Plačaaam!
26.04.2013 ob 23:02V tej situaciji, ko modrost kar vre iz jeznih, razgretih glav, pogosto poslušam, kaj je krivo za stanje. Kdo in kaj je neugodne razmere povzročilo. Običajno ne morem zelo kategorično ugovarjati nobenemu od analitikov, vendar pa opažam neko zanimivo neenotnost v njihovih teorijah. Eden plane nad pravo, nad sodnike. »Če bi oni delali in pozaprli bando, bi se vse uredilo!« je eden od zelo pogostih zaključkov. Drugi bi razlastil tajkune in uvedel zakone, ki ne bi dovoljevali več kot trikratnih razlik v plačah. Spet nekdo drug za težave krivi novinarje in medije, ki zavajajo preprosti narod in manipulirajo z njim. Nekdo spet vidi srž problema v privilegijih, ki so jih deležne eminence skrite v varnem zavetju državnih ustanov. Mislim, spisek je res dolg. In odgovori so po svoje, vsaj delno, vsi na nek način pravilni. Vendar kaj je pri vsem skupaj zares tisti pravi, izvirni greh.
Kakopak, jaz tega ne vem! Le kako bi kaj takega lahko vedel? Za razliko od ljudi okoli mene, ki vedo vse, jaz ne vem skoraj ničesar. Tega se sicer zelo veselim. V tem svojem stanju namreč lahko o stvareh debatiram, oni drugi se lahko o njih samo kregajo.
No, pa pustimo to. Izvirni greh!?
Kar nekaj časa sem razmišljal pa še to seveda s svojega aspekta, se pravi glede na to kako vse skupaj zadeva mene in meni podobne ljudi. In odločil sem se, da za izvirni greh označim »neplačevanje«!
Naj kar omenim, da sam niti nimam veliko izkušenj s tem. V bistvu mi skoraj nihče ni skoraj ničesar dolžan. V življenju sem še vsakega petnajstega dobil plačo, kakršna pač že je. Bolj ali manj za vsako odšpilano ohcet sem dobil nekaj evrov in za vsako klaftro drv tudi. Vendar pa, zgleda, da glede tega počasi postajam izjema. To, da se ljudem ne plača tega kar so naredili, počasi postaja nekaj tako zelo normalnega, da se človek že vpraša, kako da je ob svojem delu sploh upal pomisliti na denar. V fabrikah, ki se držijo redu in redno izplačujejo plače, so direktorji ta, po mojem mnenju minimalen, osnoven standard, že začeli na veliko propagirat kot neko strašno presežno vrednost. Celo v razpisih videvamo podčrtane, okrepljene slogane »zagotavljamo redno izplačilo plač«.
Firme, ki pridejo v težave, to obljubo v zadnjih letih zelo pogosto pohodijo in pozabijo. Najprej ustavijo plačevanje prispevkov za pokojnine in zavarovanje za delavce, potem pa lepega dne zmanjka tudi za tiste že tako kilave plače. In potem ubogi ljudje, ki se počutijo, poleg tega, da nimajo za položnice in špezo, tudi prevarane in okradene pač ostanejo brez plač. In hodijo med tiste zidove brez plačila en mesec, pa drugi, tretji. Včasih po pol leta stvari ne shodijo nikamor. Direktorji, politiki, novinarji premlevajo težave in možne rešitve, delavci pa imajo na razpolago kvečjemu to, da v prispevku za TV dnevnik spustijo kakšno solzo ali pokažejo stisnjeno pest. Niti slučajno pa ne smejo ostati doma. To bi bila huda kršitev delovnih dolžnosti.
Kakšne težave imajo omenjeni delodajalci seveda ne smem ugotavljati tako na pamet. Kot že rečeno, o vsem tem ne vem prav veliko. Zato je bolje, da se vrnem na svoj teritorij. Omenil sem že, da imam sam kar srečo glede tega, vendar toliko pa sem le doživel teh stvari, da sem dojel vzorec. Ali pa sem na te stvari bolj občutljiv. To slednje je dokaj verjetno, glede na to, da sem sam zelo drugačne sorte. Sam namreč preprosto zelo težko živim z mislijo, da nekomu dolgujem plačilo. Nikoli in nikdar nisem še rekel mehaniku, šivilji, peku ali zobozdravniku: »Bom že prinesel!«
Zato tudi težko dojamem, kako lahko, ali še bolje, zakaj je treba nekaterim to početi. V praksi zgleda to, vsaj zame, zelo nesmiselno. Odšpilamo na primer svatbo. Tip, ki nas je najel, je hadžija od pete do glave. Mladoporočence je pripeljal z novim BMW ejem in iz vseh žepov mu štrlijo evrski bankovci. Poleg tega, da »kao« časti muziko, podari tamladim najrazkošnejše darilo in svoje prijatelje med vsako pavzo vlači za šank in še dodatno časti vilijamovko in viski. Potem pa pride jutro. Mi, pohojeni, zdelani, prešvicani godci prekladamo svoje kište, ko se spravljajo svatje, eni laže, drugi teže na svoje domove. Hadžija takrat pride mimo in kaj se zgodi!?
»Mi se bomo pa že videli!« nas bežno ošine in Bemvejc že oddirja izpred hotela. No, v veliki večini primerov pozneje res ni težav. Vendar naj mi kdo razbistri glavo in pojasni smisel. Tip je imel denar. Mi smo bili tam! Dogovor je bil jasen. Tako pa si je moral pozneje, morda čez teden ali več, vzeti čas, moral je na nepotrebno pot in se najti z nami. Takrat nam je tiste evre, ko so bili poleg tega usran strošek v primerjavi z vsem ostalim, odšteti, kot bi to lahko storil takrat na licu mesta.
No, pa naj mimogrede omenim, da nikoli nisem ničesar kupoval na tri čeke in da nisem jemal kredita za nakup televizorja, pa še bi se našlo marsikaj česar ne morem povsem razumeti. Najmanj pa razumem ljudi, ki jim je glede tega vseeno. Če nekdo od mene kupi, samo primer, knjigo. Ali pa jo samo vzame. Nič nimam proti, če se zmeniva, da bo dal tiste fičnike enkrat pozneje. Potem enkrat pozneje ravno nima pri sebi, potem enkrat še pozneje ob pozdravu celo hudomušno pripomni »tebi pa še nisem plačal …« potem je še nekrat, pa še enkrat ….
Maksimalno vseeno mi je za tisti znesek, res. Ampak, kot sem omenil, ljudem, tako preprostim posameznikom ali tistemu podjetniku z bemvejem, kot velikim delodajalcem, je to preprosto prišlo v kri. To je postalo nekaj popolnoma normalnega. Razvrednotenje dela je tako pokazalo svojo najbolj praktično plat.
Želel sem omeniti še nekaj lepih primerov, pa mi zmanjkuje prostora. Spomnil sem se na gostinca, ki ga študentke cele mesece prosijo, naj jim za božjo voljo že plača tiste počitniške šihte. Na privatnika, ki je plačal material, zdaj pa se že mesece krega s stranko, ki ji je položil ploščice, plačila pa od nikjer. Cel kup je tega.
In po vsem nerazumevanju in čudenju, se je zgodilo tudi meni. Nisem plačal. Sicer lahko za opravičilo navedem, da se zaradi tega zelo slabo počutim, vendar plačal nisem, ker preprosto nisem imel s čim. Na tisti polici je ostalo nekaj stvari neplačanih. Prejšnji mesec ena, tokrat že dve. In nič ne kaže na bolje.
Me pa nekaj v vsej turobnosti situacije kar nekako radosti. V svoji težavi imam veliko dobre družbe. Prebral sem podatek, da 42 % procentov ljudi pri nas ne uspeva več plačevati položnic. Mislim, a ni fino!? Predlagal bom ustanovitev stranke neplačnikov Slovenije. To bo največja politična sila v državi. Predstavljajte si! Dvainštirideset procentov!! In še prihajajo!