dare.likar@siol.net

Arhiv za Februar 2013

Povprečen

21.02.2013 · 18 komentarjev

Prav nič težko mi ni občudovati, ceniti, odobravati dosežkov drugih ljudi, njihovih sposobnosti, njihovih izjemnih uspehov ali pa tudi stvari, ki jih počnejo vsak dan. Tudi nisem pristaš kakšne hude diskriminacije glede tega. Mogoče bi bilo bolje reči, da nimam izdelanih nekih posebnih prioritet, kaj naj bi bil uspeh in kaj ne. Čisto lahko se zgodi, da se ne morem odločiti kaj je v resnici večji uspeh, rekord šampionskega športnika ali umetniško delo znanega ustvarjalca. Včasih grem pri tem še dlje in se trudim imeti spoštljiv odnos do marsikoga, ki dela stvari, ki na splošno pri ljudeh »moje vrste« niso na ne vem kako dobrem glasu, sam pa vem, da stvari niso tako enostavne in da so ti ljudje izpostavljeni velikim pritiskom in da delajo z velikim tempom. Posebno mesto dajem takšnim, ki za svoje delo znajo tudi odgovarjati in, ki to odgovornost sprejemajo in se tudi obnašajo v skladu z njo.

Cenim tiste, ki znajo voditi ljudi, seveda če imajo za kaj takšnega dovolj znanja in občutka. Ne boste verjeli, ampak veliko mero spoštovanja so deležni pri meni tudi (sposobni) direktorji in celo menedžerji, ki peljejo voz v vsakih, tudi v teh, tako težkih časih. Celo politiki … ne, to ne bo šlo … to mi ne gre z jezika. Ampak se pa rad malo ustavim kadar množica vzklika in zahteva glave in si priznam, da ne vem vsega, da ne poznam vseh možnosti, ki jih ima ta človek in njegove besede, njegov nastop in njegovi nameni mi takoj izgledajo malo drugače.

No, vsekakor nimam težav s tem, da priznam, da so okoli mene tudi izjemni, posebni, nadpovprečni ljudje. Je pa ravno tukaj tisto, kar pa me včasih in mogoče še posebno v teh časih, nekoliko moti. Postajam nezadovoljen s tem kakšen odnos imajo nekateri ljudje do mene in meni podobnih modelov. Jaz sem namreč, ponižno priznam svojo nedvomno krivdo, tak, kako bi rekel …. povprečen!

Tukaj bi sicer želel omeniti tudi kriterije, ki ločijo ljudi na izjemne, povprečne in tiste nesrečnike, ki niso pa res za nikamor. Teh kriterijev je cel kup in se nekoliko menjujejo, prepletajo in mešajo. Nekateri bolj pripadajo enim časom, drugi spet drugim. Tako lahko ljudi razdelimo, oziroma se sami razdelijo glede na fizično, telesno moč in dimenzije. To je sicer nekoliko primitiven način ampak v nekaterih okoljih še vedno deluje.
Bolj pameten, normalen, se večini zdi, kriterij inteligence. Tako da bolj pametni pridejo na vrh in v življenju dosežejo več.
Nekako prevladujoč bi bil seveda kriterij imetja. Tako ljudje z bogastvom gradijo svoj vzvišeni položaj in si kupujejo moč, še množijo svoje bogastvo in tako dalje brez konca in meje.

Vsa ta merila imajo eno skupno lastnost. Tistim, ki se po teh kriterijih dvignejo nad druge, se zdijo zelo v redu, pošteni in pravilni, tistim, ki ostanejo na dnu pa niti malo. Pa ne želim biti ciničen. Kvečjemu nekako samokritičen. Poglejmo na primer sami sebe. Zelo pogosto s podobnimi metri razvrščamo soljudi in nimamo občutka, da komu delamo krivico. Če smo na primer sami marljivi in delavni, se nam zdi zelo primerno, da znanec, ki poležava ali brezciljno blodi okoli, nima ničesar in mora žicati pred trgovskim centrom, da lahko preživi. Niti slučajno nam ne pade na pamet, da ga narava ni obdarila z energijo, da nima moči, da bi se motiviral. Nič takega. Pa je, verjemite, po njegovem ta sistem daleč od tega, da bi bil fer!

Zelo osebno poznam tipa, ki ne zna biti sistematičen. Ne more si zabeležiti, kaj šele zapomniti datumov in opravil. Potem recimo zamoči z oddajo vloge za otroški dodatek in je ob par sto evrov, prijateljem in sodelavcem pa se niti malo ne zdi, da je kaj narobe s tem. Se bo že navadil, zmeda zgubasta!! Ga bo že izučilo!
Nič se ne bo navadil. Po kriteriju redu, številk in zaporedij bo ostal nekje zadaj. In zdelo se mu bo, bog ve če ne upravičeno, zelo nepošteno.

Aja, glede nas povprečnežev. Želel sem namigniti, da ta status sprejemam brez hudih in turobnih misli. Občutek imam celo, da vse posledice jemljem nekako v zakup. Tako nižji standard, kot tudi manjšo veljavo od zgoraj omenjenih veličin. Ampak problem nastaja, ko se ravno zaradi te moje lastnosti pa le preveč spravijo name oziroma na nas. Dopovedujejo mi, hladno in brezčutno, kakšni so kriteriji in predvsem to, da sem si vsega skupaj lepo sam kriv. Za ilustracijo zelo pogosto kažejo izjemne, se pravi ne povprečne, ljudi. Pred kamere vlačijo uspešne športnike, podjetnike, umetnike in podobne tiče, ki jim je v življenju, to posebej poudarjajo, uspelo. In takrat ne pozabijo povedati tistega stavka: «A vidite, da se da!!!«

In kaj naj zdaj naredim. Ali naj ob zmagi Tine Maze v super g-ju, sam na vsak način pri svojih letih poskusim zmagati Kitcbilski smuk!? Ali naj ob izjemnemu izumu mladega inženirja poiščem vsaj majhno sled Nikole Tesle v svojih celicah! Ali naj ob uspešnemu prodoru mladega menedžerja na svetovni trg, še sam na hitro s svojim strašnim kapitalom ustanovim podjetje in podružnico v Šanghaju.

Ne, ne bo šlo! Nisem športnik, posebno ne vrhunski, nisem izumitelj in podjeten nisem veliko bolj od klošarja, ki žica pred mega marketom. Vendar pa nekaj govori tudi, vsaj na nek način, v prid povprečnosti. Ne glede namreč kako se bo stvar odvijala, ne glede na to, koliko ljudi bo izumljalo, lovilo rekorde ali ustanavljalo podjetja, ne glede na vse to, nas bo vedno veliko. Ogromno. Daleč največ od vseh.

In ponavljam, malo preveč ste se spravili name. Pri vsej vaši pameti in moči. Pri vseh kriterijih, ki so vam v prid. pri vsej vaši vzvišenosti ste malo zapretiravali. Predlagam vam, da se malo zamislite. Predlagam vam, da malo vklopite razmišljanje in previdnost. Kot sem omenil, veliko nas je. In čeprav smo takšni kot smo, imamo po neki logiki vsi skupaj kar veliko moči. Nadpovprečno veliko!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

VZPOREDNO

15.02.2013 · 29 komentarjev

Zelo dolgo časa sem potreboval, da sem si upal kaj malega pomodrovati o politiki. Pa tudi po tem velikem majhnem koraku sem slejkoprej nad svojo polit-analizo bolj razočaran kot ne. Posebno če primerjam svojo sliko s tisto, ki mi jo izrišejo tapravi vedeži na teh straneh, moram vedno znova ugotavljati, da se nikoli ne sklada ne z eno ne z drugo črno belo varianto. Vedno zabluzim z neko sivino, ki jo slutim vmes. Ali še bolje rečeno, vzporedno s skrajnimi odtenki.

Podoba, ki se je v teh časih izrisala mi tudi ne gre povsem v račun. Pa bi bilo enostavno. Lejte, imamo enega satansko pokvarjenega modela, sto butastih politikov, tri tajkune in nekako milijon devetsto devetindevetdeset tavžent opeharjenih siromakov. A da pretiravam!? Ja, lahko da, ampak to jaz razberem iz modrih analiz. Obglavimo satana, napodimo politike in razlastimo pohlepno trojico in eko. Svet bo lep.
Jaz pa sem nekako prepričan, da je vzporedno s tem enostavnim svetom še eden, bolj zagoneten in kaotičen. Seveda si ne upam tukaj napisati ničesar v prid J.Janši. Pa si tega tudi ne želim. Konec koncev je tip res zoprn pa še ozmerjal me je in to že dvakrat. Vendar mi je pa padlo v uho, da je enkrat v najbolj intenzivnem zagonu svojih krutih reform omenil visokošolske profesorje in dohtarje. Pa niti ne tistih dohtarjev, ki dnevno operirajo ljudi in ne tistih prfoksov, ki na gimnazijah cepajo sedemurne šihte. Ne, govora je bilo o tistih, po najvišjih ustanovah tavajočih ostarelih eminencah, ki jih kdaj omeni Brecelj ali pa kakšen drug pogumen zdravnik, ki mu v prispevku zameglijo faco, da ga nihče ne spozna. Govora je bilo tudi o tem, da bodo morali predavatelji na faksih po novem predavati pet namesto tri ure tedensko. Marička, so se dvignili in se zgražali nad to neevropsko protikulturno in barbarsko gonjo!! Jaz seveda iz prve roke o tem ne morem eksplicitno trditi ničesar. Lahko si ustvarjam samo sliko iz podatkov, ki mi jih povejo študentje ali pa že omenjeni redki pogumni odpadniki, ki pa jih itak skoraj nihče ne posluša. Lahko se tudi vprašam, kaj pomeni to kar pravi Lahovnik, Pličanič, Šušteršič, Virant …itd. itd , ko se jim zaradi tega ali onega izteka državna funkcija: «Saj me itak čaka služba na fakulteti!!«
In še cel kup vprašanj se mi poraja okoli tega tako ogroženega »srednjega« razreda, ki jim je SCT ob prostih sobotah s svojim materialom in svojimi delavci gradil bajte in ki so jim banke dajale lepa posojila. Pa njihovi žlahti, pa žlahti od žlahte, pa … no, kar nekaj ljudi, ki začuda ne bi radi, da se v naših krajih kaj bistvenega
Spremeni!

Ja, zabluzil, ja, saj vem. Želel sem govoriti o vzporednem dogajanju. To je tisto, ki se v miru odvija v času, ko nas zamotijo z nečem, kar se nam zdi strašansko pomembno in zato logično, vse ostalo nevredno naše pozornosti. Velikokrat sem že omenjal sindikalno gibanje. Zame zelo negativen pojav, ki je kot pijana paravojaška enota po bitki prišla pokrast delavcem še tisto malo, kar jim je ostalo. Ti tipi so majstri vzporednosti. Gredo na pogajanja in nam v mesec dni dolgem kreganju in boju zapravijo dodatke na delovno dobo, napredovanja, povišanje minimalca in tri dni dopusta potem pa pridejo iz ringa razmršeni, zdelani in neprespani a z zmagovitim izrazom na frisu:« Ohranili smo prevoz in malico!« Svoj dosežek podkrepijo z visoko dvignjeno pestjo in svetlim pogledom!«
Ko pozneje nek novinar pa le povpraša še delodajalca, kako da so popustili pri tako pomembnih stvareh, nas le ta preseneti s svojo osuplostjo in besedami:« Malica? Saj o tem se pa sploh nismo pogajali!!«

Kraljevski primer vzporednega dogajanja je pokojninska reforma. Deci, ki skrbijo za to, da bo svet zame pravičen, so ves svoj navidezni boj usmerili v to, da mi ne bi bilo treba delati več časa. Večkrat sem že omenil, da se mi ravno to ne zdi največji problem. Poleg tega se mi zdi, glede na statistiko, podaljšano življensko dobo itd. tudi logično, da se kaj spremeni v tej smeri. Kdaj je zgledalo, da bom moral zaradi svojega mnenja celo bežati pred kakim zgaranim jeznežem. Vendar je moje mnenje glede let zadnje čase kvečjemu še bolj trdno. Pa ne glede na Semoličevo trobljenje o zgaranosti delavcev in podobnih stvareh. Videl sem namreč par izračunov povprečij let za odmero pokojnine. To kar so nam s temi penzijami naredili, to je milo rečeno katastrofa. Ljudje, ki zdaj odhajajo v penzijo in so imeli celo življenje delavsko, se pravi usrano plačo, imajo sicer večino odmerjeno iz svojih prvih oziroma bolj zgodnjih osemnajst let. Zadnja leta pa so ti povprečki tako bedni, da si stvari ne predstavljam več. Štiristo in nekaj evrov. Od tega pa za penzijo nekako 75%!! In vse, tako število najboljših let, kot koeficienti, kot vse ostalo se je v miru, brez ugovora, brez zadržkov sprejemalo v ozadju, vzporedno z razvpitim problemom. Leto ali dve več!!! Ali upate staviti z mano, da čez deset let noben delavec, če bo kolikortoliko zdrav, ne bo hotel, želel, mogel v penzijo, ko bo za to izpolnil osnovne pogoje!?? In kot otroški prdec bo izzvenel v prazno edini problem, ki se nam je v tem času zdel pomemben!!

O takšnem twilight zone dogajanju bi seveda lahko pisal v nedogled. Pa ne bom. Že tako me bo kakšen od najeminentnejših komentatorjev zabil s pripombo, da takšnih črev pa že ne bo bral. Itak pa bi lahko že v štartu omenil mejo med Hrvaško in Slovenijo. Že samo po sebi je jasno, da je to za nas ena najvažnejših stvari. Veliko važnejša, kot se je zdela Kardelju na tistem pikniku, ko je ob kakšnem kozarčku malvazije preveč, zamahnil z roko, da je ob vsem bratsvu in jedinstvu vseeno ali je meja ena ali druga zabačena trnova grapa. Tako se vsled te grozljive pomembnosti že dvajset let jajcamo okoli tega. S tem imajo delo komisije, ministrstva, predsedniki. Menda ima spodoben arbiter petsto evrov neto na uro!?? Zgolj mimogrede! No, in tako bomo enkrat v kratkem baje prišli do rešitve. Potegnili bomo tisto imaginarno črto in bomo vsi hepi. Potem bodo Hrvati vstopili v nebesa imenovana Evropa. Takrat bomo organizirali veselico, kjer bodo špilali Primorski fantje in en bend iz Rovinja!! Vsi bomo veseli in predvsem bomo poudarjali, da zdaj meja pa res ni važna!! Da je v bistvu sploh več ni! In nihče se ne bo spomnil več, da smo se dvajset let jahali na ta račun.
Pijačo pa nam bodo prijazno stregli Šiptarji in Srbijanci, ki so v teh letih čisto potiho pokupili lokale, rstavracije in hotele od Pule do Ankarana.
Ja, eko, tako to gre!! Lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: Politična modrost

Predolgo za na transparent

7.02.2013 · 8 komentarjev

Dopoldanski in popoldanski izmeni, prepričanim, zvedavim,
modrim, vsevednim in neopredeljenim,
kričačem in zastavam mahajočim,
vsem ki kljub mrazu stojite v gruči in v zrak molite pordele pesti.

Vsem, ki na glavah nosite simbole, križe,
zvezde, mrtvaške glave, kokarde in pavja peresa,
vse slike davno, davne zgodovine nosite s sabo kot simbole
napredka, vizije, vsesplošnega progresa,

Vsem, ki ne dvomite vase in se počutite poznavalci
prave, poštene, vsem prijazne resnice
In poznate pot, ki bi pometla vse zlo,
v večno pozabo pahnila pritlehnost in krivice.

Vsem, ki ste izpadli iz igre in sprijaznjeni trpite
nekje na dnu te velike smrdljive kloake
Oropani priznanja, uspeha, varne topline in
zavedanja sreče, ki je doma le v objemu in v lesku v očeh.

Vsem, ki vam je zemlja kruh, ki ljubite vsako ped,
ki se je dotakne in vanje seme vrže pridna roka,
prej kot sad prodajo, pohodijo, ljubezen do grude
brezčutno, poceni človeku ukrade paragraf!

Vsem, ki ste pustili vsa ta leta, vso to moč med zidovi,
strehami in ognjišči, ki ste jih gradili
Prej kot je brezobzirna sila ukradla vse spomine,
postavila pred vrata vaša upanja, mladost.

Vsem, ki ste prodali ljudi, njih delo in njihove domove,
ker je tako veleval suhoparen izračun,
Tak ki je pokazal, da bo manj meda in masti,
Morda vsak mesec niti šestdeset delavčevih plač.

Vsem, ki ste prišli postrgati vse zadnje ostanke,
prijazno ste se predstavili kot naši in za nas,
V hramih kjer naj bi stanovala svetla demokracija,
postal je najbolj smrdljivi drek sleherni naš glas.

Vsem, ki sedite na foteljih pred ekrani,
prepričani v svojo pamet in v to da sem bedak,
ki vsaj poskušam povedat, ki vsaj želim narediti
tak ali drugačen pa vendar nekakšen korak.

Vsem Slovencem, Slovenkam, vsem ki z nami živite,
hotel bi tako, kot sam najbolje znam
V vedenje, razmislek, informacijo ali očitek
zaželeti, lep, prijeten, naš KULTURNI DAN

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Zdaj eni, zdaj drugi!!

3.02.2013 · 19 komentarjev

Potem, ko sem imel že nekakšno upanje, da se ljudje pri nas prebujajo in da marsikomu postaja jasno, kaj je za nas res pomembno in kaj zares potrebujemo, je to moje upanje, na trenutke celo navdušenje, vsled vsega dogajanja, kakopak splahnelo. Potlačeno in neugledno se spet valja zelo na dnu, med nesnago in nevrednimi, predvsem pa zelo nepomembnimi občutji.
Ko sem videl množico ljudi, seveda nisem mogel spregledati, da s sabo nosijo simbole, ki se mi zdijo nepotrebni in njihovo obujanje neproduktivno in nelogično. Vendar zdelo se mi je, da je vse skupaj nekako dovolj raznoliko. Na plakatih so ljudje žugali sodrgi, ki nas je prinesla okoli, da so gotovi in da prihaja njihov neizogibni konec. In glej vraga!! Na transparentih so bili zares vseh sort tipi. »Vsaj to« sem si mislil. Pa smo le dojeli, da ni naš problem kateri od teh prašičev se bo še nadalje redil ob koritu, ki ga vse težje, pa vendar redno filamo. Naš problem postaja počasi kako nahraniti sebe in svoje. Naš problem je ohraniti svoje delo in temu delu ohraniti dostojanstvo. Naš problem so fabrike, ki dnevno padajo pod bremeni neznanja, preteklih grehov in sedanje nezmožnosti in nepripravljenosti politike, da bi zaščitila za nas res pomembne stvari. Naš problem je, da usihamo kot narod in kot posamezniki. Konkretno organsko, statistično! Grizejo nas z vseh strani. Od zunaj nam ukazujejo kaj moramo porušiti in kaj pustiti. Kar ostane, pokupijo od nas za beden denar. V državo redno uvažamo množice tujcev, ki skrbijo za beden nivo na trgu delovne sile in predvsem za nizko ceno dela. Brez posebnih omejitev, dobivajo stalna prebivališča za cele družine in v fabriki je že nekakšen nesprejemljiv in nestrpen prekršek, če kdo pripomni, da naj zaboga z njim ljudje komunicirajo v našem jeziku. Do kulture v celi zadevi niti ne pridemo. Vedno ostane nekje tam zadaj, kot nepomemben, celo odvečen pojav, primeren za kakšne druge razmere, ko bo čas tudi za neumnosti.
Ampak, kar me je res prizadelo pri protestih pa je to zadnje dejanje, ta uvedba dvoizmenskega protestiranja. Eni dopoldne, drugi popoldne. Saj sicer dve izmeni že dolga leta brez težav prenašam, ampak v tem primeru pa res nisem navdušen. Pa sem najprej pomislil; jebenti, verjetno si bomo razdelili material in bomo eni robantili za nižje cene in ohranitev delovnih mest, na drugi izmeni pa bodo poprijeli na področju sociale in korupcije med elito. Pa sploh ni, ne boste verjeli, mišljeno na tak način. Pa tudi drugo misel, da gre za to, da je za vse premalo prostora in bodo eni pač hudi pred južino, drugi pa bolj pod noč, ko se bodo taprvi že glasovno iztrošili in ne bodo mogli več držati pokonci stisnjenih pesti, so mi na hitro zvrgli.
»Saj so eni proti drugim. Kot mačke in psi!« so mi v mojo nepopisno zgroženost pojasnili!!
O krucefiks, to pa terja bolj poglobljen pristop, sem pomislil sam pri sebi in se podal med mačke in pse. Tam pa sem znova naletel na nerazumljivo in porazno sliko. Pa naj še enkrat omenim, da sem bil z deljenim delovnim časom in programskimi razlikami že vnaprej sprijaznjen. Vendar pa sem bil vseeno zelo razočaran. Ljudje se niso več borili za nič iz tistega spiska. Na plakatih ni bilo več vseh tistih malopridnih decov in še kakšne babe zraven. Na plakatu je bil samo eden. Kamorkoli mi je neslo oko, vsepovsod en in isti model. In visoko so držali ljudje njegovo podobo. »Naredil je to, naredil je ono, čisto sam je speljal tisto reč!!!«
Zmeden sem zapustil prizorišče in razmišljal kaj se je zgodilo s protesti, da so se spremenile v shod oboževalcev nekega čudnega tipa!?
Pa sem šel na drugo izmeno. Tam pa mi je šele vzelo sapo. Ljudje so na plakatih imeli samo en in edini ksiht. In ta je bil, glej ga šmenta, točno isti in noben drug, kot dopoldne! In visoko so ljudje držali njegovo podobo in zraven kričali: »Naredil je to, naredil je ono, čisto sam je speljal tisto reč!!!«
Pa niti nisem imel občutka, da bi bil bistveno drugače obravnavan. No mogoče mu je na kakšni sliki navihanec narisal brke ali svinjska uha ampak v bistvu je bil grd tako na tistih slikah dopoldne kot tudi na teh popoldanskih.

Niti nisem uspel nikogar nič vprašati. Moral sem stran. Stanje se mi ni zdelo naravno, ni se mi zdelo zdravo. Seveda sem se počutil negotov tudi zato, ker vsega skupaj nisem razumel. Nikoli se tudi nisem znal zliti z navijaško množico. Ampak, karkoli že, tega da vsi pojejo slavo enemu in istemu človeku, tega pa tudi ne razumem. Pa karkoli naj že bo! Bogve, verjetno bi znal biti dober občutek, da nekoga tako ceniš, tako občuduješ. Da mu pripisuješ tako velike sposobnosti. Pa niti nima rdečkaste brade in črnega pasu iz karateja. In gledal sem pse in gledal mačke. Zdaj ene, zdaj druge. In počutil sem se kot Orwelove živalce, ki so zgarane, izkoriščane, pretentane gledale skozi okno svoje prašiče. Zdaj ene, zdaj druge …. In na koncu ugotovile, da jih ne ločijo več med seboj!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Med iskrenimi ljudmi

1.02.2013 · 7 komentarjev

Prejšnji teden sem objavil starejšo zgodbico o sestanku s svojim menedžerjem. Danes je objavljena tudi v idrijskih novicah. Pričakoval sem, da me bo kdo dregnil, da to ni novo in da se ponavljam pa nič! No, saj če pomislim malo drugače, nekateri na teh blogih gonijo že nekaj let popolnoma in samo eno in isto pa so pri tem početju strašno pametni. Glede na to, da je bila štorija očitno dobro sprejeta, bom objavil še eno iz istega sklopa. Govori o tem, kako se z veljavo in močjo spremeni odnos ljudi do človeka. Kako je ob vsem obilju lahko prikrajšan za zelo elementarne stvari. Kot je na primer iskrenost in … resnica. :)

Pa še to! Nekateri ljudje si zelo težko predstavljajo, da se nekomu v glavi porajajo fiktivne zgodbe. Kakšen od takih me potem za šankom nejeverno sprašuje … čak mal, pa a je blo to res ?! No, če malo resneje premislimo je pa ja jasno za kaj gre. Kar pa spet ne pomeni, da kaj od tega ne bi bilo RESNICA!!

MED ISKRENIMI LJUDMI

Moji obiski pri glavnem menedžerju že nekaj časa niso bili kakšna posebna novost. No, ne da bi ga prav pogosto obiskoval, ampak tolikokrat pa že, da tajnice niso gledale začudeno, ko sem vkorakal v svojih zamazanih cotah v svetle kanclije. Pri mojih prvih obiskih, so me babnice gledale, kot da bi treščil mednje afganistanski upornik ali kakšen podoben čudak. Zdaj pa so me le prijazno pozdravile. Vedele so, da sva se z menedžerjem zagotovo že sama dogovorila, da se dobiva.

Tega pa seveda ni vedel nihče razen naju, da sem tokrat jaz zahteval sestanek in tudi to jim ni bilo znano, da sem pošteno razkurjen. Mislim, počutil sem se, kot da so mi nekatere stvari pa res prišle do vrha. S takšnimi mislimi in pripravljen na debato v takšnem stilu sem tudi planil pred gospoda. Prvi trenutek je malo zavrlo mojo ihto, ko sem ga zagledal. V svojem ogromnem naslonjaču je čemel ves nekako potlačen, mrk in otožen. Zgledal je,kot da bi bil ravnokar pri njem že nekdo, podobno jezen kot sem bil sam.

Vendar pa nisem dovolil, da bi se pomiril. Preveč problemov se je nabralo. Preveč stvari je ubralo napačno, brezciljno pot. Preveč ljudem se je dogajala krivica in preveč nesmislov je bilo krivo za to neljubo dogajanje.

»Jebemti boga!« sem vzrojil » ta tvoja firma …..!«

Nekako me je prekinil! Spretno. Porkaduš, vedno sem se spraševal, kako so se to naučili. Brez težav, brez glasnega govorjenja, samo s pomenljivo, drobno kretnjo je v trenutku prevzel nit ….

»Počakaj malo, Dare … « je mirno in prijazno pomiril mojo zaletavost.
»Počakaj! Naj ti povem nekaj stvari! »

Razorožil me je vsaj za trenutek in mirno sem mu prisluhnil. Verjetno tudi zato, ker je mož zvenel žalostno in utrujeno. Zvenel je tako, da mi srce ni dalo, da bi še naprej rogovilil. Olika mi je velevala tako, nenazadnje pa tudi moja presenečena zvedavost.

»Verjetno veš, da sem tukaj že mnogo let. Firmo sem zgradil iz majhne delavnice. Gradil sem po svojih najboljših močeh, vse svoje znanje sem vključil v to zgodbo in vedno, pa ne glede na to, da je tebi izgledalo včasih drugače, sem se vedno trudil biti pošten. In kolegijalen do svoje ekipe, do svojih podrejenih. Takrat je bilo marsikaj novo, tako za nas, kot tudi za vse vas dol spodaj. Zadeve so hitro rasle. Se spreminjale. Nekateri so stvari razumeli, nekateri pa pač ne. In nekateri jim že v začetku niso bili niti približno dorasli.«

»Hotel sem ti samo povedati, da je vse skupaj …. !« in spet je ponovil tisto zadevo s kretnjo in me utišal ter nadaljeval.

»Takrat enkrat sem moral narediti totalen kraval. Hodili so k meni z nekimi težavami. Pa to ne gre! Pa to ni v redu. Pa tega ne zmoremo. Konec! Dovolj! Moral sem narediti rez. Odpustil sem dva direktorja in dva ali tri degradiral in zamenjal. Ostalim sem pojasnil, da potrebujem ljudi, ki mi ne prinašajo problemov ampak rešitve zanje. Res oster rez je bil to!
In potem se je začelo. Nekaj zgodbe poznaš, vsega pa seveda ne. Poglej te papirje, poglej te statistike, poglej kaj visi po stenah.«

»Ampak …! » sem se spet neuspešno poskusil vtakniti v njegov samogovor.

In potem sem si ogledal tiste reči. Vsi kazalci so šli samo navzgor. Vse je kazalo samo zgodbe o uspehu. Graf nad njegovo glavo, je s širokim rdečim trakom risal strm, komaj malo stopničast napredek na vseh področjih. Na steni so visela priznanja in potrditve, da so njegovi fabriki podelili certifikate in standarde na vseh mogočih, tehnoloških, varnostnih in celo ekoloških zadevah. Tam je viselo priznanje za menedžerja leta in še cel kup stvari, ki nisem prav dobro vedel kaj pomenijo.

»Take stvari mi od takrat nosijo moji ljudje!« je takrat hripavo rekel. Nikoli in nikdar nihče ne pride skozi ta vrata z zares slabo informacijo. Tukaj je prostor, kjer se smehljamo in si čestitamo. Tukaj odpiramo penino in nazdravljamo še novim uspehom.

Nekaj trenutkov sem nemo gledal gospoda in se spraševal o čem pravzaprav govori. Kako je ves ta blišč sploh povezan z njegovo potrtostjo. Zakaj je kljub vsemu ves ubog in pobit. Takrat sem izkoristil presledek in tišino ter napadel.

»Jaz v glavnem sem ti prišel povedat, da je ta tvoja firma čisto popolnoma v kurcu, jebemtiboga!«

Seveda sem pričakoval nejevoljno reakcijo. Pa nič! Najbolj otožno prijazen nasmeh se je narisal na njegovem obrazu. Pokimal je čisto na drobno in stavil bi, da so se mu v očeh nabirale solze. Vstal je iz svojega udobnega sedeža in še enkrat na lahno pokimal. Kot bi želel reči »Ja, Dare. Ja! Vem!«

Tedaj je stopil proti meni, me še enkrat pogledal.

In takrat me je objel.

Kot sina!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks