Eh, te muze

11.05.2013

Spet sedim tukaj. Sploh se ne sprašujem zakaj in kako. No, vprašanja se postavljajo kar sama od sebe. Vsi odgovori so smešni. Če se vprašam, kaj imam jaz ali kaj ima kdorkoli od tega, se lahko samo nasmehnem. Če se zamislim nad odzivi, pohvalami, kritikami. Tekmo med tistimi, ki bodo trdili, da je dobro in tistimi, ki bodo trdili, da sem cepec. Še najbolj mi je blizu tista, da ne morem gledati belega ekrana in zapuščene strani.
Pa ne mislim na novo odkrivat vode in purfeljna. Preprosto se mi zdi vse skupaj. S tem se pač ukvarjam. Spomnim se kako smo se nasmejali prijatelju, ki je šel kolesariti na maraton pa svojemu fotru ni mogel zadovoljivo pojasniti, da za to ne bo ničesar dobil. A še plačati boš moral? A tud če zmagaš? Ne boš dobil nič plačano!?

Muze so mi bile že od nekdaj precej sumljive. Mislim, res. Ne vem veliko o Petrarcovi Lauri, o Beatrice, o Juliji Primicovi. No ta slednja mi je, kakopak, nekoliko bolj domača. Ampak zato seveda nič manj kočljiva. Veliko bolj kot na brezmejno iskrenost, se nagibam k tem, da je veliki mojster verzov določil svojo tarčo, da si je zastavil svoj nedosegljiv cilj in svoj opus oblikoval kot srce trgajoče, solzno odo svoji muzi, muzi do zadnjega diha in utripa srca. Še najbolj nekako razumem viteza iz Manče. Pa ne zato, ker bi bila njegova Dulcineja tako drugačma, ampak zato, ker je bil dec prikupno prismuknjen in je čisto mogoče, da je tisto reč resno jemal.

Bil pa je tudi vitez. In vitez je zaprisežen svoji kraljici. Ne gre za vero, resnično čustvo, ampak dolžnost in tradicijo. Za čast in red.
Vitez je bil pogosto obrtnik. S svojim oprodo je blodil po deželi in ko se je ustavil v kakšni vasi, je vedno poslal svojega pomočnika, naj na krčmo nabije obvestilo. Na tistemu listku je pisalo nekaj takega: Če kdo misli, da vojvodinja tapata ni najlepša in najbolj mila gospa pod soncem, ga pozivam, da se ob zori dobiva na steptani zemlji, izbereva orožje in se spopadeva za njeno čast!! Ponavadi se je našel nekdo, ki je bil zaprisežen neki drugi babi in eko, deca sta se udarila. Tisti, ki je zmagal je potem, ne glede na to ali je deca ubil ali se ga je usmilil, pobral kompletno opremo. Slednja je bila z vsem plehovjem, konjem in predvsem mečem, vredna tako neznansko veliko denarja, da je bil to zelo donosen biznis za bolj spretnega bojevnika.
Vendar, vrnimo se k gospe, ki so se zanjo prekrižale bridke sablje.
Vitez je svoji kraljici prisegel ponavadi zelo mlad. Lahko je bila veliko starejša od njega in lahko je niti ni dobro videl v obraz. Tako se je v njegovi karieri veliko let kasneje pogosto dogajalo, da je nastavljal svoj vrat še enemu podobnemu modelu in oba sta se, vsaj načelno, borila vsak za svojo neznano staro babnico.
Nepomembno torej. Vendar tako je to delovalo. Viteško! Kako bi zgledalo, če bi okovani orjak prijahal v vas in kazal drugim jezik in visoko iztegnjene fakiče, dokler ne bi koga sprovociral?? Nič kaj spodobno za legende in zgodovinske romane.

In tako sem šel v tistih letih na kolesarski … ne, ne, hotel sem reči, da sem se takrat lotil pisat pesmi. Pojma nisem imel o tem in tudi poznal nisem prav nobene poezije. V stilu, ki mi je domač na mnogih področjih mojega bivanja, sem najprej spisal celo štreno verzov, to poimenoval ciklus in šele potem šel pogledat v knjige kako »tapravi« pišejo takšne stvari. Potem sem se v sekundi odločil, da tega ne bom več počel. In tega sem se s zanemarljivimi presledki držal vse do danes.

Moja muza je bila lepa, prikupna in prijazna. Bogve, kako bi se počutila, če bi vedela, da sem si jo določil za to vlogo. Pa se ji verjetno niti sanjalo ni. Kot tudi to ne, da sem ji ob neusmiljenem spoznanju napisal celo slovo.

HVALA TI

Na koncu, malo prej kot
mojo misel skrije črn vran
si pod perut,
takrat bom zaprl knjigo
in pogledal te še enkrat,
daleč čez neizmeren prepad,
ki zeva in se širi tu med nama.
Tudi takrat ne bom objokoval njegove
neprehodne globine,
le ošinil bom na kratko
še enkrat to prekleto realiteto
in preko nje poslal slovo:

Hvala ti, moja mala
črnolasa muza!

  • Share/Bookmark

9 odgovorov v “Eh, te muze”

  1. miri pravi:

    Tebi ni treba iskat muz drugod.Jo imaš doma.

  2. Olna pravi:

    Uh, zakaj nisem živela v tistih krasnih starih časih, da bi bila lahko kakšni pesniški duši muza? Bi imela takšnega pravega deca v svetlem oklepu, ki bi bridko sabljo vihtel za en moj pogled ali nasmeh? (Ker kaj več med obema menda nikoli ni bilo, ker potem bi muza sestopila v resnični svet in bi…eh, pustimo to, naj rajši ostane poetično!) :D

    Zdajle mi je pa še nekaj prišlo na misel, in zbudila se je ogorčena feministka v meni. Zakaj so samo moški imeli muze, ženske pa ne svojih muznikov? Ali muzarjev? Ali muzistov ali kakorkoli že? (Samo ne pridite mi zdaj z muzikanti.)Evo, še eno področje, kjer smo bile zapostavljene! :mrgreen:

    Že čakam en ustrezen Mijauov odgovor.

  3. ANA BALANTIČ pravi:

    Eh, te muze, vedno bodo ženskega spola, vedno lepe, vredne poželenja. Zaradi njih je nastalo toliko čudovite poezije, ki jo prebirajo predvsem ženske. Naj nam bo to v čast, brez feminističnih pomislekov.
    Pesnice pa imamo svoj NAVDIH, moškega spola. Ta pa gre z muzo vedno z roko v roki po isti poti in krog je sklenjen.

  4. Stane Debevec pravi:

    Dober dan g. Likar,

    vedno je nevarno, ko začnemo brskati, kaj se skriva pod našim smislom življenja in pod našimi željami.

    Lahko se najde kako neprijetno dejstvo iz mladosti ali otroštva….

    Še huje je, če je spodaj samo praznina.

    Pozdrav.

    Stane Debevec.

  5. Didl pravi:

    Pišuka! Si me spomnil. Tudi sam sem v srednji šoli takole ‘muznjen’ eni napisal par kitic. Nekaj verzov se še spomnim; muze niti približno :o

    Eh, ta spomin :)

  6. daredare pravi:

    @Miri, bo držalo. Muz kolikor hočeš :)

    @Olna, v tistih “romantičnih” časih pač ženske niso smele misliti na takšne neumnosti, kot je umetniško ustvarjanje, zato muznikov niso imele kaj nucat.

  7. daredare pravi:

    @Ana Balantič, vse argumente imaš, da je včasih lahko kakšna muza le bleda senca dobremu Navdihu!!

    @g.Stane Debevc, lepe misli. Lep pozdrav tudi tebi!

  8. daredare pravi:

    @Didl, se pač nabere tega … kdo bi si vse zapomnil :) !

  9. Olna pravi:

    Dare, kaj pa če se ženske ravno zato niso ukvarjale s poezijo, ker niso imele muznikov?? Saj najprej rabiš inspiracijo, da potem ustvarjaš!

    Ampak, no ja, saj imam razlago: moški ste tako prozaična bitja, da za kakšne visokoleteče verze niste (bili) dovolj inspirativni… :) :) :)

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !