Odgovornost

27.05.2013 ob 21:32

(zgodba iz nekih, ampak res drugih, časov)

V krizi navdiha, tej najhujši nadlogi, ki se kdaj postavi med pero in papir, sem enkrat pomislil, da bi pa za spremembo nekaj na hitro nakracal, nekaj za zapolnitev strani, se malo namerno ponavljal ali pa celo nekaj prepisal iz stare, manj znane bukve.

»Ne, stari«, sem si rekel »to bi bilo pa jako neodgovorno!« Takoj zatem sem se globoko zamislil nad to svojo ugotovitvijo in nad odgovornostjo sámo. In verjeli ali ne, bil sem močno zmeden. Nikakor mi ni uspelo povsem definirati tega fenomena. Po svoji stari navadi sem takoj pristopil jasnejši, bolj praktični predstavi. Za primer odgovornosti sem si zamislil gospoda z imenom Janez. Postavil sem ga, oblečenega v modri delavski pajac in pokritega s starim klobukom, na blatno dvorišče. Za družbo sem mu dal tri kure. Pravzaprav mu je kure zaupala njegova Mica in mu strogo zabičala naj pazi nanje, da jih kakšen zlodej ne odnese in se jih veseli namesto njiju. Janez se je držal njenih navodil. Vsaj od začetka. Za razbitje dolgočasja pa je zraven svojega nedinamičnega opravila srkal domači sadjevec in počasi izgubljal koncentracijo.

Ko ga je žganje zazibalo v globoke sanje, se je po Mickinih zlih slutnjah na dvorišče res prikradel nepridiprav in si nezakonito prisvojil nesrečnega ptiča. No, in sedaj smo tam. Imamo primer odgovornosti in neodgovornosti. Zadevo bomo še formalno definirali. Kot prvo ji bomo dodelili mersko enoto, saj je med vsemi galonami, vatli, pedmi in podobno šaro nisem mogel izslediti. Najbolj primerno ime za enoto se mi je zdel kar Janez (beri =en janez). Za neodgovornost sem se odločil dodeliti enoto »ena sekira«, to pa zato, ker je nesrečnega mačkastega možaka Micka tako strahovito sekirala, da je po štirinajstih dneh družinskega pekla siromak dobil rano na želodcu. Po tistem je še kako pazil, ko mu je bila zaupana kakšna odgovornost. Požirek domačega si je poslej vedno privoščil šele po opravljenem delu.

Ko sem obdelal problem do te faze, mi je bilo že dosti laže. Moral sem le še dognanja postaviti bolj na svetlo, v svet. Recimo, da bi nekomu zaupali milijon ali dva milijona kur. Ali pa zamenjajmo kure za ljudi. Predstavljajmo si, zgolj za lažjo predstavo, da je množica ljudi zelo podobna jati kokoši. Tako imamo torej možaka, ki ima za cela dva MJ (megajaneza) odgovornosti. Kar srh me je spreletaval že ob misli na takšno strahovito veliko količino odgovornosti. Še posebno me je streslo, ko sem si zamišljal kako možakar ob tem veličastno odgovornem delu srka šnops ali počne druge neumnost in zraven izgublja zanimanje za številno mnoštvo nadzora potrebnih duš.

Zaskrbelo me je seveda zanje pa tudi za možaka, njegovo sekiranje in njegov želodec mi ni bilo vseeno. Vendar pa sem se pri slednjih njegovih težavah po razmislekih in izračunih vse bolj približeval nenavadnemu rezultatu. Ne boste verjeli, število sekir sploh ni sorazmerno s pripadajočimi Janezi. Pravzaprav je gospoda vse manj bolela glava in več kot je imel na vesti duš, manj se je grizel in živciral. Če je bila zagata večja, je znal odgovornost spretno prevaliti na kakšna druga ramena ali pa jo je celo preimenoval v kaj bolj sprejemljivega in se tako izvlekel. Če je prišlo do kraje, kakršno smo omenjali, jo je na primer sladkoustno poimenoval »sprememba lastnine« ali pa jo kako drugače obrnil in se konec koncev namesto, da bi vil roke in se nemočno prestopal na mestu zaradi neprijetne zadrege, celo trkal po prsih in blebetal nekaj o svoji vzvišeni skrbi za zaupano mu delo.
V potrditev mojih raziskav mi je prav prišel tudi razgovor, ki sem mu bil nedavno slučajno priča.

Dobila sta se, čisto po naključju, v vaški oštariji stara znanca Rupert in Marinko. Oba sta že nekaj časa v penziji. Marinko dobi na mesec štiristo evrov, Rupert pa v nasprotju z njim toliko, da številke še sam ne ve prav natančno.
Ker se dolgo nista videla in ker sta bila še trezna, sta se kar prijazno pozdravila. Naročila sta vsak svojo pijačo, Rupert viljamovo žganje, Marinko pa encijan in povprašala drug drugega po zdravju in podobnih vsakodnevnih stvareh.
Po nekaj kozarčkih sta možaka postala že zgovornejša in tudi kakšno pikrost sta izustila, ko pa je Marinku cenena žganica odvezala jezik, je Ruperta kar naravnost napadel:” Veš kaj mi povej!”, je planil “zakaj imaš ti desetkrat večji penzjon kot jaz. Delal sem celo življenje, delal sem cele šihte, delal sem kar so mi ukazali in to najbolje kot sem le znal. No, povej!”
Rupert je nad preprostostjo njegovega vprašanja najprej zavil z očmi takoj nato pa ga je potrepljal po ramenu in rekel:” To, Marinko, je tako pa zaradi odgovornosti. Bil sem odgovoren za veliko velikih stvari.”
“No, in komu si odgovarjal? Jaz sem vsak dan moral raportirati šefu, mu pojasnjevati vse svoje težave, ga prosit za vsako malenkost in poslušati njegovo vpitje in žalitve. No, le povej, kdo se je pa nate drl?”
“Pri meni je bilo pa drugače, cepec stari”, je nejevoljno odvrnil Rupert ” sem se moral pa jaz dreti, ukazovati, si dan za dnem izmišljati nove grožnje in žalitve. Misliš, da je to enostavno,a ?”
“Če je tako”, je rekel Marinko, ” mi pa samo še nekaj povej! Jaz sem imel majhno odgovornost, drži. Še največjo so mi zaupali zadnji dve leti, ko sem bil vratar in sem pazil, da kdo česa ne odnese iz tiste revščine, tebi pa je bilo zaupano veliko število ljudi, tovarne, usoda celega mesta, kaj bi našteval. Mi je pa nekaj padlo v oko. Jaz sem lepo pazil in nihče ni odnesel niti vijaka, noben požar ni ničesar uničil in nobena škoda se ni naredila. Ti, ja, to je pa druga zgodba. Bil si res odgovoren za strašno velike stvari. Pa nisi dobro pazil. Pravzaprav si vse zamočil. Tovarne so šle v maloro, ljudje so se odselili. Družine so trpele revščino. Tu in tam se je kakšnemu malo zmešalo ali pa se je obesil. In ti? Šel si drugam in tam ponovil celo zadevo! Kako mi boš pojasnil to?”
Rupert je zamahnil z roko, na hitro izpil se obrnil in odcapljal proti izhodu. Ob tem je jezno zasikal: “PIKOLOVEC!!!”

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev na “Odgovornost”

  1. miri pravi:

    Da je Rupert šel v družbo v gostilno? Malo vejetno.Kdo bi pa hotel sedeti z njim za mizo? Se je hotel naši družbi”prilizniti” osebek,ki nas celo življenje ni obgovoril ali morebiti pozdravil.Zdaj,z dvema palčkama,ko je izgubil prejšnje gospodarje,bi mu bili pa mi za družbo.Za bruhat.

  2. dare dare pravi:

    Miri, Rupert je pil sam in to, kot sem napisal, v nekih res drugih časih. “Imenitneži” v teh časih niti ne znajo iti v navadno betulo.

  3. Stane Debevec pravi:

    Dober dan g. Likar,

    veliko govorimo o odgovornosti, vendar pri tem sami pri sebi mislimo na tako odgovornost, ki nam ne bo pustila nobene posledice – ne denarne ne duševne ne kake druge. Skratka odgovornost bi pač imeli in na ta račun tudi dobili ustrezne bonitete, a če nam kaj gre neodgovorno, ne želimo sami nobenih osebnih posledic. Ali pa morda samo jaz zase tako razmišljam ?

    Nekoč sem bral Lema – Zgodbe o pilotu Pirxu. Tam Pirx na vprašanje, kaj bo njegovo merilo pri oceni sopilota (mimogrede, sopilot je bil robot) odgovori, da njegova vest. Naše slovenske vesti so pa čudno raztegljive in nam odpuščajo marsikaj, kar nam drugi ljudje in družba ne bi. Bi dejal, da to vsesplošno odpuščanje ni samo posledica sedanje družbene ureditve (kakor smo včasih dejali), ampak je že kar precej časa (200 let?) prisotno v teh krajih. Zakaj, je malo predolga zgodba za tu. Sedaj vsi iščemo neko moralo in odgovornost, ker imamo zaradi tega kar zoprne posledice (težko se zadolžujemo in tako tudi ni mogoče prelivanje denarja iz javnega dolga na zasebne račune).

    S Stanislawom Lemom se globoko strinjam in ga priporočam vsakemu za branje. Sicer imajo moja priporočila bolj slabe rezultate, še v mojem najožjem krogu. Ga vi poznate ?

    Morda bi bila edina pametna in učinkovita odgovornost taka: tisto, kar si ukradel, ne boš mogel uživati in bo vrnjeno skupnosti ali lastniku. Če bi bilo to recimo 99,9 %-no uresničljivo, bi bila to kar dobra odgovornost (in hkrati morala). Tisto desetinko procenta izgubljene odgovornosti (in morale) bi pa že prenesli.

    Pozdrav,

    Stane Debevec.

  4. mijau pravi:

    Predpostavimo, da ima Rupert vest. Torej ve, da od Marinka zahteva več, kot pa mu za to lahko da. Vest ga malo peče, a ne more Marinku dati več, saj ima nad sabo nekoga, ki od Marinka zahteva večjo uspešnost za manj denarja.

    Zdaj mora vest malo pomiriti. Preostane mu dvoje: ali vest pomiri s šilčkom žganega ali pa z zahtevo po višji plači. Ko potem podrejenim prenaša večje krivice, je treba vest pomiriti še z več denarja.

    Na koncu pa se mu zaradi vesti zdi, da je največja žrtev prav on.

  5. dare dare pravi:

    G. Debevec, večna dilema. Kaj bi bilo, če bi se sam pririnil do korita. Seveda tega ne vem. Malo se mi zdi, da ne bi zelo rad sprejel načina življenja kot ga ima spodoben pohlepnež ampak to je sedeva samo ugibanje. Tam, kakopak, še nisem bil, da bi zagotovo vedel. Vendar tako na splošno ima, kar se tiče vesti, kar čisto vest!
    Drugače povedano, zaradi šesarkoli sem sposoben imeti slabo vest! :) lp

  6. dare dare pravi:

    @Mijau, razni Ruperi pogosto mislijo, da so žrtev. Definitivno. Posebno potem, ko se kakšna kriza obrne proti njim in jih začnejo z vseh strani spraševati po zdravju. Pa tako lepo so jih oustili pri miru in tako lepo so ga lahko biksali, dokler je vse skupaj nekako laufalo!!

  7. Dragica Novak pravi:

    Od tam kjer sem doma, so včasih imeli navado reči:Tako kot nekaj pride tudi gre. Pa bo po moji skromni oceni kar držalo, samo da po prstih tisti “strašno lačen ne dobi čisto takoj”, na žalost, pa se te stvari prenašajo iz generacije v generacijo, tako kot naša strašno velika toleranca do takih stvari, dokler nismo sami prizadeti, takrat pa je vik in krik.Saj so Ruperti žrtve, ampak ne drugih, temveč lastnega početja, pa čisto prav vsega se tudi ne da kupiti z denarjem, vsaj zaenkrat je k sreči še vedno tako.

  8. dare dare pravi:

    Seveda, Dragica Novak, stvari vedno najdejo svoje mesto. Vedno se vse povrne. Samo se je pa težko kdaj sprijazniti s tem, da bo treba počakati generacijo ali dve, da bo prišla pravica okoli :) !! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !