Marinko je svojo plačilno listo na hitro raztrgal po perforaciji in odstranil ovitek. Kot ponavadi je zadevo, ki od nje ni pričakoval niti najmanjšega, še najmanj pa prijetnega presenečenja, samo nemarno ošinil. Zanimala ga je samo tista zadnja cifra, na vse rubrike, ki so bile natisnjene malo više na listu, pa se ni kaj prida oziral. Že dolgo so bile vse postavke, od dodatkov, stimulacij, še najbolj pa tista, ki je pričala o njegovem dolgoletnem minulem delu, se pravi o izkušnjah in stalnosti, samo črke, ki same zaradi sebe polnijo papir. Rezultat je bil vedno isti in enak. Zakonsko predpisan minimalec, ki mu ga je bil delodajalec po nekih reglcih dolžan nakazati.
Vendar pa, rubrike so tam obstajale in kljub svoji nepomembnosti so še vedno znale na nek nerazumljiv način vplivati na ljudi. Flavio in njegov napihnjeni šef proizvodnje sta to še kako s pridom izkoriščala. Kljub svoji topoglavi ozkosrčnosti, sta doumela, kako deluje na človeško naravo že najmanjša, nepravična razlika. Pa čeprav se v resnici ni nikjer poznalo, niti za usranih deset centov ne, če je nekdo imel svoj, bog se ga usmili, tako imenovani »faktor stimulacije« za nekaj procentov višji, marsikomu ni šlo v račun, da takšna razlika obstaja. Zahteval je pojasnila, vzroke. Pripravljen se je bil za svojo smešno pravico boriti in prerekati, končalo pa se je največkrat, v veselje in odobravanje Flavia in podobnih tičev, s sporom med sodelavci in nedojemanjem resničnega problema. Ta pa zagotovo ni bil v tistih, tako ali tako samo teoretičnih ocenah!
Tudi za zadnjo »velikansko« spremembo, ki naj bi prinesla nov veter na področju nagrajevanja, motivacije in sploh pravičnosti v kovačiji, je Marinko še kako dobro vedel, da je enako velika farsa, kot so bile vse podobne pompozno predstavljene spremembe v prejšnjih letih. Vedel je, da obstajata vsaj dve napaki, ki zmanjšujeta morebitno vrednost na novo vpeljanega sistema. Prvi je ta, da sam projekt, če že domnevamo, da je strokovno zasnovan, sad raziskav in dolgoletnih izkušenj, izračunov, statistik in bogve česa še, nazadnje dobi v roke takšen butelj, kot je Flavio. Kot bi sprojektiral raketo, potem pa jo dal devetdesetletni noni, naj jo izstreli z astronavti vred na kakšen bližnji planet. Rezultat tega je lahko kvečjemu ta, da so ocene in faktorji še naprej bolj odvisni od tega, kdo s kom ob nedeljah skupaj lovi ribe ali hodi v hribe, kot pa od strokovne obravnave.
Druga težava pa se mu je zdela enako ali pa še bolj obupna. Nadrejeni so lahko ljudi ocenjevali in jim solili pamet s parolami, niso pa imeli česa ponuditi. Žakelj, ki so z njim mahali je bil prazen. Popolnoma. Lahko so samo v stilu kakšnega politkomisarja, bluzili o nekih iluzijah in risali svetlo prihodnost. Kaj si o takšnem blebetanju po nekaj desetletjih začne misliti stari maček, kot je naš kovaški mojster pa si lahko sami mislite.
Vendar pa, ko so mu vse te misli švignile skozi možgane, je naenkrat dobil idejo. Za spremembo bo danes ukrepal malo drugače. Zahteval bo pojasnilo.
»Po pavzi!« se je nasmihal sam pri sebi » nekaj moram še prej urediti!«
In že je stopal s tisto zmečkano plačilno listo proti pisarni kjer je v naslonjaču sedel Flavio in si pred računalnikom mel utrujene, ščemeče oči. Točno je vedel kako bo šef zavil z očmi ob njegovi nevednosti in kako odveč mu bo vsako pojasnjevanje in niti z eno potezo ni želel pokazati, da je v bistvu dokaj dobre volje in da že vnaprej ve, da ne more dobiti niti odgovorov, še manj pa lahko pričakuje, da mu bo kdo kaj od tistih bednih številk popravil na bolje.
»Vsa pojasnila ste dobili. Dobro veš kako gre. Ocenjuje se odnos do dela in ljudi. Od ena do pet. Nekaj je že bilo! Si že verjetno zamujal na šiht …!« je Flavio po svoji stari navadi blebetal in se trudil povedati vse naenkrat in s tem zatreti neprijetna vprašanja podrejenih.
Vendar pa je sitni dec moral za trenutek utihniti, ko mu je mojster Marinko pod nos pomolil izpisek, ki ga je malo prej dobil pri vratarju. Verjetno se ni zavedel, da lahko komurkoli vratar sprinta dnevnik prihodov v službo. Na Marinkovem izpisku, jebemti boga, ni bilo nobene rdeče številke.
»Pa na malico greš kdaj prezgo …!« mu je spet sredi stavka vzelo besedo, ko je pod nos dobil še en podoben spisek. Nobenega prekrška!! Flavio je bil vajen, da sam sekira ljudi s takšnimi papirji, ne pa to. Tako je pa zdaj, do konca ušes zalit s temno škrlatno barvo, sedel pred delavcem popolnoma brez orožja. V neprijetni situaciji je planil pokonci in zarobantil:
»No, če ti ni jasno, greva pa po pojasnilo!«!
Kadrovska direktorica ju je povabila v prijetno ohlajeno pisarno in ju prijazno, umirjeno pobarala o njuni težavi. Kljub umirjenemu pristopu se je iz Flavia kakopak spet usulo vse hkrati.
»Ne ve, ne razume. Vse smo pojasnili. Vse je jasno … !« je hitel naštevati. Ob tem je krilil z rokami in nejevoljno zmajeval nad nepotrebnim in nesmiselnim zapletom.
»Umirite se gospod Flavio!« je gospa strogo in učinkovito prekinila njegov nastop.
»Naj pove gospod Marinko kaj ga resnično muči!«
»Ja veste, v bistvu se mi zdi vse skupaj malo kočljivo. V resnici niti ne gre toliko za tisto mojo osebno oceno. Saj sam vem, da nisem idealen delavec. Vsak ima napake. Vsak greši. Želel sem le eno pojasnilo!«
Flavio je vsake toliko časa nakazal, da se bo spet vtaknil v pogovor s svojim nerganjem pa ga je direktorica vedno nekako zaustavila in spodbudila Marinka, da pove naprej!
»Saj vem, da ste nam vse lepo povedali in predstavili!« je nadaljeval.
»Čisto razumljivo. No Skoraj vse se mi je zdelo razumljivo! Pa vem tudi da bi lahko že na predstavitvi novega sistema vprašal. Pa bi mi povedali. No bom pa zdaj. Čisto lepo sem razumel kako nas boste ocenili. Videl sem tiste tabele in videl primere, kako naj bi to izgledalo. Tam so bile rubrike o odnosu do dela, do materiala, do mašin. Pa tudi odnos do sodelavcev in šefov je bil tam notri. Lepo pošteno. Od ena do pet. Kot v šoli!« se je nasmehnil in požrl slino.
Marinka sta oba prisotna za čuda pozorno in z zanimanjem poslušala, vseeno pa mu je babnica že s pogledom dajala vedeti, da naj le pove, kar ima v mislih in da nima zanj časa cel dan.
»In tudi to sem razumel, kaj pomeni kakšna ocena. Zelo ste poudarili, da je tri tisto tapravo. Da je to tisti normalen odnos. Lepo smo povedali primer in tudi enostavno si lahko predstavljam. Odnos do materiala. Enko dobi tisti, ki mu ni ničesar mar. Vseeno mu je kaj mu pade na tla in koliko klamf uniči vsak šiht. Takih tu pa res ne potrebujemo. Trojko dobim jaz, ki delam pošteno in skrbim, da se ne dela škoda. Potem je pa tu še, denimo Lojze. On je za petko. Ko misli, da ga nihče ne gleda, takrat boža vsako kljuko, ki jo skuje in jo z ljubeznijo položi v gajbo. Ali pa presunjeno pobere kakšen odpadel žebelj, kot bi šlo za ne vem kakšno vrednost. On je za pet. No, in podobno sem dojel to z delovnim časom. Imaš stalne zamudnike, potem mene, ki ne zamujam in tiste strašno skrbne, ki so za vsak slučaj vsak dan že pol ure pred šihtom tukaj!«
»Takoj bom končal!« je zaustavil Flavia, ki si je že spet trudil vtakniti se v pogovor..
»Potem pa sem prišel do tiste dileme. Z njo ne morem mirno živeti. Pa naj za to dobim najbolj masten cvek!!
Preprosto se mi zdi preveč zagonetno. Malo zamegljeno. Na nek način me je kar malo groza.«
Tukaj je Marinko malo počakal in potem bleknil:
»Kaj je petica v odnosu s šefom!?«
Nastalo je nekaj popolne tišine, že v naslednjem trenutku pa se je gospa direktorica komaj zadrževala, da ni bruhnila v smeh. Nasprotno od nje je Flavio nemo zrl predse. Kot bi čakal, da bo sledilo še kaj. Kot bi …
Takrat je planil pokonci, oblit z novim, še bolj živordečim odtenkom:
»Mene boš imel za norca. Ocenil sem te tako kot sem te in ocena bo ostala takšna kot je!«
Flavio je v momentu imel nov, hripav ton. Bil je jezen in jezno je tudi planil proti vratom.
»Saj ni problem. Le jasno mi ni zakaj!« je Marinko čisto mirno rekel.
»Potem pa zato!« je Flavio siknil in zaloputnil za sabo.