KLIC
27.07.2013 ob 19:14Eh. Ta naš Marinko. Prav na smeh mi gre včasih, ko ga gledam. Saj človek ne ve več, kaj bi si mislil o njemu. Včasih tam pred svoj mašino zre nekam predse, si grize ličnico in daje vtis, da vlaga vso svojo energijo v to, da stoično prenaša tisto, kar ga obdaja. Če ga dobro opazujem, tu in tam vidim, da kaj čisto na drobno, mimogrede, sikne sam sebi v brado. Še posebno takrat, ko neumnost prevzame nadzor nad njegovo okolico. Pa naj ima belo al sivo haljo, kravato ali namrščen sivobradi obraz. Dobro ve, da niti ni zaželeno, da bi se v postopke kakorkoli vključil, niti ni sposoben veliko doprinesti k velikim rezultatom. Kadar vlada takšna klima že ne.
Vendar pa posebno nervozen stari maček ni več prav pogosto. Vse večkrat ga lahko vidimo, da se posmehuje kakšnemu razgretoglavemu mladincu, ki prepoln samega sebe lebdi nekaj centimetrov nad tlemi ali živčnemu šefu, ki , ker pač drugače ne zna, zganja paniko pa še sam ne ve prav dobro zakaj to počne.
Ja, človek bi pomislil, da se je Marinko z leti navadil biti zadovoljen. Kljub temu, da je imel vtis, da vse gre samo navzdol, da gredo v maloro tisti pravi, človeški odnosi, da se nihče več ne ukvarja s tem, da bi imeli motiv za dobro in pošteno delo, skratka kot v tisti narodni: kam je veselje šlo!? Hkrati z vsem tem je Marinko dojel marsikaj. Prav smešno se mu je zdelo, ko se je kdaj spomnil, kako resno je jemal vsako šefovo muho, kako je delil z njim zaskrbljenost ob vsaki spremembi plana, kako je težko prenašal neuspeh, reklamacije in opomine, kako zelo se je obremenjeval zaradi prepiranja v kovačiji. Cele noči spanja je kdaj izgubil, ko se je pozneje še doma v mislih prerekal s sitnim Flaviom ali kakšnim drugim modelom.
Pa se niti ni več počutil samo žrtev tega sistema, ki je to komaj še bil. Vedel je, da mu nihče ni kriv neambicioznosti, sprijaznenosti in takšnih reči. No, saj nikoli ni prav dobro vedel, kaj bi bil njegov pravi uspeh. Mogoče misel, da je nekaj pa le poskusil. Tako kot so to storili nekateri. In tu in tam je kdo šel za kam kjer je bilo za silo bolje, kdo drug pa je zabredel in se skesano vrnil nazaj. »Bogve, kaj sploh je to uspeh!?« se je včasih vprašal.
Pa do dela stari kovaški maček ni postal neodgovoren in zaničljiv. Ne, to pa ne. Še vedno je vsako stvar na vsak način hotel iz rok dati v redu narejeno in tudi v tempu ni popustil. Ne glede na vse neljube okoliščine, je še vedno rad rekel, da »šiht je pa le šiht«! Le z dramatiziranjem in pompoznostjo tistih, ki bodo morda prav tako čez tri desetletja, vsaj nekateri od njih, spoznali, da je takšno obnašanje brezvezno in neplodno, ga ni bilo moč prav pogosto spraviti s tira. Umaknil se je, pustil naj opravijo tipi svoje umnosti, in si mislil svoje. Tudi kadar je Flavio zagnal svoje paničarjenje, se mu je samo smejal. Kvečjemu je malo zavil z očmi ali sam pri sebi potiho zaklel. In panika je Flaviu še vedno nadvse dobro šla od rok.
»Hecno« je pomislil Marinko, ko sta se z ženo peljala v njuni kripi proti Jadranu! »Hecno, da greva sama!! In hecno, da se mi to zdi popolnoma in totalno v redu!«
Pogledal je svojo drago in nasmehnila se mu je. Nič ni rekla in zgledalo je, kot da imata ta trenutek popolnoma enake, iste misli. Misli o tem, kako sta se v teh letih naužila veselja in skrbi s svojo veliko družino. Misli o tistih preprostih a nepozabnih počitnic s svojimi otroki, najprej malčki, pozneje mularija, ki jo bilo treba loviti po kampu in jih ob enajsti uri siliti k spanju. Še pozneje, pa čeprav vse bolj poredko, je bila z njima mladina. Mladi ljudje s svojimi prijatelji in svojimi potmi.
In pogledal jo je tudi malo pozneje, ko sta sedela, kot stara angleška turista na skali na obali in si ogledovala pordelo obzorje. Ko ji je pihljaj topli primorski vetrič v obraz, si ni mogel kaj, da ne bi pomislil, kot že milijonkrat prej: »Mater, še vedno je fejst baba!« No, pa saj tudi sam še nisem tako star. Pa tudi drugače še zdaleč ne za v staro šaro. Nasmehnil se je sam pri sebi, ko ni niti malo podvomil, da se bosta kasneje o tem dodobra prepričala.
»Pa saj se še ne mudi« si je mislil. »Večer je še mlad in lepo nama je tukaj.«
In tisto vprašanje, ki si ga je kdaj zastavil o uspehu, mu je spet prešinilo možgane.
Takrat je zazvonil telefon. S svojo zoprno štimo je naprava kar vztrajala in Marinko je komaj izbrskal staro, na pol podrto nokio iz zadnjega žepa svojih bermudovk. Začuden je pogledal na ekran, kdo ga kliče ob tej uri in to povrh vsega še medtem, ko je na dopustu. Ko je ugledal, kdo ga moti, je razširil zenice, kot da ne more verjeti. Flavio!!
»In lepo se smeji!« je na pol naglas pomislil. S svojo drago sta se velikokrat šalila. Znala je biti duhovita in on prav tako. A v tak krohot je ni prav velikokrat spravil. Redkokdaj mu je uspel kakšen tako dober vic.
Na mirni gladini so se še videli kolobarji, ko mu je skozi, od smeha solzni pogled, rekla: »Majstr, dober met!«