dare.likar@siol.net

Vaše, naše, včasih, zdaj!

7.09.2013 · 10 komentarjev

V končni fazi gre pač vedno za lastnino. Od tistih najbolj nesmiselnih, drobnih sporov pa vse do svetovnih spopadov. No mogoče ima v štartu cela stvar navidezno kakšen drugačen, globji, morda celo ideološki motiv, ampak vedno se izkaže kasneje, da so se v celi zadevo samo zamenjali lastniki. Spet za to našo ugotovitev niti ni zelo važno ali gre za nepomemben kos steze ali za veliko področje polno rudnikov ali naftnih vrtin.

Posebno, če na takšne dogodke gledamo s čimvečje, še najbolje časovne distance, se nam prikažejo celo v neki znosno logični obliki. Po primer se lahko vrnemo v neka davna leta, ko se je cel družbeni in politični sistem po nekajletni vojni obrnil popolnoma na glavo. Z našimi očmi, posebno če nismo posebno zagreti zgodovinarji, je pač prišlo do porazdelitve premoženja. Nacionalizacije!! Saj niti ni slišati tako hudo, če na kratko, suhoparno ugotovimo, da so pač tistim, ki so imeli zemlje in vsega drugega v izobilju, imetje malo porazdelili med ljudi, predvsem pa večino tega podržavili. No, dobro, zdaj lahko s to svojo neznansko inteligenco zaključimo, da je takšno podržavljanje sila destruktivno, pa kaj! V detajle se pač ne gre spuščati. V to na primer koliko ljudi je zaradi razumljivega nestrinjanja tista država pač lepo fizično odstranila iz sistema in koliko skrbnih gospodarjev je potem, ko so gledali svoje najlepše njive, kako na njih raste državna robida, svoj obup utopilo v šnopcu ali celo po štriku zapustilo ta, na glavo obrnjeni svet.

Tako sem razmišljal o tem, kako lepo enostavno in zgodovinsko sprejemljivo zgledajo lahko stvari, če jih gledaš površno od daleč in kako tragične in nesmiselne so lahko za ljudi, ki jih doživljajo.

Novi časi s svojimi političnimi in ekonomskimi sistemi nekako ne uporabljajo najbolj nasilnih sredstev za odstranjevanje ljudi. Dolgoletne izkušnje in kaljenje tovrstnih umov je prineslo dognanja, da je laže in vsaj navidez lepše, ljudi potlačiti drugače, brez mazanja rok. Nobene kmerovske stihije ni potrebne. Ljudi se da spraviti ob vse na sofisticirane načine, tako da celo sami oblastniki na koncu pomilujoče in presenečeno gledajo, kaj vendar se nam je zgodilo.

Tako se nam dogajajo zelo raznolike in pisane spremembe, ki so kar po vrsti vpeljane zato, da nam omogočajo lepše življenje, da nas obvarujejo pred nevarnostjo, da pač uredijo stvari, ki so za nas na celi črti krivične. Če so spremembe nesimpatične in zato nepopularne, težko sprejemljive, obstaja zadnja leta za to lepo orodje. Imenuje se »evropska direktiva.«. To pomeni, da bi zadeve kakopak uredili veliko bolj pametno, pa tega, glej ga šmenta, ne morejo zaradi evropske zakonodaje.

Tako se nam enkrat obeta, da nam bodo uzurpirali s samoprispevki zgrajene vaške vodovode, drugič nam bodo diktirali kaj smemo sejati na svojih njivah in spet tretjič, podrli vrtne ute kmetovalcem, ker ne spadajo v evropski red. Na črno zgrajene vile v bližini bodo sicer malo pozabili. Ampak to je že druga zgodba. Nepomembna. Pomembno je, da z Evropo uskladimo šole in bolnice, komunalna podjetja in domove ostarelih. Vse stvari, ki so v nekih primitivnih časih dajale nekakšen vtis, kot da so naše.
In vse te stvari nam izgledajo strašno nesmiselne. Kar seveda tudi so. Same po sebi. Ampak predstavljajte si, da ste tukaj čez, denimo trideset let. Poglejte zdaj na stvar. Ugotovili boste, da je bila cela stvar v bistvu čisto enostavna. Po iztrošenem družbenem redu je bil pač čas za prerazporeditev lastnine in »eko!« . Dobro, ne trdim, da se moramo strinjati z novonastajajočim sistemom pa tudi o šnopcu in vrveh privezanih na vejo bi lahko govorili … ampak …

Včeraj sem pripeljal materi prikolico drv. Sicer je bilo večino bolj drobnih vej, nekaj pa pač ne. In veste, da sem z vsakim rajklnom, debelejšim od deset cm., grobo kršil prav evropsko direktivo. Moral bi imeti pri sebi prevoznico in na njej za vsako ranto posebej zabeleženo debelino, številko parcele kjer je rasla in odločbo gozdarja, da sem tam lahko sekal. Naši zakonosnovalci so to »uredili« zato, ker preveč našega lesa konča na žagah v Avstriji, utemeljili pa s t.i. črno sečnjo. Vedno namreč mora obstajati nek zlovešči element, ki laike prepriča, da je pa res potrebno urediti stvar.

O nesmiselnosti in celo smešnosti teh ukrepov bi predolgo tvezil. Lahko pa omenim, da se mi ne sanja prav zelo, kaj naj bi bil črni posek. Lahko bi tudi pripomnil, da to gospodje profesorji uvajajo v najbolj zeleni državi v Evropi, kjer veje marsikje že rastejo skozi okna. Lahko bi bentil, kako še tistega, ki se ima možnost za kakšen evro spomagati, magari v grmovju, zatrejo v kali. Lahko pa bi tudi cinično pripomnil, da ljudje ne vozijo lesa v Avstrijo zato, ker bi bili barabini, ampak zato ker tam dobijo zanj nekaj evrov več. Da je Avstrija znala zaščititi svoje ljudi in delovna mesta ter da subvencionira vsak kubik lesa razžagan v njihovih obratih, pa itak ne verjamem, da bi taisti majstri sploh želeli slišati.

Seveda ne morem pričakovati, da bi takšna tematika zanimala veliko ljudi. Tako je z vsemi podobnimi pojavi. Kar po vrsti zanimajo zgolj skupino ljudi, ki jih neposredno zadeva. In to je samo še ena voda na njihove mline. Se mi pa zdi taka monada kot je ta opisana zelo simptomatična in zelo podobna dogajanju na raznih drugih področjih. In, kot sem rekel, ko bo to kdo pogledal nekdo čez leta …
Opuljena pobočja, kjer bodo velika podjetja izvajala svoje goloseke, to niti ne bo snov za debate.

Pač so takrat nekaj spremenili okoli lastnine!

  • Share/Bookmark

Kategorije: Mislmreskrneki · Moje misli · Politična modrost · mojblogmojejamranje



10 odzivov ↓

  • mijau // 7.09.2013 16:35

    Jaz bi se še strinjal z vodenjem iz Bruslja, če ne bi morali hkrati plačevati še naših vodij.

  • miri // 7.09.2013 18:50

    Me pa zanima,kakšni bi bili trapasti voditelji,če so sedanji pametni?

  • realnost ? // 7.09.2013 22:06

    Janez, Ljubljana, leta 1985 :

    Moj oče je delal v Gradisu, denar je imel v NLB, kruh je kupoval v Mercatorju, vozil avto Yugo, obleka je bila Mura, pralni stroj je bil Gorenje, na morje pa smo hodili v sindikalni dom.

    Ljubljana, leta 2013:

    Delam v Sloveniji pri tujem gradbenem podjetju, denar imam v Sloveniji v avstrijski banki, kruh in mleko bom kupil v Agrokorju. Vozim francoski avto in obleka je iz Nemčije. Uporabljamo pralni stroj Beko. Na morje ne gremo, ker je predrago.

    Ljubljana, leta 2033:

    Pisal mi je sin. Vzel sem pismo in se napotil v bližnji gozd, da ga bom prebral. Sedem na travnik in prebiram, sin je v Ameriki zadovoljen. Moje branje prekine glas, ki mi reče v nemščini: Herr Johann, das gozd ist eine privaten lastnina, bitte umaknite se.

    Laibach, leta 2055:

    Moj korak je počasen in negotov. Pogled se mi ustavi na prelepih nemških in italijanskih gozdovih. Upam, da bom še imel moči, da bom jutri šel na Schmarna Berg.

  • mijau // 8.09.2013 07:37

    Gornji zapis je mišljen kot svarilo. A komu je namenjen? Naši vplivni ljudje imajo že sedaj vile v tujini, jahte zasidrane v Larnaki in račune na Kajmanskih otokih. Briga njih!

  • miri // 8.09.2013 18:09

    A za nedeljo predpisi in zakoni ne veljajo? Si bil opažen pri prevozu “hlodovine”,ha,ha.

  • daredare // 8.09.2013 18:52

    @Mijau, res je! Bodo pa tudi ti naši zagotovo do zadnjega diha vztrajali. Dokler bo še vsaj en glaž marmelade za ukrast.

  • daredare // 8.09.2013 18:53

    @Realnost?

    Realnost!!

    Dobro opisano, hvala. Pa saj ni kaj dodati! lp

  • daredare // 8.09.2013 18:57

    @Miri, dobra dilema. Mislim tista pod št. 2.

    Glede prevoza drv … ne vem! Po mojem je dvakrat greh. Ni niti po cesarjevi niti po božji volji. Slednji ima hvala bogu, v Sloveniji dovolj opraviti s svojimi. Glede zakonitosti tega početja imam pa itak precej neznank. Ena je ta, na primer, kaj je hlod!? Jaz sem vozil metrska drva in celo 40cm polena. (zaglavnke). V tanovem briljantnem zakonu pa sem zasledil samo podatek o 10 cm debeline. O dolžini pa nič!! lp

  • Stane Debevec // 10.09.2013 10:35

    Dober dan g. Likar,

    ja tudi kotle za žganjekuho moramo prijavljati pa samo prave nabiralnike za pošto smo morali kupovati (morda še sedaj) pa….verjetno se bi še kaj našlo. Vedno sem v dvomu, kaj je bolje: celo življenje urediti s predpisi in direktivami ali pustiti, da ljudje delajo po zdravi pameti ? Hm, za to, kaj je zdrava pamet, pa menda ni direktive ? Vsaj jaz jo ne poznam. To je pa zanimivo…..

    Na gozd se ne spoznam, a kolikor sem bral, je tradicija gozdarstva pri nas v Sloveniji kar dolga in baje tudi uspešna. Torej že mora nekaj biti na pametni sečnji in tako naprej. Saj upam da imamo nekaj izobraženih na to stroko in menda jih kaj tudi poslušamo in upoštevamo ?

    To, da lahko in znajo pri sosedih bolje delati z lesom in tudi malo več plačati, je pa že druga zgodba. Ekonomija, znanje, lastnina, dobiček, odgovornost in načrtovanje….v Avstriji so ti pojmi malo drugače razumljeni kot pri nas. Mogoče se bomo s časom kaj spremenili, sicer bo tako kot je pisal – realnost? – v svojem časovnem stroju.

    Pozdrav Stane.

  • daredare // 11.09.2013 12:27

    @g.Stane.

    Sistem nadzora in upravljanja z gozdovi je pri nas, vsaj v teoriji, zelo dognan in zelo dober. To so našim strokovnjakom priznali tudi drugi in marsikje so se bili celo pripravljeni učiti od nas.

    Vendar zdaj so drugi časi. O vsem se razmišlja samo na zelo kratki rok. Kar ima danes veliko ceno, samo to je pomembno. In verjemi, nihče ne posluša tistih, ki zares vedo. Z ljudmi pa je tako … v svetu kjer lahko prodaš Tuaregom v sahari kamion peska. Eskimu zmrzovalno skrinjo in Slovencem milion litrov flaširane vode … ni izgledov, da bi se kaj premaknilo. Na bolje že ne!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !