GORA

3.05.2013 ob 18:11

Stal je tako nekje nad mano. Strog. Močan in velik. Njegova drobna postava ni pomenila popolnoma ničesar. Ni mu bilo treba grmeti, ni mu bilo treba stisniti pesti in z njo udariti po mizi. Kot gora je stal tam zgoraj in mi sključenemu v majhno prestrašeno senco včerajšnjega junaka, govoril svoje stavke. Kot bi to ne bil njegov glas. Kot bi nekje iz ozadja neke hladne, neusmiljene besede pravile tiste stvari. Tiste resnice, bi lahko rekel. Lahko bi tudi nadomestil vse tisto s preprostim dejstvom: »Saj sam veš, da tako ne gre! Saj sam veš, da ni bilo prav!«
Ampak tam je bil, ker je bila to njegova vloga, njegova funkcija in dolžnost! Treba je bilo izvleči iz mene besede obžalovanja. Obljube o spremembah so morale biti izrečene! Treba je bilo dati vedeti, treba je bilo postaviti stvari na neko znosno mesto. Hlipanje v ozadju je bilo samo mučna kulisa. Prave besede so grmele nad mano in mi pritiskale vso svojo težo na težko glavo, z mrzlim potom orošeno čelo, na mravljinčasto zavest, da me je spodneslo. Na tako moteno, težko zavedanje, da sem padel na izpitu iz zaupanja temu človeku in nji, ki hlipa tam za mizo. Komaj vidna. Komaj prisotna..
On pa je hladno in neusmiljeno nekaj govoril. Ni bila važna vsebina. Vsebina bi bila jasna brez besed. Ampak bil je čisto drug. Drugačen, velik in močan. Predvsem pa … ja, bil je nekdo drug. Ni mi bilo znano tisto novo čustvo, ki si ga je nadel. Le bežno sem ga v svojem na pol zavednem stanju videl globoko v njegovih očeh. Čisto drugačno od strogih, težkih, bolečih besed, ki so prihajale nadme izza tistega pogleda. Tistega pogleda nisem poznal do takrat. Ne do takrat in tudi ne nikoli več pozneje.

Starš sem že leta. Oče! Gospodar pri hiši. Tisti ta močan! Otroci so bili v mojih očeh vedno bogastvo. Najlepše kar se mi je v življenju zgodilo. Ne vem koliko sem vzel na ramena bremen, ki jih takšno življenje prinaša. Verjetno ne prav zares velik del. Srce družine je prispevalo veliko več kot glava. Nežno in toplo bitje je bilo mnogo bolj odločilno kot močne mišice in iz stereotipov vzet status moža. Vendar pa, bil sem tam in sodeloval sem po svojih močeh.
Poslušal sem majhne in nežne deklice v njihovih koških. Ali še diha? Ali še miga s svojimi majhnimi prstki? Prstki so mi bili pri majhnih otrocih vedno poseben čudež. Vse ostalo je bilo tako otroško, tako drugačno. Potem pa ti prstki. Mala miniatura z vsemi gubicami, sklepi, rožnatimi blazinicami in malim tankcenim nohtkom. In migali so ti prstki skupaj s sivimi pogledi, ki so zrli v megleno postavo nad sabo. In jemal sem otroke v naročje, se vedno znova bal njihove krhkosti, jih hranil in umival, jim oblačil male pisane reči. Vozil jih v vrtce in v šole. Jim mahal v pozdrav ko so začeli nekam odhajati sami.
Zdaj hodim po kolovozu. Vedno mi je ravno ta pot delovala tako pravšnja za takšne namene. Za pogovor samega s sabo. Tako hodim po nji in gledam na svojo vas, ki je samo še moj bivši dom. Zdi se mi, da imam kot na dlani vse misli. Tiste, ki mi polnijo glavo prav zdaj in tiste, ki so z mano vse dni, Vse moje dni.
Ko se tako srečam s svojo težavo, ko za to začutim posebno veliko potrebo, takrat ko me pripelje na to pot, takrat
je jasno, da težava zasluži to svoje ime. Da me muči in to misli početi še naprej. Rešitve mi ti moji počasni koraki ne bodo zlepa dali.
Izkušnje!? Kot bi pozabil na lekcijo iz zahtev in postavljanja mej, iz pravil in prepovedi. Kot da je vse za mano ena sama idila in sreča, da nič takega ni bilo treba. Ali sem le mislil, upal in hotel verjeti, da je najboljše tako. Kako dobro mi gre! Brez kričanja, brez grožnje, brez narejenih mrkih pogledov.
A kaj naj storim zdaj!? Kako naj to naredim? Koraki, ki jih delam, so počasni, kot utrujeni koraki starega moža. Vsake toliko brcnem v kamen ali odlomim vejo, ki se upognjena postavlja na pot. Zajamem še bolj globoko svež zrak in pogledam dolino pod sabo. Ja, vse moje misli so tam, ves moj svet. Ta, današnji, ki me stiska nekje globoko v prsih in tisti oddaljen, kjer so vse težave tako majhne, nepomembne, predvsem pa zgolj in samo le še bled, pod usedlino let pozabljen spomin.

Tako sem sedel pred njim tisto jutro. Že dejstvo, da se mi niti ne sanja, kaj točno se je zgodilo, je pričalo da nekaj ni v redu. Ne, vedel sem, da popolnoma nič ni v redu. Kje sem bil, kje sem končal sinočnji večer? Začutil sem smrad, ki je vel od mene. Zavedel sem se, da smrdim po bruhanju in postanih čikih. Zavedel sem se, da sem strašno umazan in da sem spal ravno tak. Oblečen, zamazan in nepriseben. Kaj se je zgodilo? Kdo me je pripeljal? Kaj so vse te besede? Ne vem ne kje, ne kdo. Ni ravno neko posebno opravičilo, ampak je pa resnica. Ubog sem bil in prestrašen. In kriv. In strašno velik, kot gora velik je stal tam pred mano. Samo tisto občasno polglasno hlipanje je prekinjalo njegove besede. Te pa so padala name. Ne glasne, ne grobe, ne hudobne. Le težke kot skale, ki se valijo s te sive stene. Pokimal sem. Dal sem prav. Obljubil sem in se sramoval. Oblile so me solze. Potok solz. Pogovor je bil kratek. Vsem je bilo jasno, kaj je treba storiti. Vsem je bilo jasno, da si pogovora ne želimo več. Tisti dan in še bolj zagotovo smo upali, da vsaj takšnega, tudi ne nikoli več v prihodnosti.
Dobil sem dovoljenje, da se uredim. Da umijem s sebe vse tisto s prejšnje noči. Da se postavim na noge in zlezem ven z moreče sence. Dobil sem svojo minuto, da povem svojo besedo ali dve. In pogledam še enkrat v oči. Poražen sem bil, fizično podrt in vsega na svetu čisto sam kriv. V očeh sem videl le upravičeno strogost, pogled, ki je po dolžnosti zahteval in tepel bolj kot najbolj ihtava pest. Ampak tam sem videl še nekaj. Videl sem tam tisto čustvo. Res sem ga videl. Samo takrat. Edino in samo tisti dan.

S svoje poti sem se spustil v dolino. Nisem našel zaključkov. Nisem premagal ovir in ne rešil dilem. Kot za šolsko prireditev sem sam pri sebi ponavljal zdaj en, zdaj spet drugi tekst primeren za predstavo. Na nastopu naj bi bil glavni igralec. Le majhni statisti bi morali izpasti vsi okoli mene. Čisto nova vloga me je čakala. Scenarij je bil zame novost, nekaj česar ni bilo v mojem repertoarju. Nič podobno ni bilo oblačenju majhnih otrok. Nič podobno ni bilo igranju z drobcenimi prstki. Pred mano je bila vloga, ki mi je pripadala. Vloga gore. Sive mogočne gore. Hladne in neusmiljene, odločne in neizprosne stene, ki premore le modrost in moč. Ki zna postavljati meje in v prelomnih trenutkih poseči v težave svojih. O prav rad bi takrat oblekel v pisane reči majhnega otroka, ga odpeljal na sprehod. Se igral z njim na dvorišču in ga smejočega metal v zrak. In sosede bi kazale na naju. Kakšen lep par. Kako lep otrok in kako prijazen očka, ki se igra z njim in ga spravlja v smeh.
Ne, ne bo šlo. Danes se bo treba z otrokom, ki to komaj še je, usesti, se mu pokazati in mu povedati. Brez stiskanja pesti, groženj in hrupa. Le jasna beseda. Hladna in monotono stroga …

Prišel sem že do doline in stopal sem skozi vas. Pot mi ni dala odgovorov. Šel sem brez prave volje in energije za svojim počasnim korakom. Poskusil sem z mislijo, da bo pač že kako. Pa ni šlo. ‘Bo že kako’ rečeš, ko te skrbi kako boš scepil drva ali popravil pesjak. S tem danes pa to ne bo šlo! In spet sem ponavljal vse variante. V mislih, s pripadajočimi grimasami in občasno skoraj na glas!

Tam kjer vodijo stopnice k cerkvi, sem za trenutek obstal. Tam gori na pokopališču leži v družbi generacij sokrajanov. Takrat je bil gora in še vedno tak ostaja v mojem spominu. Čeprav ga je spodjedla tista reč in zdaj počiva že leta tam gori …
… o joj! Takrat me je zmrazilo po celem telesu. Skoraj zasukal sem se v smeri pokopališča in za nekaj trenutkov obstal kot odrevenel. Hipno spoznanje je preplavilo moje telo. V trenutku sem vedel. Spomnil sem se tistega v njegovem očesu. Tistega čustva, edinega in enkratnega. Samo tisti dan je bilo tam. Tisti zame tako beden dan. On pa je bil tako velik in močan. In zdaj vem, ja, in tako strah ga je bilo!

  • Share/Bookmark
 

26 komentarjev na “GORA”

  1. miri pravi:

    Pa ja že ne delaš poračuna,Dore?

  2. dare dare pravi:

    Ne, mislim, da ne. Samo preblisk v takšni, nevsakdanji, neljubi situaciji … Sicer pa zgodba za literarni natečaj. Tema je bila nekaj okoli “nekdaj in danes!” . Bogve če so imeli kaj podobnega v mislih! :)

  3. ANA BALANTIČ pravi:

    Ja, in nagrado bi si zaslužila, Dare nagraaaado, to in še nekaj solz. Nagrado, ki te je vredna. Ana

  4. Olna pravi:

    Moj poklon, Dare.

  5. Ivana Gantar pravi:

    Ne, res ga ni, vsaj ne človeka, ki mu rečemo moški, ki še po tolikih letih lahko tako tankočutno in s tolike topline opiše rojstvo svojega otroka, prve dotike otroških prstkov, dlani, zamegljen pogled iz koška … Koliko ljubezni je v tebi Dare? Res, moram se pridružiti Aninemu mnenju. Zakaj nimaš vsaj dva milijona dvojnikov v tej prelepi Sloveniji.

    dare, piši in božaj … morda bodo tudi otopelci kdaj čutili mravljinčke, ko bodo brali.

  6. ANA BALANTIČ pravi:

    Ja, Dare in Ivana, vidva me pa vedno spravita v zamegljen pogled iz koška. Res jih je takih skoraj nič in še tisti nič bi jih radi vzeli, poteptali.

  7. dare dare pravi:

    Drage gospe, zdaj sem pa že res malo v zadregi. Ja, hvala. Res.

    @Ana, z nagradami je pa pač tako, da je odvisno od večih stvari. Jaz na raznih natečajih ne pričakujem ravno pogosto nagrad. Pogosto ti selektorji iščejo nekaj zelo specifičnega. Za Slamičevo sem že lani imel občutek, da je veliko bolj naklonjena poeziji in da tudi v prozi išče poezijo.
    Se je pa kdaj zgodilo tudi ravno nasprotno in so “vaški” žiranti iskali kaj zelo, zelo realističnega. Takrat nisem prišel zraven, ker me je premagal nekdo, ki je napisal (malodane) kuharski recept :) ! V glavnem, zelo sem vesel potrditve, da je to moje pisanje kljub vsemu literarno, enako pa sem vesel tudi pohval na blogu.

    @Ivanka, to z dvemi milijoni Daretov pa sploh ne bi peljalo nikamor. :) sicer pa, bogve kaj je v resnici not v moji glavi!? Lahko pa samo tako zapišem?! :)

    @Olna, hvala ti in lep pozdrav!

  8. Ivana Gantar pravi:

    Hahaha …Dare prazna nikakor ni … hehehe …
    Važno je kaj zapišeš in, da s tistim povzročaš kurjo polt. Je treba še kaj dodati? Ne!

    Tisto o nagradi on nagrajencih pa, seveda ti dam popolnoma prav.

  9. Olna pravi:

    Eno moje opažanje. Dare je enako dober (ali če hočete, prepričljiv) tako v prozi kot v poeziji. In v prozi obvlada enako pripoved kot satiro, slednja pa velja za eno najtežjih literarnih zvrsti.

    Da nam zna namestiti cmok v grlo in kurjo polt pognati. In že v naslednji objavi s finim humorjem zabavati in nasmejati! Plus vse tisto, kar je še vmes.

    (Skoraj tako univerzalen je kot naš predsednik države med predvolilno kampanjo.) :razz:

  10. Tihi pravi:

    Moram po pravici zapisati, da sem tole zgodbo prebral dvakrat samo zato, ker me je ob prvem branju in zaključku prešinilo, da je nisem pravilno doumel in res sem jo v drugo začutil popolnoma drugače. In Dare, prav imaš, z leti nas počasi postaja strah kaj zapuščamo. Mladost tega strahu ne pozna, vsaj upam, da ne, naša generacija ga v takratni brezskrbnosti ni. Otrokom bi radi prihranili težave, pa žal največkrat ne gre. Tudi oni žal morajo skozi šolo življenja, da bi lahko postali izkušeni in modri. Pred časom sem prebral nek intervju, žal sem pozabil s kom, bila je slovenska žena in mati moje generacije, ki je omenila, da ji otroci očitajo, da je naša generacija zajebala državo. In upravičeno nas je lahko strah kaj zapuščamo zanamcem in strah nas je ali jim bomo na stara leta bolj v breme kot v veselje

  11. Bralka ISL pravi:

    Pošljite mi, prosim, besedilo, o katerem pišejo gospe. Verjetno je bilo med poslanimi Cvetkam, a vsake oči imajo svojega … Sem radovedna, svoj okus lahko izpilim! LP!

  12. miri pravi:

    (Skoraj tako univerzalen je kot naš predsednik države med predvolilno kampanjo.)
    Še ribca mu manjka.

  13. dare dare pravi:

    @Olna, vsak dan zvem kaj novega :) in glede svojih “literarnih” sposobnosti same dobre stvari!

    @Tihi, v bistvu gre za dva zelo konkretna dogodka. Podobna. Le, da sem bil enkrat udeležen kot otrok, drugič pa (bi naj bil) kot starš. Vedno pa seveda upam, da se iz mojega spisa, da izluščiti še kakšno malenkost več, kot le opis. In če si našel nauk in vzporednice, me to nadvse veseli.

    To, kdo natančno je zavozil, pa ni tako enostavno. Zdaj je za politiko najbolje, da obtožuje nas in se tako prikupi vsem ostalim :) , kdaj drugič bo pa prevladovala kakšna tretja teorija. Tku tu je!! lp

  14. dare dare pravi:

    @Bralka ISL, malo sem skeptičen ali si čisto resno napisala ta komentar, vendar … no, predvsem gospe omenjajo moj prispevek z naslovom GORA. Poslan je bil na literarni natečaj v žiri, ki je imel témo “oj mladost, ti moja …!”

    Glede okusa pa, jah ne vem. Nisem tako domišljav, da bi mislil, da lahko nekdo zaradi moje nepomembne kapljice v oceanu dobre literature spreminja okus. Če ti je napisano všeč, super. Če ti ni, imaš več možnosti. Lahko mi napišeš konstruktivno kritiko, ki je bom nadvse, ampak res, vesel. Lahko pa pač ignoriraš tebi nevšečno pisanje. Nedvomno gre, kljub vsemu, za amatersko ustvarjanje in nisem tako naiven, da mislim, da lahko s svojimi kovaškimi zgodbami zadovoljim zahtevnejše bralstvo. Resnično upam, da mi boš odgovorila. Glede na to, da si bralka, bi me zanimalo še marsikaj. Bod fajn!

    @Miri, dvomim, da bi ga dosegel z eno ribico. Sicer sem jaz imel v Jagrščah koze in zajce ampak, niti približno ne tako slavne in razvpite.

  15. štulič pravi:

    “Stal je tako nekje nad mano. Strog. Močan in velik. Njegova drobna postava ni pomenila” :shock: … kontradiktoren opis! http://youtu.be/NqMO44r2twQ

    (Še veddno te imam za goro, kljub hlipanju od_odzadi’ :roll: )

  16. dare dare pravi:

    Štulič, vendarle pa vztrajam pri svojem. Dec je bil majhen pa vseeno velik kot gora. Kaj morem, Tako je bilo.

    Zdaj grem pa pogledat link!

  17. ANA BALANTIČ pravi:

    Dare ima prav, opis sploh ni kontradiktoren. Metafora ti pove vse in bralcu mora pustiti prostor za razmišljanje.

  18. dare dare pravi:

    Ja, Ana, ob tej zgodbi sem se spomnil na tisto Finžgarjevo “Še pajčevina bi me držala” :)

  19. Olna pravi:

    Dare, jaz pa sem se spomnila na Kersnikova Mačkova očeta. Seveda je pri tvojem spisu drugačen predznak, pa vendar…

  20. dare dare pravi:

    Ja, Mačkov oča so bili pa poredni! :)

  21. Didl pravi:

    Najprej me je zaskrbelo katera in kaj hudega je ušpičila, da se je Dare v Goro napravljal :)

    Moj Gora je gora tudi fizično :) . Glede na moje mladostniške ‘podvige’, je kar imel nastopov.

    Dober si. Le tretjino tvoje ‘količine bab’ mi je uspelo naklepat, pa ju ne znam rihtat…

    Material za tretjo bukvo se ti pa kar nabira, a ne?

  22. dare dare pravi:

    O, Didl, pozdravljen. Jah, kdo je kaj ušpičil ali komu je kje kdaj malo spodrsnilo?! Saj v tem kontekstu niti ni važno. Oziroma, je že pojasnjeno. V smislu, da se to vsakemu zgodi. In težko je strogo soditi, če v grešniku vidiš svoj odsev :) !
    Me pa veseli, ko kdo razume moje modrovanje tako kot si želim, da bi ga.
    Tretja bukva? Upam, da kdaj. Vem pa tudi, da material ne bo problem. Vsaj največji problem ne! lp

  23. mohor pravi:

    Dare, bravo za lep oris očetovskega problema v borbi z adolescenco. Lepo, da si najprej pomedel pod svojim pragom, potem se je toliko lažje dogovoriti !
    (pri meni že doživeto)
    Didl, hvala tudi tebi, ki si ga edini tudi razumel !

  24. Olna pravi:

    Mohor, protestiram. Tudi moja malenkost je razumela, čeprav nisem oče! :)

  25. mohor pravi:

    Oprosti Olna, sprejmem protest, mogoče nisem bil dovolj zbran ob tvojem komentarju.
    Lep dan še naprej želim !

  26. dare dare pravi:

    @Mohor, verjetno je to ena “never ending story”. Vsem se dogaja . In bolj kot misliš, da si imun na kaj takega, bolj te rukne.

    Hvala za komentar in še prid! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !