dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2013

Vreme, solata in socialni mir!

28.03.2013 · 8 komentarjev

Čisto gotovo je, da zadnje čase od vseh stvari, bolj ali manj važnih, govorimo daleč največ o vremenu. Temu kakopak pripomore zares nekoliko posebno obnašanje narave, ima pa takšna debata tudi druge značilnosti. Prva, ki bi morala biti razveseljiva in na splošno pripada vremenskim pogovorom, je ta, da pač nimamo o čem drugem. Da nekako ni hudih problemov okoli nas. Druga, ki pa bi lahko bila malo bolj kočljiva, pa je, da s tem odrivamo resnične probleme v stilu »če o tem ne govorimo, potem tega ni!«

No, vsakakor, vreme se vede zelo čudno. Čudno pa se obnaša tudi ves ostali svet. In tako kot za vremenske pojave vsak ve in napoveduje, da se bodo stvari uredile in postavile na svoje mesto, tako za ostalo dogajanje pri nas, v okolici ali pa kar po celem svetu, temu ni tako. V naši državici, z izjemo aktualnih politikov, ki so povzeli že preizkušen besednjak, ki nam dnevno pravi, da je (še) vse v redu in da ni treba paničariti, drugi analitiki in modreci napovedujejo vsehsort stvari. Od slabih, do zelo slabih!!

Sem pa zadnje čase začel zelo pogosto opažati nek nov pristop. Kar velikokrat sem, posebno v raznih radijskih kontaktnih prispevkih, zasledil neko razmišljanje, ki je tudi meni dalo nekoliko misliti. Ko sem slišal nekaj takšnih komentatorjev tudi v Šaleharjevem Toplovodu, ki mi bila je kot odlična oddaja že nekajkrat navdih, sem se v to malo bolj poglobil.
Zelo so me začele motiti ideje v stilu »kako se pripraviti na revščino?«. Lahko sicer vprašanje ni postavljeno tako konkretno in se modro zavija v neke napovedi o padcih gospodarske rasti, prerazporejanja svetovnega bogastva, učinkih valovnice itd., vsekakor pa v bistvu pomeni ravno to.

In kaj se zgodi? Ne glede na to, da moram komentatorje, ki so me sprovocirali, pohvaliti. Nekateri so res retoriki in misleci. Vsaka čast! Ne glede na to, so si rešitve, ki jih ponujajo, v svoji enostavnosti in neproblematičnosti, nekako podobne. V bistvu bi jih lahko spravili na zanimiv skupni imenovalec:« Preštihali bomo vrt!« Evo! Vsi bomo začeli sejati solato in saditi krompir, pa nam ne bo hudega. Ponavadi to preprosto rešitev misleci združijo še z nekakšnim na pol hipijevskim razmišljanjem o drugačnih odnosih, o drugačnih skupnostih ljudi, predvsem pa o novem razmišljanju o samem sebi. O pogledu vase, se je eden od njih izrazil.

No, vse lepo in prav. Da ne bo pomote, tudi sam bom zoral njivo in zagotovo podpiram, da to stori čimveč ljudi. Tako bomo rešili kakšno malenkost. Še najbolj se bo poznalo pri osebnem zadovoljstvu ob pobiranju pridelka in pri tem, da bomo jedli bistveno bolj zdravo zelenjavo, kot si jo lahko kupimo v diskontih. Če pa bo imelo to kakšen večji antikrizni rezultat, bom pa razmišljal, ko bom točil bencin v škodo, ki me bo peljala v Jagršče, kjer bom tankal nafto v traktor, da bom z njim dva dni grmel po vasi, vozil na kup gnoj in ril po zemlji.

Predvsem pa, dragi dobromisleči, če je scenarij res tako črn … na žalost vam moram sporočiti, da takrat ne bo naš edini problem ta ali imamo svojo solato ali ne. Tudi takrat bodo morali ljudje nekje stanovati. Sprejemali bodo kakršnekoli službe, tudi oddaljene in potrebovali bodo avtomobile, da se bodo peljali tja. Tudi takrat bodo ljudje zbolevali. Nekateri bodo obnemogli in obležali v ustanovah, njihova penzija pa bo zadoščala samo za teden dni nege. In tudi takrat bo tu in tam kdo umrl in ga bo treba pokopati.

Seveda bi okoli tega lahko še našteval, vendar tisto kar me zares moti, je nekaj drugega. Že samo razmišljanje v tej smeri, kako bomo že zdržali, kako bomo že našli način, mi zgleda na momente kot nekakšna vnaprejšnja kapitulacija.. Veste, nekje v teoriji obstaja še ena stvar. Imenuje se »socialni mir«! Pri nas imamo socialni mir zato, ker še lahko živimo. To nam je očitno zadosten kriterij. Kljub vsemu ima še »dovolj« ljudi službo in njihovi dohodki še zadoščajo, da kupujejo hrano, plačujejo stanovanja in flikajo svoje hyundaje. Zdaj pa bi mi z vso svojo pametjo, od vseh možnosti izbrali ravno kapitulacijo. Že vnaprej bomo dali vedeti oblastnikom, da bomo tudi takrat, ko bodo opulili narod še za polovico, še vedno imeli socialni mir. Vse kar smo podedovali od prednikov, vse za kar so delali naši starši, vse kar so priborile generacije, in seveda kar smo v tem življenju naredili sami, bomo brez slabe volje pustili vnemar. In imeli mir.

Ta mir namreč oblastnikom zelo, zelo veliko pomeni. Resda zadnje čase pogosto kateri od njih omeni, da bo pustil politiko in mirno živel naprej, ne da bi se bodel z nami. Malo morgen, gospoda! Ti ljudje se od pehanja za oblast in moč ne morejo posloviti. To imajo v krvi, to je njihov nagon in zasvojenost. To rabijo kot zrak in vodo.

Mi pa bomo kljub temu, namesto, da bi storili nekaj čisto, popolnoma, totalno drugega, zrli sami vase … in sejali solato!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Obraz

21.03.2013 · 6 komentarjev

Obraz se je zbudil v jutro čemeren. mrščil je obrvi in streljal okoli sebe s pogledi. Tisti znani pekoči občutek v ustih je bilo razbrati v stisnjenih ustnicah. Tisto jedko , včasih skoraj bolečo , grenko težo, ki stiska grlo in glasilke. Težo, ki jo povzroči težava, ki jo obraz ne zna spustiti na plano. Besede, ki jih ne zna izkričati in psovke, ki ostajajo skrite za to zakrčeno fasado. In včasih tako dolgo stiska obraz svoja usta in grize problem, da na ličnicah stalno poskakuje tista izboklina, ki je ne moremo spregledati, tako dolgo ga valja po ustih, da že pozabi , kaj je v resnici težava. Kje pa! Že zdavnaj je zbledela in se na pol pozabljena umaknila v ozadje. Ostala je le zamera, od daleč priklicane slutnje in s predsodki pomešane zmedene misli samopomilovanja. Ostalo je le grizenje ličnic in srepo bolščanje v druge, prijazne in mile obraze.
Ko je skočil na ulico in začel svoj dan, zgoden in dolg, siten in beden, je srečal druge obraze. Z njih ni razbral, kaj imajo za sabo. Streljali so svoje poglede in hiteli za nosom, ki jim je pripadal. Nekateri so švigali z očmi, kot da so dneva veseli in da jim je hitrica, ki jo lovijo v veselje . Drugi so hiteli preko cest in po tratoarjih , kot bi obupavali nad tem tempom, kot bi že zamudili svoje cilje in bi samo še upali, da bodo vsaj nekaj še ulovili za rep. Kot bi upali, da zamude ne bodo imele posledic. Da ne bo nek drug obraz , besen in vzvišen kričal zaradi tega na njih. Od blizu , da bi čutil, kako smrdi sapa iz kričečega gobca.
In pribrzel je med vzvišene soobraze! V enako slabem stanju , kot se je odpravil na pot. Z njimi je trčil takoj za vrati. Bili so tam očitno dovolj pred njimi, da so si nadeli svoje službene oblike. Visoko so dvignili svoje obrvi in pomembnost so obesili na svoja nagubana čela. Bili so po svoje trpeči ti obrazi. V nenaravne položaje so napenjali mišice. Druge izglede so morali kazati, kot bi po naravi pripadali lastnikom izza njih. A kaj drugega niso znali in si niso upali privoščiti. Morali so napeti vse sile in igrati naporno vlogo. Naporno zase in za vse utrujene in ponižne okoli njih. Spraševal se je naš obraz , ali se znajo zvečer v zavetju svojih zidov spremeniti nazaj sami vase, ali znajo sprostiti ta krč in se razlesti nazaj .
Ali znajo popustiti svoje boleče kite in se odpočiti za jutrišnji dan?
Kot obraz starke, ki kleklja ob oknu in zastane za trenutek . Dogodek na ulici, prepir dveh sitnih obrazov starih sosed zmoti rutino in prsti obstanejo v položaju, ki le možgani v ozadju rutinsko in nezavedno vedo, kako je nastal in kam se mora spet premakniti. In obraz špega med zavesami in pozabi na sebe. Potopi se v dogajanje, mišice popustijo in upadejo. Ne slišijo in ne vidijo tistega kar gledajo, le utrujeno gledajo dogodek, ki je tak kot je bil včeraj in ki ne bo prihodnjič kaj prida drugačen.
In bogve kaj zmoti starikav obraz. Hrup stroja ali lajež potepene živali prekine prepirljivce. Takrat se betežen obraz zave in čisto drug skoči na plano, se otrese in začne delovati. Začne gledati in začne slišati.
Naš obraz pa s svojo grenkobo preživlja svoj dan. Na licih mu utripa izboklina. Sam si ne more pomagati . Ne, tega ne zna. Zvečer leže ravno tak kot se je dvignil pred dnevom ur. Pekoča bolečina je ostala in še zrasla z dnevom. V temo se je pogreznil in zaprl utrujene oči. Spanca mu zavest v ozadju noče poslati.
In bolšči nekam v temo in sprašuje . Sprašuje kako in sprašuje zakaj……
…in odgovor odmeva nazaj iz ničesar:
»Spet nisi pogledal težavam v obraz!!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Maškarada

16.03.2013 · 17 komentarjev

Ko meljem te svoje kovače, šlosarje, kmete in knape in ko to počnem že zares kar dolgo časa, me je mogoče kdo tudi že malo sit. Mogoče je kdo tudi dobil vtis, da se mi nič, kar ni težko, garaško, fizično delo, nič kar se ne dela z umazanimi rokami in prešvicanim hrbtom, ne zdi vredno besede. Enkrat sem celo izpostavil svojo šlosersko diplomsko nalogo, ki sem jo izdelal iz kosa železa in takrat sem poudaril, da sem zadevo naredil čisto sam.
No, tisti zapis je bil bolj namenjen tistim, ki so sicer dosegli neprimerljivo višji nivo izobrazbe in so za piko na i vsemu svojemu znanju izdelovali magistrske in dohtarske disertacije. Vendar pa tega niso naredili sami. Ampak to je že druga zgodba!
Predvsem zlahka trdim, da nimam ozkih pogledov na to kaj je delo in kaj ni. Delo, vredno spoštovanja in občudovanja je lahko še marsikaj drugega, kot spiljen in skovan kos železa. V teh časih je rezultat dela lahko ideja, program, slika ali pesem. Predavanje ali predstava. Proces ali projekt! Spisek je dolg in predolg za takšen zapis. Vendar pa, nekje se spisek tudi konča. In če bi mene vprašali, kje se konča delo, bi vam mogoče odvrnil, da tam, kjer se začne spakovanje!! Ja, lejte, takšen rezultat mi je dalo moje razmišljanje.
Ko govorimo o sprenevedanju, blefiranju, maškaradi, lahko kar mirno zaobidemo razne karnevale, tudi tiste najbolj znane, recimo Benetke ali Rio!
Muči me nekaj čisto drugačnega. Še ni tako dolgo tega, kar smo lahko na teveju spremljali prenos iz Velike Britanije. Šlo je za rojstni dan njihove kraljice. Mislim, res, kadar pa tisto zagledam, tipe, ki na škrlatnih blazinicah prenašajo kronice in ogrlice, klanjajoče se podanike v livrejah ali v oranžnih špichozah, ki v do potankosti izdelanih ritualih igrajo v šovu, ki naj zanj ves svet misli, da je najbolj resna in pomembna stvar. Eej takrat mi pa gredo mravljinci po hrbtu. Pa če že razumemo aristokrate in tudi njihove verujoče podložnike, saj je to del njihovega življenja in obstoja, prava slabost me obide, ko vidim občinstvo. Bizarno procesijo je v London odšlo gledat nekaj milijonov ljudi. Tja gor so nesli nekajkrat toliko milijonov funtov, ki so jih pozneje stresli v že tako polno zakladnico, ki so jo v svoji zgodovini nafilali s plenjenjem dobršnega dela ostalega sveta.
Zelo podobne občutke imam, ko gledam škofe, kardinale in monsignorje, ki prenašajo svoje podobice in to počnejo z vsemi latinskimi ilustracijami po protokolu, ki datira v bogve katero davno stoletje. Ko so pred časom »umestili« v cerkveno hierarhijo nekega našega škofa, sem gledal dobršen del rituala. Ta je poleg celega kupa odlomkov iz neke stare knjige vseboval tudi bogve na kakšen način simbolično umivanje nog svojim podrejenim duhovnikom. Še predstavljam si ne, kaj vse so počeli majstri, ko so na tron postavili samega papeža. Pa spet nisem ravno toliko zgrožen nad samimi cerkvenimi postopki. Ne, pač pa sem videl tudi trg svetega Petra. Poln je bil do zadnjega kotička. Navijaštvo, evforija, fanatizem. Mladi ljudje, ki so skandirali »Hočemo papeža!!!« Spet mravljinci, spet slabost.
Najslabša vrsta maškarade pa se mi zdi vojaška parada. Armada brezhibno izvežbanih, do zadnjega gumba in nitke enako opremljenih soldatov, ki s svojim grmečim strumnim korakom kažejo svojo moč in zanos. Za njimi tanki, ki so jim v cev vtaknili državne zastave, kot da bi šlo za najbolj miroljubne stroje, ne pa za smrtonosne, na gosenice montirane truge. In potem še najbolj fascinantni eksponati. Ogromni kamioni ki prevažajo dvanajst metrske rakete, ki imajo v svojih konicah bogve kateri kemijski element. Seveda vem, da imajo takšne predstave predvsem politično težo in namen kazanja mišic, vendar spet so tam ljudje. Navdušeni, ganjeni, evforični. Pa tudi te bi še razumel. Če so državljani Severne Koreje, ampak podobne navdušence ali pa vsaj ljudi, ki razumevajoče in odobravajoče spremljajo takšne stvari zlahka srečam veliko bliže.
No, in tako, ko opazujem to vsesplošno, po celem svetu razpaseno maškarado, se sprašujem: A ni fajn, da živim v državi, kjer nimamo kraljev v temno rdečih plaščih z belimi krznenimi ovratniki, v deželi kjer ne vladajo škofje s svojimi strogimi zakoni zapisanimi, kakopak v latinskem jeziku? A ni fajn, da na vrhu ni napihnjenih generalov, ki bi mahali s svojimi rori!?

Saj že sama logika pove, da smo od vseh teh vsaj simbolično stoletja spredaj. Naši velikaši, ki jim ta naziv niti ne pristoji kaj prida, so normalno oblečeni , sodobno izobraženi, po domače govoreči ljudje. Spoznajo se na ekonomijo in kompletno humanistiko preteklih rodov z vsemi napakami človeštva vred, imajo vsajeno globoko v celicah svojih možganov. Obvladajo komunikacijo in politično spretnost. Vedo vse o etiki in morali. Z vsem tem in s pravom in pravico, ki je zapisana v temeljnih bukvah, bo pa ja šlo …..

…sem razmišljal. Potem pa sem se ustavil, si malo oddahnil od svojih globokih ugotovitev, se zleknil na kavč in prižgal TV. Tam pa, ne boste verjeli, že takoj prvi, ki se je pojavil … dvorni norček. In to naše gore list!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Rutina

10.03.2013 · 3 komentarjev

Ko vstanem tako, kako bi rekel, pozno! Prepozno! Osupljivo kasno! Nekaj od tega že! Takrat me to niti malo ne preseneti. Mogoče me spravi v slabo voljo ali celo v jezo, preseneti me pa ne. Če se takoj po projektu »vstajanje« zvalim pred računalnik in hitim vklapljati škatlo, tudi to ni nič posebnega. Ko se windovsi na moji predpotopni napravi nalagajo in v mučnih minutah turobnega čakanja zamešam eno pasjanso, me tudi to niti malo ne čudi. Verjetno ste ugotovili, da takoj za tem sledi preverjanje pošte in vsega kar je novega na blogih in še na fejsbuku, če je treba. Ustaljeno zaporedje, rutina, predvsem pa nič presenetljivega.
Včasih me kdo opomni, da sem kakšen teden jako neaktiven pri svojem pisanju. Seveda je takšno opozorilo dokaj nepotrebno, saj sam točno vem, kdaj me preplavlja milijon navdihov in kdaj ni niti enega na spregled. Me pa, ko že ravno sedim pred računalniškim ekranom, glede blogarije muči še nekaj. Mučijo me tipi, ki zanje sicer ne vem ali vstajajo osupljivo pozno in ali za zajtrk zamešajo karte, vem pa zelo natančno, kaj bodo napisali in nalepili na ta strašno pomemben del spletnega neba.
V bistvu glede na dogajanje, na novice, na dogodke okoli nas niti ni treba pretirano čekirati, kakšne objave preplavljajo splet. Nasprotno, zelo jasno je o čem bodo pisali. Še več! Celo stavke, ki bodo z njimi modro analizirali situacijo, so nam že vnaprej znano. Če se slučajno premešajo stranke v parlamentu, takrat je zelo jasno, kakšne objave bodo zasule splet. Če umre legenda slovenskega novinarstva, se točno ve kdo in kako bo tekmoval, da bi le prvi objavil svojo zgodbico o tem. Če se dogaja ne vem katera že slovenska vstaja, tudi ne boste veliko falili, če boste od teh člankov pogledali samo slike. Da ne govorim o tem, da se vam na dan žena ne splača objavljati kakšne svoje zelo uspele pesmi, zgodbe, fotke ali slike. Sto ljudi bo takrat s svojim AFŽ-jevskim člankom povozilo vašo stvaritev.
Vendar pa tokrat, ne glede na to, da se mi to do amena zrutinirano in enolično stanje zdi že močno ubijajoče, sploh nimam namena kritizirati in jamrati zaradi česarkoli v zvezi s pisanjem na spletu. Gre bolj za nekaj drugega. Gre za našo neznansko predvidljivost. Gre za to, da je čisto popolnoma, že vnaprej jasno kaj bomo razmišljali in povedali. Pa ne le tistih nekaj, ki zgubljamo čas s tem, da svoje misli tudi zapišemo in se ob tem počutimo pametnejši od nekaterih drugih. Ne, ta predvidljiva neoriginalnost se nam je tako močno vsadila pod kožo, da je postala del nas. V svoji brezidejnosti smo postali del statistike in del vnaprej izračunanih dogodkov. Komfortno smo se prepustili temu stanju, hvaleč ob tem veličine, ki so uspele nekako v naše možgane vsaditi zavest, da je karkoli kar se dogaja tudi rezultat našega razmišljanja.
Ko je postala naša politična scena nekako napeta in smo začeli protestirati na ulicah, poleg tega pa smo imeli za vse še dokaj evidentnega krivca, so naši politiki modro ukrepali. Lahko bi sicer zdaj navedli nekaj stvari, ki so se v minulih mesecih zgodile, od afer, odstopov, nezaupnic in podobne šare, lahko pa tudi vse skupaj skrajšamo in na skupni imenovalec zreducirano povemo, da so vsi skupaj malo pomešali drek. S tem so gospoda lepo, kot so tudi kakopak planirali, v neprijaznem času malo umirili žogico. Narodu, ki resnici na ljubo, že itak nismo zelo natančno vedeli kaj bi na tistih naših demonstracijah želeli povedati, so dali nekakšen blagodejen občutek, da smo nekaj dosegli. Resda ta »uspeh« nima nobenega oprimka. Nobenega rezultata. Popolnoma nič se ni zgodilo razen mešanja stolčkov, ki že ob samem menjavanju kažejo veliko možnost, da se bodo po nekem času zelo verjetno lahko postavili nazaj v prejšnji red!

»Pa saj bodo volitve!« je glavni argument prepričancev, ki mi ga servirajo ob teh mojih neprijaznih ugotovitvah. Ja, vidite, tistih se šele bojim. Ob vseh mahinacijah, ki jih opazujem in ki zgledajo tako zelo nepreračunljive, tako zelo spontane in vsekakor posledica globokega in poštenega razmišljanja ljudi, ki se derejo kako zelo potrebujemo spremembe, me je kar groza še ene demokratične dobrine, ki smo si jo predčasno priborili. In takrat se bo pojavilo nekaj novih obrazov. Politiki, mediji bodo z roko v roki poskrbeli, da nam jih bodo v nekaj iz novih akterjev, polnih idej spremenili v čudake in barabine, ki nas želijo samo in nič drugega kot prinesti okoli.
In mi bomo šli obkrožati. Preizkušene, ustaljene. In poskrbeli bomo, da bodo tatovi imeli 51 in tisti, ki držijo žakelj 49 procentov naših modrih glasov. Ali pa obratno. Saj ni važno!

In še vedno bom nejevoljno pogledoval na uro, ko bom vstal osupljivo alikakože pozno. Sam sebe bom žalosten, ko bom takrat, ko bi tisti dan že moral spremeniti malo sveta, šele zamešal karte. Da se windowsi postavijo pokonci. Da prečekiram, kako je vse ravno tako, kot vsak dan!

  • Share/Bookmark

Tagi: Politična modrost

Jutri pa naprej

3.03.2013 · 14 komentarjev

Vse se je umirilo. Niti sapa več ne potegne okoli vogala. Še mraz je pobegnil in nerad priznal poraz puhasti odeji. Prostora je naenkrat vsepovsod obilo. Večina življenja je zapustila obrobje. Selitev v središče je pustila za sabo vso nepotrebno mirnost, svet brez pretresov, brez definirane resnice.

Tam obstanejo bolečine. Ljudje niso več lačni. Njihova beda za nekaj ur izgine. Želodci ne krulijo in obubožana mama zaradi prošenj anemične, shujšane, raztrgane dece, nima psihičnih težav. Skupaj z otročaji, svojimi vlažnimi garažama, skupaj s svojo bedno zgodbo in tistim, ki je te usode kriv, poniknejo nekam v senco. Tam zadaj zdaj čakajo, da spet pride njih čas.

Še mrtvec nima v teh krajih posebnih izgledov. Počakati bo moral, da se svet prevesi nazaj v svoj tok. Počakale bodo bombe, z eksplozivom oviti fantje v transu, huda bitka za življenje in smrt bo izgubila dih za nekaj minut. Ne bo se treba več braniti in napadalec ne bo pritiskal, čeprav si še pred uro ni mogel privoščiti, da bi popustil milimeter ali dva. Cevi se povesijo in meter stran od minskega polja, si možje v blaženi mirnosti natočijo v skodelo svoj večerni čaj.

Nikjer ljudi brez dela. Nikjer opeharjenih za svoja desetletja. Okoli opuščenih hal se še vetru ne ljubi izgubljati časa in z razbitih oken snemati dolge štrene pajčevin. Nikjer ni tistih, ki so žulje generacij pobasali v malhe in jih odnesli na svoje rajske otoke. Brez sledu so odšli vonji njihovih hrumečih dizlov in cvileče jadikovanje drobnih iz zamaščenih plavih rokavov žugajočih pesti.

Ne vidim politika z mrkim pogledom in nikjer novih obrazov, ki zrejo naprej. Ni poraženih in ni tistih, ki se trkajo po prsih junaških. Nikjer nobenega! Nikjer niti glasu!

Bolečina, otroški živžav, skrb in katastrofa. Smrt na bojnem polju, radost in optimizem v skupini mladih. Še vreme in naravni pojav sta stopila svoje korake nazaj. Prepustil je prostor dežurnemu klovnu. Ta bo poskusil po scenariju delati svoje grimase. Producent v ozadju bo vedel, da tam ni kritičnih ljudi. Tam so samo obsedeli, čakajoči.

In zanje je že vse v pripravi. Nove slike, nove solze. Novi ritem in novi podatki. Vse znova, vedno na isti način. Skupaj z navodili kako čakajočim na novo življenje vse to projicirati, vsaditi v njihova lačna čutila. Kako to storiti tako, da se bodo zavedeli resnice, logike in sebe!

Danes pa nič. Danes je nedelja, zvečer!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki