dare.likar@siol.net

Arhiv za Avgust 2013

Obraz

31.08.2013 · 5 komentarjev

Obraz se je zbudil v jutro čemeren. mrščil je obrvi in streljal okoli sebe s pogledi. Tisti znani pekoči občutek v ustih je bilo razbrati v stisnjenih ustnicah. Tisto jedko , včasih skoraj bolečo , grenko težo, ki stiska grlo in glasilke. Težo, ki jo povzroči težava, ki jo obraz ne zna spustiti na plano. Besede, ki jih ne zna izkričati in psovke, ki ostajajo skrite za to zakrčeno fasado. In včasih tako dolgo stiska obraz svoja usta in grize problem, da na ličnicah stalno poskakuje tista izboklina, ki je ne moremo spregledati, tako dolgo ga valja po ustih, da že pozabi , kaj je v resnici težava. Kje pa! Že zdavnaj je zbledela in se na pol pozabljena umaknila v ozadje. Ostala je le zamera, od daleč priklicane slutnje in s predsodki pomešane zmedene misli samopomilovanja. Ostalo je le grizenje ličnic in srepo bolščanje v druge, prijazne in mile obraze.
Ko je skočil na ulico in začel svoj dan, zgoden in dolg, siten in beden, je srečal druge obraze. Z njih ni razbral, kaj imajo za sabo. Streljali so svoje poglede in hiteli za nosom, ki jim je pripadal. Nekateri so švigali z očmi, kot da so dneva veseli in da jim je hitrica, ki jo lovijo v veselje . Drugi so hiteli preko cest in po tratoarjih , kot bi obupavali nad tem tempom, kot bi že zamudili svoje cilje in bi samo še upali, da bodo vsaj nekaj še ulovili za rep. Kot bi upali, da zamude ne bodo imele posledic. Da ne bo nek drug obraz , besen in vzvišen kričal zaradi tega na njih. Od blizu , da bi čutil, kako smrdi sapa iz kričečega gobca.
In pribrzel je med vzvišene soobraze! V enako slabem stanju , kot se je odpravil na pot. Z njimi je trčil takoj za vrati. Bili so tam očitno dovolj pred njimi, da so si nadeli svoje službene oblike. Visoko so dvignili svoje obrvi in pomembnost so obesili na svoja nagubana čela. Bili so po svoje trpeči ti obrazi. V nenaravne položaje so napenjali mišice. Druge izglede so morali kazati, kot bi po naravi pripadali lastnikom izza njih. A kaj drugega niso znali in si niso upali privoščiti. Morali so napeti vse sile in igrati naporno vlogo. Naporno zase in za vse utrujene in ponižne okoli njih. Spraševal se je naš obraz , ali se znajo zvečer v zavetju svojih zidov spremeniti nazaj sami vase, ali znajo sprostiti ta krč in se razlesti nazaj .
Ali znajo popustiti svoje boleče kite in se odpočiti za jutrišnji dan?
Kot obraz starke, ki kleklja ob oknu in zastane za trenutek . Dogodek na ulici, prepir dveh sitnih obrazov starih sosed zmoti rutino in prsti obstanejo v položaju, ki le možgani v ozadju rutinsko in nezavedno vedo, kako je nastal in kam se mora spet premakniti. In obraz špega med zavesami in pozabi na sebe. Potopi se v dogajanje, mišice popustijo in upadejo. Ne slišijo in ne vidijo tistega kar gledajo, le utrujeno gledajo dogodek, ki je tak kot je bil včeraj in ki ne bo prihodnjič kaj prida drugačen.
In bogve kaj zmoti starikav obraz. Hrup stroja ali lajež potepene živali prekine prepirljivce. Takrat se betežen obraz zave in čisto drug skoči na plano, se otrese in začne delovati. Začne gledati in začne slišati.
Naš obraz pa s svojo grenkobo preživlja svoj dan. Na licih mu utripa izboklina. Sam si ne more pomagati . Ne, tega ne zna. Zvečer leže ravno tak kot se je dvignil pred dnevom ur. Pekoča bolečina je ostala in še zrasla z dnevom. V temo se je pogreznil in zaprl utrujene oči. Spanca mu zavest v ozadju noče poslati.
In bolšči nekam v temo in sprašuje . Sprašuje kako in sprašuje zakaj……
…in odgovor odmeva nazaj iz ničesar:
»Spet nisi pogledal težavam v obraz!!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: arhiv · drugičkrat · črkar

Vedno znova

21.08.2013 · 14 komentarjev

Pogosto ali mogoče celo prepogosto poleg pridnosti in znanja pri svojih junakih in njihovih dogodivšćinah omenjam še nekaj. Stalnost! Pripadnost. Mogoče to včasih imenujem tudi lojalnost ali še kaj bolj imenitnega. To potem ponavadi povežem z izkušnjami ( torej tudi z znanjem) in še kakšno drugo, nedvomno pozitivno rečjo, vendar pa vedno poskušam puščati malo prostora za rahel dvom. Za razliko od ostalih omenjenih lastnosti za to stalnost nisem vedno prepričan, da je dobra, ali recimo, samo dobra lastnost.
Velika je verjetnost tudi, da je to sicer v nekem času bila zelo pozitivna prvina, v sedanjosti pa je zgubila na vrednosti. Postala je odvečen in zavirajoč balast za ljudi, ki s tem bremenom, za razliko od tistih, ki tega nimajo, ostajajo in zaostajajo na mestu, namesto, da bi poskušali kaj drugega.
Kot sem že omenil, je to včasih bila bolj cenjena reč. Ostajati v neki sredini, denimo v delovnem okolju, takrat ko je šlo dobro in tudi takrat, ko je zaškripalo, je bilo nekaj pozitivnega in je pomenilo, da tak človek prisega na prave delovne in socialne vrednote. Nekdo, ki je bil v kolektivu «že od nekdaj», je bil deležen posebnega spoštovanja. Pravili so mu star maček, v teh časih bi mu morda rekli car ali kaj podobnega !
Pred leti smo imeli v fabriki primer, ko je več mladeničev hkrati prišlo iz nekega kraja, kjer je bilo večina ljudi zaposlenih v veliki fabriki, pravemu simbolu mesta. Tovarni ni šlo posebno dobro in mladci, kar po vrsti dobri in pridni delavci, so prišli k nam zaradi boljših plač. Pozneje sem enkrat o tem pobaral žlahtnika iz tistega konca. Možakar, ki mu je bila lojalnost lokalni firmi in kraju na prvem mestu, mi je zabrusil nazaj : «Saj so itak šli samo tisti, ki so bili že tako ničvredni za delat !! »
Mogoče bi tukaj poleg tega, da pač stalnost ni več cenjena in kakorkoli primerno ovrednotena, omenili tudi primere, ko jo delodajalci dobesedno zavirajo. Po logiki, ki se z njo lahko delno tudi strinjam, ne dovolijo, da si posamezniki ustvarjajo lastna gnezda, da se «ucarijo » na nekih položajih. Za take vpeljujejo rotacije in jih premeščajo po podjetju.
Kljub dnevni, večji ali manjši ceni tega pojava, pa je veliko tega odvisno od karakterja posameznika. Gre za to, kako nekdo prenaša spremembe v življenju. Sprememb se lahko človek tako boji, kot se jih lahko veseli. In vse vmes. In tukaj zagotovo ne gre samo za pripadnost in lojalnost, ampak pogosto za zdravo zvedavost in tudi za pogum. No, vsaj jaz vse bolj spoštujem ljudi, ki v življenju poskušajo in ne ostajajo na enem mestu. Pa ne glede na to, da včasih pridejo nazaj. Na videz poraženi in neuspešni v svojem poizkusu. V mojih očeh zgolj “na videz”!
Med kakšne ljudi spadam sam, verjetno ni velikega dvoma. Preprosto se navežem na nekaj in nikoli ne želim oditi nekam drugam. Seveda zdaj nimam v mislih delovnega okolja. Tam sem poleg tega tako dolgo tudi zaradi tistih tadrugih manj pozitivnih lastnosti. Bolj mi pade na pamet moj mali raj, ki ga pogosto omenjam. Kraj, kjer poznam poti in drevesa, grape in prostore, kjer so oglarji davno nekoč delali svoje kope. Kjerkoli se tam okoli ozrem se vidi, da sem bil tam. Ne sicer drastično. Za kaj takega nisem dovolj hud garač in še manj mojster, ampak povsod vidim svojo sled. Posekano robidovje, pocimpran kozolec ali popravljeno pot … no, od tega sem bom verjetno v bližnji prihodnosti poslovil. Skupaj s kosom srca. Takšno je pač življenje. Na svojih sprehodih sem, sicer vedno dobronamerno, v svoji zasanjanosti pogosto pozabil, da hodim po malem raju nekoga drugega, in ….
Pa ne bomo o tem. Da sem človek, ki se oklepa tistega, kar ima, verjetno opazite tudi v mojem pisanju. Za svoje zgodbe sem si naredil okolje in vanj postavil junake, ki jih ne izpustim iz rok. Ponosen sem, da sem uspel « ustvariti » karakter kot je Marinko, ki povezuje dogodivščine v kovačiji. Pa čeprav se zavedam, da je to lahko tudi vzrok, da se me marsikdo naveliča. Včasih to pomeni, da se pač nekdo ne oglaša več, da ga moje pisanje ne zanima več, včasih, pri bolj nemirnih koleričnih primerih, pa se pojavijo negativni, na momente celo malo agresivni odzivi.
Vsekakor to ni stvar, ki bi jo človek pri sebi zlahka spremenil. To je del mene in tako bo ostalo. V povezavi s tem bi lahko pisal o svoji družini, o svojih hobijih, petindvajset let staremu bendu ali hoji na bližnjo planinsko destinacijo. Vedno bolj ali manj po isti poti. Ravno danes sem prebral prijateljev zapis o kraju, kjer že nekaj desetletij preživlja oddih. Ne dvomim, da ga osebki, ki si niti ne predstavljajo, da bi dvakrat odpotovali na isti kraj in vedno iščejo nove stvari, ne morejo zlahka razumeti. O, jaz ga pa razumem.
Kakorkoli že, o tem sem napisal ta blog. Tako vedno delam. Če imam težavo, mi je potem malo laže. In ko bom pritisnil tisti klik, ki mi bo spis objavil na spletu, bom odšel na eno lahko pivo v oštarijo. Ja, uganili ste. V isto, kot vedno!! Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Nejasnost

15.08.2013 · 4 komentarjev

Marinko je svojo plačilno listo na hitro raztrgal po perforaciji in odstranil ovitek. Kot ponavadi je zadevo, ki od nje ni pričakoval niti najmanjšega, še najmanj pa prijetnega presenečenja, samo nemarno ošinil. Zanimala ga je samo tista zadnja cifra, na vse rubrike, ki so bile natisnjene malo više na listu, pa se ni kaj prida oziral. Že dolgo so bile vse postavke, od dodatkov, stimulacij, še najbolj pa tista, ki je pričala o njegovem dolgoletnem minulem delu, se pravi o izkušnjah in stalnosti, samo črke, ki same zaradi sebe polnijo papir. Rezultat je bil vedno isti in enak. Zakonsko predpisan minimalec, ki mu ga je bil delodajalec po nekih reglcih dolžan nakazati.

Vendar pa, rubrike so tam obstajale in kljub svoji nepomembnosti so še vedno znale na nek nerazumljiv način vplivati na ljudi. Flavio in njegov napihnjeni šef proizvodnje sta to še kako s pridom izkoriščala. Kljub svoji topoglavi ozkosrčnosti, sta doumela, kako deluje na človeško naravo že najmanjša, nepravična razlika. Pa čeprav se v resnici ni nikjer poznalo, niti za usranih deset centov ne, če je nekdo imel svoj, bog se ga usmili, tako imenovani »faktor stimulacije« za nekaj procentov višji, marsikomu ni šlo v račun, da takšna razlika obstaja. Zahteval je pojasnila, vzroke. Pripravljen se je bil za svojo smešno pravico boriti in prerekati, končalo pa se je največkrat, v veselje in odobravanje Flavia in podobnih tičev, s sporom med sodelavci in nedojemanjem resničnega problema. Ta pa zagotovo ni bil v tistih, tako ali tako samo teoretičnih ocenah!

Tudi za zadnjo »velikansko« spremembo, ki naj bi prinesla nov veter na področju nagrajevanja, motivacije in sploh pravičnosti v kovačiji, je Marinko še kako dobro vedel, da je enako velika farsa, kot so bile vse podobne pompozno predstavljene spremembe v prejšnjih letih. Vedel je, da obstajata vsaj dve napaki, ki zmanjšujeta morebitno vrednost na novo vpeljanega sistema. Prvi je ta, da sam projekt, če že domnevamo, da je strokovno zasnovan, sad raziskav in dolgoletnih izkušenj, izračunov, statistik in bogve česa še, nazadnje dobi v roke takšen butelj, kot je Flavio. Kot bi sprojektiral raketo, potem pa jo dal devetdesetletni noni, naj jo izstreli z astronavti vred na kakšen bližnji planet. Rezultat tega je lahko kvečjemu ta, da so ocene in faktorji še naprej bolj odvisni od tega, kdo s kom ob nedeljah skupaj lovi ribe ali hodi v hribe, kot pa od strokovne obravnave.
Druga težava pa se mu je zdela enako ali pa še bolj obupna. Nadrejeni so lahko ljudi ocenjevali in jim solili pamet s parolami, niso pa imeli česa ponuditi. Žakelj, ki so z njim mahali je bil prazen. Popolnoma. Lahko so samo v stilu kakšnega politkomisarja, bluzili o nekih iluzijah in risali svetlo prihodnost. Kaj si o takšnem blebetanju po nekaj desetletjih začne misliti stari maček, kot je naš kovaški mojster pa si lahko sami mislite.

Vendar pa, ko so mu vse te misli švignile skozi možgane, je naenkrat dobil idejo. Za spremembo bo danes ukrepal malo drugače. Zahteval bo pojasnilo.
»Po pavzi!« se je nasmihal sam pri sebi » nekaj moram še prej urediti!«

In že je stopal s tisto zmečkano plačilno listo proti pisarni kjer je v naslonjaču sedel Flavio in si pred računalnikom mel utrujene, ščemeče oči. Točno je vedel kako bo šef zavil z očmi ob njegovi nevednosti in kako odveč mu bo vsako pojasnjevanje in niti z eno potezo ni želel pokazati, da je v bistvu dokaj dobre volje in da že vnaprej ve, da ne more dobiti niti odgovorov, še manj pa lahko pričakuje, da mu bo kdo kaj od tistih bednih številk popravil na bolje.

»Vsa pojasnila ste dobili. Dobro veš kako gre. Ocenjuje se odnos do dela in ljudi. Od ena do pet. Nekaj je že bilo! Si že verjetno zamujal na šiht …!« je Flavio po svoji stari navadi blebetal in se trudil povedati vse naenkrat in s tem zatreti neprijetna vprašanja podrejenih.
Vendar pa je sitni dec moral za trenutek utihniti, ko mu je mojster Marinko pod nos pomolil izpisek, ki ga je malo prej dobil pri vratarju. Verjetno se ni zavedel, da lahko komurkoli vratar sprinta dnevnik prihodov v službo. Na Marinkovem izpisku, jebemti boga, ni bilo nobene rdeče številke.
»Pa na malico greš kdaj prezgo …!« mu je spet sredi stavka vzelo besedo, ko je pod nos dobil še en podoben spisek. Nobenega prekrška!! Flavio je bil vajen, da sam sekira ljudi s takšnimi papirji, ne pa to. Tako je pa zdaj, do konca ušes zalit s temno škrlatno barvo, sedel pred delavcem popolnoma brez orožja. V neprijetni situaciji je planil pokonci in zarobantil:
»No, če ti ni jasno, greva pa po pojasnilo!«!

Kadrovska direktorica ju je povabila v prijetno ohlajeno pisarno in ju prijazno, umirjeno pobarala o njuni težavi. Kljub umirjenemu pristopu se je iz Flavia kakopak spet usulo vse hkrati.
»Ne ve, ne razume. Vse smo pojasnili. Vse je jasno … !« je hitel naštevati. Ob tem je krilil z rokami in nejevoljno zmajeval nad nepotrebnim in nesmiselnim zapletom.
»Umirite se gospod Flavio!« je gospa strogo in učinkovito prekinila njegov nastop.
»Naj pove gospod Marinko kaj ga resnično muči!«

»Ja veste, v bistvu se mi zdi vse skupaj malo kočljivo. V resnici niti ne gre toliko za tisto mojo osebno oceno. Saj sam vem, da nisem idealen delavec. Vsak ima napake. Vsak greši. Želel sem le eno pojasnilo!«

Flavio je vsake toliko časa nakazal, da se bo spet vtaknil v pogovor s svojim nerganjem pa ga je direktorica vedno nekako zaustavila in spodbudila Marinka, da pove naprej!

»Saj vem, da ste nam vse lepo povedali in predstavili!« je nadaljeval.
»Čisto razumljivo. No Skoraj vse se mi je zdelo razumljivo! Pa vem tudi da bi lahko že na predstavitvi novega sistema vprašal. Pa bi mi povedali. No bom pa zdaj. Čisto lepo sem razumel kako nas boste ocenili. Videl sem tiste tabele in videl primere, kako naj bi to izgledalo. Tam so bile rubrike o odnosu do dela, do materiala, do mašin. Pa tudi odnos do sodelavcev in šefov je bil tam notri. Lepo pošteno. Od ena do pet. Kot v šoli!« se je nasmehnil in požrl slino.

Marinka sta oba prisotna za čuda pozorno in z zanimanjem poslušala, vseeno pa mu je babnica že s pogledom dajala vedeti, da naj le pove, kar ima v mislih in da nima zanj časa cel dan.

»In tudi to sem razumel, kaj pomeni kakšna ocena. Zelo ste poudarili, da je tri tisto tapravo. Da je to tisti normalen odnos. Lepo smo povedali primer in tudi enostavno si lahko predstavljam. Odnos do materiala. Enko dobi tisti, ki mu ni ničesar mar. Vseeno mu je kaj mu pade na tla in koliko klamf uniči vsak šiht. Takih tu pa res ne potrebujemo. Trojko dobim jaz, ki delam pošteno in skrbim, da se ne dela škoda. Potem je pa tu še, denimo Lojze. On je za petko. Ko misli, da ga nihče ne gleda, takrat boža vsako kljuko, ki jo skuje in jo z ljubeznijo položi v gajbo. Ali pa presunjeno pobere kakšen odpadel žebelj, kot bi šlo za ne vem kakšno vrednost. On je za pet. No, in podobno sem dojel to z delovnim časom. Imaš stalne zamudnike, potem mene, ki ne zamujam in tiste strašno skrbne, ki so za vsak slučaj vsak dan že pol ure pred šihtom tukaj!«

»Takoj bom končal!« je zaustavil Flavia, ki si je že spet trudil vtakniti se v pogovor..
»Potem pa sem prišel do tiste dileme. Z njo ne morem mirno živeti. Pa naj za to dobim najbolj masten cvek!!
Preprosto se mi zdi preveč zagonetno. Malo zamegljeno. Na nek način me je kar malo groza.«

Tukaj je Marinko malo počakal in potem bleknil:
»Kaj je petica v odnosu s šefom!?«

Nastalo je nekaj popolne tišine, že v naslednjem trenutku pa se je gospa direktorica komaj zadrževala, da ni bruhnila v smeh. Nasprotno od nje je Flavio nemo zrl predse. Kot bi čakal, da bo sledilo še kaj. Kot bi …
Takrat je planil pokonci, oblit z novim, še bolj živordečim odtenkom:

»Mene boš imel za norca. Ocenil sem te tako kot sem te in ocena bo ostala takšna kot je!«

Flavio je v momentu imel nov, hripav ton. Bil je jezen in jezno je tudi planil proti vratom.

»Saj ni problem. Le jasno mi ni zakaj!« je Marinko čisto mirno rekel.

»Potem pa zato!« je Flavio siknil in zaloputnil za sabo.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Na morje!

3.08.2013 · 18 komentarjev

Odhod na morje ni bil stvar , ki bi jo bilo moč šteti med navadne dogodke. Ne, v mojih sanjah in fantazijah je morebiti zasedal celo najvišje mesto med posebnostmi. Seveda mi je bilo dovolj prihranjeno z vsemi pripravami in z obrobnimi zadevami, kot je na primer denar, dela prosti dnevi in podobne banalnosti.
Mama je vso kramo poldrugi dan skladala v avto. To je delala tako kot, kolikor je meni znano, znajo to samo mame. Jaz že nisem srečal nikogar, ki bi to vsaj približno tako dobro obvladal in ki bi bil pripravljen v to vložiti toliko časa in energije.
Odrinili smo zelo zgodaj. Točne ure ne vem , moralo pa je biti okoli šestih, saj sem prej, tako na oko , bedel v nestrpnem pričakovanju kvečjemu dve uri in ob uri vstajanja sem povsem svež in borbeno naravnan v minuti ali dveh stal ob avtu in se spraševal kaj zaboga se vsi toliko obotavljajo.
Karavana je krenila proti plavemu jadranu.

Po prvih kilometrih je takšna vožnja že kmalu postala pričakovana pustolovščina. To je pomenilo, da je nekje blizu Postojne postala neskončno dolga kača, ki se je le stežka premikala naprej. Na novo avtocesto nismo hodili, saj se je itak končala že pri razdrtem. Včasih se je kača čisto ustavila. Tu in tam smo se pricijazili do kakšne podrtije ali tovornjaka, ki so ga miličniki izločili iz kolone in tako vsaj malo sprostili promet. Marsikateri se je izločil sam, ker se mu je izpod pokrova gosto belo kadilo. Največ takšnih je bilo fičkarjev. Tiste je naš ata gledal malo zviška. Še bolj je zavil z očmi ko je s svojo rjasto lado prehitel katrco ali diano. »Koš na kolesih!«, je rekel in strašno smešno se mu je zdelo.
Stela Maris se mi je zdelo nekaj res velikega in posebnega. To se mi je pa že zdela stvar, ki jo pozneje poveš prijateljem. »Stella maris!!« sem večkrat ponovil sam pri sebi. Bogovsko. Ne knapovski dom v Ankaranu, ne počitnice pri teti v gornjih Jaznah ampak Stella maris.
Ogromen avtokamp je bil sicer s turističnega stališča glede marsičesa nekoliko vprašljiv, vendar si jaz vprašanj nisem postavljal. Postavljali so si jih atiji in mamice, ki so hiteli v obratni smeri od pakiranja. Pri poznem kosilu so bile stvari že toliko znosno urejene, da so si sosedje lahko malo izmenjali grenke izkušnje s predhodniki, ki so kar po vrsti puščali za sabo, vam povem, tako svinjarijo, da ni za povedat. Tisti bolj sitni so se kar prvi dan pohiteli skregat za kakšen parkir plac ali vrv za perilo.

Jaz nisem imel časa, da bi se mešal v to megasindikalno vrvenje. Imel sem cel teden časa, celo Jadransko morje in meter in pol dolg gumijast čoln. Z vesli, seveda.
Pohitel sem, kot najbolj izkušen morski maček, da čimprej izplujem po modrem zalivu, ki čaka samo name, da ga razišče, da odkrijem še neodkrito in najdem še nenajdeno. Videl sem se že v družbi Jacquesa Costeau-ja. Na obali me je zmotil Ečo, zelo družaben fant mojih let. Bil je zelo zgovoren in sprva sem pomisli, da bi ga sprejel za partnerja. Na njihovi prikolici je bila nalepka Litostroja in to je bil očitno zelo pomemben podatek. Malo me je motilo, ko se mi je smejal, ker sem prišel na morje samo za en teden. On je prišel za tri tedne, če ne celo več….aja pa še v avgustu deset dni. Te malenkosti sem nekako preslišal in mu pokazal čoln. Zdel se mu je smešen. On da je imel že lani večjega, letos imajo pa že takšnega z motorjem. Bemti! To se mi je zdelo pa že preveč. Odločil sem se za samostojno kariero. S svojim čolnom sem nekoliko jezen odveslal zelo daleč od obale. Če že nisem bil na odprtem morju, sem pa bil najmanj dvajset metrov od kopnega. Tam sem se sklonil čez rob čolna, ker sem skozi bistro vodo na dnu videl ježke. Ko se je moje plovilo obrnilo, sem se v trenutku spomnil, da niti slučajno ne znam plavati. Nekako sem vseeno obrnil čoln in se skobacal vanj. Moje motoviljenje je moralo biti dokaj zanimivo, saj je starejši gospod z motornim gumenjakom pripeljal blizu in me nekaj spraševal v meni nerazumljivem jeziku. Očitno je bilo, da me sprašuje, če je vse v redu in jaz sem mu skozi solze med mučnim kozlanjem z iztegnjeno dlanjo kazal, da obvladam situacijo. Za tisti dan sem končal in nadaljeval vse naslednje dni in odkril vse česar nisem pustil za naslednje leto.

Zvečer je vsakemu dnevu sledila obvezna promenada. Ponavadi nas je pot peljala od Umaga do Katora. Med kampom in Katorom je peljala ozka pot in ob njej je bila vsake toliko klopca. Na teh dveh kilometrih sta bila še dva kioska kjer so prodajali sladoled in baraka v kateri je star Šiptar ponujal lesene osle, čaplje in cigaretnice. Foter je na eno tretjino cene zbarantal za veliko leseno vazo in celo življenje ni mogel pozabiti, da se ga je stari naslednje leto spomnil in ga obgovoril. Velikokrat je pravil to zanj izjemno prigodo:
»Ja, prišel je k meni in rekel:’ Ti si od mene kupio vazu’«

No, in drugega vse do Katora, nič. Le tu in tam je kak naivnež namakal trnek ali pa je kak Italianski gurman z macolo nabiral prstace.
Tam pa se je bohotilo čisto na novo zgrajeno zabavišče . Na plakatih je pisalo, da je to Grand Plesier ZA ZA. Dobro, sem si mislil, pa naj bo grantplezir. Vsakih nekaj dni so tam nastopali menda znani umetniki. Tako smo se dvakrat kar malo zadržali. Notri nismo šli, ker je bilo predrago, smo pa vse zelo dobro slišali in videli z majhnega nasipa od zunaj. En večer je notri na vse grlo prepeval zagrebški tenorist Kruno Cigoj. Možakar se mi je zdel kar špasen , posebno ko je pel kalinko in je skakal v luft, da si je moral siromak z robcem brisati srage s potnega čela. Dva ali tri dni kasneje smo v Katoru poslušali rock bend iz Sarajeva. Imenovali so se Bijelo dugme. Muzika me tudi tokrat ni kaj prida brigala, so pa tipi dobro telovadili. Kuštrasti suhec je med vreščanjem sukal mikrofonsko stojalo in se drl: «da sam , da sam , da sam pekar koji noću radi«

In tako je minil tisti teden. S sindikalnega mravljišča, s te slovenske roštiljade. S tega na izjemno nizkem higienskem nivoju urejenega socialističnega prizorišča smo se vrnili domov in imel sem občutek, da sem bil zelo zelo daleč. In tam se videl in odkril velike stvari, ki so se poleg drugega zelo verjetno zgodile meni prvemu in edinemu.

Katoro in Stella maris sem videl po 34 letih. Za vse večne čase zgrajeni Plesir je že zgodovina. Namesto ogromnih površin ničesar se sedaj od Umaga pa tako rekoč do Savudrije drži vse skupaj. Na kamp prikolicah ni več nalepk slovenskih podjetij in sekreti so maksimalno dobro urejeni. Tipe, ki so takrat razsajali na tistem odru, sem leta pozneje preposlušal do mehanske iztrošenosti vinilnih plošč. Na poti, kjer je sameval Šiptarski rokodelec in njegov rojak sljadoledar, se sedaj skoraj brez presledka stiskajo apartmaji, tenis igrišča, kopališča, bazeni.

Iz tistega časa je ostalo le malo stvari. Na tiste dni me spominjajo zarjaveli lunaparki, kjer debele ciganke s cigareto v ustih prodajajo zlizane žetone. Čisto enaki so tudi okrušeni mini golfi in ulični slikarji, ki portretirajo nemške penzionistke.

Nekoliko mi ostaja neodgovorjeno tudi vprašanje kaj žene ljudi, da za dokaj velik denar najamejo nekaj kvadratnih metrov rdeče zemlje in si tam sprva želijo kampiranja potem pa v naslednjih dneh storijo vse , da bi vzpostavili stanje , ki bi bilo čimbolj podobno tistemu doma.

Malo pa me je spominjalo na čas pred desetletji tudi, ko sem med kamenjem zagledal osemletnega fantiča, ki je stikal med skalami. Nasmehnil sem se mu z vsem spoštovanjem. Iskal je važne stvari.

  • Share/Bookmark

Tagi: drugičkrat · črkar