ki bodo posegle v to našo bit. Država in njeni biriči so se odločili, da naš narod ne bo več tako nizkoten in nespameten. Poskrbela bo, da se našim ljudem ne bo več splačalo biti navezan na hišice in polja. Da je bilo garanje in samoodpovedovanje v preteklosti traparija. Ne bo se več vredno truditi pri delu. Pridnost, ki zdaj pritiče našim, bo postala odvečna kategorija. Razdeljenost, breme naše družbe, ki so jo taisti veljaki tako lepo gojili in spodbujali, se bo zreducirala na minimalno ločevanje med peščico lepo rejenih in armado siromakov.
Sicer imajo te moje ugotovitve majhno napako, ker namigujejo na to, da je dogajanje plod neke strategije, da je premišljeno in načrtovano, kar jako dvomim. Bolj se nagibam k temu, da država to počne tako, od danes do jutri. Da si politiki rešujejo rit, ne razmišljujoč kaj prida vnaprej.
Pa ni važno. Vsekakor je pred nami svetla bodočnost in lahko se veselimo sprememb. Nepremičninskih davkov, socialnih reform in vseh ostalih pridobitev, ki jih pripisujemo krizi. S pomočjo vsega tega bomo postali boljši ljudje. Ne bomo več zabačeni rovtarji, ki ljubimo svoje obronke.
In enkrat, kar zadrhtim ko to pomislim, bosta morda nekje sredi Bronxa sedela dva, kot globin črna Amerikanca in eden od njiju bo rekel drugemu: »Pa a ti veš kako imajo to rešeno Slovenci!?«

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Moje misli

Tako ne bo šlo!

10.10.2013 · 12 komentarjev

Ko je Marinko tisto jutro prijel svoje orodje v roke, se je v resnici vedel malo čudno. Ni čisto vsakdanje, da si kovač navsezgodaj zjutraj, še prej, kot se loti dela, tako pozorno ogleduje svoje, že tisočkrat videno in otipano kladivo. Če pa zraven očitno še nekaj sikajoče šepeta sam vase, kot bi z omenjenim delovnim sredstvom imel neprijazen, mučen razgovor, pa je to še toliko bolj posebno. Nenavsezadnje, začetek šihta, vključno z orodjem, ki ga za svoje delo mojster potrebuje, je takšna rutina, že tolikokrat enaka in nespremenjena, da je vsako, že malo drugačno obnašanje, opazno takoj in ga ni mogoče zgrešiti.

Mogoče je Marinka malo vrglo s tira dejstvo, da je zamudil na šiht. No, šlo je komaj za dve ali tri minute, vendar to se mu res ni nikoli dogajalo. Nasprotno, vedno se je zmrdoval nad zamudniki, posebno tistimi stalnimi, ki so se pač svoje nerednosti navadili in so celo na popoldansko izmeno kdaj pa kdaj zamudili. Poleg vsega pa zamude niti ni bil sam kriv. Nekaj se je dogajalo na cesti. Nekakšno zbiranje, odhod na zborovanje ali nekaj takega. Zastoje so povzročili kmetje s svojimi hrumečimi traktorji. Madona, še vedel ni, da imajo kar po vrsti vsi takšne ogromne, sto, sto dvajset konjske zverine. Z vsake stranske ceste so prihajali in se postavljali v vrste. To pa je seveda povzročilo zastoj. To je bil pa že zadosten razlog, da je bil Marinko že navsezgodaj malo siten. Dejstvo, da so ostali po večini zamudili še nekaj minut več, mu ni bilo v kakšno posebno tolažbo.

»Meni bodo grozili!? Meni manjšali plačo! Meni očitali privilegije!« in še nekaj podobnih vprašanj je sikal Profesor sam sebi v brado medtem, ko je ihtavo zavijal na počivališče ob avtocesti. Novice, ki jih je poslušal so mu sicer dvigovale tlak. O svojem delu je imel zelo drugačno predstavo, kot pametnjakoviči, ki so blebetali po radiu. No, morebiti res ne opravi več ravno veliko ur. Včasih dela kakšen dan v tednu, včasih še tisto preloži na asistenta, včasih … ampak, porkaduš, kako sem pa prišel do tega? Menda ne popolnoma brez truda in sposobnosti!? Menda vsak idiot tudi ne mora biti visokošolski profesor. Starec je takrat parkiral na senčnem prostoru, odprl okno in si otrl potne srage s razgretega čela.
»Jim bom že pokazal!« je že vnaprej zmagoslavno zaključil medtem., ko je vlačil iz žepa svoj mobitel
»Zadržan sem!« je bilo kratko sporočilo. Na odgovor uslužbenke ni čakal.

»Zadržan je!« je bilo hladno obvestilo in tudi reakcija študentov, ki so sedeli na hodniku ni bila posebno burna. Zgledalo je, kot da so mladenke in dva kuštravca že vajeni takšnih dogodkov. Nekatere stvari so pač takšne sorte, da proti njim ne moreš nič. Vsaka misel na boj je že vnaprej obsojena na propad. S temi mislimi so, sicer očitno malodušno pa vendarle sprijaznjeno in brez pretiranih čustvenih reakcij, drug za drugim vstajali in zapuščali tisti hodnik. Bodo pač naslednjič rešili problem, ki bi ga mogoče lahko že danes. Le ena od njih je še malo postala in obstala ob visokem oknu na koncu slabo osvetljenega prostora. Zrla je v meglo med platanami, ki so čuvale park pred faksom in verjetno razmišljala kako naprej. Komu povedati, da je na videz majhna težava zanjo verjetno veliko večji problem. Mogoče je bila to celo zadnja priložnost. Nič, je odmislila in otresla s sebe trenutno žalost. Hčerkico mora prevzeti ob dveh in jo oddati tašči, najkasneje ob treh pa se mora narisati za tistim njenim šankom. Šolana kelnarica, ki ji manjka izpit. Če bi uspela do konca poletja … ja, zdaj ni časa za takšne misli. Obrisala si je na hitro oči, z ogledalcem preverila maskaro in pohitela za drugimi.

Dohtar je svojega predstojnika poslušal mirno. Pustil mu je, da je zrecitiral svoje litanije o racionalizaciji in podobnih rečeh. Vedel je tudi sam kam peljejo stvari. Poskušali bodo rezati tu in tam. Vedel je, da tudi sam z vso svojo veličino ne bo izjema. No, vsaj poskušali bodo odškrtniti del njegove plače. Njemu?! Strokovnjaku, ki rešuje življenja! Nič ni motil direktorja pri njegovem pojasnjevanju in tudi njegov odgovor je bil kratek, brez ugovarjanja in kreganja.
»Dobro!« je na kratko, hladno in flegmatično pa niti ne neprijazno zaključil dohtar svoje poslušanje in že v naslednjem trenutku odbrzel skozi vrata. Razumljivo je, da gospodu ni bilo po volji, kar se dogaja. Razumel je, da je treba v tej državi vsled strašne krizne situacije postoriti nekaj stvari, uvesti ukrepe, vzeti nekaterim, ampak, da se lotijo njega!?
»Dobro!« je še enkrat siknil, tokrat sam pri sebi. Zgledalo je, da ima za svoj problem v rokavu rešitev. Težko bi zagotovo trdili ali je bilo njegovo ukrepanje v tistih trenutkih rešitev za situacijo ali je užaljeni dohtar bolj rabil malo svežega zraka. V glavnem, skozi vrata ordinacije je sestri, ki je sedela pred računalnikom in in se ukvarjala s podatki o pacientih, samo na kratko, brez besed in pojasnil, rekel:«Grem!«
Ženska niti ni uspela karkoli vprašati. Njena stokajoča misel o čakajočih je obstala na pol poti. In obstala je tudi ona, z napol odprtimi usti in vprašujočim pogledom!!
»Nove ure vam bom dala! Gospod kirurg je odsoten. Višja sila!« je šokiranim ljudem v čakalnici skušala povedati vse hkrati. Zvenelo je hladno in neobčuteno. Tako kot se je v dolgih letih prakse navadila. Nihče ni opazil, da se ji na koncu besede malenkost zatrese glas.

Francl je v svojem stolu v čakalnici obsedel kot, da bi pravkar izrekli njegovo smrtno obsodbo. Glas medicinske sestre mu je zvenel, kot slovo od upanja, od optimizma, od veselja do prihodnosti.
Skoraj leto je že minilo odkar je bil na tistem pregledu. Bil je pač v takšnih letih, ko človek pa že mora tu in tam do dohtarjev. Malo zaboli tukaj, malo trže tam, nekaj ne dela, drugo spet dela preveč.
»Prostata!«
Takrat najprej ni čutil kakšne posebne panike. O majhnem izrastku je govoril zdravnik. Da ni hudo, da je to zelo pogosto. Da takšnih stvari pozdravijo na stotine in še več! Malo zdravil, obsevanje, pa bo. A ne?
In potem je čakal. In čakal. V kartoteki je bila zapisana neka malenkost, v njegovem drobovju pa mu je tista stvar povzročala vse več težav. In bolečin. Saj je že dohtar povedal, da izrastek pritiska nekam in malo tišči ampak, da bodo to že rešili. »Sestra vam bo poslala uro!« je pokroviteljsko zaključil takrat njuno debato.
Pa se ni nič zgodilo. Vmes se je še kako kmalu javila tista panika, ki je prvi dan ni začutil. Vsak dan, vsako noč brez spanja je razmišljal o tem kaj se mu dogaja. Najsi je pogledal v bukve ali pobrskal po spletu, vse slabše slike je povsod videl. Včasih je bil celo prepričan, da ga zato ne pokličejo, ker so že dvignili roke od njega in njegovih težav.
Ko je ugotovil, da ga očitno ne bodo začeli zdraviti po nekaj dneh in ko so minili že trije meseci, je neko jutro le poklical v bolnico. Če so nanj pozabili, če je prišlo do napake, madona, saj je ja bolan.
Že prej kot je končal, mu je v sredo stavka zasekala sestra in ga nadrla, kot da sitnari okoli zelo, zelo nepomembne zadeve.
»A vi veste v kakšnih razmerah delamo tukaj!?« je bilo jezno vprašanje, prej kot je baba slušalko neusmiljeno odložila.
In potem je prišel ta dan. Francl je bil v zelo slabem stanju. Poleg bolečin, poleg vseh težav, ki jih takšna bolezen prinese s sabo, poleg tega, da je shujšal in vsesplošno oslabel, je bil tudi z živci na tleh. Bal se je vsakega dneva posebej. Nobenega upanja mu ni nihče dal in tudi domači, čeprav so poskušali pomagati, so kvečjemu trpeli skupaj z njim.
Ta dan pa mu je dal upanja. »Ni važno kaj mi bodo odkrili in kako bodo to reševali. Samo da se rešim te negotovosti, samo da se nekaj zgodi. Je pogumno in z upanjem tisto jutro stopal proti bolnici.

In poklical je menedžer svoje ljudi na sestanek. Povedal jim je, da seli tekoče trakove nekam na jug. Da se s temi ljudmi ne bo več bodel. Niti se ni trudil z argumenti. Niti ni navajal kupa razlogov. In ravno tako so delovali tudi podaniki okoli njega. Brez mnenja, brez ideje, brez besed, so kimali in podpisovali papirje pred seboj.

Visoki uradnik je zaprl pisarno za tisti dan. Nič ni razmišljal, kaj bo povzročil s svojim početjem. Ni razmišljal o ljudeh, ki so odvisni od njegovega dela, od tistega kar je nekje zapisano kot njegova dolžnost. Vedel je za pooblastila, vedel za papirje in za ključe ki jih ima samo on. On! In njega so si dovolili vzeti na muho!?

Sodnik pa je v visoki dvorani na svojem vzvišenem stolu prekinil proces. Ni mogel prenašati, da se mu kaj takega dogaja. Ljudi tam pod sabo je pogledal kot artikel, kot nekaj kar je predmet njegovega dela. Dela, ki ni vseboval njegovega razmišljanja o tem, da imajo svoje usode, težave in čisto svoja življenja. Njegov je bil ranjen ponos in njegovo je bilo tisto kladivce, ki je z njim trikrat počil po podstavku in jadrno zapustil svoj stol.

Marinko si je tako ogledoval svojo staro macolo. Nekje zunaj se je slišalo hrumenje traktorjev. Na drugem koncu mesta so baje zaprli cesto prevozniki s svojimi kamioni. Stari kovač pa je le odsotno razmišljal kako naprej.
Takrat se je iznenada zasukal in stopil k svoji šmitni. Kot da je vse tako kot ponavadi. Prej kot se je lotil svojega vsakdanjega dela, je še enkrat namenil kladivu svoj pogled in tako, kot bi v tej zadnji sekundi odkril kako rešiti ta svet, je mirno in neprizadeto dejal:

»Samo boljše orožje bo treba dobit!«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu · črkar

O moj bog, ljudje!!

3.10.2013 · 11 komentarjev

»O moj bog, kaj počnejo ti ljudje!« je glasno vzdihnil stari. Niti pomislil ni, kako po svoje smešno zvenijo te besede iz njegovih ust. Ampak njemu se pa ni zdelo smešno. Zelo očitno je bilo, da ga vse skupaj resnično boli. V težke gube je mrščil čelo in košate sive obrvi, ki bi v njih manjši ptič zlahka spletel gnezdo, so mu sunkovito migale nad žalostno jeznimi, očitno utrujenimi očmi.

»O moj bog!« je ponovil še enkrat in nadaljeval:«treba bo nekaj ukreniti. Ne vem kaj je s temi tipi. Ali bo res treba spet vse postaviti na glavo, da se bodo zavedli! Vedno znova imam upanje, da se bodo držali redu, ampak vsakič, ko malo uredim stvari, to koristi samo kratek čas. Potem se pa začne. Žlehtnoba, pohlep, razvrat. Ne vem kje se je, golazen pokvarjena, tega nalezla!«

Takrat je k očetu pristopil mulc. Zaskrbelo ga je vedno kadar je bil foter tak. Vedel je kakšnih stvari je sposoben v trenutkih jeze. Bil je pač dobrodušen fant. Že po milem obrazu se je videlo, kako mu je več kot le mar za druge. Ljudi je imel preprosto rad. Srce mu je krvavelo, kadar jih je videl trpeti in marsikaj je bil pripravljen storiti zanje.
Vendar pa se je tokrat tudi sam zgrozil, ko je na ekranu prebral vse najnovejše nemarnosti, ki so jih zagrešili v zadnjih dneh. Marsikaj, kar je v zadnjem času izgledalo, kot da se rešuje in umirja, je šlo vedno znova samo še navzdol.
In starec je postajal vse bolj nervozen. Kakšen dan je planil pokonci in človek bi stavil, da je celo malo zaklel sam pri sebi. Sin se je v takšnih trenutkih vedno zgrozil. Dec je bil pač zares v letih in ne bi bilo čudno, če bi … saj vam povem. Zgodilo se je že, da je podtaknil ta spodnjim ogenj in je vse skupaj zgorelo. Še zdaj se nekateri spomnijo, kakšen cirkus je bil. Nekateri pa kot da so pozabili, kot da sploh ne verjamejo, da se je zgodilo. Enkrat je odprl vodo in je vse skupaj zalilo. Nek starec se je s svojo družino in nekaj kurami komaj rešil.

Zadnje čase je bilo vse več takšnih dni. Foter si je nekaj časa živčno pulil dlake iz sive brade potem pa je naenkrat planil proti stikalni plošči. Fant je že skočil, da bi ga zgrabil za grčasto roko in preprečil najhujše. Vendar pa je starec vseeno uhitel izklopiti nekaj stvari.
»To pa ne bo dobro!« je zmajeval tamladi, ko je videl izklopljene športne kanale in to ravno v času lige prvakov, še manj pa so mu bili všeč izklopljeni resničnostni šovi in tv Golica. »To ne bo dobro!« je ponavljal sam pri sebi.

In takšno stanje se je ponavljalo vse bolj pogosto. Starec je iz nervoznosti prešel v še bolj nevarno stanje. Zgledal je žalosten, zagrenjen in utrujen. Zgledal je kot vulkan. Na zunaj ves siv in hladen, v notranjosti pa se mu je kuhalo in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo prišlo do izbruha.

In zgodilo se je nekega dne. Starec je planil pokonci in zagrmel s svojim jeznim, močnim basom. Zdelo se je, da mu iz oči švigajo strele. Tamladega je kar zmrazilo in celo bitje v kotu, ki ga zlepa ni nič brigalo se je prestrašilo in v drgetu gledalo kaj se dogaja.

»Dovolj imam! Dovolj!« se je drl in vse skupaj je dajalo vtis viharja. »Dovolj imam. Kaj naj še pomaga tej zalegi! Kaj naj jim še pomaga. Zalil sem jih z vodo, požgal sem jim vse skupaj. In kaj se zgodi? Vse obrnejo v prid svoji zlobi in sovraštvu. Vse ima slab konec. Še demokracija, ki sem jo nazadnje podtaknil jih ni dotolkla. Kaj šele kobilice in belezen.

»Gremo dol!« je takrat mirno rekel dec. Mulc je zavzdihnil sam pri sebi. Vedel je da to ne more biti dobro. Prejšnikrat je bilo celo sranje. So ga mlatili in mučili, da je šele po treh dneh čudežno prišel k sebi.
»Jaz ne bom hodil se je oglasilo malo bitje, na polici, ki prej niti ni sodelovalo v celem cirkusu.
»Saj itak tudi kadar sem zraven, nihče ne razume moje vloge!«

»Brez ugovora!« je strogo zagrmel stari. Odločen pogled in jasen gromki glas je dajal vedeti, da gre zares.
»Vsi!« je dejal, prej kot je stopil z oblaka »CELA TROJKA!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar