dare.likar@siol.net

Eh. Ta naš Marinko. Prav na smeh mi gre včasih, ko ga gledam. Saj človek ne ve več, kaj bi si mislil o njemu. Včasih tam pred svoj mašino zre nekam predse, si grize ličnico in daje vtis, da vlaga vso svojo energijo v to, da stoično prenaša tisto, kar ga obdaja. Če ga dobro opazujem, tu in tam vidim, da kaj čisto na drobno, mimogrede, sikne sam sebi v brado. Še posebno takrat, ko neumnost prevzame nadzor nad njegovo okolico. Pa naj ima belo al sivo haljo, kravato ali namrščen sivobradi obraz. Dobro ve, da niti ni zaželeno, da bi se v postopke kakorkoli vključil, niti ni sposoben veliko doprinesti k velikim rezultatom. Kadar vlada takšna klima že ne.

Vendar pa posebno nervozen stari maček ni več prav pogosto. Vse večkrat ga lahko vidimo, da se posmehuje kakšnemu razgretoglavemu mladincu, ki prepoln samega sebe lebdi nekaj centimetrov nad tlemi ali živčnemu šefu, ki , ker pač drugače ne zna, zganja paniko pa še sam ne ve prav dobro zakaj to počne.
Ja, človek bi pomislil, da se je Marinko z leti navadil biti zadovoljen. Kljub temu, da je imel vtis, da vse gre samo navzdol, da gredo v maloro tisti pravi, človeški odnosi, da se nihče več ne ukvarja s tem, da bi imeli motiv za dobro in pošteno delo, skratka kot v tisti narodni: kam je veselje šlo!? Hkrati z vsem tem je Marinko dojel marsikaj. Prav smešno se mu je zdelo, ko se je kdaj spomnil, kako resno je jemal vsako šefovo muho, kako je delil z njim zaskrbljenost ob vsaki spremembi plana, kako je težko prenašal neuspeh, reklamacije in opomine, kako zelo se je obremenjeval zaradi prepiranja v kovačiji. Cele noči spanja je kdaj izgubil, ko se je pozneje še doma v mislih prerekal s sitnim Flaviom ali kakšnim drugim modelom.

Pa se niti ni več počutil samo žrtev tega sistema, ki je to komaj še bil. Vedel je, da mu nihče ni kriv neambicioznosti, sprijaznenosti in takšnih reči. No, saj nikoli ni prav dobro vedel, kaj bi bil njegov pravi uspeh. Mogoče misel, da je nekaj pa le poskusil. Tako kot so to storili nekateri. In tu in tam je kdo šel za kam kjer je bilo za silo bolje, kdo drug pa je zabredel in se skesano vrnil nazaj. »Bogve, kaj sploh je to uspeh!?« se je včasih vprašal.

Pa do dela stari kovaški maček ni postal neodgovoren in zaničljiv. Ne, to pa ne. Še vedno je vsako stvar na vsak način hotel iz rok dati v redu narejeno in tudi v tempu ni popustil. Ne glede na vse neljube okoliščine, je še vedno rad rekel, da »šiht je pa le šiht«! Le z dramatiziranjem in pompoznostjo tistih, ki bodo morda prav tako čez tri desetletja, vsaj nekateri od njih, spoznali, da je takšno obnašanje brezvezno in neplodno, ga ni bilo moč prav pogosto spraviti s tira. Umaknil se je, pustil naj opravijo tipi svoje umnosti, in si mislil svoje. Tudi kadar je Flavio zagnal svoje paničarjenje, se mu je samo smejal. Kvečjemu je malo zavil z očmi ali sam pri sebi potiho zaklel. In panika je Flaviu še vedno nadvse dobro šla od rok.

»Hecno« je pomislil Marinko, ko sta se z ženo peljala v njuni kripi proti Jadranu! »Hecno, da greva sama!! In hecno, da se mi to zdi popolnoma in totalno v redu!«
Pogledal je svojo drago in nasmehnila se mu je. Nič ni rekla in zgledalo je, kot da imata ta trenutek popolnoma enake, iste misli. Misli o tem, kako sta se v teh letih naužila veselja in skrbi s svojo veliko družino. Misli o tistih preprostih a nepozabnih počitnic s svojimi otroki, najprej malčki, pozneje mularija, ki jo bilo treba loviti po kampu in jih ob enajsti uri siliti k spanju. Še pozneje, pa čeprav vse bolj poredko, je bila z njima mladina. Mladi ljudje s svojimi prijatelji in svojimi potmi.

In pogledal jo je tudi malo pozneje, ko sta sedela, kot stara angleška turista na skali na obali in si ogledovala pordelo obzorje. Ko ji je pihljaj topli primorski vetrič v obraz, si ni mogel kaj, da ne bi pomislil, kot že milijonkrat prej: »Mater, še vedno je fejst baba!« No, pa saj tudi sam še nisem tako star. Pa tudi drugače še zdaleč ne za v staro šaro. Nasmehnil se je sam pri sebi, ko ni niti malo podvomil, da se bosta kasneje o tem dodobra prepričala.
»Pa saj se še ne mudi« si je mislil. »Večer je še mlad in lepo nama je tukaj.«
In tisto vprašanje, ki si ga je kdaj zastavil o uspehu, mu je spet prešinilo možgane.

Takrat je zazvonil telefon. S svojo zoprno štimo je naprava kar vztrajala in Marinko je komaj izbrskal staro, na pol podrto nokio iz zadnjega žepa svojih bermudovk. Začuden je pogledal na ekran, kdo ga kliče ob tej uri in to povrh vsega še medtem, ko je na dopustu. Ko je ugledal, kdo ga moti, je razširil zenice, kot da ne more verjeti. Flavio!!

»In lepo se smeji!« je na pol naglas pomislil. S svojo drago sta se velikokrat šalila. Znala je biti duhovita in on prav tako. A v tak krohot je ni prav velikokrat spravil. Redkokdaj mu je uspel kakšen tako dober vic.

Na mirni gladini so se še videli kolobarji, ko mu je skozi, od smeha solzni pogled, rekla: »Majstr, dober met!«

Politika je v demokraciji po svoje fajn zadeva. Vedno in povsod je glavni krivec za vse kar se dogaja, mi pa, glede na to vladavino ljudstva, lahko mirne duše neomejeno šimfamo in pljuvamo po tipih, ki nam jih v pralamentu biksajo in nam krojijo življenje. Po mili volji o njih zbijamo šale, jih ozmerjamo z domačimi ali divjimi živalmi in jih primerjamo z raznimi hudodelci in pokvarjenci iz zgodovine.
Kar neradi slišimo nerazumne pripombe, kako imamo ravno takšne voditelje, kakršne si zaslužimo ali celo, da imamo točno tiste, ki smo jih sami izbrali. To zavrnemo prej, kot v tej smeri sploh utegne steči debata. Kot bi se bali, da bi se izkazalo, da je kakšna druga reč, razen pokvarjenih in nesposobnih politikantov kriva za naše tegobe.

Pogosto tukaj omenjamo stereotipe o Slovencih, njihove domnevne ali pa pač resnične karakterne lastnosti, o razdeljenosti zaradi zgodovinskih dogodkov pa tudi o apatičnosti in neborbenosti naših prebivalcev.
Poskušali smo že tudi ugotavljati, kaj je resnični, pravi izvirni greh, ki nam kvari splošno podobo in kakršnekoli izglede, da bi se stvari obrnile v pravo smer.

Sam sem že večkrat razmišljal o tem ali onem pa nikoli nisem prišel res do dna. Tudi tokrat ne verjamem, da bom odkril pravo bistvo, vseeno pa vse bolj dojemam, da je to, kako se odzivamo na spremembe, kako sprejemamo dogajanje, kako se držimo svojega »prav« ne glede na ceno in še marsikaj, točno to kar nam je najbolj pisano na kožo. To preprosto potrebujemo. Brez tega to preprosto ne bi bili MI !!

O pojavu sem začel razmišljati pred časom, ko sem obiskal nekega gospoda, da bi ga povprašal par stvari o znanem sokrajanu, njegovem vrstniku, ker smo sestavljali scenarij za predstavo »in memoriam« omenjenemu velikemu možu! Glede na to, da sem bil zadolžen za pisanje o njegovih otroških letih, sem pričakoval navdušeno, idilično pripoved. No, slednje sem sicer kasneje tudi dobil, najprej pa sem naletel na čisto pravo jezo, ki me je za trenutek spravila celo malo ob sapo. Iz deca se je kar vsulo, kako je bil svet (že) takrat nepravičen in grd. Omenjeni umetnik, ki sem o njem spraševal je bil namreč doma »na vasi«, gospod, ki sem ga obiskal pa je bil kmečki otrok. Opis, kaj vse je to pomenilo bi bil predolg, mi je pa ostalo v spominu, da so se tavaški poleti kopali v Idrijci, takmečke pa so s šibo gnali nazaj k delu, če se je kateri spozabil in si privoščil pobeg do vode …

Pred kratkim sem nekoliko izgubil živce v svojem osebnem lokalu, ko se je nek model, mimogrede, javni uslužbenec v panogi, ki zanjo ne vem natančno zakaj obstaja, lotil kmetov. Govoril je o njih kot o totalni zalegi, ki nič ne dela in vleče od države bajne subvencije. Seveda sem takoj pred očmi imel Jagrščane in podobne ljudi, ki vzdržujejo nekaj od svojega kmetovanja, se oprijemljejo tradicije in skušajo po svojih najboljših močeh in brez materialne koristi ohranjati okolico svojih bajt, da jim je ne požrejo grmovje, trava in praprot.

No, in medtem, ko se je omenjeni javni uslužbenec pridušal, da mu pavri vlečejo denar iz takvina, da sem po prvem posredovanju moral stopiti korak nazaj, ker je začel tip menjavati barve in mu je pritisk naraščal blizu rdečega polja, sem bil kakopak v kakšnem drugem ambientu deležen tudi ravno nasprotne verzije.
Poskusite kdaj sesti med kmete. Če se le da takšne, ne prav mlade in takšne, ki imajo več kot le par mršavih krav. In naj se vam ne zdi pretirano čudno, če boste izvedeli, da šiht v tovarni niti ni delo. Tisto je le šiht, delaš pa pozneje, ko prideš domov, vžgeš kosilnico ali motorko in zagrabiš za delo kot dec. Tistih iz blokov pa niti ne bi omenjali. Brezdelna, malodane propadla skupina.

Hotel sem še nekaj o sečnji dreves, ker je to kar vroča tema zadnje čase. Pa je že tako nastalo cel kup odstavkov. Tudi glede gozdarjenja sem namreč imel že ostro debato. Gre za to, da lastniki prodajajo hlode v Avstrijo namesto, da bi jih predelali doma. Potem bandi kmečki očitajo črni posek, utajo davkov in še vse kar se da najbolj nesmiselno zmetati v isti koš. To, da kmet proda tja, kjer mu pač bolje plačajo se ni nikomur zdelo vredno razpravljati.

In vendar sem, ne glede na to, da sem nekoliko bolj na strani podeželskega, kmečkega prebivalstva, zadnji udarec dobil prav od tam. Omenjali smo že totalno katastrofo od zakona, ki se imenuje zakon o davku na nepremičnine. Bogve kaj bo s tem, oziroma bogve kaj bo nastalo, če bo obveljal tak, kot je predlagan. V tem primeru bodo kmetje šli na ceste. Svoje traktorje, kombajne, samonakladalke in trosilce za gnoj bodo zapeljali na državne ceste potem pa se peljite mimo, če se morete.

Sam sem že takoj pritrdil, da se jim bom v tem primeru pridružil. Sicer bom svojega tomota raje pustil doma, da se mi ne bi smejali, ampak šel bom pa zraven. Tako kot sem se pridružil protestu, na pol maškaradi, na trgu v Ljubljani. Potem pa sem slišal izjavo kmečkega sindikalista pri dnevniku. Rekel je, da če bodo njihovi gozdovi obdavčeni, da bodo pač pa zaprli poti in steze. Zakaj bi smeli ljudje hoditi skozi njihovo posest, tam dihati gozdni zrak in odtrgati jurčka, če oni plačujejo davek!?

To me je zabolelo prav nekje notri na sredini. Pa ne samo zato, ker sem prepričan, da je takšno razmišljanje nesmiselno in bolno in da če bomo prirajšani za sprehajanje, ne bodo davki nič manjši. Mislil sem tudi, da smo končno dojeli, da imamo vsi težave. Mislil sem, da je minil čas pred šestimi, sedmimi desetletji, ko je zeval prepad med tistimi iz starega dela vasi in tistimi iz obrobja, iz kmečkih bajt. In razočarano sem ugotovil, da se s takšnim razmišljanjem niti ne morem nikomur pridružiti.

Tisto kar kaj velja, je boj. Tak kot bi ga vzel iz zgodovinskega učbenika. Ne bori se za napredek ali za kakršnokoli drugo izboljšanje stanja. Bori se za to, da imamo svoj prav, da lahko s pestjo tolčemo po mizi in obsojamo druge, njihov način življenja in krivičnost kriterijev, ki vladajo.

Razredni boj je tisto, spoštovani, kar edino velja!!

Seveda dobro vem, da blogarija zlahka obstaja tudi, če jaz kakšen teden nimam časa. Poleg tega pa je v naši državi zadnje čase, posebno odkar smo odstranili slabe politike in nastavili dobre, vse nekako brez kakršnih koli omembe vrednih težav. Poleg tega pa še domnevam, da tudi ostali v teh dneh počnejo druge, kakopak pametnejše stvari, kot je brskanje po internetu, torej nimajo časa za branje.

Vendar pa se vseeno ne počutim najbolje, če se mi zdi, da slabo skrbim za svoj blogec. Konec koncev je to vendar nekaj kar jaz poćnem in to ne ravno od včeraj. Imam pa tukaj tudi kar nekaj znancev in to tadobrih, vsekakor pa takih, ki mi je dosti do tega, da to ostanemo še vnaprej.

Pa naj vam na kratko pojasnim. Gre za stvari, ki jih počnem že kar en cel mesec. Gre za zelo naporno delo, ki mu ga kar ne vidim konca. Vendar pa nisem mislil jamrati. Košnja in ostala kmečka opravila, ki se jih v Jagrščah lotim vsako leto v tem času so mi na nek način v veselje in kljub utrujenosti se mi zdi, da se v tem času v celem letu najbolje počutim.

Tam gori vse stvari niso takšne, kot bi človek želel. Vaščani so po večini že kar v letih, kakšne posebne družbe nimam pa še oštarijo, ki je neprekinjeno delovala še od Marije Terezije, so morali zaradi države, ki je od bornega prometa zahtevala preveč, nedavno zapreti. Vendar pa, tam gori je nekaj, kar človeku da misliti, da je nad vsem:

in ta podoba, ta mirnost in posebnost človeku da moč in kar nekakšen občutek, da je dolžan poskrbeti za tiste bregove, ohraniti tisto, kar so neki naši predniki iztrgali naravi.

Takšen izgled strmin dosežem s pomočjo težkih kosilnic, starih malo manj kot sem sam. So pa zato močne in neuničljive in le take zdržijo vse, kar jih v tistih bregovih čaka. Poleg trave so to porobki, skale, drevesa, vrtače vresje, mah in tu pa tam kakšna jazbina ali osje gnezdo.
V glavnem, ko končam kakšno od teh “seans” od deca ostane to:

Kakšno suho cunjo ponavadi prinesem s sabo, nekaj osvežitve si pljusknem v faco pri neusahljivem izviru ob cesti malo niže

potem pa se za piko na i še odpravim za osem ur v fabriko.
Kot že rečeno, nisem namraval niti slulčajno jamrati, vseeno pa mi lahko verjamete, da to kar pride zvečer domov, ni material za ustvarjanje blogerskih zapisov. lp

Ko je telebnil z vsemi svojimi kilami na trdo zemljo, se mu je zdelo, da so šle k hudiču vse kosti in tudi drugače se mu je zazdelo vse skupaj strašno čudno. Tako čudno, da bi zagotovo skočil panično nazaj pokonci in razjasnil to nevsakdanje stanje. Če bi mogel! Tako pa, zaboga se ni mogel premakniti. In v glavi mu je od silnega treska vse žvrgolelo, slika bohotnega zelenja nad njim pa je poplesavala in le megleno je slutil detajle.

»Ja, krošnja!« mu je za trenutek blagodejno prešinilo možgane. Še sinoči se je lovil z Njo po tistih gornjih vejah. »Ona je taprava!« je skorajda na glas pomislil. Pri tem mu je na obrazu blago zaigral nasmešek in priprl je veke kot v polsnu, ko nas nekaj lepega zaziblje v noč. Z najbolj žametno kosmato samico se je zadnje čase pogosto lovil po najvišjih rogovilah. Še nedavno ji ni smel blizu. Ma kaj blizu, še pomisliti ni smel na tisto najbolj živordečo rit v celem gozdu. Stari kosmati vreščač mu še pred kratkim ni pustil blizu. Ja, pa ga je bil počasi že malo sit, starine smrdljive in prijel ga je enkrat čez pleča. Potem sta se spopadla. No, v bistvu sta le kričala drug na drugega, tisto mikastenje je bilo bolj zaradi protokola. Ha! Mladinci so morali verjeti, da gre to s tem naravnimi izborom pač na tak način. Stari je pač že ob prvem prijemu začutil, da so njegove mišice izgubile tisto mlado moč in da je zdaj mojih pet minut. »Ej, rdečerita Ona, ta je taprava!«

Takrat je otresel z glavo in zbistril svojo pretreseno glavo. »Zakaj sem treščil na zemljo ?« , mu je samoumevno vprašanje spet spreletelo misli. »Še nikoli se mi ni zgodilo!? Sem se vedno ulovil. Z repom sem zagrabil vejo, se zasukal. Ej, sem se zazibal. Da ni kaj z repom!? se je zdrznil nadvse prestrašeno .

Takrat se je končno toliko skorajžil in premaknil svoje ude, da je začutil, da ima še cele tace. Pogledal je kako je z repom. Groza, ki ga je spreletela se ne da opisati z besedami, ki jih pozna njegova vrsta. Obstal je s široko razprtimi očmi in odprtim gobcem. Zahlipal je nekje v sebi, tako kot kdo zajoka, ko v najhujšem šoku skoraj ne pride do sape.

Tam kjer je se je od vedno bohotilo njegovo repato bogastvo, je bila sedaj samo bedna, gladka, najbolj nemogoče gola in totalno brezrepa bela rit.

»Ja, kaj tako strašnega se dogaja samo v črnih morah.!« je iskal vsaj nekaj upanja. Uščipnil se je v svoj trebuh in tam ga je čakala nova strašna slika. Namesto svojega gostega črnega kožuha je na svojih prsih otipal ogabno gladko rožnato reč, ki nikakor ni mogla biti kaj prida. ne za zimo, ne za krošnjo, ne za nič.

Uščipnil se je še močneje in ostra bolečina mu je dala brez milosti vedeti, da ne spi. Zakričal je od bolečine, vendar se je namesto lepega samčevskega uho trgajočega vreščanja, zaslišal beden nepomenljiv zvok.
»Kot pohojena krota!« mu je kruta misel o svojem nepričakovanem strašnem stanju prešinila možgane.

»Moram od tukaj, moram stran!« je panika začela prevladovati njegov samčevski razum. Postavil se je na vse štiri in želel pobegniti in še vedno je čakal kdaj se bo prebudil. Hotel je stran ! Z rokami ni dosegel tal . Tako se je nekako premikal samo po zadnjih dveh. Slabo je videl, čutila so mu otopela. Začutil je nove reči. Vrtoglavico je spoznal prvič tisti trenutek in nov občutek mu je spreletel celotno golo telo. Prvič v življenju ga je zazeblo. In strah je začutil, predvsem veliko strahu.

In premikal se je nekako, kot pijana čaplja stran od velikega drevesa. Tam je zagledal še eno podobno, ravno tako neznansko grdo, bedno bitje. Približal se je nesrečnemu stvoru. Ni vedel kaj bi. Prijel je debelo krepelo in tadrugega lopnil po glavi. Ko je tadrugi , ki je imel tudi glas pohojene krote, presunljivo zakričal in se mu je curek krvi vlil po čelu, sta se za trenutek oba vprašala. Zakaj me je? Zakaj sem ga?

Naš nesrečni grduh je skomignil z rameni. »Pa res!? se je vprašal » zakaj sem ga pa treščil?!
Ni se mogel spomniti pametnega odgovora. Pa ga je lopnil še enkrat. Potem je odracal stran.

»Saj konec koncev!« je nekako momljal sam pri sebi » konec koncev, tak kot sem , kaj pametnega itak ne morem početi na tem svetu!!«