dare.likar@siol.net

Arhiv za Januar 2013

PRAV TAKO JE BILO!

26.01.2013 · 10 komentarjev

Prav presenečen sem bil, ko so me poklicali v tajništvo in spotoma še poudarili, da gre za važno stvar. Ko sem v svojih šmirastih cotah koračil po stopnicah, sem razmišljal, za kaj bi lahko šlo!? Ali sem res pretiraval s tem svojim šimfanjem? Ali jim gre res tako slabo, da bi me hoteli zaradi tega masirati?
Ko sem vstopil, sem bil presenečen še enkrat. Bil sem sprejet prijazno, spoštljivo, skoraj nekoliko pretirano se mi je zdelo. Glavna predsednikova tajnica me je povabila bliže in mi zadevo razložila.
»Tako je, gospod Dare,» je začela, »uvideli smo, da ste pameten človek in da vas ne moremo več prinašati okoli!«
Poslušal sem jo z bedasto na pol odprtimi usti. Gospa je nadaljevala: « Odločili smo se, da bomo nekaj stvari drastično spremenili. Za začetek smo mislili, da bi nam vi pomagal pri neki malenkost bolj kočljivi stvari!«
Še vedno pretreseno osupel sem boječe vprašal: »A, in kaj bi jaz lahko storil za vas?«
Njen odgovor je bil, naj verjame kdor hoče, takšen: « Določili boste plačo glavnega menedžeja!«

V tem momentu sem čakal,da se vsi v pisarni primejo za trebuhe in se začnejo krohotati, vendar se ni zgodilo nič takega. Ko sem dojel, da baba misli resno, sem vstopil v kanclijo. Menedžerski šef je sedel v svojem usnjenem naslonjaču in videti je bil manj mogočen in manj gotov vase kot kakšen drugi dan.
»A je….a..a..je res?« sem nekako zjecljal. Magnat je samo presunjeno pokimal.
»No, če je pa tako!« sem ob tej novo pridobljeni prevladi spremenil ton, « potem pa prej kot kaj drugega…greva v moj becirk!«
Vidno nerad in še bolj vidno nejevoljen je gospod menedžer s svojim BMW-ejem sledil moji kripi do vaške oštarije, kjer sva se usedla v kot. Kot kup nesreče me je gledal, ko sem iz zasvinjane delovne suknje izvlekel beležko in kratko pisalo.

»No, zadeva je taka !« sem začel takoj potem, ko sva kelnarci naročila dva kofeta! »Za izhodišče bova vzela mojo plačo!« Dec se je zdrznil, kot bi ga nekaj zbodlo v hrbet. Ustnica se mu je začela tresti in proseče me je gledal.
»Ja, tri moje plače bo tvoja osnova!« Ob teh besedah se je komaj za spoznanje oddahnil.
»Primaknila bova še eno, ker si šef, a je v redu? » Tip je bil že pošteno na tleh.
Nekaj sem čečkal po beležki in po mučni minuti dodal: «Na tvoje šole bova pridodala še dve !«
Spet sem nekaj dolgih trenutkov razmišljal. Takrat je menedžer nakazal, da ima sam nekaj za povedat. »Pa moja odgovornost?« je zašepetal. »Eko, odgovornost, « sem tlesknil s prsti, kot bi se spomnil gesla pod ena vodoravno. »To znese še eno mojo, eno pa še na tvoj delovni čas in na tvoja leta, saj nisi več ravno mlad!«
Sploh ni reagiral na to, da sem hotel biti duhovit!
»Pa še eno damo zraven, ker si menda precej požrešen!« sem naredil še eno kljukico v svoj črni notes. Pri zadnji postavki je moj menedžer nekoliko bolj trznil. Ni bil vajen, da ga ravno vsak šloser zmerja.

Po tej zadnji, deveti postavki, sva pa res obstala. Minila je minuta, pa dve, pa tri. Jaz sem razmišljal, on je v strahu in obupu nasproti mene trepetal in lezel sam vase.

»Hop!« sem presekal mučne trenutke. Tip je skoraj padel pod mizo in jaz sem se vzravnal in zaključil svoje delo:« Še deseto primaknem, da bo številka okrogla. Zdaj pa vzemi ali pusti..in greva lepo nazaj na delo!«

»Kaaaj?!« je hripavo zastokal, » a to je vse, a nobene več ne boš dodal!«

Nisem se dal. Odkimaval sem v nedogled in nekaj govoril o pravičnih in razumnih razmerjih. Po dolgem prosečem čakanju je menedžer udaril po mizi, hitro posrkal ohlajeno kavo in vstal od mize.
»Dobro, pa ne. Pa nič!« Bil je jezen in užaljen. Vzel je v roke klobuk in dežnik in jezno odkorakal proti izhodu:
«Kofe pa kar ti plačaj!« je še siknil!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Darko L.

20.01.2013 · 7 komentarjev

V romanu Proces nisem niti za trenutak zaslutil ali vsaj začel razmišljati o tem kako zgleda glavni junak Jože K. Za razliko od njegovih vzhodnih kolegov avtor ni opisoval njegove pojave na tridesetih straneh od prvega šiva na plašču do zadnje dlake vrh glave. Prav tako ni izgubljal časa z dolgoveznim opisovanjem vsake ulice, plota in škripajočih vrat. Njegovo pisanje v moji glavi ni zarisalo podob. Namesto tega je ustvaril vzdušje. Zgoščeno, vibrirajoče vzdušje nepomembnosti. Do bizarne skrajnosti pripeljane nevažnosti posameznika, kot tudi institucij. Pomemben ni protagonist romana, pomemben ni dogodek, ki ga domnevno obravnava. Nepomemben je konec, ki pride iznenada, ne da bi se zgodil kakršenkoli razplet. Kot bi nekdo avtorja zmotil in bi moral na hitro zaključiti svoje delo. Ustanove s svojimi akterji s svojo neznosno majhnostjo in klavrno podobo so del sistema. In tukaj je bistvo vsega kar opisuje knjiga. Nedostopnost tega sistema za posameznika.
(seveda moram tukaj omeniti, da marsikatere , denimo stranske, vloge nisem razumel in bi se verjetno za kaj takega moral kakšno reč o tistih časih bolj podučiti. O tem, da mi ni dano biti pretirano zbran in poglobljen bralec, pa bom pisal kdaj drugič … )
Nedostopnost in nedosegljivost, ki seveda kljub časovni odmaknjenosti izida knjige kvečjemu pridobiva na aktualnosti.

Knjigo sem prebral pred nekaj meseci in takrat sem se že odločil, da bom napisal obnovo. No, obnova to ravno ni, samo kratek vtis. Hecno se mi namreč zdi, ko pomislim, zakaj neki bi bilo dobro, da bi človek prebral bukvo in potem napisal obnovo!? Pa sploh ne hodi v šolo in sploh mu tega ni nihče naložil. Pred časom mi je sodelavec v fabriki nekako navrgel, da mu niti malo ni jasno zakaj je dobro, da na primer kdo piše blog!? Saj ni nič hudega, če mu to ni jasno, vendar je to povedal z zelo očitnim tonom zmrdovanja. Poleg tega pa je imel menda tudi malo prav. Zakaj bi človek nekaj okoli tega tuhtal in zapisoval. Potem pa še pisal obnove in se šel domače branje. Ja, saj bo kmalu začel pisati še nareke, risati z vodenkami na risalne liste in delati figure iz plastelina.

Zaradi svoje knjige sem po navodilih šefice na spletni založbi odšel tudi na DURS. Tam sem se prijavil kot samozaložnik. Zelo neprijetno mi je bilo, ko sem prišel v pisarno in sem se moral predstaviti nekako tako:
»Dober dan, sem Dare in pojma nimam na koga se moram obrniti in kaj ga moram vprašati!«
Malo mi je odleglo, ko se je izkazalo, da tudi uradnice ne vedo prav dobro kako bi to stvar uredili. Pa smo nazadnje z njihovo prijazno pomočjo le spisali nekakšen papir in ga poslali v Novo Gorico. Že naslednji dan mi je druga gospa telefonirala iz taiste Gorice in mi povedala, da tisto ni vse skupaj nič, nakar mi je dala navodila kaj naj naredim. Potem sem postopal po njenih navodilih in postal registrirani prodajalec lastnih knjig. Pisal sem nekakšne račune in tržil svojo ogromno naklado. No, in zdaj je prišel čas, da sem s tistimi zmečkanimi kopijami računov spet pojavil v strašnih pisarnah. Mislil sem, da me bodo gospe pohvalile in modro kimale nad mojo pošteno državotvornostjo. Malo morgen. Nič ni bilo v redu. Nekaj bi moral odjaviti, nekaj drugega spet prijaviti, nekaj registrirati in vse skupaj napisati v finančnem poročilu, ki sem zanj itak že zamudil rok.
Že prej kot sem prišel domov, sem pozabil večino kar so mi naročili. So mi pa dali številko gospe, ki je po funkciji »kontrolorka MOJE dejavnost«. Gospa mi je vse skupaj še enkrat pojasnila in spet že pri zadnjem stavku nisem več vedel za prvega. Nazadnje me je po telefonu vodila po spletu, da sem prišel do nekega obrazca, ki ga ravno zdaj izpolnjujem. Vsaka druga stvar je šifra ali kak drug podatek, ki se mi niti slučajno ne sanja, kje bi ga dobil.

Domnevam, da me v razpletu te zgodbe, ne bosta pobasala dva stražnika in me šla ugonobiti na morišče pod mostom, me pa takšne stvar zares ubijajo. Počutim se nebogljenega, nemočnega, zanikrnega. Lahko bi modroval o nedostopnosti sistema za navadnega človeka. Vendar bi moral biti najprej prepričan, da sem jaz navaden. Da nisem morda nenavadno zmeden, nesistematičen, občasno nervozen raztresenec s slabim spominom.

Menda v teh časih okoli razsaja izraz »funkcionalno nepismen«!

Jaz o nepismenosti ne vem veliko, se mi pa zdi na nek način fajn, da lahko o »njej« nekaj zapišem. Pa zblojeno gor ali dol!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Ampak res zarota!!

15.01.2013 · 12 komentarjev

»Se pravi, da je bilo res?« je s komaj zaznavnim, drobnim nasmehom pospremil svoje tihe besede utrujen sivolasi možiček. V njegovem vprašanju, ki je zvenelo hkrati tudi že kot odgovor, je bilo slutiti nekakšno priznanje, celo poklon velikemu človeku, ki je stal pred njim. To ni bil le del tistega fair playa, kot ga vidimo včasih med športniki v ciljnih arenah, ko drugouvrščeni čestita zmagovalcu. Ne, tu ni šlo za to. Mali starček je se je gospodu priklonil kot idolu, kot nekomu, ki mu ne seže niti do kolen.
»Torej je bila res vse skupaj ena sama velika zarota!?«
»Lahko to imenuješ kakor želiš!« mu je samozavestno odvrnil mojster » jaz temu raje rečem veliki načrt. Pa niti ne načrt. Šlo je zato, da smo morali v nekem času premisliti, kaj je za ljudi, za našo državo, nenazadnje za ves svet najbolj pomembno. Rešitev se je ponujala sama od sebe. Le poti ni nihče videl! Nihče razen mene!«
»Ja, res. Res je kar praviš!« je možic, ki se v življenju ni pogosto maral tako iz taprve strinjati, hitel prikimavati
»O tem ne dvomim. Niti malo. Dobro, priznati moram, da niti sam nisem slutil, da sem le orodje, stranska vloga. Pa toliko moči in ugleda so mi pripisovali.«
Ob tej ugotovitvi je starcu pojenjaval glas in proti koncu stavka je le še komaj slišno šepetal. Zelo veliko žalost je bilo slutiti v njegovem srcu.
»Ne obremenjuj se zdaj z osebnimi frustracijami. Stvari so večje od tega!« ga je skoraj ukazovalno prekinil veliki gospod.

Po njegovi obrazni mimiki in naveličanemu glasu je bilo jasno, da mu je pojasnjevanje odveč. Blebetanje o detajlih se mu je zdelo nevredno velikega trenutka. Kljub temu pa si je vzel minuto ali dve in pokroviteljsko modro pojasnil ponižnemu starcu nekaj stvari. Omenil mu je ostale njegove kolege, ki so v tej igri izpadli še veliko večji luzerji. Marsikdo od njih je skozi veliki načrt prišel celo kot smešen, malodane maloumni kljukec. Omenil je vse veličine, ki so navidezno krojile tisti čas. Čas, ki smo zanj mislili, da je vodi le navzdol in da ni nikjer potenciala, uma, ideje, ki bi voz obrnile v boljšo smer.

»Pa si moral tako popolnoma uničiti šefa!’ Ali ni bilo druge poti!?« Kljub navidezni skrbnosti je vprašanje skrivalo nekaj kar je hote ali ne, zvenelo kot privoščljivost.
»Narobe!« je na hitro odvrnil veliki, »popolnoma narobe! Moral sem samo počakati, da se je uničil sam. Človek ne more narediti velikih stvari, če vso svojo energijo namenja razmišljanju, kdo je proti njemu in koga je treba onemogočiti in napasti. Nisem ga uničil. Niti malo. Niti pomagal mu nisem kaj prida! Vse je naredil sam. Dobro, malo sem pospešil vse skupaj s tem, da sem poskrbel, da se je obrnil proti meni. To je bila res njegova najslabša odločitev. Premočan sem bil zaradi tega, ker sem edini dobro vedel kaj nas lahko reši. Za razliko od njega, ki je stvari reševal dnevno in se posvečal samo sebi in temu kako bi preživel vsak vihar posebej! Saj mu zdaj ni hudega. Poskrbeli smo, da ni ostal ravno brez vsega. Sodnija ga pusti na miru zaradi njegovih diagnoz. Njegovi ga lahko redno obiskujejo in z redno terapijo mu življenje nekako teče naprej!«

»Kako si pa povozil un’ga frajerja? Z vsem njegovim denarjem. Pa še naklonjen ti je bil vedno na nek svoj način !?«
»Nikogar nisem povozil! V bistvu sem se samo šel njegovo igro. Konec koncev sem imel pri svojem delu tudi pomoč. Imel sem svojo ekipo. Presenečen bi bil kdo vse je bil z mano! In temu modelu smo samo ponudili igro po njegovih pravilih. Le tega ni vedel, da je prišel strateg, ki obvlada kakšno finto več. Potem pot ni bila težka. Kupil je zemljišče, ki je bilo zazidljivo in prej kot se je ovedel, je bila v dokumentih to spet navadna njiva.
Na začudene poglede možička je prikimal in poudaril, da se zaveda, da gre pač za obratno pot od običajne.
»Tako smo deca obdelali v nekaj mesecih. Potem, ko je bil popolnoma na tleh, smo poskrbeli, da je eden njegovih nečakov zmagal na resničnostnem šovu »kmetija« in zdaj živijo tam. Nihče ne more reči, da smo mu pobrali vse. Ne njemu ne njegovim razvajenim otrokom. Dobro, res je, da ne morejo nikamor in da nimajo avtov pa še malo zastraženi so, ampak …

Takrat se je veliki sredi stavka ustavil in pomembno dvignil prst in tako zaukazal pozornost.

»Prihajajo!«

Odprla so se steklena vrata letališke stavbe in v preddverje so začeli prihajati fantje. Športno oblečeni in prijetnega videza. Predvsem pa polni optimizma in očitne mladostne energije. Šef jih je povabil v poseben prostor, ki so ga na letališču pripravili posebej zanje. V slabe pol ure so bili v sprejemnici zbrani vsi. Objemali so se in pozdravljali med seboj., Očitno se sicer dobri znanci že dolgo niso videli.

Očitno je bilo tudi, da so prišli z raznih koncev. Prišla je glasna, velika skupina v modrih majicah, ki jih je vodil Dragan, starejši možakar v elegantni obleki. Vsi so stalno dvigovali tri prste. Za njimi je v prostor v spremljavi radostne pesmi o njihovi lepi deželi planila skupina v karirastih dresih. Njihov šef veliki plavi Robi je imel celó kravato v enakem vzorcu. Pa še nekaj manjših skupin je prišlo. Darko s svojimi fanti in svojim žoltim soncem, Dejan, ki se mu na videz sicer ni prav nič ljubilo, Edhem in njegov zvezdniški Edin in čisto na koncu najmanjša odprava, gospod v obleki in mladenič, ki je zgledalo, da ničesar ne razume. Zgledala sta malo posebno. Verjetno zaradi belih čepic, ki sta jima tičali nad nizkim namrščenim čelom.

Veliki šef je malo počakal, da se družba umiri, potem pa se je pomembno odkašljal. Takoj potem, ko je uspel pritegniti pozornost, se je po dvorani razlegel gromki aplavz namenjen prav njemu. Očitno je bilo, da je zbrana družba do popolnosti dojela svoje poslanstvo, da je z vso energijo vzela veliki načrt za svoj.

»Ne bom vam niti pravil kaj ne je pomembno, ne bom niti ponavljal zakaj smo tukaj!« je začel Veliki »in predvsem ne bom držal govorov. Tukaj imam uniforme in vso ostalo opremo!« je pokazal na velik kup na mizah pred njim.
»A gremo?!« je zarjul takrat in slišalo se je kot bojni krik pred glavno bitko.
»Gremo, idemo, čivša teze !« so kot eden odgovorili adrenalina polni mladci in njihovi spremljevalci.

In oblekli so bojevniki svoje temno modre uniforme. Že dolgo ni svet videl takšnega zanosa. Vsak, ki je navlekel nase plavo majico, je to storil s ponosom in sreča je sijala z njegovih oči. Že oblečeno je vsak z dlanjo ljubeče pogladil po svoji levi strani. Tam je uniformo krasil znak, ki jih je v tem boju združeval. Zgledalo je kot grb iz šestih bakel …. Aja in ene baklave. Slednjo je zahteval Vokrri junior.

Falkon je že hrumel na najbližji pisti in odprava se je povzpela po stopnicah. Veliki je še stopil k sivolasemu starčku, ki ga je gledal s svojimi rosnimi očmi.
»Ti pa ne skrbi, saj boš dobil!« je veliki mož v tolažbo zatrdil staremu.
Ta je le na drobno prikimal in krčevito stisnil ponujeno roko. To je storil z občudovanjem in ponižnostjo. Vedel je, da bo gospod držal svojo besedo in, da bo poleg plačane domske oskrbnine dobil tudi žepnino za sobotni špricer in cigarete.

Že čez minuto ali dve je gledal proti letalu, ki se je dvigovalo v nebo.
»Srečno pot. Brazilija je vaša!!« je poskusil zavpiti a glas mu je hripavo pošel prej kot je parola izzvenela do konca. Starega moža so oblile solze. Z glave je snel čepico in jo krčevito zmečkal med prsti. Pogledal je proti piki na nebu in jasno in glasno rekel:
»Kapo dol, Srečko!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Malo EPP

8.01.2013 · 16 komentarjev

Odkar sem idrijski javnosti v galeriji predstavil svojo drugo knjigo Faca, nekako nisem še poprijel za pero in napisal česarkoli, kar bi spadalo v tisto moje »pravo« pisanje. Ni pa še tako hudo, da bi pretirano razmišljal ali gre za pavzo ali krizo. Zdi se mi, kot da bi se odločil, da bom malo počakal in potem spet štartal. V tem času pa malo modrujem okoli politike, delavskih pravic, sociale, svoje muzike in podobne šare. Danes sem se na primer odločil za malo EPP ja. To mi mogoče niti ni najbolj pisano na kožo, po drugi strani pa … če se ne pokažeš, te nihče ne vidi. Torej! Po knjigi Kovač je dec (2010) sem pred kratkim predstavil še drugo zbirko kratke proze z naslovom FACA (2012). Obe sem (samo)založil pri Ekslibrisu. Tam se baje da knjigo tudi naročiti. Nekaj jih je seveda tudi pri meni, kar lepo število pa se jih nahaja po slovenskih knjižnicah. Še posebno na slednje bi bralce opozoril, naj po njih povprašajo v svojih knjižnih hramih. Neznansko lep občutek je namreč, ko na cobiss-u vidiš tisti rdeč kvadratek, ki pomeni da je knjiga izposojena.
No, kakorkoli že … vabim vas, da si vzamete Faco ali pa Kovača v roke in ga potem predate v roke še domačim in prijateljem. Pri branju vam želim veliko zabave. Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Agencija Žito

5.01.2013 · 22 komentarjev

Ko so sinoči pri odmevih objavili strašansko grozljivo novico o tem kako je slovaška agencija za delo ponudila šestim zaposlenim v Žitu v podpis pogodbe po katerih naj bi dobili dobrih tristo evrov bruto plače, je zgledalo da je to nekaj zelo posebnega, nekaj še ne slišanega in nekaj kar se je čisto prvič sploh zgodilo na »naši zemlji«!
Pa ni to tako izjemna reč. No, dobro, res je malo nenavadno, da tuje podjetje, posreduje delo za slovenske delavce, v slovenskem podjetju, ki poleg vsega tudi posluje v Sloveniji. Tega niti ne morem komentirati. Očitno pri nas kljub vsemu manjka sposobnih posrednikov, ki jim ni težko do konca postrgati še tiste bede, ki je ostala v žepih delavca. Nenavadne številke so se menda na pogodbah pojavile, ker je agencija, ki je baje takšnih v obratovanju pri nas nič manj kot stošestdeset, želela skozi drobni tisk spraviti nekaj paragrafov iz slovaške zakonodaje. Bravo!! Tistih tristo evrov pa seveda pomeni tudi to, da bi zaposleni sicer dobili še nekaj denarja (potni stroški, dodatki ipd) vendar bi bil davkom v republiki Sloveniji podvržen samo tisti bedni znesek omenjen zgoraj. Ostalo pa je, po domače povedano, denar v kufru. Nekaj takšnega denarja je sicer deležen tudi delavec, nekaj delodajalec, ki je najel agencijo in nekaj taksfree cekinov roma v žep uslužbenca agencije. Vsekakor pa večino tega denarja roma iz Slovenije ven. Pa pa!
To, da imajo posamezniki pri takšnih mahinacijah svoje zelo očitne interese, bo delodajalec (v tem primeru Žito) dokazal tako, da ne bo prekinil sodelovanja z omenjeno firmo, ampak bo poskušal čimbolj na hitro zadevo pomesti pod preprogo in ordinirati po starem še naprej.
Da ni dogodek nekaj tako posebnega sem pa, kot že rečeno, zelo trdno prepričan. Že velikokrat sem, sicer običajno v nekem širšem kontekstu, omenjal to uvoženo delovno silo in namigoval, da se mi ne zdi vse tako brezhibno čisto in jasno, kot bi nam to želeli prikazati. Nenavadno veliko število teh ljudi, skoraj neomejeno število ur, ki jih lahko opravijo mesečno, pogosto nezmanjšan obseg dela tudi v času, ko je dela na splošno manj in še marsikaj, mi je dalo misliti, da so interesi kljub vsemu lahko tudi za malenkost drugačni od tistih nam predstavljenih.
Tudi, dejstvo, da skoraj po pravilu nisem dobival odgovorov in komentarjev na svoje namige, priča o tem, da večina ljudi problema kot takega, ne jemlje resno. Ljudem se ne zdi vredno razmišljati, da je zaradi zakonodaje, ki dopušča da se tako dela z delavcem v naših krajih, šerife, ki s svojimi zveneče poimenovanimi agencijami mastno bogatijo na račun ljudi v stiski, zraven pa si še pomagajo s podkupovanjem posrednikov pri slovenskih firmah, da zaradi vsega tega še pada, že tako klavrna cena dela našega, domačega človeka.
In vse to počne isti delodajalec slovenski, ki v isti sapi ob omizju na teveju milo stoka kako strašno, neznosno zaščiten je proizvodni delavec v naših krajih. Kako je naša delovna sila nefleksibilna in kako je SAMO zaradi teh anomalij nekonkurenčen in obsojen na bridki propad,V takšnem trenutku ponavadi tudi navede najbolj drastičen primer, ki se ga lahko spomni. Ponavadi je to za nedoločen čas zaposlen model, ki je najprej dve leti na bolniški, potem dva dni na šihtu, potem izkoristi ves dopust, v tistem tednu prej kot spet zboli, pa uspe biti žrtev mobinga in toži podjetje za sto jurjev.
Malo morgen, dragi delodajalec slovenski. Čisto vse finte, ki ti padejo na pamet, uporabiš proti nam. Točno veš, kdaj se komu izteče zakonski čas, ko bi ga moral vzeti za stalno v službo. Tri dni pred iztekom mu prekineš razmerje in ga znova skleneš po nekaj dneh. Medtem, ko jamraš, da delavcu ne moreš nič, si izumil kolektivno pogodbo, kjer so vedno navedene izhodiščne torej najnižje postavke, iste tako za izkušenega delavca
z desetletji staža kot za vajenca, ki je prišel včeraj. In brez pravih zadržkov in kriterijev povoziš vse bonitete, ki si jih je človek pridobil z leti in deca v imenu nekakšne krize porineš nazaj na prvi klin. Človeka ne obravnavaš kot individuma z znanjem in izkušnjami ampak ga kot enoto vkalkuliraš v ceno proizvoda, ne glede na to koliko ljudi ti skuša dopovedati, da s tem ko zanemarjaš lojalnost in izkušnje, mečeš denar skozi okno.

Delavec v naših krajih zagotovo ni zaščitena vrsta. Je zelo ranljiv in velikokrat zelo nemočen. Vendar pa glavnega greha tukaj niti ne pripisujem delodajalcu. Konec, koncev marsikaterega celo zelo spoštujem, da uspe krmariti v teh časih. Pa čeprav na robu če že ne zakonitega, pa vsaj moralnega in etičnega. Glavni problem v zvezi s tem nezavidljivem položaju delovnega človeka vidim v klavrni zakonodaji, v brezbrižni državi in tudi v tem, da delavstvo nima niti približno nobenega svojega predstavnika, ki bi zastopal to našo največjo skupino ljudi v pogajanjih z delodajalci.

Ogromno število ljudi, ki jih agencije uvažajo v Slovenijo SO problem. Pa čeprav so po mojih izkušnjah Makedonski in Bosanski delavci po večini čisto fajn in pridni dedci. Nič nimam osebno proti njim. Tudi proti temu, da vsak po kratkem času pripelje s seboj celo familijo, zaradi svoji osebnih značilnosti ne morem biti nastrojen.
Se mi pa pogosto vseeno zdi čudno, da moram človeka naučiti osnov na stroju, pogosto celo v njegovem jeziku, da rabi pol leta, da začne za silo samostojno opravljati svoje delo … pa se vseeno delodajalcu bolj splača (za isto urno postavko!!) zaposliti njega kot mene.

Potem, ko sem si ogledal včerajšnje odmeve, ne bom več kupoval izdelkov žita. Ne, ni govora. Šel bom v hofer in tam kupil rogljičke za ob kofetu. Vendar, še enkrat ponavljam, problem je veliko širši. V bistvu je najbolje, da tudi odmevov ne gledam več, v nasprotnem primeru v kratkem času ne bom jedel več nobene stvari!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Muz’kontarska kalvarija

2.01.2013 · 8 komentarjev

Ko se utrujeni, prezebli muzikant, ki se je celo noč trudil nekje zabavati ljudi in si brisal smrkelj, da se mu ta ne bi primrznil za mikrofon, vrača domov, takrat je zelo normalno, da se vpraša par stvari. Ali pa da vsaj malo razmisli o njih.
Biti muzikant je v očeh marsikoga ena strašno lepa stvar. Kolikokrat sem slišal v življenju: »Jeste, pijete, uživate, malo zagodete … potem vam pa še plačajo!« Včasih sem še malo repliciral na takšne ugotovitve in opozarjal, da tistih sto evrov ni plačilo samo za pet ur muzike, ampak tudi za opremo, prevoz, vaje … O znanju nisem niti upal govoriti. Tisto imajo glasbeniki. Jaz sem še vedno pri muzkontarjih.

V trenutku, kot sem ga omenil zgoraj razmišljam predvsem o muz’kontarski kalvariji, oziroma o tem, kaj vse lahko gre narobe in ubogemu godcu greni in krajša »kariero«.
Zelo pomemben dejavnik je organizator. To je lahko gasilec, lovec, preprost občan, ki praznuje Abrahama ali pa, kakopak, gostinec. Samo po sebi to sploh ni važno. Bolj pomembno je, kako on na godce, ki jih je najel, gleda. Včasih je kakšen pretirano ljubezniv in spoštljiv. Občutek imaš, kot da si velik umetnik in da morajo ljudje biti strašno srečni, da si prinesel svoje zvočnike in kitare mednje. Potem je, hvala bogu, največ takšnih, ki pač skušajo svojo prireditev speljati čimbolj normalno skozi in nam povedo, kje je oder in kje so vtičnice, ostalo pa prepustijo nam.
Zelo zanimiva skupina so začetniki. Za lep primer imamo v spominu mladega fanta, ki so mu ravno na večer, ko smo igrali na poroki v dokaj prestižnem lokalu, prvič dali v roke škarje in platno. Mislim, fant se je kar tresel od živčnosti. Na papir si je do minute natančno splaniral vsakega od osmih ali devetih hodov in vse se mu je podrlo že takoj, ko je neki mulc malo predolgo žvečil svoje njoke. Pa to me še ne bi motilo, če nas ne bi med špilanjem vsaj petkrat ali pa še večlrat ustavil in to sredi pesmi, po dveh ali treh odšpilanih. Kako takšen način igranja vpliva na poslušalce, ki seveda ne vedo, da je trokiranje posledica šefovega razporeda, pa si lahko samo mislite. Ko me je s to svojo nervozo dovolj razkuril, sem stopil za njim v kuhinjo in mu rekel, da če me bo še enkrat ustavil, da bo hudič. Pa je fant tako žalostno pojamral zaradi neuspelega poteka, da sem mu samo svetoval, naj pusti ljudi v miru jesti in se zabavati, pa bo vse v redu. In je bilo res.
Še veliko hujši je ravno tako začetnik, ki pa je poleg tega še zelo poln samega sebe. Tisti mulc v svoji brezhibni lakajski opravi je pritekel že takoj, ko smo parkirali kombi in že prej kot smo uspeli reči dober dan, oddrdral nenavadno opozorilo: »To morate vedeti, da ste danes tukaj samo eni od zaposlenih!« Niti nisem uspel do konca odgovoriti, da mi to že dolgo vemo, on pa očitno še ne, ko nam je že talal vsa nadaljna opozorila. Tip je paradiral cel večer in zaradi njega so se mi začele delati pike. Potem pa se je zgodilo. Poročna torta. Polnoč. Reflektorji, kamere, sto parov oči. In prvi kos, ki ga je dvignil iz visoke, ogromne torte, se je nevarno nagnil. Mislim, da sem kar malo zamižal … in je cepnil na tla sredi vse tiste pompoznosti. Če ne bi bilo dovolj drugega hrupa, bi se izza ene od miz zaslišal drobni, nadvse zadovoljni »yess!«
Najhujši pa je v mojih možganih zapisan model, ki ga imenujem s kratkim imenom »bedak, ki se hoče čez noč preleviti iz vaškega picopeka v vrhunskega slowfood gostinca!« To je tip, ki naredi iz navadne kmečke ohceti maškarado in protokol, ki ga sicer ni nihče posebno željan, vendar on blesti in vztraja, da je to najboljše, kar se sploh lahko dogaja. In kje je tu muzikant? Muzikant je ta večer smet, odvečni kos, ki ga je treba stalno priganjati in mu soliti pamet. Tudi če je nevesta, torej po mojem glavna oseba na prireditvi, želela valček, je bilo to narobe, ker ni on tega zaukazal. Tudi, ko smo sedli po uro in četrt dolgi rundi in nam je švic kapal od obrvi, je modela od nekod prineslo in je bentil, da ravno servirajo solato, takrat ko njegovi talajo solato pa mora bend špilati. Povedal sem mu, da ne poznam, nobene zelenjavne muzike, lahko se pa do naslednjič naučimo tisto od Ane pupedan »Vrtičkarji, vrtičkarji« Pa ni nucalo. Končalo se je tako, da sva si tudi midva s picopekom obljubila dosmrtno zvestobo, za razliko od mladoporočencev pa sva midva sklenila, da se ne bi videvala več, sploh!

Strahovi muzikanta so seveda še mnogoteri in raznoliki. Lahko zboliš pred špilom, lahko imaš hripav glas, lahko si preprosto totalno nerazpoložen. Vendar s tem smo uspeli dokaj dobro opraviti. Naj omenim, da govorim o cca. 500 špilih. In od teh je bilo res večina, velika večina normalno speljanih.
Zelo neljuba situacijo je, da te povabijo nekam kamor ne spadaš. To se nam je v zelo izraziti obliki zgodilo točno enkrat. Mama ženina je z najlepšim namenom, potem ko nas je nekje poslušala, povabila moj bend na ohcet svojega sina. To bi morali videti. Ko se je poleg staršev v restavracijo vsula brigada mularije z oranžnimi in svetlo plavimi lasmi, kot bi ravnokar pobegnili z rave partya, me je bilo kar groza. Mi smo seveda lahko samo odšpilali svoj repertoar. Vmes smo mladini nekaj časa predvajali CD, ki so ga nam prinesli, vsi skupaj pa so nekako ob enih sklenili okupirati eno od diskotek v bližini. Mi pa domov.

Kljub vsemu pa so neljube dogodivščine, ki jih opisujem in, ki jim bom zagotovo enkrat moral napisati nadaljevanje, samo zelo redke in posebne. Če bi bilo vedno tako, se zagotovo s tem ne bi ukvarjal več. Vendar pa ostaja en malo pogostejši strah. V zadnjih časih, se tako organizatorji, kot tudi mi bojimo, da ne bo ljudi. Včasih je vse tako zelo v redu, vsi pogoji so vzpostavljeni, ljudi pa od nikoder. Zanimivo se mi zdi, ko v teh dneh toliko folka jamra, ker so nam ukinili praznik. Meni pa pogosto pade na pamet, da jih v bistvu niti ne potrebujemo. Madona, saj ne praznujemo niti tistih, ki jih imamo.

To silvestrovanje na prostem pa morebiti sploh nima prave zveze s čimerkoli zapisanim. Problem je bil samo ta, da je preveč zeblo. Celo tako zelo, da kanim v bodoče zelo dobro razmisliti, če bi še počel kaj podobnega. Sicer pa … takšnih špilov sem imel v življenju že kar nekaj. Spomnim se na primer Žirov pred leti, ko je bilo –10 stopinj. Pa se mi ni zdelo, da sem tako težko prenašal. To, da v 22 letih doživiš marsikaj, mi je že jasno. Ampak kaj se je spremenilo s to temperaturo!? To je pa zame uganka! Lep muzikantski pozdrav!!

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika