dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2013

SAMO to!

27.09.2013 · 11 komentarjev

Ne, ni to muza zajezdila misli
na nočni poti s Parnasa skozi
tesne vijuge neskončne praznine
čez gore spominov in v loku nazaj

Ne, ni to dolg. ni niti potreba,
ni nekaj kar moral početi bi dec
neznansko breme, ob bridkem vzdihu
kot skala zvrnjena raz utrujenih pleč.

Ni niti očitek, trkalo na vratih vesti,
ki okorelim čutilom poje levite,
ne grožnja, ne himna za nove dni
ne tema za pisane zidne grafite

Ni to za tebe in ni za na papir
da krilo goloba v svet to ponese
ni za temo obokov poetov večer
ne za vse, kogarkoli in ne samo zase.

Včasih obstanem zaprtih oči
in gledam tako vso tisto zmedo
vijug in praznin in se umirim.
In ko tako tam stojim in mižim …

… si pač zaželim!

  • Share/Bookmark

Tagi: pesmica

Minimalec, sivo delo in dedeve!!

24.09.2013 · 12 komentarjev

Ampak to pa res človeku vzame voljo. Potem, ko po dolgem in počez predela vseh sort socialnih krivic in še bolj neumnosti, ki jih zaznava okoli sebe, potem je normalno, da čaka, da bodo njegove zgodbe, analize in očitki dali kakšen rezultat. Da bo pohlepni tajkun, pokvarjeni politik, hinavski oblastnik to prebral, vzel na znanje in se nad vsem skesano zamislil. In tako bi vse počasi začelo iti na bolje in v smeri, ki bi zagotavljala, da se bo vse uredilo.

Pa nič!! Sploh nič. Jaz kar ne morem verjet. Ma kaj to? Kar sapo mi jemlje.

Ne samo, da ne krenemo proti svetli bodočnosti. Še bolj tonemo nekam v blato. Še vedno eni ropajo državo in tadrugi stroške za to početje dobivajo na svoja pleča.
Te dni se je največ govorilo o minimalni plači, sivi ekonomiji in nekih davkih, ki bi jih tazgornji radi še uvedli.

Minimalna plača je pri nas znesek 562 evra neto in po zakonu je delodajalec dolžan najmanj toliko izplačati delavcu za mesec dela. Mogoče se vam bo zdelo čudno ampak jaz v tem ne vidim ravno velikega problema. Pride v fabriko mulc s štirimi razredi osnovne šole in se loti najenostavnejšega dela, kar ga je moč najti. In šef mu pove, da bo za začetek dobil minimalno plačo. Čisto v redu. Po treh mesecih pa stvar že ni več takšna. Takrat je treba oceniti ali je pob kaj napredoval. Če se je vživel v delo in se stvari dobro naučil, potem po moji logiki minimalec preprosto odpade. Treba bo zadevo za nekaj procentov popraviti. Ali pa, če mu nikakor ne gre, tipa odsloviti.
Delodajalec slovenski pa na takšno logiko nikakor ne pristaja. Gre celo v takšne skrajnosti, da se mu zdi normalno razvpiti minimalec izplačevati človeku, ki dela pri njemu že trideset let, ki ima npr. srednjo šolo in ki zelo zadovoljivo opravlja zahtevnejša dela. Če je omenjeni delavec nad neugledno cifro na dnu plačilne liste začuden, mu šefi pred očmi mahajo s primerjavami kako imajo to rešeno v nekih drugih državah, blebetajo o (ne)konkurenčnosti in o tem koliko cenejša je delovna sila v Romuniji ali Pakistanu. Ali vlečemo stroje dol ali pa povabimo nekaj ovčjih pastirjev, da pridejo prek agencije delat v našo sredino ni niti pomembno.

Niti na kraj pameti ne pade spoštovanemu delodajalcu slovenskemu, da je reševanje težav, potem ko ne uspe dodati vrednosti izdelku, potem ko ne uspe niti v času razcveta modernizirati tehnologije, ko ne uspe razvijati novih programov, vse skupaj obesiti na pleča že tako podplačanemu delavcu, da je to bedno početje. Da je uvajanje uravnilovke na samem dnu, zanemarjanje motivacije in podobno, škodljivo in narobe. Da je to početje luzerjev in obupancev. Pa ne smem posploševati. Veliko se govori o tem, da bi s takšnimi ukrepi reševali res najakutnejše težave, ki bi preprečile stečaje in odpuščanja. To bi nekako še razumel. Pa še to pokvari na prečko počesani politik. Nakladač, ki s svojim osladnim tonom pove, da se mora to seveda vse urediti v dogovoru med delodajalci in … ne zamerite mi, če se mi v takšnih trenutkih dvigne tlak in bi najraje skozi teve ekran prijel tipa za jezik, ga povlekel na plano in obrnil navzven kot staro nogavico. Pa naj potem blebeta, mu mater!!

S sivo ekonomijo je pa res hudič. Če poslušam resnega privatnika, ki zaposluje denimo deset ljudi in bi dobro peljal svoj biznis, če mu ne bi par šušmarjev na vsakem koraku nelojalno kradlo zaslužek. Tukaj skoraj ne morem imeti pripomb. To je problem. Nekaj simpatij do podjetnikov izgubim, ko se začnejo pri kakšnem omizju na tv repenčiti kako v »resnih« državah ne sme človek niti svojega sekreta prebeliti, ampak mora poklicati obrtnika. Ja, fino! Napravimo ta narod čimbolj in še bolj butast in še spodbujajmo to, kar se že itak dogaja, da vse manj ljudi zna kaj postoriti s svojimi rokami. Drugo, kar mi v omenjeni zadevi ne gre skozi je to, ko se loti kdo ropotati, kako bi morali zaščititi npr. njegovo malanje. Dobro, če bi tip znal izdelati raketo ali lesen štedilnik, dobro potem že ne bi rekel. Ne pa nekaj, kar zna delati vsak. Seveda v primeru omenjenega znanja in sposobnosti zaščita niti ne bi bila potrebna. Tukaj bi moral še omeniti vaške mojstrovalce, ki tu in tam popravijo kakšno pipo ali zabetonirajo kakšen okrušen prag … pa ni toliko prostora.

Bi pa, kakopak, sivo ekonomijo najbolje rešili s primerno davčno politiko. Že večkrat sem glede tega omenjal poenostavitve. Zelo malo sem v bistvu imel opravka z davkarijo, vseeno pa dovolj, da se mi vse skupaj zdi grozljivka. Ne vem, kje drugje še se človek tako na hitro spremeni v popolnega idiota, kot kadar stopi skozi tista vrata. Tisoč rubrik obstaja za tisto kar počnete pa čeprav ste bili še minuto prej prepričani, da je farbanje ograje ali puljenje plevela zelo enostavna reč. Ponavadi sem omenjal poenostavitve, ki bi zgledale nekako tako: »Ko bi stopil do davkarije, bi na okencu babi rekel, da nameravam napraviti tri kubike drv in jih prodati po 50 evrakov. Ona bi potem pobrskala po računalniku in izstavila račun. Dal bi ji dvajsetaka in zadovoljen bi bil jaz, ker ne bi imel skrbi in država, ki bi dobila svoj davek. Potem bi zadegal čez ramo motorko in šel!!
Potem pa sem v svojih tezah šel še dalje. Davke bi preprosto ukinil. No, ne ravno vseh. Pustil bi samo enega. Pa naj se imenuje DDV. Ali pa kako drugače. Saj si itak že tako v svoji preprosti glavi vedno tolmačim, da če nekaj naredim »na sivo«, da tisti denar itak nesem v merkator in tam pri blagajni plačam dedeve. Če bi me ocarinili prej, bi pa za na blagajno ostalo manj. Kako visok bi moral dedeve bit, tega ne vem, kot tudi ne kam bi z armado davkarjev, ki naenkrat ne bi več imeli koga uvrščati med fizične ali pravne, med tiste z dejavnostjo in tiste z normiranimi stroški, tiste, ki so igrali na srečo ali dedovali denar. Nič! Samo vsak, ki bi kaj prodal, bi moral dati za to račun in tam bi bil obračunan cesarjev del. Za prekrške pa bi morala biti zagrožena res kazen in pol, da bi se vsi zagotovo držali redu. Razmišljal sem, kje bi se lahko zataknilo pa se nisem ničesar mogel spomniti. Dokler nisem prišel do državne meje. Tam me zadeva malo bega in bom verjetno rabil pomoč. Če bodo določeni (še naprej) nosili kufre denarja ven, potem se zna sistem, pa če je še tako lepo poenostavljen, zamajati. Tako kot ima to zrihtano Kim Jong, ki pač ne dovoli ljudem na šoping v Seul, mi ni kul. Eno srednjo pot bo treba ubrati. Pa bo šlo.

Kot sem zapisal v uvodu, mojih raziskav in hipotez ponavadi nihče ne opazi. No, mrbit bo pa tokrat drugače.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · Politična modrost

Junaki

15.09.2013 · 18 komentarjev

Zgodovina me vse manj zanima. Verjetno je temu krivo to, da v naših krajih z njo ne znamo početi ničesar pametnega. Namesto da bi obeleževali neke pomembne dogodke v pretekleosti, se iz njih učili in na njih gradili, imamo neznanski, neusahljiv talent, da jih osvinjamo s politiko, z ozkogledimi interesi posameznih skupin ljudi, ki si takšne dogodke prisvojijo in namesto, da bi jih praznovali kot pomembne zgodovinske mejnike in jih kot take v zgodovini tudi pustili, napeljemo vse skupaj enkrat na en, drugič na drug mlin.

Pa se seveda zavedam, da brez poznavanja zgodovine ni neke splošne razgledanosti in človeške širine. Vendar pa, če tako čez palec pretehtam korist od opredeljevanja do dogodkov pred mnogimi leti in škodo, ki jo takšno opredeljevanje dela, potem mislim, da moje nezanimanje ali celo odvračanje zgodovine, ni tako slaba stvar.
Resda je včeraj profesor v gostilnici, kjer sem reden gost, zavil z očmi, ko nisem vedel kaj natančno je povod za veliko proslavo, ki so jo prenašali na televiziji in verjetno sem pri njem izgubil nekaj točk. Še posebno potem, ko je na njegovo željo oštirka dala aparat nekoliko bolj na glas, mene pa še vedno ni kaj prida brigalo vse skupaj.

Vendar pa sem kljub svoji omenjeni nenaklonjenosti do te vede, pozneje vseeno razmišljal o stvareh, ki so jih z borbenimi pesmimi opevali nastopajoči. Odeti so bili v zgodovinske barve in uporniški pogledi so krasili njihove obraze. Podobne vtise so dajali tudi zadovoljni poslušalci, ki so trumoma prišli na predstavo. In vse to je ravno tisto, kar tako zelo pogrešamo pri ljudeh v teh časih. Upor, stisnjeno pest in svetel pogled proti nečemu novemu.

In takrat se mi je postavilo vprašanje. Ali je normalno, da samo v zvezi z davno minulimi časih zmoremo sploh razmišljati o svoji državi, o svojem obstoju, o sebi!?

Nedavno mi je nekaj podobnega dal misliti zanimiv komentator v radijski kontaktni oddaji. Po njegovem bi bila rešitev za Slovence, simbolično rečeno, da bi se preselili nazaj v čas pod Marijo Terezijo. Simbolično pravim zato, ker je to verjetno pomenilo, da bi se morali popolnoma podjarmiti Evropi. Pa naj bo omenjena cesarica tokrat Angela Merkel ali pa kdorkoli drug. In ne glede na očitno bogokletnost takšne na videz povsem brezupne trditve, ima slednja pa le nekaj logike.

Tako kot smo sposobni biti vzneseni in ponosni ob proslavljanju nekih junaških dni pred časom, ki jim vztrajno pravimo »polpretekli«, ravno tako lahko ugotovimo, da tudi v bolj davnih časih najdemo med svojimi predniki junake, vizionarje, buditelje in podobne maksimalno pozitivne akterje. In zelo malo ali nič bad guyev. Pomislite na primer na Trubarja. Kaj bi nekdo moral v teh dneh narediti, da bi bilo to za nas tako zelo pomembno, kot je bilo njegovo delo. No, sicer so tisti tipi s svojo reformacijo naredili cel cirkus. Cankar je v svojih hlapcih zapisal nekako takole. »Pol so jih pobili, pol jih je pobegnilo na sever, ostala pa je maloštevilna skupina podrepne sodrge. In to so bili naši dedje!«
Samo pomislite, kakšno slabo izhodišče smo imeli takrat. Pa vendar smo imeli svoje junake. Književnike, umetnike vseh vrst, prave borce za slovenstvo.

Pred Evropo nas naši vrli politiki stalno svarijo. Kaj bi bilo, če bi nam dali pomoč. Kaj bi bilo če pride cela trojka okoli. No, jaz ne vem niti približno kaj bi bilo. Vem pa da to, kar se zadnji dve desetletji dogaja ne more biti manj roparsko in pokvarjeno, kot pa to kar nam bi ta strašna trojka počela.

Mi namreč, odkar nismo »niti malo« podjarmljeni kakšnemu velikemu gospodarju, nimamo prav nobenih junakov. Mislim, redukcija totalna. Še tisti, ki so v začetku nastopili kot taki, so se na brzino prelevili v zlikovce najslabše vrste. Takšne, ki kradejo in škodujejo svojim ljudem. Nastala je velika lopovska združba, klika ki si lasti vsa podjetja, ki so še nekaj vredna, v njihovih upravah spretno rotirajo in pobirajo smetano, nas nevedneže pa vseskozi opozarjajo, kako je najpomembnejše, da to ostane naše in da ne pride v roke tujcu.

Država pa tone. Ne vem do kam, ne vem koliko časa, vem pa da nazaj. In očitno postaja, da si s to svojo samostojno potjo ne znamo kaj prida pomagati. Potrebujemo gospodarja. Strogega, celo krutega če je treba. Mogoče bo to sicer malo hudo in bomo občasno objokovali svojo svetlo samostojno polpreteklost. Pa to ni tako pomembno. Pomembno je nekaj drugega. Šele takrat bomo namreč začeli tuhtati, da smo Slovenci, da smo narod, da moramo držati skupaj in da smo tukaj mi doma. In šele takrat bomo ugotovili, v to ne dvomim, da so med nami tudi junaki!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Vaše, naše, včasih, zdaj!

7.09.2013 · 10 komentarjev

V končni fazi gre pač vedno za lastnino. Od tistih najbolj nesmiselnih, drobnih sporov pa vse do svetovnih spopadov. No mogoče ima v štartu cela stvar navidezno kakšen drugačen, globji, morda celo ideološki motiv, ampak vedno se izkaže kasneje, da so se v celi zadevo samo zamenjali lastniki. Spet za to našo ugotovitev niti ni zelo važno ali gre za nepomemben kos steze ali za veliko področje polno rudnikov ali naftnih vrtin.

Posebno, če na takšne dogodke gledamo s čimvečje, še najbolje časovne distance, se nam prikažejo celo v neki znosno logični obliki. Po primer se lahko vrnemo v neka davna leta, ko se je cel družbeni in politični sistem po nekajletni vojni obrnil popolnoma na glavo. Z našimi očmi, posebno če nismo posebno zagreti zgodovinarji, je pač prišlo do porazdelitve premoženja. Nacionalizacije!! Saj niti ni slišati tako hudo, če na kratko, suhoparno ugotovimo, da so pač tistim, ki so imeli zemlje in vsega drugega v izobilju, imetje malo porazdelili med ljudi, predvsem pa večino tega podržavili. No, dobro, zdaj lahko s to svojo neznansko inteligenco zaključimo, da je takšno podržavljanje sila destruktivno, pa kaj! V detajle se pač ne gre spuščati. V to na primer koliko ljudi je zaradi razumljivega nestrinjanja tista država pač lepo fizično odstranila iz sistema in koliko skrbnih gospodarjev je potem, ko so gledali svoje najlepše njive, kako na njih raste državna robida, svoj obup utopilo v šnopcu ali celo po štriku zapustilo ta, na glavo obrnjeni svet.

Tako sem razmišljal o tem, kako lepo enostavno in zgodovinsko sprejemljivo zgledajo lahko stvari, če jih gledaš površno od daleč in kako tragične in nesmiselne so lahko za ljudi, ki jih doživljajo.

Novi časi s svojimi političnimi in ekonomskimi sistemi nekako ne uporabljajo najbolj nasilnih sredstev za odstranjevanje ljudi. Dolgoletne izkušnje in kaljenje tovrstnih umov je prineslo dognanja, da je laže in vsaj navidez lepše, ljudi potlačiti drugače, brez mazanja rok. Nobene kmerovske stihije ni potrebne. Ljudi se da spraviti ob vse na sofisticirane načine, tako da celo sami oblastniki na koncu pomilujoče in presenečeno gledajo, kaj vendar se nam je zgodilo.

Tako se nam dogajajo zelo raznolike in pisane spremembe, ki so kar po vrsti vpeljane zato, da nam omogočajo lepše življenje, da nas obvarujejo pred nevarnostjo, da pač uredijo stvari, ki so za nas na celi črti krivične. Če so spremembe nesimpatične in zato nepopularne, težko sprejemljive, obstaja zadnja leta za to lepo orodje. Imenuje se »evropska direktiva.«. To pomeni, da bi zadeve kakopak uredili veliko bolj pametno, pa tega, glej ga šmenta, ne morejo zaradi evropske zakonodaje.

Tako se nam enkrat obeta, da nam bodo uzurpirali s samoprispevki zgrajene vaške vodovode, drugič nam bodo diktirali kaj smemo sejati na svojih njivah in spet tretjič, podrli vrtne ute kmetovalcem, ker ne spadajo v evropski red. Na črno zgrajene vile v bližini bodo sicer malo pozabili. Ampak to je že druga zgodba. Nepomembna. Pomembno je, da z Evropo uskladimo šole in bolnice, komunalna podjetja in domove ostarelih. Vse stvari, ki so v nekih primitivnih časih dajale nekakšen vtis, kot da so naše.
In vse te stvari nam izgledajo strašno nesmiselne. Kar seveda tudi so. Same po sebi. Ampak predstavljajte si, da ste tukaj čez, denimo trideset let. Poglejte zdaj na stvar. Ugotovili boste, da je bila cela stvar v bistvu čisto enostavna. Po iztrošenem družbenem redu je bil pač čas za prerazporeditev lastnine in »eko!« . Dobro, ne trdim, da se moramo strinjati z novonastajajočim sistemom pa tudi o šnopcu in vrveh privezanih na vejo bi lahko govorili … ampak …

Včeraj sem pripeljal materi prikolico drv. Sicer je bilo večino bolj drobnih vej, nekaj pa pač ne. In veste, da sem z vsakim rajklnom, debelejšim od deset cm., grobo kršil prav evropsko direktivo. Moral bi imeti pri sebi prevoznico in na njej za vsako ranto posebej zabeleženo debelino, številko parcele kjer je rasla in odločbo gozdarja, da sem tam lahko sekal. Naši zakonosnovalci so to »uredili« zato, ker preveč našega lesa konča na žagah v Avstriji, utemeljili pa s t.i. črno sečnjo. Vedno namreč mora obstajati nek zlovešči element, ki laike prepriča, da je pa res potrebno urediti stvar.

O nesmiselnosti in celo smešnosti teh ukrepov bi predolgo tvezil. Lahko pa omenim, da se mi ne sanja prav zelo, kaj naj bi bil črni posek. Lahko bi tudi pripomnil, da to gospodje profesorji uvajajo v najbolj zeleni državi v Evropi, kjer veje marsikje že rastejo skozi okna. Lahko bi bentil, kako še tistega, ki se ima možnost za kakšen evro spomagati, magari v grmovju, zatrejo v kali. Lahko pa bi tudi cinično pripomnil, da ljudje ne vozijo lesa v Avstrijo zato, ker bi bili barabini, ampak zato ker tam dobijo zanj nekaj evrov več. Da je Avstrija znala zaščititi svoje ljudi in delovna mesta ter da subvencionira vsak kubik lesa razžagan v njihovih obratih, pa itak ne verjamem, da bi taisti majstri sploh želeli slišati.

Seveda ne morem pričakovati, da bi takšna tematika zanimala veliko ljudi. Tako je z vsemi podobnimi pojavi. Kar po vrsti zanimajo zgolj skupino ljudi, ki jih neposredno zadeva. In to je samo še ena voda na njihove mline. Se mi pa zdi taka monada kot je ta opisana zelo simptomatična in zelo podobna dogajanju na raznih drugih področjih. In, kot sem rekel, ko bo to kdo pogledal nekdo čez leta …
Opuljena pobočja, kjer bodo velika podjetja izvajala svoje goloseke, to niti ne bo snov za debate.

Pač so takrat nekaj spremenili okoli lastnine!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · Moje misli · Politična modrost · mojblogmojejamranje