Na morje!

3.08.2013 ob 12:34

Odhod na morje ni bil stvar , ki bi jo bilo moč šteti med navadne dogodke. Ne, v mojih sanjah in fantazijah je morebiti zasedal celo najvišje mesto med posebnostmi. Seveda mi je bilo dovolj prihranjeno z vsemi pripravami in z obrobnimi zadevami, kot je na primer denar, dela prosti dnevi in podobne banalnosti.
Mama je vso kramo poldrugi dan skladala v avto. To je delala tako kot, kolikor je meni znano, znajo to samo mame. Jaz že nisem srečal nikogar, ki bi to vsaj približno tako dobro obvladal in ki bi bil pripravljen v to vložiti toliko časa in energije.
Odrinili smo zelo zgodaj. Točne ure ne vem , moralo pa je biti okoli šestih, saj sem prej, tako na oko , bedel v nestrpnem pričakovanju kvečjemu dve uri in ob uri vstajanja sem povsem svež in borbeno naravnan v minuti ali dveh stal ob avtu in se spraševal kaj zaboga se vsi toliko obotavljajo.
Karavana je krenila proti plavemu jadranu.

Po prvih kilometrih je takšna vožnja že kmalu postala pričakovana pustolovščina. To je pomenilo, da je nekje blizu Postojne postala neskončno dolga kača, ki se je le stežka premikala naprej. Na novo avtocesto nismo hodili, saj se je itak končala že pri razdrtem. Včasih se je kača čisto ustavila. Tu in tam smo se pricijazili do kakšne podrtije ali tovornjaka, ki so ga miličniki izločili iz kolone in tako vsaj malo sprostili promet. Marsikateri se je izločil sam, ker se mu je izpod pokrova gosto belo kadilo. Največ takšnih je bilo fičkarjev. Tiste je naš ata gledal malo zviška. Še bolj je zavil z očmi ko je s svojo rjasto lado prehitel katrco ali diano. »Koš na kolesih!«, je rekel in strašno smešno se mu je zdelo.
Stela Maris se mi je zdelo nekaj res velikega in posebnega. To se mi je pa že zdela stvar, ki jo pozneje poveš prijateljem. »Stella maris!!« sem večkrat ponovil sam pri sebi. Bogovsko. Ne knapovski dom v Ankaranu, ne počitnice pri teti v gornjih Jaznah ampak Stella maris.
Ogromen avtokamp je bil sicer s turističnega stališča glede marsičesa nekoliko vprašljiv, vendar si jaz vprašanj nisem postavljal. Postavljali so si jih atiji in mamice, ki so hiteli v obratni smeri od pakiranja. Pri poznem kosilu so bile stvari že toliko znosno urejene, da so si sosedje lahko malo izmenjali grenke izkušnje s predhodniki, ki so kar po vrsti puščali za sabo, vam povem, tako svinjarijo, da ni za povedat. Tisti bolj sitni so se kar prvi dan pohiteli skregat za kakšen parkir plac ali vrv za perilo.

Jaz nisem imel časa, da bi se mešal v to megasindikalno vrvenje. Imel sem cel teden časa, celo Jadransko morje in meter in pol dolg gumijast čoln. Z vesli, seveda.
Pohitel sem, kot najbolj izkušen morski maček, da čimprej izplujem po modrem zalivu, ki čaka samo name, da ga razišče, da odkrijem še neodkrito in najdem še nenajdeno. Videl sem se že v družbi Jacquesa Costeau-ja. Na obali me je zmotil Ečo, zelo družaben fant mojih let. Bil je zelo zgovoren in sprva sem pomisli, da bi ga sprejel za partnerja. Na njihovi prikolici je bila nalepka Litostroja in to je bil očitno zelo pomemben podatek. Malo me je motilo, ko se mi je smejal, ker sem prišel na morje samo za en teden. On je prišel za tri tedne, če ne celo več….aja pa še v avgustu deset dni. Te malenkosti sem nekako preslišal in mu pokazal čoln. Zdel se mu je smešen. On da je imel že lani večjega, letos imajo pa že takšnega z motorjem. Bemti! To se mi je zdelo pa že preveč. Odločil sem se za samostojno kariero. S svojim čolnom sem nekoliko jezen odveslal zelo daleč od obale. Če že nisem bil na odprtem morju, sem pa bil najmanj dvajset metrov od kopnega. Tam sem se sklonil čez rob čolna, ker sem skozi bistro vodo na dnu videl ježke. Ko se je moje plovilo obrnilo, sem se v trenutku spomnil, da niti slučajno ne znam plavati. Nekako sem vseeno obrnil čoln in se skobacal vanj. Moje motoviljenje je moralo biti dokaj zanimivo, saj je starejši gospod z motornim gumenjakom pripeljal blizu in me nekaj spraševal v meni nerazumljivem jeziku. Očitno je bilo, da me sprašuje, če je vse v redu in jaz sem mu skozi solze med mučnim kozlanjem z iztegnjeno dlanjo kazal, da obvladam situacijo. Za tisti dan sem končal in nadaljeval vse naslednje dni in odkril vse česar nisem pustil za naslednje leto.

Zvečer je vsakemu dnevu sledila obvezna promenada. Ponavadi nas je pot peljala od Umaga do Katora. Med kampom in Katorom je peljala ozka pot in ob njej je bila vsake toliko klopca. Na teh dveh kilometrih sta bila še dva kioska kjer so prodajali sladoled in baraka v kateri je star Šiptar ponujal lesene osle, čaplje in cigaretnice. Foter je na eno tretjino cene zbarantal za veliko leseno vazo in celo življenje ni mogel pozabiti, da se ga je stari naslednje leto spomnil in ga obgovoril. Velikokrat je pravil to zanj izjemno prigodo:
»Ja, prišel je k meni in rekel:’ Ti si od mene kupio vazu’«

No, in drugega vse do Katora, nič. Le tu in tam je kak naivnež namakal trnek ali pa je kak Italianski gurman z macolo nabiral prstace.
Tam pa se je bohotilo čisto na novo zgrajeno zabavišče . Na plakatih je pisalo, da je to Grand Plesier ZA ZA. Dobro, sem si mislil, pa naj bo grantplezir. Vsakih nekaj dni so tam nastopali menda znani umetniki. Tako smo se dvakrat kar malo zadržali. Notri nismo šli, ker je bilo predrago, smo pa vse zelo dobro slišali in videli z majhnega nasipa od zunaj. En večer je notri na vse grlo prepeval zagrebški tenorist Kruno Cigoj. Možakar se mi je zdel kar špasen , posebno ko je pel kalinko in je skakal v luft, da si je moral siromak z robcem brisati srage s potnega čela. Dva ali tri dni kasneje smo v Katoru poslušali rock bend iz Sarajeva. Imenovali so se Bijelo dugme. Muzika me tudi tokrat ni kaj prida brigala, so pa tipi dobro telovadili. Kuštrasti suhec je med vreščanjem sukal mikrofonsko stojalo in se drl: «da sam , da sam , da sam pekar koji noću radi«

In tako je minil tisti teden. S sindikalnega mravljišča, s te slovenske roštiljade. S tega na izjemno nizkem higienskem nivoju urejenega socialističnega prizorišča smo se vrnili domov in imel sem občutek, da sem bil zelo zelo daleč. In tam se videl in odkril velike stvari, ki so se poleg drugega zelo verjetno zgodile meni prvemu in edinemu.

Katoro in Stella maris sem videl po 34 letih. Za vse večne čase zgrajeni Plesir je že zgodovina. Namesto ogromnih površin ničesar se sedaj od Umaga pa tako rekoč do Savudrije drži vse skupaj. Na kamp prikolicah ni več nalepk slovenskih podjetij in sekreti so maksimalno dobro urejeni. Tipe, ki so takrat razsajali na tistem odru, sem leta pozneje preposlušal do mehanske iztrošenosti vinilnih plošč. Na poti, kjer je sameval Šiptarski rokodelec in njegov rojak sljadoledar, se sedaj skoraj brez presledka stiskajo apartmaji, tenis igrišča, kopališča, bazeni.

Iz tistega časa je ostalo le malo stvari. Na tiste dni me spominjajo zarjaveli lunaparki, kjer debele ciganke s cigareto v ustih prodajajo zlizane žetone. Čisto enaki so tudi okrušeni mini golfi in ulični slikarji, ki portretirajo nemške penzionistke.

Nekoliko mi ostaja neodgovorjeno tudi vprašanje kaj žene ljudi, da za dokaj velik denar najamejo nekaj kvadratnih metrov rdeče zemlje in si tam sprva želijo kampiranja potem pa v naslednjih dneh storijo vse , da bi vzpostavili stanje , ki bi bilo čimbolj podobno tistemu doma.

Malo pa me je spominjalo na čas pred desetletji tudi, ko sem med kamenjem zagledal osemletnega fantiča, ki je stikal med skalami. Nasmehnil sem se mu z vsem spoštovanjem. Iskal je važne stvari.

  • Share/Bookmark
 

18 komentarjev na “Na morje!”

  1. miri pravi:

    Čolni z motorji so postali jahte, tvoj gumenjak je ostal isti,samo z malo več flikami.

  2. mijau pravi:

    Prvič sem spoznal morje kot član kolonije. Zadnji dan sem poskusil zaplavati.
    Od takrat sem izkusil počitnice na morju v prikolici v kampu, privatnem apartmaju, hotelu s polpenzionom, križarjenju z manjšo ladjo, do bivanja “all inclusive”.

    Še najbolj mi je ostalo v spominu bivanje v koloniji.

  3. Anita pravi:

    Eni grije na murje, eni pa na murje.

    Jah, lepi spomini. Kot da bi bili moji.

  4. Peter Filec pravi:

    In v teh dneh, kot sem opazil, Dare, je tudi pri vas možnost skočiti v vodo. No, ne ravno, saj je vse zasedeno, ampak sem dobil kotiček, kjer običajno ni nikogar :)

  5. Olna pravi:

    Dare, očitno si tudi ti v svojih spominih našel važne stvari, kot tisti fantek med kamenjem. :)

    Tolikokrat se še pri nobenem tvojem zapisu nisem (tudi majčkeno otožno) nasmejala ali namuznila. Najbrže se vsi, ki štejemo več kot ene 4 desetletja, podobno spominjamo naših počitniških časov in dogodivščin. Kako so bili naši fičoti obloženi in mi nabasani notri, kako smo po desetih minutah začeli jesti sendviče in kako smo en teden živeli od paštet in “mesnih doručkov” in mladostne razposajenosti, pa razglednice smo pisali domov in na njih s križcem označili, kje smo, in zraven napisali “tu smo”…

    Ah, še nostalgija ni več, kar je nekoč bila! :D

  6. štulič pravi:

    Ta_lele impresija: “Malo pa me je spominjalo na čas pred desetletji tudi, ko sem med kamenjem zagledal osemletnega fantiča, ki je stikal med skalami. Nasmehnil sem se mu z vsem spoštovanjem. Iskal je važne stvari.” mi je v hipu povzročila, rapidno vlaženje oči. :cry:

    (pa nisem pretirano introvertiran, socio-nostalgic :? )

    Oh, otroci socializma… :roll: http://youtu.be/J8fFVOoqepc

  7. dare dare pravi:

    @miri, evo me nazaj :) ! Imel sem se krasno. Brez čolna. Takšnega ali drugačnega. :) lp

  8. dare dare pravi:

    @Mijau, zanimiva reč :) ! Zgleda, da se mnogim dogaja podobno!!

  9. dare dare pravi:

    @Anita, ja na žalost vsi na murje na murje ;(!
    In še cel kup nas je takšnih, ki imamo podobne spomine na tisti cajt!!

  10. dare dare pravi:

    @PeterFilec, kako misliš v teh dneh!?? V Idrijco (v Beli ali kje drugje) je možno skočiti kmalu potem, ko skopni zadnji sneg!!
    Jaz sem letos prvič žlofnil not, ko je imela 15 stopinj. Sicer je bilo to letos malo pozno, šele proti koncu junija ampak vseeno. Zelo osvežilno!!

  11. dare dare pravi:

    @Olna, z nostalgijo je treba samo znati delati pa je v redu. Tebi očitno to ne dela težav! lp

  12. dare dare pravi:

    @Štulič, očitno je pod trdo skorjo starega cinika ostalo tudi nekaj mehkega :) !! lp

  13. Olna pravi:

    Tole s starim cinikom mi je všeč, :) .

    Saj res, glede na to, da sem tudi sama lastnica precejšnje količine cinizma (pride zelo prav pri premagovanju raznolikih tegob, res), mi je prišlo na misel – kako pa je ženski spol od cinik? Cinikinja? Cinkarica? Cinika?

  14. mijau pravi:

    Jaz sem slišal za cinkarno.

  15. dare dare pravi:

    Hehe, nekaj že mora biti. Pri tej galvanizaciji se itak uporablja jedke snovi …

  16. Olna pravi:

    Mijau, sram te bodi. Namesto, da bi se globoko zamislil nad diskriminacijo nežnega spola pri ženskih samostalniških oblikah (oblikah, ne oblinah, ti pacek), daješ takšne neresne pripombe. Medtem ko jaz v imenu feminizma poskušam malo dvigniti nivo debate!

    Saj pravim, propad osnovnih vrednot. :(

  17. mijau pravi:

    Oprosti, Olna! V zameno ti ponujam nekaj izrazov, ki pa so samo v ženski obliki: šleva, grdoba, mevža…

  18. Olna pravi:

    Šlev, grdob in mevž. :razz:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !