dare.likar@siol.net

V tej situaciji, ko modrost kar vre iz jeznih, razgretih glav, pogosto poslušam, kaj je krivo za stanje. Kdo in kaj je neugodne razmere povzročilo. Običajno ne morem zelo kategorično ugovarjati nobenemu od analitikov, vendar pa opažam neko zanimivo neenotnost v njihovih teorijah. Eden plane nad pravo, nad sodnike. »Če bi oni delali in pozaprli bando, bi se vse uredilo!« je eden od zelo pogostih zaključkov. Drugi bi razlastil tajkune in uvedel zakone, ki ne bi dovoljevali več kot trikratnih razlik v plačah. Spet nekdo drug za težave krivi novinarje in medije, ki zavajajo preprosti narod in manipulirajo z njim. Nekdo spet vidi srž problema v privilegijih, ki so jih deležne eminence skrite v varnem zavetju državnih ustanov. Mislim, spisek je res dolg. In odgovori so po svoje, vsaj delno, vsi na nek način pravilni. Vendar kaj je pri vsem skupaj zares tisti pravi, izvirni greh.

Kakopak, jaz tega ne vem! Le kako bi kaj takega lahko vedel? Za razliko od ljudi okoli mene, ki vedo vse, jaz ne vem skoraj ničesar. Tega se sicer zelo veselim. V tem svojem stanju namreč lahko o stvareh debatiram, oni drugi se lahko o njih samo kregajo.

No, pa pustimo to. Izvirni greh!?

Kar nekaj časa sem razmišljal pa še to seveda s svojega aspekta, se pravi glede na to kako vse skupaj zadeva mene in meni podobne ljudi. In odločil sem se, da za izvirni greh označim »neplačevanje«!

Naj kar omenim, da sam niti nimam veliko izkušenj s tem. V bistvu mi skoraj nihče ni skoraj ničesar dolžan. V življenju sem še vsakega petnajstega dobil plačo, kakršna pač že je. Bolj ali manj za vsako odšpilano ohcet sem dobil nekaj evrov in za vsako klaftro drv tudi. Vendar pa, zgleda, da glede tega počasi postajam izjema. To, da se ljudem ne plača tega kar so naredili, počasi postaja nekaj tako zelo normalnega, da se človek že vpraša, kako da je ob svojem delu sploh upal pomisliti na denar. V fabrikah, ki se držijo redu in redno izplačujejo plače, so direktorji ta, po mojem mnenju minimalen, osnoven standard, že začeli na veliko propagirat kot neko strašno presežno vrednost. Celo v razpisih videvamo podčrtane, okrepljene slogane »zagotavljamo redno izplačilo plač«.
Firme, ki pridejo v težave, to obljubo v zadnjih letih zelo pogosto pohodijo in pozabijo. Najprej ustavijo plačevanje prispevkov za pokojnine in zavarovanje za delavce, potem pa lepega dne zmanjka tudi za tiste že tako kilave plače. In potem ubogi ljudje, ki se počutijo, poleg tega, da nimajo za položnice in špezo, tudi prevarane in okradene pač ostanejo brez plač. In hodijo med tiste zidove brez plačila en mesec, pa drugi, tretji. Včasih po pol leta stvari ne shodijo nikamor. Direktorji, politiki, novinarji premlevajo težave in možne rešitve, delavci pa imajo na razpolago kvečjemu to, da v prispevku za TV dnevnik spustijo kakšno solzo ali pokažejo stisnjeno pest. Niti slučajno pa ne smejo ostati doma. To bi bila huda kršitev delovnih dolžnosti.

Kakšne težave imajo omenjeni delodajalci seveda ne smem ugotavljati tako na pamet. Kot že rečeno, o vsem tem ne vem prav veliko. Zato je bolje, da se vrnem na svoj teritorij. Omenil sem že, da imam sam kar srečo glede tega, vendar toliko pa sem le doživel teh stvari, da sem dojel vzorec. Ali pa sem na te stvari bolj občutljiv. To slednje je dokaj verjetno, glede na to, da sem sam zelo drugačne sorte. Sam namreč preprosto zelo težko živim z mislijo, da nekomu dolgujem plačilo. Nikoli in nikdar nisem še rekel mehaniku, šivilji, peku ali zobozdravniku: »Bom že prinesel!«
Zato tudi težko dojamem, kako lahko, ali še bolje, zakaj je treba nekaterim to početi. V praksi zgleda to, vsaj zame, zelo nesmiselno. Odšpilamo na primer svatbo. Tip, ki nas je najel, je hadžija od pete do glave. Mladoporočence je pripeljal z novim BMW ejem in iz vseh žepov mu štrlijo evrski bankovci. Poleg tega, da »kao« časti muziko, podari tamladim najrazkošnejše darilo in svoje prijatelje med vsako pavzo vlači za šank in še dodatno časti vilijamovko in viski. Potem pa pride jutro. Mi, pohojeni, zdelani, prešvicani godci prekladamo svoje kište, ko se spravljajo svatje, eni laže, drugi teže na svoje domove. Hadžija takrat pride mimo in kaj se zgodi!?
»Mi se bomo pa že videli!« nas bežno ošine in Bemvejc že oddirja izpred hotela. No, v veliki večini primerov pozneje res ni težav. Vendar naj mi kdo razbistri glavo in pojasni smisel. Tip je imel denar. Mi smo bili tam! Dogovor je bil jasen. Tako pa si je moral pozneje, morda čez teden ali več, vzeti čas, moral je na nepotrebno pot in se najti z nami. Takrat nam je tiste evre, ko so bili poleg tega usran strošek v primerjavi z vsem ostalim, odšteti, kot bi to lahko storil takrat na licu mesta.

No, pa naj mimogrede omenim, da nikoli nisem ničesar kupoval na tri čeke in da nisem jemal kredita za nakup televizorja, pa še bi se našlo marsikaj česar ne morem povsem razumeti. Najmanj pa razumem ljudi, ki jim je glede tega vseeno. Če nekdo od mene kupi, samo primer, knjigo. Ali pa jo samo vzame. Nič nimam proti, če se zmeniva, da bo dal tiste fičnike enkrat pozneje. Potem enkrat pozneje ravno nima pri sebi, potem enkrat še pozneje ob pozdravu celo hudomušno pripomni »tebi pa še nisem plačal …« potem je še nekrat, pa še enkrat ….

Maksimalno vseeno mi je za tisti znesek, res. Ampak, kot sem omenil, ljudem, tako preprostim posameznikom ali tistemu podjetniku z bemvejem, kot velikim delodajalcem, je to preprosto prišlo v kri. To je postalo nekaj popolnoma normalnega. Razvrednotenje dela je tako pokazalo svojo najbolj praktično plat.

Želel sem omeniti še nekaj lepih primerov, pa mi zmanjkuje prostora. Spomnil sem se na gostinca, ki ga študentke cele mesece prosijo, naj jim za božjo voljo že plača tiste počitniške šihte. Na privatnika, ki je plačal material, zdaj pa se že mesece krega s stranko, ki ji je položil ploščice, plačila pa od nikjer. Cel kup je tega.

In po vsem nerazumevanju in čudenju, se je zgodilo tudi meni. Nisem plačal. Sicer lahko za opravičilo navedem, da se zaradi tega zelo slabo počutim, vendar plačal nisem, ker preprosto nisem imel s čim. Na tisti polici je ostalo nekaj stvari neplačanih. Prejšnji mesec ena, tokrat že dve. In nič ne kaže na bolje.

Me pa nekaj v vsej turobnosti situacije kar nekako radosti. V svoji težavi imam veliko dobre družbe. Prebral sem podatek, da 42 % procentov ljudi pri nas ne uspeva več plačevati položnic. Mislim, a ni fino!? Predlagal bom ustanovitev stranke neplačnikov Slovenije. To bo največja politična sila v državi. Predstavljajte si! Dvainštirideset procentov!! In še prihajajo!

Petek, tam okoli poldneva. Eden zadnjih petkov v letu! Po zgodnjem kosilcu sem malo prej odšel na delo. Do druge ure sem imel še ravno dovolj časa za moj kapuccino in za to da preletim cajteng, dogodke prejšnjega dne, srhljive nesreče, športne uspehe in kakšen bedasti vic na zadnjih straneh.
Mojo pozornost je med rutinskim kafetarskim početjem pritegnil mladenič, ki je očitno utrujen počival za mizo v kotu. Utrujenost je v tem primeru le delno primerna prispodoba za njegovo stanje. Fant je bil uničen zaradi več dejavnikov. Pod bremeni tistega jutra je namreč v oštariji zaspal kot ubit. Skuštrana glava mu je slonela na levici, ki jo je v ta namen iztegnil do polovice mize. V desni je še vedno držal na pol polno flašo piva, ki mu je očitno veliko pomenila.
»Ej stari!«, sem siknil. Za čuda se je fant odzval, dvignil glavo in me pogledal. Takoj mi je bilo žal, da mi je padlo na pamet motiti ta prepotreben počitek. Izpod čela z vzorcem rebrastega žameta, ki se je dodobra skopiral z rokava so me namreč pogledale krvave, goveje oči na koridi ravnokar potolčenega bika. Kar olajšanje sem začutil, ko so se oči zaprle nazaj in je glava spet padla v prejšnji položaj, kot da se ni nič zgodilo. Seveda tip, ki ga sicer dobro poznam, ni niti slučajno vedel, da ga je kdo obgovoril. Kje pa! Tudi če bi ga v tistem trenutku spravil na noge, se z njim rokoval, ga objel in poljubil na presenečena lica, se tega zagotovo pozneje ne bi spomnil.
»Kaj ni to žalostno?«, me je pobarala kelnarica. Bila je Marija, ki se je tudi sicer stalno nekaj obregala ob stranke pa če je bilo to potrebno ali ne.
»Z nočnega šihta je prišel in obvisel tukaj« je še naprej jamrala nad njegovim nevšečnim stanjem.
»Ne vem kako so lahko ostali njegovi kolegi takoj odšli, on pa je ostal tukaj kot da ne bi vedel kje je doma. Dva sta spila vsak po malo pivo, eden kavico potem pa so lepo odšli in je ta ostal sam. Sedaj pa poglej kakšnega se je naredil! Joj, če bi bil moj! « V tej fazi njenega blebetanja je pomenljivo pokimala in z iztegnjenim kazalcem žugala proti utrujencu,« če bi bil moj dec, bi mu že pokazala!«
»Ja, res je žalostno!« sem se v tistem trenutku vtaknil v njen zoprn samogovor. Navidezno strinjanje ji je bilo všeč in še bolj se je izprsila in nasmeh se ji je raztegnil do ušes. To stanje sem v naslednjih trenutkih neusmiljeno porušil. Iz mojih ust se je med zapuščanjem prizorišča usul plaz besed, ki so se minule minute nabirale za pregrado, ki ji pravim »saj ni vredno ».
» Zelo žalostno!« sem nadaljeval »žalostno je, da je ostal sam. Zakaj se ostali po celem tednu nočnih šihtov niso vsedli skupaj z njim in se ga pošteno napili? Ko sem bil jaz v njegovih letih, je bilo to nekaj čisto poštenega in običajnega. Žalostno je tudi, da šimfaš svoje stranke. In še nekaj sem pozabil. Kakorkoli je tip pač zabluzil…….to je storil za svoj denar….zaslužen.!!«
Očitno hud, pa čeprav sem v resnici namenoma vključil v svojo jezo nekaj taktičnega pretiravanja, sem odšel skozi vrata. Presenečena Mary me je pospremila le s presenečenim pogledom, brez besed…
….in sem šel na šiht.

Kako napisati scenarij (vezni tekst) za literarni nastop idrijskih pesnic v domu starejših občanov!?

Pisanje

Ko smo dobili v literarnem društvu RIS povabilo za nastop v domu starejših občanov, smo se tega zelo iskreno razveselili. Vsi, ki smo že kdaj obiskali ta ali kateri od drugih domov, vemo, da nas tukaj čaka hvaležno občinstvo, ki bo z zanimanjem prisluhnilo, kaj imamo povedati. Kaj smo spletli iz besed, ki so nam jih navdihi naklonili. V uvodu ponavadi predstavimo nastopajoče in povemo o njih stavek ali dva. Tokrat temu ne bo tako. Predstavitev sebe, svojega ustvarjanja in še česa, bomo prepustili literatkam samim. Bi se pa v tem uvodu vprašal tako, bolj na splošno. Kdo smo, kaj pišemo, kaj nam to ustvarjanje pomeni? Društvo RIS združuje idrijske amaterske literate že kar nekaj let. Združevanje v RIS u nam omogoča nastope in vse aktivnost v zvezi s pisanjem. Skratka marsikaj, kar bi kot posamezniki mogoče malo teže predstavili ljudem. In pisanje?
Pisanje je v teh časih res neko posebno početje. Nič kaj v skladu s trendi in s tem kar počne večina ljudi. V teh časih namreč premnogim več kot pisana, lepo povedana beseda, pomenijo kratke domislice, opremljene s slikovnimi in zvočnimi datotekami in prilepljene na portale družabnih internetnih omrežij.
In v vsej tej navlaki, v vsem tem nepreglednem kupu brezvsebinske štrene podatkov, v tej migetajoči poplavi računalniških objav z zelo, zelo kratko življensko dobo, se nam pravo, umirjeno pisanje zdi, kot nekakšen stik z realnim svetom. Preko svojih zapisanih besed se najdemo s svojimi mislimi in jih s pomočjo pravih besed vpletemo v zgodbo ali pesem. Člani jih potem z največjim veseljem preberemo na takšnih nastopih kot je današnji, objavljamo jih v knjigah in izbrane v vsakoletnem zborniku. Naše zgodbe in pesmi govorijo o ljubezni, starih in še bolj starih časih, o spominih, o prijaznih in o tistih, ki bi želeli, da jih ne bi bilo, o ljubezni in resnici!! In prepustimo zdaj besedo gospem in njihovim zapisom.

Spomini

Spomin ima eno zelo lepo lastnost. Vse kar se nam dogaja v življenju zna v dušo spraviti na zelo poseben način. Vedno poskrbi, da so lepi, prijetni dogodki nekje na vrhu, laže dosegljivi. Deluje kot lupa, ki srečo in zadovoljstvo poveča in čimvečkrat prinese v naše misli. Nasprotno pa trpke in žalostne stvari, bolečine in izgube raje potiska nekam na stran, jih zmanjša in bolj poredko vabi na plan- Če pa že, pa vsaj poskrbi, da ostre pekoče bodice, ki so v preteklosti zadale neznosno bolečino, malo otopijo, da prepustijo svojo zločesto trpljenje, znosnemu, žlahtnemu spominjanju.
In spominov ne damo. To nam vedno ostane. Spomini nam grejejo srce in delajo družbo. Včasih celo najboljšo družbo. Posebno takrat, ko se nam zazdi, da smo ostali na nek način sami. Da so nekam odšli prijatelji, da ni več tistih prijaznih pogledov. Da vsi le bežijo po svojih pomembnih poteh in živijo drug mimo drugega. Da nas obkrožajo neznani ljudje in neznani nameni. Takrat smo kdaj željni miru in spomini so nam takrat najboljša družba.
Tudi v pesmi spomini igrajo pomembne vloge, pletejo verze in nam govorijo o življenju.

Časi

V stare čase se pesmi in zgodbe pogosto podajo. Tam so kraji kjer so lepše slike, kjer je trava bolj zelena in kjer je zrak svež, rezek in čist. Tam so tisti ljudje, šegavi, prijazni, posebni in fejst. Stari časi so takšne vrste, da jim to današnje norenje nikakor in nikoli ne seže do kolen.
In nikoli in nikdar se še ni rodila generacija ljudi, ki ne bi trdila, da se svet ne spreminja samo na slabše. Neusmiljeno in vsak dan. S temi novimi časi gredo v bridko maloro poštenje, morala in vse kar naj bi bilo vrednota. Kako naj človek potem ne bi bil naklonjen dobrim starim časom?
Morda niti ne pomisli, da je bil takrat toliko mlajši, da je takrat doživljal najlepše stvari, svoje ljubezni, užitke, izzive in adrenaline.
In ravno tako kot gojimo simpatije do tistih že davno minulih, ravno tako smo do časov, ki jih živimo danes in zdaj, neusmiljeni in kritični kjer se le da. Tudi zapišemo radi kdaj v verzih in stavkih, kako je svet postal neusmiljen in trd.
Današnji časi so drugačni kot vsi pred njimi. Stvari se spreminjajo hitreje, kot smo to zmožni dojeti in sploh opaziti. Marsikdaj se izkaže, da je našemu znanju in vedenju, da je celo našemu prepričanju brezkompromisno potekel rok uporabe.
Imelo me je, da bi zapisal, da so to danes pa res težki časi! Pa sem raje potegnil ročno zavoro. Danes greš med izkušene ljudi, sem si mislil!! Med take, ki so že dolgo z nami. Vseh sort čase so že videli!!!

Ljubezen

In če že govorimo o pisanju, pa naj bo to ustvarjanje amaterjev, lokalnih piscev ali priznanih umetnikov, vedno, ampak res vedno slejkoprej pridemo do nje! Lahko je reka, trava, drevo ali kamen. Tako je povedal naš pesnik Minatti. Lahko je vse lepo okoli nas. Najraje jo dajemo bližnji osebi. Pomaga nam živeti in želeti. Spomini so je polni in smisel daje slehernemu dnevu, ki ga preživimo. O njej so pisali pesniki vseh časov. Vseh obdobij zgodovine. Odkar je človek napisal prve črke, so pesniki zlivali to čustvo v nežne verze, v globoke presunljive pesnitve, v romane in drame.
Nobena tema ni dala toliko navdihov ustvarjalcem. In tudi tistim, ki so skozi svoje pisane stvaritve spregovorili o drugih stvareh se je prikradla med ostale besede. Predobro gre skupaj s prijaznostjo, lepoto, nežnostjo in dobroto, da bi jo lahko v pesmi zaobšli. Včasih kakšen pesnik pove, da piše čisto druge stvari, da njegovi verzi govorijo o problemih življenja, o resnicah sveta, o temeljnih vzrokih in načelih. Včasih reče takšen literat, da njegove pesmi ne govorijo o ljubezni. Ne verjemite mu. To nikoli ni res!

In tako sem začutil res veliko željo, da bi svoje pisanje pokazal čimveč ljudem, jim ponudil knjigo in radostno pričakoval kakšni bodo njihovi odzivi. Verjetno je temu pripomogla tudi gospa, ki je od včeraj moja najljubša literarna kritičarka. Njena ocena moje bukve je bila nekako takšna: »Takrat, ko sem brala Faco, so domači morali jesti sendviče!!«

Naj še povem, da mi je to svojo oceno vseh ocen povedala med klepetom po zelo lepem in prijetnem literarnem večeru, ki smo ga imeli sinoči v žireh. Tam smo se predstavili člani literarnega društva RIS, scenarij je napisala Milena Miklavčič in večer je vodila njena simpatična »tamlada«! Res prijetno doživetje. Sam sem prebral odlomek iz zgodbe o kravici in njenem gospodarju. In požel aplavz. Vedno, ampak res vedno, se spomnim v takih primerih na čas pred leti, ko ne bi mogel niti slučajno verjeti, da bom kdaj pisal zgodbe, da jih bom bral ljudem in da bom za to še nagrajen z očitnim odobravanjem.

No, še vedno sem prepričan, da se ne sme iz preprostega ustvarjanja delati velikega pompa, vendar vseeno spet objavljam svoj EPP. V škatli imam še kar nekaj knjig, ki bi se jih z največjim veseljem znebil. Z največjim veseljem bi jih kjerkoli predstavil, z največjim veseljem bi kakšno prodal in zelo vesel bom, če si jih bo čimveč ljudi sposojalo v knjižnicah. Poudarjam pa še enkrat. Res imam željo predvsem čimveč ljudem pokazati kaj sem zmetal skupaj. Kakršenkoli biznis v zvezi z literarnim ustvarjanjem itak odpade že v štartu. Tudi pri veliko bolj znanih avtorjih. Pač ni tak čas.

Vsekakor pa … še enkrat … moje zgodbe. Zbrane so v dveh knjigah. Prva, z naslovom »kovač je dec« je nastala pred tremi leti, druga »Faca« pa je bolj frišna. Zgledata pa tako! lp

Verjetno je večini znano od kod ta naslov. Gre za kultni ameriški film iz zgodnjih sedemdesetih, ki bi zanj lahko na nek način trdili, da je v tem času zelo aktualen. Pa najprej spomnimo za kaj približno v filmu gre. No, v bistvu niti ni potrebe, da bi šli v detajle oziroma v opisovanje zgodbe protagonistov. Bolj važno se mi zdi, da se je tista reč dogajala v času velike depresije, torej ameriške gospodarske krize v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Drama se dogaja na tekmovanju, na nekakšnem plesnem maratonu, kjer se pari borijo za veliko denarno nagrado, ki naj bi jo dobil tisti par, ki bi najdlje zdržal v neprekinjenem plesanju. Zadeva se je morda začela kot nekaj kar naj bi bilo podobno športnemu tekmovanju, v nadaljevanju pa je postal to nehuman, dramatičen boj, ki je zahteval cel kup žrtev. Tudi smrtnih. Poleg psihičnih travm, ki so jih sodelujoči dobršen del seveda prinesli že s seboj. Grozno tekmovanje je razkrilo preteklost in brezupnost skupine luzerjev, ki jim v življenju nič ni uspelo in ki v denarni nagradi vidijo zadnjo rešilno bilko.

No, kot prvo vzporednico kakopak lahko potegnemo tisto glede kriznega obdobja. Takrat je bilo sranje in zdaj je tudi. Kako je bilo takrat hudo in koliko je zdajšnje sranje podobno tistemu takrat, to je seveda stvar debate in osebnega doživljanja današnjega časa. Vsekakor pa z vsakim dnem raste množica ljudi, ki jim je življenje pokazalo hrbet, ki se počutijo neuspešne in izgubljene.

Druga podobnost pa je v sami predstavi, ki jo je film prikazoval. Ne vem kako je to zgledalo na platnu leta 70, vendar z zdajšnjimi očmi lahko kar hitro ugotovimo, da je šlo v bistvu za reality show. In takšnih imamo v današnjem času zares veliko. Pred očmi milijonov ljudi nepomembni majhni ljudje iščejo uresničitve svojih sanj v zelo različnih tekmovanjih. Nekateri pred kamerami kuhajo, nekateri izdelujejo modne kreacije. Med sabo tekmujejo suhljate manekenke ali moški fotomodeli. Spet drugje cele armade neznanih ljudi iz cele države vrejo na kup, da bi se pomerili v petju, špilanju na inštrumente, breakdance plesu ali miganju z ušesi. S svojimi talenti se želijo dotakniti koščka neba, ki jim ga organizatorji s svojo bleščečo propagando na veliko obljubljajo.
Nekateri potem res pokažejo, da znajo marsikaj, drugi pa se tam osmešijo in naredijo kvečjemu precej škode svoji samopodobi.
Mogoče bi bilo dobro tukaj omeniti še showe, kjer ni treba ničesar znati, ničesar vedeti, le pred kamerami je treba nekje preživeti nekaj tednov in upati, da bo sistem izločanja, ki nam ga predpiše kmetija, big brother ali bar, naklonjen prav nam.

No, kakorkoli že, vedno se takšna tekmovanja začnejo vedro, sproščeno, kot zabavna prireditev. Še bolj zagotovo pa se v nadaljevanju, bolj kot se uresničitev blodnjavih sanj bliža, sprevrže v neusmiljeno, živčno, obvezno zelo patetično in na momente tudi histerično bojevanje. In če česa v tej fazi ne manjka, so to solze. Jokajo tisti, ki uspešno napredujejo v naslednji krog, še bolj pa seveda tisti, ki so poraženi. Koščene manekenke pred neusmiljeno komisijo med potoki solza jadikujejo zaradi preteče vrnitve v geto, v neki drugi oddaji pa debeli mehiški kuhar hlipaje med receptom s kavbojkami na pol riti žlobudra tragično zgodbo o ulici, mamilih in surovem, pijanem fotru.
Pevec, ki zapoje evergreen, prej žiriji navrže, da bo z nagrado nekaj kupil svoji lačni deci in gejevski modni kreatorček ob predstavljanju svoje rožnate kreacije, obešene na za glavo višjo babo, ne more več skriti zadržanih solza.

Posebna kategorija showov pa so v zadnjem času tako imenovane »makeover« serije. Nekako te, če imaš srečo seveda, strokovnjaki dobijo in potem ti širokogrudno in povsem zastonj prenovijo vrt, kopalnico, spalnico, dnevno sobo, ali pa še najbolje kar vse skupaj. Vedno, ampak res vedno, to poteka tako, da do zadnje sekunde ni jasno ali bo uspelo ali ne. Družino, ki ji predelujejo bajto, za nekaj dni izselijo. Amerikanci, ki so seveda glavni v tem, ponavadi desetčlansko in dvetonsko črnsko družino odpeljejo v nobel hotel, disneyland in na pico in hamburger. V tistih treh dneh jim razsujejo zanemarjeno, neugledno, zaraščeno barako in jim postavijo haciendo, z bazenom, vrtom, ki je bolj podoben parku in za nameček jim kupijo še terenca in karavana. Potem uboge ljudi pripeljejo nazaj in jih pred kamerami na tri, štiri, zdaj soočijo z makeoverjem!!! »Oh my god!!! Oh, my god!!« Se sliši vse naokoli, med hlipanjem in med potoki solz radostnic …

Ja, tako je to. Zelo veliko je teh stvari. Sem pa kljub vsemu razmišljal, kako bi se spomnil kaj takega, kar pa še ni prišlo na vrsto. Tuhtal sem dneve in še kakšno noč zraven. Trpel je počitek in prebava tudi ni delala več čisto v piko. Potem pa mi je kapnilo. Makeover bloga!! O porkamadonca!! To bi pa šlo. Seveda, bi jaz ostal samo lastnik ideje. Arhitekte, ki bi prenavljali blog, bi morali še najti. Konec koncev, saj lahko bi bil pa jaz tisti srečnež!

No, v glavnem, šlo bi takole. Prenovitelji bi poiskali slab, zanemarjen, brezidejen, dolgočasen blog in potem bi poklicali srečnega lastnika. Le ta bi jim za tri dni predal uporabniško ime in geslo, sam pa bi se za te taiste tri dni odklopil z neta, se odpravil na daljši izlet ali se pa pač samo malo več družil z ljudmi. Po treh dneh bi se vrnil in »Oh my god!! Oh, my god!!« A mislite, da bi šlo!??

»Ja, saj kaj mi pa drugega sploh ostane!?« sem se skoraj na glas vprašal, ko sem se na pol zleknil v zdelani naslonjač pred računalnikom in začel klofat. Teden dni včasih mine, prej kot zapišem novo štreno, ki jo izpulim iz tistega zavozlanega, v strašen, nesmiseln, nepovezan nered zgužvanega kupa misli, ki se valjajo tam, kjer bi moralo pogosto biti kaj čisto drugega. Kjer bi morale biti v vrste postavljene bistre misli, dobre ideje, koristni predlogi in plani za naprej. Pa sem že poskusil kdaj kaj pospraviti in razvrstiti po sistemu. Pa ni šlo! Že prva zadeva, tista že omenjena štrena, ki sem jo izvlekel iz kupa, mi je sesula vse načrte. Kot bi pospravljal staro omaro in bi se mi vsake stvari zdelo škoda, sem se je lotil in o njej začel pisati spis.
Res, kot da ne bi imel druge možnosti. In pomislil sem, da zelo veliko mojega, našega razmišljanja deluje po tem pravilu.

Malo prej sem prišel iz male gostilnice, ki že s svojim imenom (3×3) pove veliko o svojih dimenzijah. Tja sem šel posedeti pol ure, popiti lahko pivo in malo razmišljati o nekaterih zadevah. Ena je ta, kako bi se odvadil v teh težkih, kriznih časih hoditi v oštarijo. Sicer sem po zadnji plači dvakrat po en teden zdržal brez obiska, zdaj pa sem spet šel razmišljat. In o omenjenem problemu daleč najlaže razmišljam ravno tam. Dobro, tudi pri Budanjcu ali Pod skalco v Sp. Idriji mi kar gre. Do zaključka pa kakopak ne pridem. To mora dec početi in drugače ne gre. Pika!

No stvari niso primerljive, so pa primerjave vseeno zanimive. Pred dosti leti, smo enkrat glasovali o samostojnosti. Devetindevetdeset procentov. Malo kasneje smo se odločali o Evropi. Verjetno 80 %. Zraven smo vtaknili še Nato in vse skupaj potrdili. In tudi zdaj, ko se najdejo skeptiki, slednjim se jaz, posebno tistim z jugo predznakom, nikoli ne pridružim, nam je laže, ker se točno spomnim tiste jasne in nedvoumne resnice, ki je spremljala kampanje za vse te spremembe. Saj nam nič drugega niti ni ostalo!

Sam sem bil seveda zgleden del vsega tega. Niti z najmanjšo, do države in naroda, politikov in mislecev, nelojalno mislijo, nisem kvaril vzdušja. In ravno tako to počnem danes. Te dni smo dobili v roke odločbe o letnem dopustu in nekateri so zagnali cel vik in krik, saj so bili po novi pogodbi ob tri, pet celo sedem dni dopusta. Ja, kolektivna pogodba. Kaj se bi s kom bodel, ki ima v rokah od tebe prostovoljno podpisano pogodbo, ki je povrh vsega še kolektivna in velja verjetno za par sto tavžent (še) zaposlenih ljudi v Sloveniji. No o tem bi morali kaj vedeti sindikati, ki so se zadnja leta baje borili za pol ure za malico in nekaj evrov za prevoz. Teh dopustov niso niti omenili. Bogve česa še niso, ker kakopak niso mogli drugače, niti omenili.
Ne vem če sem že omenil fanta, ki je mislil, da ima drugo možnost. Po samo štirih urah dela je čupasti model, primeren za trash metal skupino, potem ko se je malo bolj pozanimal o plačah in ko je videl kakšno delo naj bi opravljal, slovesno naznanil: »Prekinjam delovno razmerje!« Prej kot je sploh prišel do možnosti, da bi podpisal kolektivno pogodbo, ki je seveda samo po sebi umevno, da jo človek podpiše. Le kako bi bilo lahko drugače!?
Izpadel je čudak in vzbudil salve smeha. Ne vem kaj je meni, da ga imam v spominu kot vzor in ideal za nekaj. Bogve za kaj!?

Sicer pa sem danes kar srečen. Razveselili so me naši in hrvaški politiki, ki so se objeli in si čestitali za samoumeven korak, ki so ga storili in v Evropo spahali še Hrvate. Kar odleglo mi je. Bal sem se, da se bo zataknilo, ker mamo še nekaj problemov okoli dveh s trnjem poraščenih obronkov, pa je šlo skozi. Aja saj Ciper ima cel otok razdeljen na pol. No, samo njih so vzeli zaradi nečesa drugega. V glavnem, ne smemo biti pikolovski. Stvari je za nazdraviti in se je veseliti.

Danes sem vse skupaj res zmedeno zapisal. Ampak očitno mora tako biti. Iz tega ne bomo delali problemov. Pri dnevniku sem si ogledal tudi prispevek iz Severne Koreje. Ubogi ljudje. Drugega mi ne pade na pamet, ko vidim te bednike. Uničen, degeneriran narod. Kazalo je odrasle ljudi, ki padajo po tleh v evforiji, ko se mimo pelje tisti njihov debelinko in vojake, ki so v tej zimi v uniformah do vratu zabredli v vodo, da so lahko pobožali vojaški čoln, ki se je veliki vodja z njim odpeljal. Kako se lahko vedejo tako butasto!?

Eko, vidite! Oni pa mogoče res nimajo druge možnosti!