dare.likar@siol.net

Mislim, jezi me kot sto mater,
toliko celo, da bom misli spustil na plano
nepremišljeno
z njihovo razmršenostjo vred.

Ne bom več pozoren,
Razdvojenosti ne poznam več,
Blefu vsaka čast
In prascu bom dal, kaj me briga, za rundo.

Največjo zagovedno zaostalost
Zavito v naučeno modro blebetanje
bom občudoval
in ob mislih sprave in pomirjenja
ležerno zamahnil z rokó.

Zvečer bom šel na veselico in
sedel med vaščane in pomislil:
»Tukaj sem pa jaz doma!«
Le toliko da se spomnim,
kako smo vsiljivce včasih poslali
podplute in brez zob nazaj domov.

Ne grozite mi več in ne približujte
se mi bliže kot na dva koraka,
Nervozen postajam in tega me ni več strah.
Nimam več rešpekta pred prostim verzom
In kalup, ki me oklepa ima vsak dan več razpok.

Previdnost vam svetujem,
pameti nimate od kod vzeti.

Vem, da je zame jutri nov dan.
Nedelja, poletje in sveže besede.
Izbral bom tiste, edino pomembne
In z znanci o njih pokramljal.

Ne glede na to ali bo kazalo na bolje,
topleje ali zopet na dež!

Na nekem zelo prijetnem in ne še tako davnem druženju z blogerji na literarnem večeru me je prijazna voditeljica nemalo presenetila, ko me je prestavila. Rekla je namreč da, poleg vsega drugega kar počnem in pišem, da so moji blogi predvsem politični! Saj ji niti nisem želel ugovarjati. Le nekako čudno se mi je zdelo. Le kako se mi je to moglo zgoditi?
Politika me ni nikoli pritegnila niti toliko, da bi se o zadevah informiral. Da bi si razjasnil nekatere temeljne stvari. Kaj je politično desno in kaj levo. Kaj je liberalizem? Kaj je sredina? Je to tretja opcija ali se tam najdejo cagavci, ki si ne upajo biti ne to ne ono!? In še sto takšnih stvari.
Poleg tega, da se na politiko potemtakem ne morem kaj prida spoznati, imam glede tega še to »smolo«, da v tej naši slovenski realnosti ta tako imenovana pravila, tudi če bi se jih naučil in jih razumel, ne veljajo kaj prida. Nekdanji komunisti, torej skrajneži z leve, zganjajo desnico, na levi pa se redijo tajkuni in skorumpiranci. Samo primer!!
Politiko, če bi že želel vsaj malo realno modrovati o tem, bi vsekakor moral obvezno gledati in ocenjevati glede na rezultate, glede na spremembe, ki jih njihovi ukrepi prinašajo. Kako tega nikakor niso zmožni oziroma niso pripravljeni početi niti največji strokovnjaki na teh področjih pa je tudi zelo jasno. Vsem!
Vse bolj pogosto slišimo tudi teze, ki govorijo o tem, da celo igro vodijo neki drugi modeli, loleki ki jih vsakodnevno spremljamo v medijih, kjer zganjajo svojo maškarado, pa nimajo na resnične spremembe posebno veliko vpliva. Sam sicer nisem ravno ljubitelj raznih teorij zarot, vendar včasih tem teorijam kljub vsemu z zanimanjem prisluhnem.
Ko je eden od eminentnejših državnozbornikov z zelo dolgim stažem imel enega svojih veleumnih nastopov, se je na njegovo izvajanje javil njegov kontrapunkt iz opozicije(takratne!) in ga okaral z besedami:
»Zdaj, v tej situaciji, ste pa VI pametni!!« in je kazal na omenjenega poslanca.
Ko je dec spet prišel na vrsto, je v nedvomnim užaljenem besu nastopil z besedami:
»Tega pa si ne dovolim, da bi meni tukaj kdo govoril, da sem pameten!!« in je zraven tolkel s svojo mastno pestjo po mizi. Ko sem modro repliko slišal in jo videl tako ilustrirano z najprej hihitanjem, kmalu pa že z odkritim krohotom celo njegovih kolegov, sem pa res podvomil! Če je pa to to!?

Vendar, večine tega kar se nam dogaja ne moremo uvrstiti v humoristično rubriko. Gre za tragedijo. Gre za uničevanje! Če ne celo uničevanje že uničenega. Turej za mrhovinarsto. Vedno se je dalo mahinacije politikov razumeti kot trgovino, kot kupovanje glasov že za naslednji mandat, kot načrtovanje bodočnost stranke. Temu kar pa se dogaja zdaj, ne najdem več niti takšne uboge logike. Vse skupaj zgleda kot kupovanje časa, pa ne več let ali prihodnjih mandatov. Zglede, da gre za mesece, če ne včasih celo dneve. Tudi retorika teh ljudi je postala neuravnovešena in histerična.

Velikokrat sem že omenjal upokojensko problematiko. S tem težko pritegnem pozornost ljudi. Tisti, ki so že v penziji imajo to bolj ali manj rešeno, tisti, ki jim manjka še veliko pa bolj mislijo na vsakdan. Edini, ki so okoli tega dovolj panični, so tisti, ki so tik pred zdajci. Pa niti ti ne, če so oddelali celo dobo in imajo za izračun pokojnine upoštevana leta še iz rajnke države. Vendar pa zelo, zelo toplo priporočam mlajšim, da poprosijo katerega od teh, naj jim pokažejo izračun. Tam bo zelo dobro vidno, kaj se s temi prispevki dogaja. Prispevki so drastično padli. Ne glede na to, da je imel človek približno enako delo celo življenje, plačo pa bi moral glede na minulo delo imeti kasneje kvečjemu boljšo, so zneski drastično manjši. Trideset ali več procentov. In medtem, ko politiki balinajo ali naj bi se kakšna penzija zmanjšala ali ne, se vse bodoče penzije še kako manjšajo. Malodane izginjajo. In nič nas ni nihče povprašal o tem. Kot nas ne bodo takrat, ko nam bodo za plačevanje hiralnic »morali« pobirati stanovanja in njive.
Minister pa je z jasnim glasom povedal: »Tudi upokojenci bodo morali prispevati svoj del!«
Upam, da mu bo kateri od tistih, ki zvečer pobirajo na tržnici gnilo solato, prinesel kakšno glavico!

Zadnje dni se veliko govori o katastru in davku na nepremičnine. Ne bi niti govoril o tistih tapravih, velikih kmetih. Tistih, ki imajo velike traktorje in zato mestni ljudje mislijo, da so bogataši. Ne, nisem imel v mislih njih, čeprav zagotovo vem, da imajo težave. Ne, v mislih imam neko vasico. Spet! Marsikatera bajta tam je kar velika. Priča o tem, da je nekoč tam živelo na primer 15 ljudi. V bistvu 14 več kot zdaj. Zraven stoji štala z desetimi privezi, ki so svoj namen odslužili pred davnimi desetletji. V ponos pokrajini stoji ob njivi še slovenski simbol. Kozolec, toplar!
Eden ali dva človeka, ki sta ostala na takšni , tako imenovani kmetiji, ki nima niti slučajno več nobenega dohodka, bajta pa služi samo za reševanje stanovanjskega problema, naj bi v bodoče plačevala izdaten davek za to svojo strašno imovino. Da imajo ti ljudje bedne pokojnine, posebno tisti, ki so jo prislužili na kmetiji, ni treba niti poudarjati. Ampak minister je spet nastopil. Tudi kmetje bodo morali dati svoj delež.

Seveda bi moral tukaj omeniti še vse druge. Delavce, takšne in drugačne, ki se jim pred očmi podira sistem. Ki jim izginjajo delovna mesta. Celo armado, ki so že brezposelni in še eno enako veliko, ki navidezno še delajo pa ne dobivajo plač in nimajo plačanih prispevkov.

Politiki so tudi zanje prepričani, da imajo še rezervo. Malo so sicer presenečeni, ker upada kupna moč. Ker raja ne troši, ne kupuje avtov in ostalih reči, ki bi s svojim dedevejem, po novem večjim kot prej, prinašali denarce. Tako pa, glej ga vraga, primankljaj! Ne malo večji! Drastično večji, kot smo si ga želeli. In kaj zdaj.

Kar vidim tisti prst skozi ekran uperjen vame. »Tudi ti boš moral prispevati svoj del!!!«

In mi bomo vrteli dlani in nedvoumno kazali: »ni, ni!« pa ne bo nič pomagalo. Letali bodo nad nami še naprej. Oni vedo, da se tudi potem, ko vse skupaj crkne, še da žreti!!

Ko se lotim kositi Burjo (ime domačije), se vsako leto počutim podobno, kot pred leti, ko sem šel na maraton Franjo. Vsakič znova sem se lotil z nekim zanosom in korajžno. Klepetali smo prve kilometre in se šalili, potem pa sem z vsakim ovinkom spoznaval, da je pot še daljša, kot lani in da se še bolj matram. Zato pa sem ob koncu vedno znova imel dokaz, da zmorem. Kosilnico gonim že tretji dan in komaj se pozna, da sem se lotil. Vse me boli. Vsaka kost in mišica.
Sicer pa me je skrbelo, da me bo kdo vprašal, če mi je zmanjkalo idej za pisanje. V resnici mi jih ni. Nekje v glavi se mi valja nekako pet ali mogoče osem kratkih zgodb in nekaj, kar mi izgleda kot roman. Bogve kaj bo iz tega, če kdaj najdem mir in energijo, se usedem in lotim!? V delu imam nekaj reči za natečaje. Vmes me doleti še kakšen scenarij in če je treba tudi tekst za Abrahama ali, na žalost, pogrebni govor.
Edino, kar mi nikakor ne uspe, je da bi prišel na vrh (ali pa vsaj dno) lestvice najbolj komentiranih blogov na MMC. Pa takšno razkošje se bohoti tam na prvem mestu!

KLIK

Sedim pod tistim orehom. Klop sem sam naredil pred par leti. Kot bi jo naredil po meri za to kar počnem. V roke vzamem ta svoj navdih in ga začnem gnesti in oblikovati. Tako različne stvari mi padajo iz rok. Včasih kakšno še malo premerim od desne proti levi, z vrha navzdol. Včasih še kaj povoham in si vzamem trenutek za pomislek. Največkrat pa ne. Zaupam materialu in zaupam procesom, ki so pomagali prstom izdelali to reč. Navdihe pobiram z iztegnjeno roko. Vzamem ga iz jesenskega vetriča. To je tista sapa, blaga in nežna, prav takšna taprava. Zdi se, da bi zlahka pristal, da ti vedno in vsak dan tako pihlja v obraz. Drugi navdih vzamem izpod obronka kjer vaščani pobirajo zadnji pridelek. Tretjega iz davnine, iz pripovedi, izza starega senika kjer se je zgodil greh. Še eden mi švigne v prste izpod grmovja in robid, kjer v spominih srebrnolasih grč v nekem drugem času nezaraščeno senožet opeva sikajoča pesem dvanajstih uglašenih koscev. Lep večer je nad dolino.

Pred očmi mi migeta ekran. Oscilira iz vseh škatel. Naprave, povezane med seboj obvladujejo moje počutje. Naprave, ki morajo biti tukaj. Definirajo mojo primernost za bivanje. Kažejo na to, da sem živ in dojemam red tega časa. Prsti mi hitijo po ceneni tipkovnici uvoženi iz Azije. Žice se mi ovijajo okoli nog, pravilnost povezav mi kažejo zelene diode. Ena žica je priključena direktno v lobanjo. Znaki na ekranu sledijo prstom v stotinkah sekunde. Počutim se šibak in lezem sam vase. Ničesar ni na vidiku, kar bi me dvignilo in mi dalo moč.
Tisto reč izdelujem mehansko, z rutinskimi gibi. Nobene topline, nič kar bi v izdelek priklicalo malo srca. Glas iz ene od naprav napoveduje meglen in moker večer.

Izpod oreha sem vstal in izdelek ponosno dvignil z rokami. Proti večernemu soncu sem obrnil njegov mladi obraz. Sreča je vela iz njega in mlada svežina. Spravil sem reč v svoj notranji žep in odšel med drevesi na pot. Pustil sem poti, da me je vodila med ljudi. V vasi so sedeli med cerkvijo in staro gostilno. Govorili smo o delu, o tem da se seno kar nekako ne suši, kot bi bilo treba.. O tem, da bo treba postoriti to in opraviti še ono. Kako je z navdihom, me mimogrede povpraša vaščan. Pokažem mu tisto reč, tako mimogrede. Dober si, mi reče pomenljivo, ne da bi si jo pozorno ogledal. Cel voz drv si pripravil, pokosil dolino, zvečer najdeš pa še čas za to. Najlepše in meni najbolj drage besede za takšen primer.

Pred ekranom sem zaključil. Piko na i. Ščemelo me je v oči. Izdelek sem obračal in vrtel. Stroj je preštel besede in poravnal robove. Ozaljšal sem vse skupaj s podobo. Pripravljen sem bil, da vržem tisto skozi ekran v ogromen pesjak. Saj morda ne bo nihče niti opazil, da sem izdelal spet nekaj. No, nekaj mimoidočih bo prijazno, z odobravanjem pokimalo. V pesjaku pa bodo ščeneta renčala svojo štimo in praskala okoli sebe vse, ki ne znajo potegniti z njimi. Obotavljal sem se. Premetaval sem zadevo z leve v desno, z desne v levo. Mencal in se bal.

Pogledal sem žice, zavonjal star oreh, zamižal zaradi dražečih vibracij in olajšano nastavil obraz jesenski sapici.

Prijaznost in kup smeti, ugodje in zapravljanje časa.

Škoda se mi je zdelo, da bi vrgel mednje tisto reč.

Kot bi hotel imeti oblast in izbiro. Med sanjami in resnico. Vnesi, zavrni, zavrzi ….

Klik!

Ampak v to sranje se pa res nisem nameraval vtikati. Pa, glej ga zlomka, mi ni dalo miru. Verjetno je za to krivo razočaranje. Pa ne razočaranje nad tem, da so na sodišču v Ljubljani razglasili nekakšno sodbo. Bolj me moti, da tako velika večina ljudi okoli mene (spet) natančno ve kaj je prav in kaj ne. In gospoda niti ne komentira odločitev sodišča. Ne, ljudje preprosto sami sodijo. Preprosto kot pasulj, vedo kaj je narobe in kaj je prav. Mislim, naj me vrag, če vem kako so vsi lahko tako pametni.
Pa so. Eni točno vedo za vsak usran reglc s svojimi podglidi vreg, kaj pravi, za vsak postopek, kako naj bi se odvijal in to, da so z njihove strani osovraženega politika, obsodili, pozdravijo s huronskim aplavzom. Ma niti ne pozdravijo. Bolj bi rekel, da požegnajo, nekako odobrijo to, kar se je zgodilo.
Nasprotno, oni ta drugi, prav tako do pike vedo, kje vse je bila storjena napaka, kje se je vmešala kakšna pritlehna podtalna sila, kaj vse je delo zarotnikov.

Meni v glavnem, to zlahka priznam in poudarjam, zadeva ni nikakor in niti malo všeč. Preprosto nisem zadovoljen, da živim v državi, kjer je treba goniti neke procese zaradi korupcije in podobnih nemarnosti. Tudi mi ni všeč, ko gledam na teveju dve množici ljudi, ki se obnašata, kot neobvladani bandi navijačev.
Obe množici vsaka za tadrugo do kosti prepričani, kako so ljudje na drugi strani ceste neznansko butasti v primerjavi z njimi.

No, in kaj mislim jaz?
Naj kar takoj povem, da nimam niti najmanjše težave s tem kakšne sorte človek je Janez Janša. V bistvu sem prepričan, da je zelo neugoden tip. Ma najbolje, da kar poenostavim in skrajšam. Dec je barabin in pika! Kaj čmo!?
––
Pred časom sem imel veselje poslušati dvojico novinarjev, ki sta napisala nekakšno trilogijo (tri bukve) o njegovih podvigih. No, v bistvu je šlo za orožarske posle in te stvari, vendar nikakor nista mogla nikoli povedati pet stavkov, da ne bi trčila ob Janšo. Mislim, stvar je v tisti poldrugi uri začela dobivati fascinantne dimenzije. Človek je zrasel v tej zgodbi nekako do nivoja Chucka Norrisa. Dec je obvladal … na tone, vlake, konvoje vsega je pokradel, preprodal .. in živ boh mi ni nič mogel.

Zdaj smo malo zašli pa nič hudega. Saj patrija z vsemi svojimi osmimi kotači vred je konec koncev tudi orožje. In spet je JJ prišel skoraj čisto skozi. Ne da bi mu kdorkoli kaj mogel. Skoraj pravim, ker včeraj se mu je na sodniji pa le malo zalomilo. Ampak res le malo. Tistega aresta se bo zagotovo zlahka rešil. Sodišče ni pokazalo nobenega pametnega, oprijemljivega dokaza. Pa nikar ne mislite, da poskušam tipa zagovarjati. Niti slučajno. To okoli dokaza omenjam zato, ker vem da le-ta obstaja. Predstavljajte si avtentično fotografijo, kjer sprejema podkupnino? In vem, da slednja obstaja. Še več! Obstaja cel album.

Obstaja pa tudi umetno vzdrževano ravnovesje, ki ga le bedno navidezno ustvarjata skupini ljudi, vsaka na svoji strani ulice. In temu ravnovesju ta album ni v prid. Tožilec, obramba, sodnik, vsi so pregledovali strašne fotke, jih obračali levo in desno, jih gledali pod lučjo in z lupo, ampak glej hudiča. Vedno in na vsaki od njih so bili še drugi ljudje. Kot da vseh teh porkerij ne bi mogel opraviti sam!

In tako, kot sem strašnega princa teme, poenostavljeno nazval z barabo, tako sem zdaj poenostavil vse skupaj. Pa tako veliko misli mi je bezljalo po glavi. Ampak pri nas tako deluje. Nekaj se vedno dogaja tako zelo pomembnega, da zlahka za nekaj časa pozabimo na čisto popolnoma vse ostalo. Nepomemben zaplet okoli babnice, ki se je za par dni skrila pred javnostjo ali sodba, ki bo itak kmalu raveljavljena. Istočasno pa nihče več ne ve, da naj bi bila vlada začasna, do predčasnih volitev, da je bil župan prestolnice obtožen korupcije istočasno z odstavljenim premierom, da vsi slovenski profesorji skupaj v pol leta ne morejo pregledati enega usranega plagiata, da mečemo svoj denar v banko, ki brez težav da tristotisočakov velik kredit nekomu z 2000 evrsko plačo, ki je poleg tega še v minusu …

Ampak, ko gledam ljudi okoli sebe, tako tiste navdušene, vzhičene, kot razočarane na drugi strani, predvsem pa ko vidim, da je vsem čisto vse jasno. Takrat mi je laže!