Plačaaam!

26.04.2013 ob 23:02

V tej situaciji, ko modrost kar vre iz jeznih, razgretih glav, pogosto poslušam, kaj je krivo za stanje. Kdo in kaj je neugodne razmere povzročilo. Običajno ne morem zelo kategorično ugovarjati nobenemu od analitikov, vendar pa opažam neko zanimivo neenotnost v njihovih teorijah. Eden plane nad pravo, nad sodnike. »Če bi oni delali in pozaprli bando, bi se vse uredilo!« je eden od zelo pogostih zaključkov. Drugi bi razlastil tajkune in uvedel zakone, ki ne bi dovoljevali več kot trikratnih razlik v plačah. Spet nekdo drug za težave krivi novinarje in medije, ki zavajajo preprosti narod in manipulirajo z njim. Nekdo spet vidi srž problema v privilegijih, ki so jih deležne eminence skrite v varnem zavetju državnih ustanov. Mislim, spisek je res dolg. In odgovori so po svoje, vsaj delno, vsi na nek način pravilni. Vendar kaj je pri vsem skupaj zares tisti pravi, izvirni greh.

Kakopak, jaz tega ne vem! Le kako bi kaj takega lahko vedel? Za razliko od ljudi okoli mene, ki vedo vse, jaz ne vem skoraj ničesar. Tega se sicer zelo veselim. V tem svojem stanju namreč lahko o stvareh debatiram, oni drugi se lahko o njih samo kregajo.

No, pa pustimo to. Izvirni greh!?

Kar nekaj časa sem razmišljal pa še to seveda s svojega aspekta, se pravi glede na to kako vse skupaj zadeva mene in meni podobne ljudi. In odločil sem se, da za izvirni greh označim »neplačevanje«!

Naj kar omenim, da sam niti nimam veliko izkušenj s tem. V bistvu mi skoraj nihče ni skoraj ničesar dolžan. V življenju sem še vsakega petnajstega dobil plačo, kakršna pač že je. Bolj ali manj za vsako odšpilano ohcet sem dobil nekaj evrov in za vsako klaftro drv tudi. Vendar pa, zgleda, da glede tega počasi postajam izjema. To, da se ljudem ne plača tega kar so naredili, počasi postaja nekaj tako zelo normalnega, da se človek že vpraša, kako da je ob svojem delu sploh upal pomisliti na denar. V fabrikah, ki se držijo redu in redno izplačujejo plače, so direktorji ta, po mojem mnenju minimalen, osnoven standard, že začeli na veliko propagirat kot neko strašno presežno vrednost. Celo v razpisih videvamo podčrtane, okrepljene slogane »zagotavljamo redno izplačilo plač«.
Firme, ki pridejo v težave, to obljubo v zadnjih letih zelo pogosto pohodijo in pozabijo. Najprej ustavijo plačevanje prispevkov za pokojnine in zavarovanje za delavce, potem pa lepega dne zmanjka tudi za tiste že tako kilave plače. In potem ubogi ljudje, ki se počutijo, poleg tega, da nimajo za položnice in špezo, tudi prevarane in okradene pač ostanejo brez plač. In hodijo med tiste zidove brez plačila en mesec, pa drugi, tretji. Včasih po pol leta stvari ne shodijo nikamor. Direktorji, politiki, novinarji premlevajo težave in možne rešitve, delavci pa imajo na razpolago kvečjemu to, da v prispevku za TV dnevnik spustijo kakšno solzo ali pokažejo stisnjeno pest. Niti slučajno pa ne smejo ostati doma. To bi bila huda kršitev delovnih dolžnosti.

Kakšne težave imajo omenjeni delodajalci seveda ne smem ugotavljati tako na pamet. Kot že rečeno, o vsem tem ne vem prav veliko. Zato je bolje, da se vrnem na svoj teritorij. Omenil sem že, da imam sam kar srečo glede tega, vendar toliko pa sem le doživel teh stvari, da sem dojel vzorec. Ali pa sem na te stvari bolj občutljiv. To slednje je dokaj verjetno, glede na to, da sem sam zelo drugačne sorte. Sam namreč preprosto zelo težko živim z mislijo, da nekomu dolgujem plačilo. Nikoli in nikdar nisem še rekel mehaniku, šivilji, peku ali zobozdravniku: »Bom že prinesel!«
Zato tudi težko dojamem, kako lahko, ali še bolje, zakaj je treba nekaterim to početi. V praksi zgleda to, vsaj zame, zelo nesmiselno. Odšpilamo na primer svatbo. Tip, ki nas je najel, je hadžija od pete do glave. Mladoporočence je pripeljal z novim BMW ejem in iz vseh žepov mu štrlijo evrski bankovci. Poleg tega, da »kao« časti muziko, podari tamladim najrazkošnejše darilo in svoje prijatelje med vsako pavzo vlači za šank in še dodatno časti vilijamovko in viski. Potem pa pride jutro. Mi, pohojeni, zdelani, prešvicani godci prekladamo svoje kište, ko se spravljajo svatje, eni laže, drugi teže na svoje domove. Hadžija takrat pride mimo in kaj se zgodi!?
»Mi se bomo pa že videli!« nas bežno ošine in Bemvejc že oddirja izpred hotela. No, v veliki večini primerov pozneje res ni težav. Vendar naj mi kdo razbistri glavo in pojasni smisel. Tip je imel denar. Mi smo bili tam! Dogovor je bil jasen. Tako pa si je moral pozneje, morda čez teden ali več, vzeti čas, moral je na nepotrebno pot in se najti z nami. Takrat nam je tiste evre, ko so bili poleg tega usran strošek v primerjavi z vsem ostalim, odšteti, kot bi to lahko storil takrat na licu mesta.

No, pa naj mimogrede omenim, da nikoli nisem ničesar kupoval na tri čeke in da nisem jemal kredita za nakup televizorja, pa še bi se našlo marsikaj česar ne morem povsem razumeti. Najmanj pa razumem ljudi, ki jim je glede tega vseeno. Če nekdo od mene kupi, samo primer, knjigo. Ali pa jo samo vzame. Nič nimam proti, če se zmeniva, da bo dal tiste fičnike enkrat pozneje. Potem enkrat pozneje ravno nima pri sebi, potem enkrat še pozneje ob pozdravu celo hudomušno pripomni »tebi pa še nisem plačal …« potem je še nekrat, pa še enkrat ….

Maksimalno vseeno mi je za tisti znesek, res. Ampak, kot sem omenil, ljudem, tako preprostim posameznikom ali tistemu podjetniku z bemvejem, kot velikim delodajalcem, je to preprosto prišlo v kri. To je postalo nekaj popolnoma normalnega. Razvrednotenje dela je tako pokazalo svojo najbolj praktično plat.

Želel sem omeniti še nekaj lepih primerov, pa mi zmanjkuje prostora. Spomnil sem se na gostinca, ki ga študentke cele mesece prosijo, naj jim za božjo voljo že plača tiste počitniške šihte. Na privatnika, ki je plačal material, zdaj pa se že mesece krega s stranko, ki ji je položil ploščice, plačila pa od nikjer. Cel kup je tega.

In po vsem nerazumevanju in čudenju, se je zgodilo tudi meni. Nisem plačal. Sicer lahko za opravičilo navedem, da se zaradi tega zelo slabo počutim, vendar plačal nisem, ker preprosto nisem imel s čim. Na tisti polici je ostalo nekaj stvari neplačanih. Prejšnji mesec ena, tokrat že dve. In nič ne kaže na bolje.

Me pa nekaj v vsej turobnosti situacije kar nekako radosti. V svoji težavi imam veliko dobre družbe. Prebral sem podatek, da 42 % procentov ljudi pri nas ne uspeva več plačevati položnic. Mislim, a ni fino!? Predlagal bom ustanovitev stranke neplačnikov Slovenije. To bo največja politična sila v državi. Predstavljajte si! Dvainštirideset procentov!! In še prihajajo!

  • Share/Bookmark
 

21 komentarjev na “Plačaaam!”

  1. Anita pravi:

    NO, jaz mislim, da izvirni greh ni neplačevanje, ker pred krizo tega ni bilo (toliko).

    Izvirni greh je pohlep še iz časov pred krizo, ker je šlo vse tako zelo navzgor, da je bilo vse “dobra naložba”. In ker se niso igrali z svojim “tapravim” denarjem ampak z napisanim, tistimi milijoni na računih, za katere je škoda da bi samo ležali tam.

    Potem je prišla pa kriza in vrednost vseh teh dobrih naložb je padla proti dnu. In ker poslovneži niso hoteli priznati, kaj so storili ali so pa upali, da se bodo stvari kmalu spremenile na bolje in mahinacij spet ne bo nihče opazil. So vzeli malce tukaj in malce tam.

    Potem je pa ta kriza kar trajala in trajala in je zmanjkalo tudi tukaj in tam. In potem so nehali plačevati. In potem so šli v stečaj. Tu se pogovarjamo še o “tavelikih”.

    Ko so ti nehali plačevati, se je to isto zgoraj opisano zgodilo malo manjšim in potem še malo manjšim in potem še malo manjšim in zdaj to občutimo najmanjši.

    Ampak pazi, tega ne počnejo ker ne bi hoteli ampak zato ker preprosto ne morejo. Večina. Ajde pustmo une z BMW-jem, ki kao nimajo časa.

    Fora je pa v tem, da bi se to verjetno zgodilo vsakemu od nas, če bi bil v taki situaciji.

    Predlagam v branje res zanimivo knjigo: Dan Ariely, Predvidljivo nepredviljivi. Človek se najde v njej.

  2. milan pravi:

    Kaj pa če smo krivi sami. Se pač obnašamo kot žabe, ki jih počasi kuhaš.

  3. miri pravi:

    Neplačniške težave so zadnje čase začeli reševati gasilci.

  4. dare dare pravi:

    @Anita, dobra analiza. Seveda se je tako dogajalo. Vendar fenomen, ki ga opisujem po mojem kljub vsemu ni samo posledica. Vztrajam, da je vsaj delno tudi vzrok. Vse z mojega spiska se je dogajalo namreč tudi v času, ko naj ne bi bilo moč govoriti o krizah. In takrat bi morali določeni organi v državi reagirat. Tako pa so menedžerji speljali svoje strašne bankrote tako, da so ven prišli še bogatejši kot so bili prej, da ne govorimo o tem, kar je še bolj tragično, da niso po teh svojih neuspehih nič manj ugledni gospodarstveniki kot so bili prej.

    Posebna zgodba, mimogrede na RTV blogu mi je komentiral točno takšen model, so mali podjetniki obrtniki. Zaradi brezobzirnega odnosa velikih firm so množično propadali tudi v času konjukture. Neplačevanje, zamiki, posledično poslovanje z dragimi kratkoročnimi krediti in še vse ostalo jih je pokopalo zelo veliko. Pa to še ni vse. Takšen način “poslovanja” je imel tudi druge učinke, oziroma tudi druge namene. Bil je način selekcije in leglo male in manj male korupcije.

    Predvsem pa mene še najbolj moti to, da je vse to postalo tako nekaj normalnega, samoumevnega. Preprosto, nekdo ti nekaj naredi, ti mu pa ne plačaš. In je vse v redu!! Lp

  5. dare dare pravi:

    @Milan, zagotovo, da smo krivi tudi sami. Niti na kraj pameti mi ne pade, da naj ne bi imel del krivde. In veliko te krivde je ravno v sindromu počasnega kuhanja. ampak zdaj smo že kuhani in nazaj ne bo moč ničesar obrniti. Edino kar mogoče lahko, je to, da se iz vsega vsaj česa naučimo.

    @Miri, ja zdaj je pa sranje. Zdaj je že težko vsevprek obtoževati. Vendar izvirni greh je bil zagrešen že takrat, ko sta se baje cedila med in mleko. Baje!!!

  6. Anita pravi:

    Aja, viš, jaz se srečala z “resničnim življenjem” srečala šele tam enkrat v času tik pred krizo.

    No, jaz še vedno verjamem, da je večina ljudi v bistvu dobrih in da se vedno najdejo situacije ko se zaplezaš take in drugačne. Pred, med in po krizi.

    Možnosti kaj se je zgodilo je veliko.
    Svet gre naprej in vedno obstajajo podjetja, ki propadajo in podjetja, ki bodo vzcvetela. In tista, ki propadajo, bodisi zaradi napredka, menjave vodstva ipd.

    Sigurno so pa tudi razni “cepci”, ki skrbijo samo za svojo rit. Ampak če bi šli gledat zgodbe posameznikov, je takih verjetno enih 10% ostalo pri ostalih bi pa verjetno našli take in drugačne zgodbe, zakaj se to dogaja, v ozadju.

  7. ANA BALANTIČ pravi:

    Ampak ti tipi z BMWji in jahtami se ne zavedajo s svojo puhloglavostjo, da so razvrednotili sebe, ker se jim fučka za svoj ugled, ki jim ga itak delajo polni žepi. Če ne plača, je pač frajer, ki lahko ponižuje ubogo rajo, katere del, je bil še pred kratkim sam.
    In ne samo tvoj navedek, so celo taki, ki se na raznih tekmovanjih poslužujejo umazanih trikov, da pridejo do svojih pet minut slave, če ne že do denarja. Kako sladka pa je ta slava …? Se mi zdi, da bolj kot močna črna projevka, že ne more biti.

  8. dare dare pravi:

    Ana, saj jih imamo okoli sebe. Takšne, ki so pompozno špilali podjetnike in pomembneže in pregoreli. Zapravili svoj denar in hiše svojih staršev. Če pa že ne, pa bodo s tem opravili njihovi smrkavi razvajenci. Ampak, problem je, vedno se najdejo novi, ki mislijo, da so pravila nepomembna in njihova pot navzgor nad vsem ostalim!!

  9. Olna pravi:

    Dare, ne vem, če se bo to z novo stranko neplačnikov (SN) obneslo. Program bomo sicer zlahka sprejeli – ne plačevati, pa naj stane kar hoče – ampak pri članstvu mi nekako ne gre vkup.

    Ker če bo pogoj za sprejem v članstvo neplačevanje, se bodo včlanili tako tisti, ki ne plačujejo, ker nimajo, kot tisti, ki ne plačujejo, čeprav imajo. Torej tudi Hilda & Co. Evo, pa boš že imel razkol v stranki… :(

  10. mijau pravi:

    Dare, ko si začel naštevati, kaj vse naštevajo ljudje kot krivdo za nastalo stanje, moram tudi jaz pritrditi, da imajo vsi prav. Vsak kamenček, ki izpade iz urejenega mozaika, kazi lepo podobo. Je pa težko odkriti “izvirni greh”. Pred vsakim grehom je še eden, ki vpliva na naslednjega.

    Če rečemo, krivi so sodniki, bodo ti rekli, da so krivi zakoni, ki omogočajo, da se krivci izmuznejo, če pa so že obsojeni, pa so preblago. A nekdo drugi je kriv, da so zakoni napisani slabo, ohlapno. Kdo je pisal zakone, kdo je dvigoval roke, da so bili sprejeti? Kdo je v parlament dirigiral takšne poslance, ki so te zakone sprejemali, bodisi, da niso vedeli za posledice, bodisi, da so hoteli takšne zakone. Kdo je dovolil zakone, po katerih ni treba plačati prispevkov ob dvigu plač? Itd.

    Kar se pa tiče tvoje osebne plačne discipline, pa moram reči, da si kot kloniran Mijau. Tudi jaz sem bil včasih edini v firmi, ki nisem imel odtegljajev pri plači.

  11. dare dare pravi:

    @Olna, uf, še dobro, da si povedala. Bo preba spremeniti kratico. Stranka nezmožnih plačevati slovenije SNPS. Mislim, da bo tako bolje. Če je še kaj takega, mi prosim do predčasnih volitev, oziroma že do začetka kampanje, javite :) !

    @Mijau, je težko bomo izbrskali tistega, ki je v bistvu zamočil!! :(
    Ja, tudi jaz sem kupoval stvari z gotovino. Takrat je bilo vedno 10 ali 20 % popusta za takojšnje plačilo pa so malodane sekret papir nekateri kupovali na obroke. Jaz sem bil pa tak kljukec. Brez kredita in ničesar na pet čekov!!

  12. Olna pravi:

    Dare, Dare. Malo več resnosti prosim. :mrgreen: Stranke se ne ustanovi kar tako, z levo roko. Praviš, stranka “nezmožnih plačevati”. Aha.

    In kaj bo potem z ubogimi tajkuni, ki so prepisali vilo na ženo, vikend na hčerko, limuzino na sina, parcelo na zeta, delnice na brata, itd. In je sam reven kot cerkvena miš in se bo po tvojih merilih lepo včlanil! Še do paketa Rdečega križa bo upravičen.

  13. dare dare pravi:

    Evo, saj sem vedel, da bo dobra stranka in da bodo vsi hoteli not!!

  14. mijau pravi:

    Olna, nemogoča si. Vsako Daretovo iniciativo takoj “poklopiš”.

  15. Olna pravi:

    Ni res, Mijau, temu se reče konstruktivna kritika. Ko bomo zmagali na volitvah, mi bosta še hvaležna. :D

  16. mijau pravi:

    Žal mi je, a mene v to stranko ne bodo hoteli sprejeti. Sem precej razvpit, da svoje račune in obveznosti redno plačujem. Včasih se bojim, da me bodo kot sovražnega elementa celo iz države izgnali.

  17. Olna pravi:

    Res, Mijau, tole mi pa daje misliti. Očitno je tvoja bonitetna ocena tako visoka, da postajaš sumljiv.

    Ampak na stvari je treba gledati pozitivno. Ker očitno znaš z denarjem, lahko postaneš finančni svetovalec v naši stranki. (Obljubim, da ne bomo preverjali tvojih računov v davčnih oazah.)

  18. mijau pravi:

    Res je, s svojim denarjem ravnam zelo konzervativno. Mogoče bi se s tujim lahko malo “sprostil”.

  19. mijau pravi:

    Šele sedaj sem opazil, da si je Olna že prisvojila mesto nadzornika. Ona je bistra, hitro je sprevidela, da so nadzorniki najbolj uspešni del v podjetjih. Oni odrejajo poslovodstvu plačo v odvisnosti od obljub poslovodstva za njihovo nagrado, obenem pa niso krivi za slabo poslovanje. Po stečaju firme gredo drugam.

  20. Didl pravi:

    Nekje smo pač ‘najboljši’ :( :
    http://www.welt.de/wirtschaft/article115940880/In-diesen-Laendern-sind-Manager-besonders-korrupt.html

  21. dare dare pravi:

    Vsaka nam čast!!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !