Prejšnji teden sem objavil starejšo zgodbico o sestanku s svojim menedžerjem. Danes je objavljena tudi v idrijskih novicah. Pričakoval sem, da me bo kdo dregnil, da to ni novo in da se ponavljam pa nič! No, saj če pomislim malo drugače, nekateri na teh blogih gonijo že nekaj let popolnoma in samo eno in isto pa so pri tem početju strašno pametni. Glede na to, da je bila štorija očitno dobro sprejeta, bom objavil še eno iz istega sklopa. Govori o tem, kako se z veljavo in močjo spremeni odnos ljudi do človeka. Kako je ob vsem obilju lahko prikrajšan za zelo elementarne stvari. Kot je na primer iskrenost in … resnica. :)

Pa še to! Nekateri ljudje si zelo težko predstavljajo, da se nekomu v glavi porajajo fiktivne zgodbe. Kakšen od takih me potem za šankom nejeverno sprašuje … čak mal, pa a je blo to res ?! No, če malo resneje premislimo je pa ja jasno za kaj gre. Kar pa spet ne pomeni, da kaj od tega ne bi bilo RESNICA!!

MED ISKRENIMI LJUDMI

Moji obiski pri glavnem menedžerju že nekaj časa niso bili kakšna posebna novost. No, ne da bi ga prav pogosto obiskoval, ampak tolikokrat pa že, da tajnice niso gledale začudeno, ko sem vkorakal v svojih zamazanih cotah v svetle kanclije. Pri mojih prvih obiskih, so me babnice gledale, kot da bi treščil mednje afganistanski upornik ali kakšen podoben čudak. Zdaj pa so me le prijazno pozdravile. Vedele so, da sva se z menedžerjem zagotovo že sama dogovorila, da se dobiva.

Tega pa seveda ni vedel nihče razen naju, da sem tokrat jaz zahteval sestanek in tudi to jim ni bilo znano, da sem pošteno razkurjen. Mislim, počutil sem se, kot da so mi nekatere stvari pa res prišle do vrha. S takšnimi mislimi in pripravljen na debato v takšnem stilu sem tudi planil pred gospoda. Prvi trenutek je malo zavrlo mojo ihto, ko sem ga zagledal. V svojem ogromnem naslonjaču je čemel ves nekako potlačen, mrk in otožen. Zgledal je,kot da bi bil ravnokar pri njem že nekdo, podobno jezen kot sem bil sam.

Vendar pa nisem dovolil, da bi se pomiril. Preveč problemov se je nabralo. Preveč stvari je ubralo napačno, brezciljno pot. Preveč ljudem se je dogajala krivica in preveč nesmislov je bilo krivo za to neljubo dogajanje.

»Jebemti boga!« sem vzrojil » ta tvoja firma …..!«

Nekako me je prekinil! Spretno. Porkaduš, vedno sem se spraševal, kako so se to naučili. Brez težav, brez glasnega govorjenja, samo s pomenljivo, drobno kretnjo je v trenutku prevzel nit ….

»Počakaj malo, Dare … « je mirno in prijazno pomiril mojo zaletavost.
»Počakaj! Naj ti povem nekaj stvari! »

Razorožil me je vsaj za trenutek in mirno sem mu prisluhnil. Verjetno tudi zato, ker je mož zvenel žalostno in utrujeno. Zvenel je tako, da mi srce ni dalo, da bi še naprej rogovilil. Olika mi je velevala tako, nenazadnje pa tudi moja presenečena zvedavost.

»Verjetno veš, da sem tukaj že mnogo let. Firmo sem zgradil iz majhne delavnice. Gradil sem po svojih najboljših močeh, vse svoje znanje sem vključil v to zgodbo in vedno, pa ne glede na to, da je tebi izgledalo včasih drugače, sem se vedno trudil biti pošten. In kolegijalen do svoje ekipe, do svojih podrejenih. Takrat je bilo marsikaj novo, tako za nas, kot tudi za vse vas dol spodaj. Zadeve so hitro rasle. Se spreminjale. Nekateri so stvari razumeli, nekateri pa pač ne. In nekateri jim že v začetku niso bili niti približno dorasli.«

»Hotel sem ti samo povedati, da je vse skupaj …. !« in spet je ponovil tisto zadevo s kretnjo in me utišal ter nadaljeval.

»Takrat enkrat sem moral narediti totalen kraval. Hodili so k meni z nekimi težavami. Pa to ne gre! Pa to ni v redu. Pa tega ne zmoremo. Konec! Dovolj! Moral sem narediti rez. Odpustil sem dva direktorja in dva ali tri degradiral in zamenjal. Ostalim sem pojasnil, da potrebujem ljudi, ki mi ne prinašajo problemov ampak rešitve zanje. Res oster rez je bil to!
In potem se je začelo. Nekaj zgodbe poznaš, vsega pa seveda ne. Poglej te papirje, poglej te statistike, poglej kaj visi po stenah.«

»Ampak …! » sem se spet neuspešno poskusil vtakniti v njegov samogovor.

In potem sem si ogledal tiste reči. Vsi kazalci so šli samo navzgor. Vse je kazalo samo zgodbe o uspehu. Graf nad njegovo glavo, je s širokim rdečim trakom risal strm, komaj malo stopničast napredek na vseh področjih. Na steni so visela priznanja in potrditve, da so njegovi fabriki podelili certifikate in standarde na vseh mogočih, tehnoloških, varnostnih in celo ekoloških zadevah. Tam je viselo priznanje za menedžerja leta in še cel kup stvari, ki nisem prav dobro vedel kaj pomenijo.

»Take stvari mi od takrat nosijo moji ljudje!« je takrat hripavo rekel. Nikoli in nikdar nihče ne pride skozi ta vrata z zares slabo informacijo. Tukaj je prostor, kjer se smehljamo in si čestitamo. Tukaj odpiramo penino in nazdravljamo še novim uspehom.

Nekaj trenutkov sem nemo gledal gospoda in se spraševal o čem pravzaprav govori. Kako je ves ta blišč sploh povezan z njegovo potrtostjo. Zakaj je kljub vsemu ves ubog in pobit. Takrat sem izkoristil presledek in tišino ter napadel.

»Jaz v glavnem sem ti prišel povedat, da je ta tvoja firma čisto popolnoma v kurcu, jebemtiboga!«

Seveda sem pričakoval nejevoljno reakcijo. Pa nič! Najbolj otožno prijazen nasmeh se je narisal na njegovem obrazu. Pokimal je čisto na drobno in stavil bi, da so se mu v očeh nabirale solze. Vstal je iz svojega udobnega sedeža in še enkrat na lahno pokimal. Kot bi želel reči »Ja, Dare. Ja! Vem!«

Tedaj je stopil proti meni, me še enkrat pogledal.

In takrat me je objel.

Kot sina!

  • Share/Bookmark

7 odgovorov v “Med iskrenimi ljudmi”

  1. JanezJ pravi:

    Porkaflek lipa zelo

  2. miri pravi:

    Kaj,če niso tiste grafe po beljenju obrnili na prvotno stran?

  3. miri pravi:

    Popravljam
    Kaj,če niso tiste grafe po beljenju obesili na napačno stran?

  4. mijau pravi:

    Mislim, da so grafe tako priredili, da ne bi bili degradirani.

  5. daredare pravi:

    @JanezJ, hvala!

    @Miri, to bo to. Malarji! Al pa čistilke. Baba sname, obriše prah, kaj potem ve kako je prav in kako narobe!!

    @Mijau, tako ja bi znalo biti. Če so hoteli svoje osebne grafe obdržati čimdlje v dobri kondiciji, so morali za tiste šefove spodobno skrbet.

  6. Irena Cigale pravi:

    Ja, kaj pa se skriva za tistim mrkim šefovim pogledom? Mar v resnici ni tako poln sebe, da se ne bi zavedal tudi svojih napak?

  7. daredare pravi:

    Mislim, da je počasi tudi njemu malo kapnilo :) !

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !