Na nekem zelo prijetnem in ne še tako davnem druženju z blogerji na literarnem večeru me je prijazna voditeljica nemalo presenetila, ko me je prestavila. Rekla je namreč da, poleg vsega drugega kar počnem in pišem, da so moji blogi predvsem politični! Saj ji niti nisem želel ugovarjati. Le nekako čudno se mi je zdelo. Le kako se mi je to moglo zgoditi?
Politika me ni nikoli pritegnila niti toliko, da bi se o zadevah informiral. Da bi si razjasnil nekatere temeljne stvari. Kaj je politično desno in kaj levo. Kaj je liberalizem? Kaj je sredina? Je to tretja opcija ali se tam najdejo cagavci, ki si ne upajo biti ne to ne ono!? In še sto takšnih stvari.
Poleg tega, da se na politiko potemtakem ne morem kaj prida spoznati, imam glede tega še to »smolo«, da v tej naši slovenski realnosti ta tako imenovana pravila, tudi če bi se jih naučil in jih razumel, ne veljajo kaj prida. Nekdanji komunisti, torej skrajneži z leve, zganjajo desnico, na levi pa se redijo tajkuni in skorumpiranci. Samo primer!!
Politiko, če bi že želel vsaj malo realno modrovati o tem, bi vsekakor moral obvezno gledati in ocenjevati glede na rezultate, glede na spremembe, ki jih njihovi ukrepi prinašajo. Kako tega nikakor niso zmožni oziroma niso pripravljeni početi niti največji strokovnjaki na teh področjih pa je tudi zelo jasno. Vsem!
Vse bolj pogosto slišimo tudi teze, ki govorijo o tem, da celo igro vodijo neki drugi modeli, loleki ki jih vsakodnevno spremljamo v medijih, kjer zganjajo svojo maškarado, pa nimajo na resnične spremembe posebno veliko vpliva. Sam sicer nisem ravno ljubitelj raznih teorij zarot, vendar včasih tem teorijam kljub vsemu z zanimanjem prisluhnem.
Ko je eden od eminentnejših državnozbornikov z zelo dolgim stažem imel enega svojih veleumnih nastopov, se je na njegovo izvajanje javil njegov kontrapunkt iz opozicije(takratne!) in ga okaral z besedami:
»Zdaj, v tej situaciji, ste pa VI pametni!!« in je kazal na omenjenega poslanca.
Ko je dec spet prišel na vrsto, je v nedvomnim užaljenem besu nastopil z besedami:
»Tega pa si ne dovolim, da bi meni tukaj kdo govoril, da sem pameten!!« in je zraven tolkel s svojo mastno pestjo po mizi. Ko sem modro repliko slišal in jo videl tako ilustrirano z najprej hihitanjem, kmalu pa že z odkritim krohotom celo njegovih kolegov, sem pa res podvomil! Če je pa to to!?
Vendar, večine tega kar se nam dogaja ne moremo uvrstiti v humoristično rubriko. Gre za tragedijo. Gre za uničevanje! Če ne celo uničevanje že uničenega. Turej za mrhovinarsto. Vedno se je dalo mahinacije politikov razumeti kot trgovino, kot kupovanje glasov že za naslednji mandat, kot načrtovanje bodočnost stranke. Temu kar pa se dogaja zdaj, ne najdem več niti takšne uboge logike. Vse skupaj zgleda kot kupovanje časa, pa ne več let ali prihodnjih mandatov. Zglede, da gre za mesece, če ne včasih celo dneve. Tudi retorika teh ljudi je postala neuravnovešena in histerična.
Velikokrat sem že omenjal upokojensko problematiko. S tem težko pritegnem pozornost ljudi. Tisti, ki so že v penziji imajo to bolj ali manj rešeno, tisti, ki jim manjka še veliko pa bolj mislijo na vsakdan. Edini, ki so okoli tega dovolj panični, so tisti, ki so tik pred zdajci. Pa niti ti ne, če so oddelali celo dobo in imajo za izračun pokojnine upoštevana leta še iz rajnke države. Vendar pa zelo, zelo toplo priporočam mlajšim, da poprosijo katerega od teh, naj jim pokažejo izračun. Tam bo zelo dobro vidno, kaj se s temi prispevki dogaja. Prispevki so drastično padli. Ne glede na to, da je imel človek približno enako delo celo življenje, plačo pa bi moral glede na minulo delo imeti kasneje kvečjemu boljšo, so zneski drastično manjši. Trideset ali več procentov. In medtem, ko politiki balinajo ali naj bi se kakšna penzija zmanjšala ali ne, se vse bodoče penzije še kako manjšajo. Malodane izginjajo. In nič nas ni nihče povprašal o tem. Kot nas ne bodo takrat, ko nam bodo za plačevanje hiralnic »morali« pobirati stanovanja in njive.
Minister pa je z jasnim glasom povedal: »Tudi upokojenci bodo morali prispevati svoj del!«
Upam, da mu bo kateri od tistih, ki zvečer pobirajo na tržnici gnilo solato, prinesel kakšno glavico!
Zadnje dni se veliko govori o katastru in davku na nepremičnine. Ne bi niti govoril o tistih tapravih, velikih kmetih. Tistih, ki imajo velike traktorje in zato mestni ljudje mislijo, da so bogataši. Ne, nisem imel v mislih njih, čeprav zagotovo vem, da imajo težave. Ne, v mislih imam neko vasico. Spet! Marsikatera bajta tam je kar velika. Priča o tem, da je nekoč tam živelo na primer 15 ljudi. V bistvu 14 več kot zdaj. Zraven stoji štala z desetimi privezi, ki so svoj namen odslužili pred davnimi desetletji. V ponos pokrajini stoji ob njivi še slovenski simbol. Kozolec, toplar!
Eden ali dva človeka, ki sta ostala na takšni , tako imenovani kmetiji, ki nima niti slučajno več nobenega dohodka, bajta pa služi samo za reševanje stanovanjskega problema, naj bi v bodoče plačevala izdaten davek za to svojo strašno imovino. Da imajo ti ljudje bedne pokojnine, posebno tisti, ki so jo prislužili na kmetiji, ni treba niti poudarjati. Ampak minister je spet nastopil. Tudi kmetje bodo morali dati svoj delež.
Seveda bi moral tukaj omeniti še vse druge. Delavce, takšne in drugačne, ki se jim pred očmi podira sistem. Ki jim izginjajo delovna mesta. Celo armado, ki so že brezposelni in še eno enako veliko, ki navidezno še delajo pa ne dobivajo plač in nimajo plačanih prispevkov.
Politiki so tudi zanje prepričani, da imajo še rezervo. Malo so sicer presenečeni, ker upada kupna moč. Ker raja ne troši, ne kupuje avtov in ostalih reči, ki bi s svojim dedevejem, po novem večjim kot prej, prinašali denarce. Tako pa, glej ga vraga, primankljaj! Ne malo večji! Drastično večji, kot smo si ga želeli. In kaj zdaj.
Kar vidim tisti prst skozi ekran uperjen vame. »Tudi ti boš moral prispevati svoj del!!!«
In mi bomo vrteli dlani in nedvoumno kazali: »ni, ni!« pa ne bo nič pomagalo. Letali bodo nad nami še naprej. Oni vedo, da se tudi potem, ko vse skupaj crkne, še da žreti!!