dare.likar@siol.net

Arhiv za Maj 2013

Odgovornost – še enkrat!!

28.05.2013 · 33 komentarjev

Včeraj sem objavil svoj star zapis z naslovom odgovornost. Danes pa moram dodati še nekakšno razmišljanje o tem. Vendar, najprej bi vam predstavil nekaj glede te občutljive teme. Gre za odgovornost za naslednje rezultate in cilje. Za strokovno in kakovostno opravljene naloge, za gospodarno ravnanje z delovnimi sredstvi, za čistost in urejenost delovnega okolja in za varno delo po predpisih.

Prej kot nadaljujem, moram pa pojasniti, kaj me je tako ziritiralo, da pospešeno modrujem ravno o tem. Gre za izjavo, ki jo je prejšnji večer podal gospod Fišer. Slišalo se je nekako takole:«Delo na vrhovnem državnem tožilstvu je zahtevno intelektualno delo in ni časa za objektivno odgovornost.« O porkajuda!! Pa naj kar takoj priznam, da čisto natančno pa le ne vem, kaj to sploh pomeni. Vsekakor pa se mi zelo grdo sliši. Vsaj takoj iz taprve. Gospod se otepa odgovornosti. Poleg tega to počne dokaj arogantno in celo napadalno. Kot bi hotel reči, da kdo za vraga si me sploh upa kaj vprašati.

Vsekakor pa se strinjam, da naj bi bilo tisto delo visoko intelektualno in zahtevno. Zato ga jaz, neuk in preprost kot sem, tudi ne morem kaj prida ocenjevati ali, bognedaj, kritizirati. Me pa vseeno preseneča nekaj. Recimo, da majstr, glede na to, da je kakor razumem te delitve na veje oblasti, njegov job v bistvu eden glavnih, najpomembnejših v državi, dobi na mesec pet jurjev neto. Sicer sem poslušal že velikokrat, da je to v primerjavi z nekaterimi evropskimi tožilci, sodniki, politiki, ministri, prava beda in tudi verjamem, da so podatki točni. Me pa veliko bolj žalosti, da smo v tej državi prišli tako daleč, da se devetdesetim procentom ljudi takšen denar zdi nepojmljivo, sanjsko razkošje. Ampak to je čisto druga zgodba.

To, kar me resnično preseneča, je nenavadno, v tej izjavi razkrito dejstvo, da v tej colengi, v teh petih tisočakih ni zajeta tudi odgovornost. Najprej sem pomislil, da imajo mogoče zaradi tega francoski ali angleški tožilci večje plače. Pa sem zavrnil to misel. Če bi bilo tako enostavno, potem gospodje ne bi mogli jamrati. Bi se pač jasno vedelo. Z odgovornostjo toliko, brez nje pa pač toliko manj. Tuhtal sem še o drugih možnostih pa nisem nikamor prišel. Ne, vedno bolj se mi je zdelo, da bi odgovornost morala biti noter. Kar nisem mogel verjeti, da bi bilo lahko kako drugače.

Torej, ali si gospodje narobe razlagajo svoje poslanstvo ali pa jim je nekdo dal v podpis zelo pomanjkljive pogodbe. Še najlaže bi to razčistili, če bi dobili eno v roke in pogledali kako je s tem. Pa nisem nikjer nobene takšne našel. Sem pa našel eno drugo. V njej sem prebral tiste vrstice iz prvega odstavka, ki na videz niti ne spadajo v ta zapis. V tisti pogodbi delodajalec točno, nedvoumno zahteva odgovornost. In to je pogodba za 560 evrov neto. Sicer ne gre za zahtevno intelektualno delo, ampak se je pa našlo, ne boste verjeli, nekaj prostora tudi za odgovornost. Odgovornost za majhne stvari in za majhne vrednosti, ampak vseeno. Ta reč je zraven!!! Res nenavadno.

Kot že rečeno, ne vem natančno, kaj naj bi v gospodovem primeru pomenila odgovornost. Kako naj bi to vedel!? Nekateri bi takoj s taprve mahali z babnico, ki so jo zadnje dni polni vsi mediji. ali pa s kakšnim mamilarskim šefom, ki se nam vsem smeji skozi okno dragega BMW eja parkiranega pred svojo restavracijo. Nekateri bi kazali na tajkune ali pokvarjene menedžerje.
Jaz pa ne vem več kaj naj si mislim. Včasih se mi zdi, da bomo z barabami že kako. S tapoštenimi, jebemti, ta bo trda!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · Moje misli · Politična modrost

Odgovornost

27.05.2013 · 8 komentarjev

(zgodba iz nekih, ampak res drugih, časov)

V krizi navdiha, tej najhujši nadlogi, ki se kdaj postavi med pero in papir, sem enkrat pomislil, da bi pa za spremembo nekaj na hitro nakracal, nekaj za zapolnitev strani, se malo namerno ponavljal ali pa celo nekaj prepisal iz stare, manj znane bukve.

»Ne, stari«, sem si rekel »to bi bilo pa jako neodgovorno!« Takoj zatem sem se globoko zamislil nad to svojo ugotovitvijo in nad odgovornostjo sámo. In verjeli ali ne, bil sem močno zmeden. Nikakor mi ni uspelo povsem definirati tega fenomena. Po svoji stari navadi sem takoj pristopil jasnejši, bolj praktični predstavi. Za primer odgovornosti sem si zamislil gospoda z imenom Janez. Postavil sem ga, oblečenega v modri delavski pajac in pokritega s starim klobukom, na blatno dvorišče. Za družbo sem mu dal tri kure. Pravzaprav mu je kure zaupala njegova Mica in mu strogo zabičala naj pazi nanje, da jih kakšen zlodej ne odnese in se jih veseli namesto njiju. Janez se je držal njenih navodil. Vsaj od začetka. Za razbitje dolgočasja pa je zraven svojega nedinamičnega opravila srkal domači sadjevec in počasi izgubljal koncentracijo.

Ko ga je žganje zazibalo v globoke sanje, se je po Mickinih zlih slutnjah na dvorišče res prikradel nepridiprav in si nezakonito prisvojil nesrečnega ptiča. No, in sedaj smo tam. Imamo primer odgovornosti in neodgovornosti. Zadevo bomo še formalno definirali. Kot prvo ji bomo dodelili mersko enoto, saj je med vsemi galonami, vatli, pedmi in podobno šaro nisem mogel izslediti. Najbolj primerno ime za enoto se mi je zdel kar Janez (beri =en janez). Za neodgovornost sem se odločil dodeliti enoto »ena sekira«, to pa zato, ker je nesrečnega mačkastega možaka Micka tako strahovito sekirala, da je po štirinajstih dneh družinskega pekla siromak dobil rano na želodcu. Po tistem je še kako pazil, ko mu je bila zaupana kakšna odgovornost. Požirek domačega si je poslej vedno privoščil šele po opravljenem delu.

Ko sem obdelal problem do te faze, mi je bilo že dosti laže. Moral sem le še dognanja postaviti bolj na svetlo, v svet. Recimo, da bi nekomu zaupali milijon ali dva milijona kur. Ali pa zamenjajmo kure za ljudi. Predstavljajmo si, zgolj za lažjo predstavo, da je množica ljudi zelo podobna jati kokoši. Tako imamo torej možaka, ki ima za cela dva MJ (megajaneza) odgovornosti. Kar srh me je spreletaval že ob misli na takšno strahovito veliko količino odgovornosti. Še posebno me je streslo, ko sem si zamišljal kako možakar ob tem veličastno odgovornem delu srka šnops ali počne druge neumnost in zraven izgublja zanimanje za številno mnoštvo nadzora potrebnih duš.

Zaskrbelo me je seveda zanje pa tudi za možaka, njegovo sekiranje in njegov želodec mi ni bilo vseeno. Vendar pa sem se pri slednjih njegovih težavah po razmislekih in izračunih vse bolj približeval nenavadnemu rezultatu. Ne boste verjeli, število sekir sploh ni sorazmerno s pripadajočimi Janezi. Pravzaprav je gospoda vse manj bolela glava in več kot je imel na vesti duš, manj se je grizel in živciral. Če je bila zagata večja, je znal odgovornost spretno prevaliti na kakšna druga ramena ali pa jo je celo preimenoval v kaj bolj sprejemljivega in se tako izvlekel. Če je prišlo do kraje, kakršno smo omenjali, jo je na primer sladkoustno poimenoval »sprememba lastnine« ali pa jo kako drugače obrnil in se konec koncev namesto, da bi vil roke in se nemočno prestopal na mestu zaradi neprijetne zadrege, celo trkal po prsih in blebetal nekaj o svoji vzvišeni skrbi za zaupano mu delo.
V potrditev mojih raziskav mi je prav prišel tudi razgovor, ki sem mu bil nedavno slučajno priča.

Dobila sta se, čisto po naključju, v vaški oštariji stara znanca Rupert in Marinko. Oba sta že nekaj časa v penziji. Marinko dobi na mesec štiristo evrov, Rupert pa v nasprotju z njim toliko, da številke še sam ne ve prav natančno.
Ker se dolgo nista videla in ker sta bila še trezna, sta se kar prijazno pozdravila. Naročila sta vsak svojo pijačo, Rupert viljamovo žganje, Marinko pa encijan in povprašala drug drugega po zdravju in podobnih vsakodnevnih stvareh.
Po nekaj kozarčkih sta možaka postala že zgovornejša in tudi kakšno pikrost sta izustila, ko pa je Marinku cenena žganica odvezala jezik, je Ruperta kar naravnost napadel:” Veš kaj mi povej!”, je planil “zakaj imaš ti desetkrat večji penzjon kot jaz. Delal sem celo življenje, delal sem cele šihte, delal sem kar so mi ukazali in to najbolje kot sem le znal. No, povej!”
Rupert je nad preprostostjo njegovega vprašanja najprej zavil z očmi takoj nato pa ga je potrepljal po ramenu in rekel:” To, Marinko, je tako pa zaradi odgovornosti. Bil sem odgovoren za veliko velikih stvari.”
“No, in komu si odgovarjal? Jaz sem vsak dan moral raportirati šefu, mu pojasnjevati vse svoje težave, ga prosit za vsako malenkost in poslušati njegovo vpitje in žalitve. No, le povej, kdo se je pa nate drl?”
“Pri meni je bilo pa drugače, cepec stari”, je nejevoljno odvrnil Rupert ” sem se moral pa jaz dreti, ukazovati, si dan za dnem izmišljati nove grožnje in žalitve. Misliš, da je to enostavno,a ?”
“Če je tako”, je rekel Marinko, ” mi pa samo še nekaj povej! Jaz sem imel majhno odgovornost, drži. Še največjo so mi zaupali zadnji dve leti, ko sem bil vratar in sem pazil, da kdo česa ne odnese iz tiste revščine, tebi pa je bilo zaupano veliko število ljudi, tovarne, usoda celega mesta, kaj bi našteval. Mi je pa nekaj padlo v oko. Jaz sem lepo pazil in nihče ni odnesel niti vijaka, noben požar ni ničesar uničil in nobena škoda se ni naredila. Ti, ja, to je pa druga zgodba. Bil si res odgovoren za strašno velike stvari. Pa nisi dobro pazil. Pravzaprav si vse zamočil. Tovarne so šle v maloro, ljudje so se odselili. Družine so trpele revščino. Tu in tam se je kakšnemu malo zmešalo ali pa se je obesil. In ti? Šel si drugam in tam ponovil celo zadevo! Kako mi boš pojasnil to?”
Rupert je zamahnil z roko, na hitro izpil se obrnil in odcapljal proti izhodu. Ob tem je jezno zasikal: “PIKOLOVEC!!!”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Joški, knjige, ampak to še ni vse!

22.05.2013 · 24 komentarjev

Jasno je, da že samo omenjanje joškov kot takih, pomeni nas nek način reklamno potezo. Bistveno več ljudi klikne na takšen naslov, kot pa če bi tam omenil na primer samo knjige. Vendar pa kljub vsemu ne gre za tako poceni finto. Vse skupaj ima pa le nekaj več ozadja. Najbolje, da kar pojasnim.

Kot sem že milijonkrat omenil, mi (samo)promocija ne gre baš zelo od rok. Že zdavnaj sem se sprijaznil, da nisem talentiran za prodajanje, barantanje in kakršnokoli reklamiranje samega sebe. Kar sama od sebe se ob tej ugotovitvi ponuja misel, da so to v teh časih tako osnovne stvari, da meji takšna nesposobnost na kar hud hendikep.

Vendar pa sem že parkrat premagal oviro in kljub vsemu ponudil svoj izdelek. Ampak, da bi to potem počel še enkrat, dvakrat, bogve kolikokrat? No, potem pa so se zgodile tiste, v naslovu omenjene ženske pritikline. Že pri fruštku sem prižgal teve in takoj, rano zjutraj, malo pred deseto se je začelo. Tekla je teve prodaja in artikel, ki so ga ponujali so bili modrci. Ampak ne kar tako eni modrci. Šlo je za tako revolucionarno rešitev, da so se mi v momentu zasmilile vse generacije bab do tega trenutka, ki tega dela obleke niso imele. Mislim, to je naprava, ki iz imetnice še tako zanikrnega oprsja naredi divo, ne vem, najmanj Samantho Fox ali Kim Basinger. »Ampak to še ni vse!« je vsake toliko poudaril komentator, prej kot je dodal še nekaj lastnosti, ki so mi še dodatno jemale sapo.
In res, to še ni bilo vse. Ko sem se tri ure pozneje pred šihtom ustavil v bifeju na kofetu … eko, spet modrci. Pa popoldne , pa zvečer spet, pa …

Tako sem dojel, da lahko reklamo zganjam večkrat ne le enkrat. Mogoče se to komu tudi ne bo dopadlo, knjige, ki jih vsake toliko omenjam pa tudi ne sežejo joškom niti do bradavic ampak očitno se tako dela.

Vendar pa tokrat ne nameravam hvaliti svojih knjigic. O njih nameravam povedati nekaj drugega. Dejstvo je namreč, da kritik, niti pozitivnih, niti negativnih, nisem bil deležen kaj prida. Še najboljše, kar sem doživel, je bil krasen celostranski članek novinarke S.Dragoš v Primorskih novicah. Vesel sem bil tudi objave v Idrijskem cajtengu, kot seveda tudi pohval kolegic in kolegov literatov. Prav tako ne smem pozabiti spodbud in prijaznih besed prijateljev in žlahte, pa še bi se kaj našlo. Ampak tako, kot se je že dogajalo, tudi tokrat ni bilo ničesar zares uradnega, strokovno neusmiljenega. Nihče ni natočil Daretu čistega vina.

Pa zdaj niti ne nameravam svojega pisanja devati v nič. Ne, le omeniti želim svoje knjige, ki so moj ponos in v lastnih očeh velik osebni dosežek. Že dolgo časa pa si želim povedati še nekaj. Tako po ovinkih sem pa le dobil nekaj pripomb, glede lekture, glede slovnice, glede izbora zgodb. Potem, ko sem na pripombe prikimal in povedal, da se večino tega še kako dobro zavedam, je ponavadi sledilo pojasnjevanje v stilu, da ni »kritik« prav zares nič slabega mislil. Nepotrebno, pa vseeno!!

Torej; knjigi imata nekaj fatalnih napak. Predvsem sta obe, še bolj prva, tehnično slabo narejeni. Veliko je slovničnih in celo utipkanih napak, zelo slaba je odločitev za mehke platnice in zelo nekatere moti, da je poleg tematsko sorodnih delavskih štorij v knjige uvrščeno še nekaj zgodb, ki porušijo kontekst.

Tega zadnjega niti ne morem veliko pojasnjevati. Tako sem se pač odločil. Nekaterim gre v nos, nekaterim je ravno tako všeč. Glede tehničnih pomanjkljivosti pa tudi ne morem povedati veliko pametnega. Šlo je preprosto za denar. Za petsto, mogoče sedemsto evrov dražjo izdelavo, kar pa bi mogoče prevagalo in preprečilo, da bi si izpolnil tako veliko željo, kot je izdaja knige. Lahko pa vsem, ki jih, seveda čisto razumljivo, to zelo moti, da imam za te pomankljivosti briljantno rešitev. Obljubim, da bom enkrat v bodočnosti. Takrat, ko bom slaven, bogat in znan, izdal knjigo izbranih del. Dal jo bom vezati v usnje in okovati vogale. Lektorirala jo bo izbrana ekipa profesorjev z inštituta za slovenski jezik, oblikovali pa jo bodo tudi strokovnjaki in pol.

Ampak to še ni vse, Prodajali jo bodo na top shopu. Trikrat na dan.

No, naj povem še to, da ko govorim o slavi, da se takrat zagotovo hecam. Vendar se bo z nečem tudi pohvalil. Dobil sem obvestilo iz primorskih knjižnic, da sem uvrščen v projekt »Primorci beremo«. Gledal sem v tisto reč in počutil sem se nekoliko evforično. Tako sem se počutil tudi pozneje, ko sem dobil brošuro s seznamom. Sicer gre za dokaj velik izbor, vendar je nenavadno dober občutek videti svoje ime med drugimi avtorji. Nekaj je med njimi sicer podobno neznanih kot sem sam, vendar ne manjka tudi imen kot so Lainšček, Pahor, Flisar in podobni mojstri.

Ampak to še ni vse. Še vedno imam nekaj knjig, Če si kdo želi kakšno, naj me kontaktira. Zelo pa sem vesel tudi, če vidim, da si knjigo ljudje izposodijo v knjižnicah. Lep pozdrav. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Vse povprek!!

17.05.2013 · 17 komentarjev

Večkrat sem že omenil, kako težko sprejemam osebe, ki imajo fiksno idejo, da točno vedo kaj je dobro za druge ter kaj in kako bi sami ukrepali, da bi te sicer zablodele soljudi spravili na pravi tir. V usodah vseh, ki jim ne gre vse kot po maslu ne vidijo spleta nesrečnih okoliščin, smole, ki jo morda imajo takšni osebki ali česarkoli drugega, kar bi bilo lahko že po definiciji nekako opravičljivo ali vsaj vredno razumevanja, če ne kar pomilovanja. Ne, vedno obstajajo majstri, ki točno vedo kaj je z ljudmi narobe in predvsem kako bi to uredili. Da bi bila še najboljša pot ta, da bi jih spremenili po svoji lastni podobi, je seveda zgolj naključje, podobnost z nekim razvpitim likom, ki je ljudstvo baje tudi oblikoval po svoji podobi, pa seveda tudi!

Vendar pa, nekaj je treba priznati. Ljudje jih po večini kar kapitalno biksamo. Polni smo slabosti, zasvojenosti, trapastih razmišljanj, čudaštev in žlehtnob. Nas je, preprosto povedano , prav zares treba vsaj malo regulirati, malo bremzati, nam malo pristriči peruti. Temu ne morem na splošno in vse povprek ugovarjati. Zlahka pa ugovarjam, če se takoimenovani pristojni lotijo reševanja problemov tako, vsepovprek.

Pa da ne bom samo brez repa in glave pleteničil o težavah, je še najbolje, da vam predstavim praktičen primer. Predstavljajmo si nekakšno čudno državo, še najbolje takšno bolj majhno. Veste, če je dežela bolj mini, potem so problemi zgoščeni, vse nemarnosti so bolj skupaj in vse si je laže predstavljati.

In tako se je v tej namišljeni deželi zgodilo, da se je preveč nakuhalo grehov, hudobije in celo kriminala. Na primer tatovi. Tega se je pojavilo toliko, da je človek včasih dobil vtis, da se krade kar vsepovprek. Bili pa so tatovi dveh vrst. Eni so kradli kure, drugi pa konje. Verjetno ni treba posebej pojasnjevati, da je še tako kilavo kljuse bistveno več vredno kot ena kura. Vendar pa se je v kratkem času zelo povečala ravno kraja konj. In modreci so staknili glave. Po dolgem razmišljanju so se zedinili, da je zaradi povečanega števila konjskih tatov treba bolj strogo obravnavati ta kurje. Konjske tatove je treba itak pustiti na miru. So zoprni in na momente celo nevarni tipi.

Podobno se je zgodilo z nasiljem. Sprejeli so zakone, ki so človeka, ki je sosedu prifural dobro klofuto, pripeljali za vsaj leto dni v arest., sprejeli pa so jih zaradi tega, ker se je povečalo število morilcev. Slednji pa niso talali klofut ampak so imeli bolj učinkovita sredstva. Zato jih žandarji tudi niso nadlegovali.

In tako so se nekega dne lotili prometa. V prometu so, tako so nedvoumno ugotovili, tudi pijani vozniki. Temu definitivno ne gre oporekati. Vendar tudi tam niso vsi enaki. Eni imajo v žilah tri promile alkohola in že na videz, ki spominja na nekaj med na frišno sklepanim bakrenim kotlom in orjaško borovnico, niso primerni za na cesto. Vsake toliko pa se med šoferji najde kakšen, ki po kosilu spije pivo ali ki je zasluženo pijačo srknil po težkem šihtu, potem ko je bil tako rekoč že doma. Dvesto metrov kolovoza od vaške oštarije do doma pač ni ravno nek highway. Tak pivec ni niti slučajno pijan, predvsem pa nikomur ni nevaren. S svojima, komaj izmerljivima dvema desetinkama promile.

In v tej situaciji se zbere strokovna srenja. Planejo pokonci in vpijejo drug čez drugega in tolčejo po mizah. »
Vse te tipe je treba spraviti na hladno, jim pobrati dokumente, avte, dostojanstvo in čast. Vse, ki bodo samo pomislili na karkoli kar ni nula nula.« Se derejo ostareli piflarji, ki so začutili svojih pet minut in možnost promocije. Potem po dolgih modrovanjih in rogoviljenju sprejmejo rešilni zakon, ki iz delovnih ljudi, ki nikoli niso delali težav na cesti in tega od njih tudi ni za pričakovati, navadne pomilovanja in zgražanja vredne kriminalce. Začuda, tistih temno plavo rdečih omamljenih tipov, ki vozijo dvesto konjske neregistrirane avdije ali beemveje iz prejšnjega tisočletja, se niti z eno črko ne dotaknejo.

O joj, kam je zašla ta moja reč!? Govoril sem o tipih, ki vedo. Ki znajo. Ki bi nas oblikovali tako, da bi neškodljivo bivali na tem planetu. Verjeno ste opazili, da jim nisem posebno naklonjen. Pa jih po svoje razumem. Bogve kaj imajo za sabo in, še verjetneje, česa vsega nimajo. Ampak nekaj mi pa požene mravljince po hrbtu, mi povzroči izpuščaj in zjebe prebavo; Ko takšni tipi za svoje izvajanje izkoristijo najhujšo nesrečo. Ko pristavijo lonček k najhujši bolečini in napeljujejo vse na svoj mlin, ne da bi se zavedali kako mimo, kako pozno in kako bedno je to početje, takrat me pa res ima, da bi … napisal en blog!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · v afektu

Eh, te muze

11.05.2013 · 9 komentarjev

Spet sedim tukaj. Sploh se ne sprašujem zakaj in kako. No, vprašanja se postavljajo kar sama od sebe. Vsi odgovori so smešni. Če se vprašam, kaj imam jaz ali kaj ima kdorkoli od tega, se lahko samo nasmehnem. Če se zamislim nad odzivi, pohvalami, kritikami. Tekmo med tistimi, ki bodo trdili, da je dobro in tistimi, ki bodo trdili, da sem cepec. Še najbolj mi je blizu tista, da ne morem gledati belega ekrana in zapuščene strani.
Pa ne mislim na novo odkrivat vode in purfeljna. Preprosto se mi zdi vse skupaj. S tem se pač ukvarjam. Spomnim se kako smo se nasmejali prijatelju, ki je šel kolesariti na maraton pa svojemu fotru ni mogel zadovoljivo pojasniti, da za to ne bo ničesar dobil. A še plačati boš moral? A tud če zmagaš? Ne boš dobil nič plačano!?

Muze so mi bile že od nekdaj precej sumljive. Mislim, res. Ne vem veliko o Petrarcovi Lauri, o Beatrice, o Juliji Primicovi. No ta slednja mi je, kakopak, nekoliko bolj domača. Ampak zato seveda nič manj kočljiva. Veliko bolj kot na brezmejno iskrenost, se nagibam k tem, da je veliki mojster verzov določil svojo tarčo, da si je zastavil svoj nedosegljiv cilj in svoj opus oblikoval kot srce trgajoče, solzno odo svoji muzi, muzi do zadnjega diha in utripa srca. Še najbolj nekako razumem viteza iz Manče. Pa ne zato, ker bi bila njegova Dulcineja tako drugačma, ampak zato, ker je bil dec prikupno prismuknjen in je čisto mogoče, da je tisto reč resno jemal.

Bil pa je tudi vitez. In vitez je zaprisežen svoji kraljici. Ne gre za vero, resnično čustvo, ampak dolžnost in tradicijo. Za čast in red.
Vitez je bil pogosto obrtnik. S svojim oprodo je blodil po deželi in ko se je ustavil v kakšni vasi, je vedno poslal svojega pomočnika, naj na krčmo nabije obvestilo. Na tistemu listku je pisalo nekaj takega: Če kdo misli, da vojvodinja tapata ni najlepša in najbolj mila gospa pod soncem, ga pozivam, da se ob zori dobiva na steptani zemlji, izbereva orožje in se spopadeva za njeno čast!! Ponavadi se je našel nekdo, ki je bil zaprisežen neki drugi babi in eko, deca sta se udarila. Tisti, ki je zmagal je potem, ne glede na to ali je deca ubil ali se ga je usmilil, pobral kompletno opremo. Slednja je bila z vsem plehovjem, konjem in predvsem mečem, vredna tako neznansko veliko denarja, da je bil to zelo donosen biznis za bolj spretnega bojevnika.
Vendar, vrnimo se k gospe, ki so se zanjo prekrižale bridke sablje.
Vitez je svoji kraljici prisegel ponavadi zelo mlad. Lahko je bila veliko starejša od njega in lahko je niti ni dobro videl v obraz. Tako se je v njegovi karieri veliko let kasneje pogosto dogajalo, da je nastavljal svoj vrat še enemu podobnemu modelu in oba sta se, vsaj načelno, borila vsak za svojo neznano staro babnico.
Nepomembno torej. Vendar tako je to delovalo. Viteško! Kako bi zgledalo, če bi okovani orjak prijahal v vas in kazal drugim jezik in visoko iztegnjene fakiče, dokler ne bi koga sprovociral?? Nič kaj spodobno za legende in zgodovinske romane.

In tako sem šel v tistih letih na kolesarski … ne, ne, hotel sem reči, da sem se takrat lotil pisat pesmi. Pojma nisem imel o tem in tudi poznal nisem prav nobene poezije. V stilu, ki mi je domač na mnogih področjih mojega bivanja, sem najprej spisal celo štreno verzov, to poimenoval ciklus in šele potem šel pogledat v knjige kako »tapravi« pišejo takšne stvari. Potem sem se v sekundi odločil, da tega ne bom več počel. In tega sem se s zanemarljivimi presledki držal vse do danes.

Moja muza je bila lepa, prikupna in prijazna. Bogve, kako bi se počutila, če bi vedela, da sem si jo določil za to vlogo. Pa se ji verjetno niti sanjalo ni. Kot tudi to ne, da sem ji ob neusmiljenem spoznanju napisal celo slovo.

HVALA TI

Na koncu, malo prej kot
mojo misel skrije črn vran
si pod perut,
takrat bom zaprl knjigo
in pogledal te še enkrat,
daleč čez neizmeren prepad,
ki zeva in se širi tu med nama.
Tudi takrat ne bom objokoval njegove
neprehodne globine,
le ošinil bom na kratko
še enkrat to prekleto realiteto
in preko nje poslal slovo:

Hvala ti, moja mala
črnolasa muza!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

GORA

3.05.2013 · 26 komentarjev

Stal je tako nekje nad mano. Strog. Močan in velik. Njegova drobna postava ni pomenila popolnoma ničesar. Ni mu bilo treba grmeti, ni mu bilo treba stisniti pesti in z njo udariti po mizi. Kot gora je stal tam zgoraj in mi sključenemu v majhno prestrašeno senco včerajšnjega junaka, govoril svoje stavke. Kot bi to ne bil njegov glas. Kot bi nekje iz ozadja neke hladne, neusmiljene besede pravile tiste stvari. Tiste resnice, bi lahko rekel. Lahko bi tudi nadomestil vse tisto s preprostim dejstvom: »Saj sam veš, da tako ne gre! Saj sam veš, da ni bilo prav!«
Ampak tam je bil, ker je bila to njegova vloga, njegova funkcija in dolžnost! Treba je bilo izvleči iz mene besede obžalovanja. Obljube o spremembah so morale biti izrečene! Treba je bilo dati vedeti, treba je bilo postaviti stvari na neko znosno mesto. Hlipanje v ozadju je bilo samo mučna kulisa. Prave besede so grmele nad mano in mi pritiskale vso svojo težo na težko glavo, z mrzlim potom orošeno čelo, na mravljinčasto zavest, da me je spodneslo. Na tako moteno, težko zavedanje, da sem padel na izpitu iz zaupanja temu človeku in nji, ki hlipa tam za mizo. Komaj vidna. Komaj prisotna..
On pa je hladno in neusmiljeno nekaj govoril. Ni bila važna vsebina. Vsebina bi bila jasna brez besed. Ampak bil je čisto drug. Drugačen, velik in močan. Predvsem pa … ja, bil je nekdo drug. Ni mi bilo znano tisto novo čustvo, ki si ga je nadel. Le bežno sem ga v svojem na pol zavednem stanju videl globoko v njegovih očeh. Čisto drugačno od strogih, težkih, bolečih besed, ki so prihajale nadme izza tistega pogleda. Tistega pogleda nisem poznal do takrat. Ne do takrat in tudi ne nikoli več pozneje.

Starš sem že leta. Oče! Gospodar pri hiši. Tisti ta močan! Otroci so bili v mojih očeh vedno bogastvo. Najlepše kar se mi je v življenju zgodilo. Ne vem koliko sem vzel na ramena bremen, ki jih takšno življenje prinaša. Verjetno ne prav zares velik del. Srce družine je prispevalo veliko več kot glava. Nežno in toplo bitje je bilo mnogo bolj odločilno kot močne mišice in iz stereotipov vzet status moža. Vendar pa, bil sem tam in sodeloval sem po svojih močeh.
Poslušal sem majhne in nežne deklice v njihovih koških. Ali še diha? Ali še miga s svojimi majhnimi prstki? Prstki so mi bili pri majhnih otrocih vedno poseben čudež. Vse ostalo je bilo tako otroško, tako drugačno. Potem pa ti prstki. Mala miniatura z vsemi gubicami, sklepi, rožnatimi blazinicami in malim tankcenim nohtkom. In migali so ti prstki skupaj s sivimi pogledi, ki so zrli v megleno postavo nad sabo. In jemal sem otroke v naročje, se vedno znova bal njihove krhkosti, jih hranil in umival, jim oblačil male pisane reči. Vozil jih v vrtce in v šole. Jim mahal v pozdrav ko so začeli nekam odhajati sami.
Zdaj hodim po kolovozu. Vedno mi je ravno ta pot delovala tako pravšnja za takšne namene. Za pogovor samega s sabo. Tako hodim po nji in gledam na svojo vas, ki je samo še moj bivši dom. Zdi se mi, da imam kot na dlani vse misli. Tiste, ki mi polnijo glavo prav zdaj in tiste, ki so z mano vse dni, Vse moje dni.
Ko se tako srečam s svojo težavo, ko za to začutim posebno veliko potrebo, takrat ko me pripelje na to pot, takrat
je jasno, da težava zasluži to svoje ime. Da me muči in to misli početi še naprej. Rešitve mi ti moji počasni koraki ne bodo zlepa dali.
Izkušnje!? Kot bi pozabil na lekcijo iz zahtev in postavljanja mej, iz pravil in prepovedi. Kot da je vse za mano ena sama idila in sreča, da nič takega ni bilo treba. Ali sem le mislil, upal in hotel verjeti, da je najboljše tako. Kako dobro mi gre! Brez kričanja, brez grožnje, brez narejenih mrkih pogledov.
A kaj naj storim zdaj!? Kako naj to naredim? Koraki, ki jih delam, so počasni, kot utrujeni koraki starega moža. Vsake toliko brcnem v kamen ali odlomim vejo, ki se upognjena postavlja na pot. Zajamem še bolj globoko svež zrak in pogledam dolino pod sabo. Ja, vse moje misli so tam, ves moj svet. Ta, današnji, ki me stiska nekje globoko v prsih in tisti oddaljen, kjer so vse težave tako majhne, nepomembne, predvsem pa zgolj in samo le še bled, pod usedlino let pozabljen spomin.

Tako sem sedel pred njim tisto jutro. Že dejstvo, da se mi niti ne sanja, kaj točno se je zgodilo, je pričalo da nekaj ni v redu. Ne, vedel sem, da popolnoma nič ni v redu. Kje sem bil, kje sem končal sinočnji večer? Začutil sem smrad, ki je vel od mene. Zavedel sem se, da smrdim po bruhanju in postanih čikih. Zavedel sem se, da sem strašno umazan in da sem spal ravno tak. Oblečen, zamazan in nepriseben. Kaj se je zgodilo? Kdo me je pripeljal? Kaj so vse te besede? Ne vem ne kje, ne kdo. Ni ravno neko posebno opravičilo, ampak je pa resnica. Ubog sem bil in prestrašen. In kriv. In strašno velik, kot gora velik je stal tam pred mano. Samo tisto občasno polglasno hlipanje je prekinjalo njegove besede. Te pa so padala name. Ne glasne, ne grobe, ne hudobne. Le težke kot skale, ki se valijo s te sive stene. Pokimal sem. Dal sem prav. Obljubil sem in se sramoval. Oblile so me solze. Potok solz. Pogovor je bil kratek. Vsem je bilo jasno, kaj je treba storiti. Vsem je bilo jasno, da si pogovora ne želimo več. Tisti dan in še bolj zagotovo smo upali, da vsaj takšnega, tudi ne nikoli več v prihodnosti.
Dobil sem dovoljenje, da se uredim. Da umijem s sebe vse tisto s prejšnje noči. Da se postavim na noge in zlezem ven z moreče sence. Dobil sem svojo minuto, da povem svojo besedo ali dve. In pogledam še enkrat v oči. Poražen sem bil, fizično podrt in vsega na svetu čisto sam kriv. V očeh sem videl le upravičeno strogost, pogled, ki je po dolžnosti zahteval in tepel bolj kot najbolj ihtava pest. Ampak tam sem videl še nekaj. Videl sem tam tisto čustvo. Res sem ga videl. Samo takrat. Edino in samo tisti dan.

S svoje poti sem se spustil v dolino. Nisem našel zaključkov. Nisem premagal ovir in ne rešil dilem. Kot za šolsko prireditev sem sam pri sebi ponavljal zdaj en, zdaj spet drugi tekst primeren za predstavo. Na nastopu naj bi bil glavni igralec. Le majhni statisti bi morali izpasti vsi okoli mene. Čisto nova vloga me je čakala. Scenarij je bil zame novost, nekaj česar ni bilo v mojem repertoarju. Nič podobno ni bilo oblačenju majhnih otrok. Nič podobno ni bilo igranju z drobcenimi prstki. Pred mano je bila vloga, ki mi je pripadala. Vloga gore. Sive mogočne gore. Hladne in neusmiljene, odločne in neizprosne stene, ki premore le modrost in moč. Ki zna postavljati meje in v prelomnih trenutkih poseči v težave svojih. O prav rad bi takrat oblekel v pisane reči majhnega otroka, ga odpeljal na sprehod. Se igral z njim na dvorišču in ga smejočega metal v zrak. In sosede bi kazale na naju. Kakšen lep par. Kako lep otrok in kako prijazen očka, ki se igra z njim in ga spravlja v smeh.
Ne, ne bo šlo. Danes se bo treba z otrokom, ki to komaj še je, usesti, se mu pokazati in mu povedati. Brez stiskanja pesti, groženj in hrupa. Le jasna beseda. Hladna in monotono stroga …

Prišel sem že do doline in stopal sem skozi vas. Pot mi ni dala odgovorov. Šel sem brez prave volje in energije za svojim počasnim korakom. Poskusil sem z mislijo, da bo pač že kako. Pa ni šlo. ‘Bo že kako’ rečeš, ko te skrbi kako boš scepil drva ali popravil pesjak. S tem danes pa to ne bo šlo! In spet sem ponavljal vse variante. V mislih, s pripadajočimi grimasami in občasno skoraj na glas!

Tam kjer vodijo stopnice k cerkvi, sem za trenutek obstal. Tam gori na pokopališču leži v družbi generacij sokrajanov. Takrat je bil gora in še vedno tak ostaja v mojem spominu. Čeprav ga je spodjedla tista reč in zdaj počiva že leta tam gori …
… o joj! Takrat me je zmrazilo po celem telesu. Skoraj zasukal sem se v smeri pokopališča in za nekaj trenutkov obstal kot odrevenel. Hipno spoznanje je preplavilo moje telo. V trenutku sem vedel. Spomnil sem se tistega v njegovem očesu. Tistega čustva, edinega in enkratnega. Samo tisti dan je bilo tam. Tisti zame tako beden dan. On pa je bil tako velik in močan. In zdaj vem, ja, in tako strah ga je bilo!

  • Share/Bookmark

Tagi: moje