Junaki

15.09.2013

Zgodovina me vse manj zanima. Verjetno je temu krivo to, da v naših krajih z njo ne znamo početi ničesar pametnega. Namesto da bi obeleževali neke pomembne dogodke v pretekleosti, se iz njih učili in na njih gradili, imamo neznanski, neusahljiv talent, da jih osvinjamo s politiko, z ozkogledimi interesi posameznih skupin ljudi, ki si takšne dogodke prisvojijo in namesto, da bi jih praznovali kot pomembne zgodovinske mejnike in jih kot take v zgodovini tudi pustili, napeljemo vse skupaj enkrat na en, drugič na drug mlin.

Pa se seveda zavedam, da brez poznavanja zgodovine ni neke splošne razgledanosti in človeške širine. Vendar pa, če tako čez palec pretehtam korist od opredeljevanja do dogodkov pred mnogimi leti in škodo, ki jo takšno opredeljevanje dela, potem mislim, da moje nezanimanje ali celo odvračanje zgodovine, ni tako slaba stvar.
Resda je včeraj profesor v gostilnici, kjer sem reden gost, zavil z očmi, ko nisem vedel kaj natančno je povod za veliko proslavo, ki so jo prenašali na televiziji in verjetno sem pri njem izgubil nekaj točk. Še posebno potem, ko je na njegovo željo oštirka dala aparat nekoliko bolj na glas, mene pa še vedno ni kaj prida brigalo vse skupaj.

Vendar pa sem kljub svoji omenjeni nenaklonjenosti do te vede, pozneje vseeno razmišljal o stvareh, ki so jih z borbenimi pesmimi opevali nastopajoči. Odeti so bili v zgodovinske barve in uporniški pogledi so krasili njihove obraze. Podobne vtise so dajali tudi zadovoljni poslušalci, ki so trumoma prišli na predstavo. In vse to je ravno tisto, kar tako zelo pogrešamo pri ljudeh v teh časih. Upor, stisnjeno pest in svetel pogled proti nečemu novemu.

In takrat se mi je postavilo vprašanje. Ali je normalno, da samo v zvezi z davno minulimi časih zmoremo sploh razmišljati o svoji državi, o svojem obstoju, o sebi!?

Nedavno mi je nekaj podobnega dal misliti zanimiv komentator v radijski kontaktni oddaji. Po njegovem bi bila rešitev za Slovence, simbolično rečeno, da bi se preselili nazaj v čas pod Marijo Terezijo. Simbolično pravim zato, ker je to verjetno pomenilo, da bi se morali popolnoma podjarmiti Evropi. Pa naj bo omenjena cesarica tokrat Angela Merkel ali pa kdorkoli drug. In ne glede na očitno bogokletnost takšne na videz povsem brezupne trditve, ima slednja pa le nekaj logike.

Tako kot smo sposobni biti vzneseni in ponosni ob proslavljanju nekih junaških dni pred časom, ki jim vztrajno pravimo »polpretekli«, ravno tako lahko ugotovimo, da tudi v bolj davnih časih najdemo med svojimi predniki junake, vizionarje, buditelje in podobne maksimalno pozitivne akterje. In zelo malo ali nič bad guyev. Pomislite na primer na Trubarja. Kaj bi nekdo moral v teh dneh narediti, da bi bilo to za nas tako zelo pomembno, kot je bilo njegovo delo. No, sicer so tisti tipi s svojo reformacijo naredili cel cirkus. Cankar je v svojih hlapcih zapisal nekako takole. »Pol so jih pobili, pol jih je pobegnilo na sever, ostala pa je maloštevilna skupina podrepne sodrge. In to so bili naši dedje!«
Samo pomislite, kakšno slabo izhodišče smo imeli takrat. Pa vendar smo imeli svoje junake. Književnike, umetnike vseh vrst, prave borce za slovenstvo.

Pred Evropo nas naši vrli politiki stalno svarijo. Kaj bi bilo, če bi nam dali pomoč. Kaj bi bilo če pride cela trojka okoli. No, jaz ne vem niti približno kaj bi bilo. Vem pa da to, kar se zadnji dve desetletji dogaja ne more biti manj roparsko in pokvarjeno, kot pa to kar nam bi ta strašna trojka počela.

Mi namreč, odkar nismo »niti malo« podjarmljeni kakšnemu velikemu gospodarju, nimamo prav nobenih junakov. Mislim, redukcija totalna. Še tisti, ki so v začetku nastopili kot taki, so se na brzino prelevili v zlikovce najslabše vrste. Takšne, ki kradejo in škodujejo svojim ljudem. Nastala je velika lopovska združba, klika ki si lasti vsa podjetja, ki so še nekaj vredna, v njihovih upravah spretno rotirajo in pobirajo smetano, nas nevedneže pa vseskozi opozarjajo, kako je najpomembnejše, da to ostane naše in da ne pride v roke tujcu.

Država pa tone. Ne vem do kam, ne vem koliko časa, vem pa da nazaj. In očitno postaja, da si s to svojo samostojno potjo ne znamo kaj prida pomagati. Potrebujemo gospodarja. Strogega, celo krutega če je treba. Mogoče bo to sicer malo hudo in bomo občasno objokovali svojo svetlo samostojno polpreteklost. Pa to ni tako pomembno. Pomembno je nekaj drugega. Šele takrat bomo namreč začeli tuhtati, da smo Slovenci, da smo narod, da moramo držati skupaj in da smo tukaj mi doma. In šele takrat bomo ugotovili, v to ne dvomim, da so med nami tudi junaki!

  • Share/Bookmark

18 odgovorov v “Junaki”

  1. miri pravi:

    Mislim,da že imamo junake med nami. To so naše žene,da “sklamfajo” mesec z mescem,vrste krvodajalcev ,prostovoljni gasilci,ki nikoli ne odrečejo pomoči in še veliko drugih,anonimnih,dobrotnikov.Vendar so vsi ti ljudje v senci barab in nepoštenih politikov.

  2. DajanaDajana pravi:

    Se strinjam s komentarjem Mirijam. Dobro napisano, Dare. Zgodovino moramo vreči v kanto in začeti živeti tukaj in zdaj. Kar je bilo, je bilo. Rečemo adijo in čao. Mi živimo tukaj in zdaj, v letu 2013, v prekrasni deželici… Vse je pred nami. Samo pogumno. ;)

  3. DajanaDajana pravi:

    Se strinjam z Mirijevim komentarjem… sem hotela napisat. :D

  4. mijau pravi:

    Slovenci rabimo nekoga, da se poenotimo – proti njemu. Hitlerju to ni popolnoma uspelo, je pa Miloševiću. Zdaj pa se je pokazalo, da je ravno to bila katastrofa. Kajti, ko se poenotimo, napravimo totalno neumnost. Torej moramo biti razdeljeni,da napravimo samo polovično.

  5. daredare pravi:

    @Miri,to so tisti nevidni junaki, ki oblikujejo vsak čas in če znaš tako gledati na stvari, opaziš, da se tisti bolj razvpiti in imenitni nenadoma zazdijo veliko bolj nepomembni. :)

  6. daredare pravi:

    @Dajana, predvsem lep pozdrav po dolgem času. Ja, vse pogoje imamo … in vse talente, da vse zamočimo!!

  7. daredare pravi:

    @Mijau, kar zakomplicirano. Kdo nam bo pa povedal, kdaj smo na polovici? Tisti Milošević ni povzročil samo našega odziva. Predvsem je okoli prinesel svoje ljudi, ki so mu tako trumoma sledili, da stvar ni mogla peljati v dobro smer. Kaj pa vem, koliko je naša takratna enotnost takrat pomenila pri celi stvari.

  8. mijau pravi:

    Dare, vseskozi smo približno pol: pol. Razen ko navijamo proti nekomu od zunaj.

  9. DajanaDajana pravi:

    Se popolnoma strinjam, mijau. :roll:

  10. mijau pravi:

    Spomnil sem se na dogodek iz nekega starega filma. Skupina Ciganov se je pretepala z drugo skupino Ciganov, da je kri tekla. Potem so prihiteli kifeljci, da jih razdvojijo. Cigani pa so pozabili na svoj prepir – družno so se lotili pretepat kifeljce.

  11. DajanaDajana pravi:

    :D

  12. Didl pravi:

    Sem mislil, da o košarki pišeš Dare :)
    Bomo nocoj videli a so junaki al niso.
    Potem sta pa dve možnosti:
    - Če zmagamo, bo Slovenija složna.
    - Če izgubimo, se pa skregamo. Morda celo uspemo najti politične ali zgodovinske razloge :)

  13. Didl pravi:

    Da ne bo pomote. Samo glede na naslov sem pomislil na košarko.

  14. daredare pravi:

    @Didl, a veš da sem tudi sam pomislil, da bo marsikdo pričakoval športni zapis?? :) Sicer pa je glede tega šport zelo zanimiv, posebno ekipne discipline se zlahka dajo primerjati s politiko in z vsem dogajanjem. Imamo ekipo, selektorja, nasprotnike, taktiko … in cel kup favlov.

  15. daredare pravi:

    @Ja, Mijau, to je to. Točno to sem imel v mislih. Najbolje, da kar pridejo, jimmater!

  16. Didl pravi:

    @Dare #14 In trojko imamo pri košarki (sodniško mislim). V politiki (gospodarstvu) se nam pa tudi obeta :)

  17. miri pravi:

    Pa med košem in rešetko(na oknu) tudi ni velikih
    razlik.

  18. daredare pravi:

    :)

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !