PRAV TAKO JE BILO!
26.01.2013 ob 22:12Prav presenečen sem bil, ko so me poklicali v tajništvo in spotoma še poudarili, da gre za važno stvar. Ko sem v svojih šmirastih cotah koračil po stopnicah, sem razmišljal, za kaj bi lahko šlo!? Ali sem res pretiraval s tem svojim šimfanjem? Ali jim gre res tako slabo, da bi me hoteli zaradi tega masirati?
Ko sem vstopil, sem bil presenečen še enkrat. Bil sem sprejet prijazno, spoštljivo, skoraj nekoliko pretirano se mi je zdelo. Glavna predsednikova tajnica me je povabila bliže in mi zadevo razložila.
»Tako je, gospod Dare,» je začela, »uvideli smo, da ste pameten človek in da vas ne moremo več prinašati okoli!«
Poslušal sem jo z bedasto na pol odprtimi usti. Gospa je nadaljevala: « Odločili smo se, da bomo nekaj stvari drastično spremenili. Za začetek smo mislili, da bi nam vi pomagal pri neki malenkost bolj kočljivi stvari!«
Še vedno pretreseno osupel sem boječe vprašal: »A, in kaj bi jaz lahko storil za vas?«
Njen odgovor je bil, naj verjame kdor hoče, takšen: « Določili boste plačo glavnega menedžeja!«
V tem momentu sem čakal,da se vsi v pisarni primejo za trebuhe in se začnejo krohotati, vendar se ni zgodilo nič takega. Ko sem dojel, da baba misli resno, sem vstopil v kanclijo. Menedžerski šef je sedel v svojem usnjenem naslonjaču in videti je bil manj mogočen in manj gotov vase kot kakšen drugi dan.
»A je….a..a..je res?« sem nekako zjecljal. Magnat je samo presunjeno pokimal.
»No, če je pa tako!« sem ob tej novo pridobljeni prevladi spremenil ton, « potem pa prej kot kaj drugega…greva v moj becirk!«
Vidno nerad in še bolj vidno nejevoljen je gospod menedžer s svojim BMW-ejem sledil moji kripi do vaške oštarije, kjer sva se usedla v kot. Kot kup nesreče me je gledal, ko sem iz zasvinjane delovne suknje izvlekel beležko in kratko pisalo.
»No, zadeva je taka !« sem začel takoj potem, ko sva kelnarci naročila dva kofeta! »Za izhodišče bova vzela mojo plačo!« Dec se je zdrznil, kot bi ga nekaj zbodlo v hrbet. Ustnica se mu je začela tresti in proseče me je gledal.
»Ja, tri moje plače bo tvoja osnova!« Ob teh besedah se je komaj za spoznanje oddahnil.
»Primaknila bova še eno, ker si šef, a je v redu? » Tip je bil že pošteno na tleh.
Nekaj sem čečkal po beležki in po mučni minuti dodal: «Na tvoje šole bova pridodala še dve !«
Spet sem nekaj dolgih trenutkov razmišljal. Takrat je menedžer nakazal, da ima sam nekaj za povedat. »Pa moja odgovornost?« je zašepetal. »Eko, odgovornost, « sem tlesknil s prsti, kot bi se spomnil gesla pod ena vodoravno. »To znese še eno mojo, eno pa še na tvoj delovni čas in na tvoja leta, saj nisi več ravno mlad!«
Sploh ni reagiral na to, da sem hotel biti duhovit!
»Pa še eno damo zraven, ker si menda precej požrešen!« sem naredil še eno kljukico v svoj črni notes. Pri zadnji postavki je moj menedžer nekoliko bolj trznil. Ni bil vajen, da ga ravno vsak šloser zmerja.
Po tej zadnji, deveti postavki, sva pa res obstala. Minila je minuta, pa dve, pa tri. Jaz sem razmišljal, on je v strahu in obupu nasproti mene trepetal in lezel sam vase.
»Hop!« sem presekal mučne trenutke. Tip je skoraj padel pod mizo in jaz sem se vzravnal in zaključil svoje delo:« Še deseto primaknem, da bo številka okrogla. Zdaj pa vzemi ali pusti..in greva lepo nazaj na delo!«
»Kaaaj?!« je hripavo zastokal, » a to je vse, a nobene več ne boš dodal!«
Nisem se dal. Odkimaval sem v nedogled in nekaj govoril o pravičnih in razumnih razmerjih. Po dolgem prosečem čakanju je menedžer udaril po mizi, hitro posrkal ohlajeno kavo in vstal od mize.
»Dobro, pa ne. Pa nič!« Bil je jezen in užaljen. Vzel je v roke klobuk in dežnik in jezno odkorakal proti izhodu:
«Kofe pa kar ti plačaj!« je še siknil!