dare.likar@siol.net

PATETIČNO VOŠČILO

29.12.2012 · 8 komentarjev

Kakorkoli naj bo, karkoli naj si že kdo misli, čas je takšen in red mora bit in jaz sem se odločil, da tako kot vsako leto napišem novoletno voščilo. Poskušal pa bom obiti vsaj nekaj tistih stavkov, ki že od nekdaj s svojimi pozlačenimi, umetelno izpisanimi črkami krasijo novoletne čestitke. Poskusil se bom izogniti, da bi uporabljal besede, kot je toplina, razumevanje, čarobnost, tisočerih objemov, blagostanje, uresničenih sanj in podobne navlake.
Gre pa v bistvu zato, da bi se rad izognil patetiki. To mi ne uspeva vedno, čeprav se trudim veslati nekje pod mejo, ki spada v to kategorijo. Vendar v mojem besedišču se včasih grobe, direktne besede ne znajdejo najbolje. Nimajo se kam postaviti. Svoje opise zato prepustijo prijaznejšim prispodobam.
Zadnje čase na blogih lahko prebiramo tako imenovane erotične zgodbe, kar je seveda posledica letošnjega RTV-ejevega natečaja. Prebrali smo kar nekaj lepih izdelkov, še več pa takšnih, ki njih pisci ne vedo prav dobro, kaj naj bi bila erotika v literaturi.
Poseben problem pa je tudi definicija besede patetika. Ne bom trdil, da sem pomen razumel stoposto. Z definicijami imam namreč kar pogosto težave. Enkrat sem se pol ure trudil razumeti kaj je ekspresionizem in kaj imresionizem. Osnovni opis in razliko med umetnostnima smerema sem si kakopak nekako zapomnil, dojel pa je zagotovo tudi po desetkratnem prebiranju nisem.
No, in ravno tako, neinformirano, nestrokovno, pogosto ljudje opisujejo stvari kot patetične. Ponavadi v to kategorijo pade vse kar ima kakorkoli uporabljeno samo lepo besedje brez grobih izrazov in psovk. Zelo pogosto mi kdo kot patetično opiše pisanje, ki se mu je v bistvu zdelo žalostno ali zamorjeno.
Vendar to nekako ni res!
Patetika je, kolikor jaz to dojemam, nekaj neiskrenega. Čustvovanje, ki ni več naravno. In čustvo ni samo žalost. Patetičen je lahko tudi smeh ali celo jeza. Pred časom sem nekega pisca na blogu »pohvalil«, da je dokaj kruto in žalostno zgodbo opisal res učinkovito in, kot utegnem kdaj reči, oštro!! Tudi odgovor, ki sem ga dobil, je bil dokaj oster. Pisec mi je dal vedeti, »da vedno piše grobo in direktno!«
Popolnoma narobe, dragi avtor. Na tak način pišeš takrat, ko jaz kot bralec začutim to iskreno neposrednost. Če ne, nima popolnoma nobene vrednosti.
No, pa sem malo zašel. Nekajkrat sem že imel dokaj čustvene literarne nastope. Včasih izbrani tekst seveda malo prilagodim publiki, ki jo pričakujem na prireditvi. Ne bi se hvalil, aja saj s patetiko se ne gre hvaliti sploh, ampak nekajkrat sem zelo dobro občutil, da sem dregnil ljudi tja kjer so bolj mehki. Še najbolj sem si to zapomnil s prireditve za dan žena pred dvema letom, kjer sem bil v ozadju, moj scenarij pa so brali drugi. Celo mene je presenetilo in prisežem, da me je celo kar malo zmrazilo, ko so si gospe med branjem nekaterih delov teksta na hitro in na skrivaj obrisale solzico ali dve.
Torej!? Patetično? No, v bistvu lahko da. Mogoče o majhnih otrocih, spominih na davne božiče in lepe stare čase sploh ni možno zaobiti te nelepe lastnosti. Vendar, ko sem pozneje tiste svoje zapise še večkrat predestiliral, sem z olajšanjem ugotovil, da sem pisal tako kot sem mislil. Nisem uporabljal čustev za blefiranje, zato ker sem nekako vedel kaj bi lahko povzročilo, da bi se kakšni mamici malo orosilo oko.
Še najmanj pa bi rad, da bi kdo mislil, da sem puritanec, da pazim na vsako besedo, ker se bojim izpasti nemoralen in grešen. Ne, ne, to pa ne. Čisto nič težko mi ni zapisati za bujno mladenko, ki ji iz pogledov švigajo iskrice, pospešeno diha, kipeče oprsje pa komaj kroti podivjano, vroče ljubezni željno srce, da joškar’ci gleda kurac iz oči!! Ampak preprosto, to niso moje besede. Nisem jaz. Lahko omenim Bukovskega ali pa naše avtorje, Frančiča, Rezmana, T.kosmača, včasih Möderndorferja. To so tipi, ki znajo. Ni je besede, situacije, dogajanja, ki bi ga ne znali opisati divje, neobrzdano, vulgarno in predvsem direktno, brez olepšav. In vedno rad preberem vse kar napišejo. To je njihov jezik! Mojstrski!

Torej, sam nameravam še kaj napisati v življenju. Lahko, da se mi bo kaj premaknilo, ampak tako kot zdaj občutim stvari, bo moral ponavadi tisti, ki bo bral sam potuhtati, kaj komu »gleda iz oči«! Kaj č’mo, tak sem!
No, v glavnem … kaj sem že hotel reči?
Aja, v novem letu vam želim čimveč ustvarjalnosti in bodite tu okoli.

  • Share/Bookmark

Kategorije: Moje misli



8 odzivov ↓

  • Lea199 // 29.12.2012 15:17

    Hvala, enako :)

    Dober zapis in naštel si nekaj mojstrov, rada jih berem.
    Potem, pa kot človek, ki ima nadvse rad naravo (mislim, da ne samo zato, ker sem ženska), vzamem v roke Jelinčiča in Pahorja, Deklevo, … in uživam v čudovitih opisih narave :)

    Lp, Lea

  • miri // 29.12.2012 15:56

    Bomo

  • daredare // 29.12.2012 18:57

    @Lea199, hvala za obisk in komentar. Mogoče bom pa ob naslednjem obisku knjižnice pogledal malo za avtorji, ki jih omenjaš in prebral njihovo knjigo. Posebno Pahorja moram že tako ali tako vzeti v roke. lp

    @Miri, računam na to! lp

  • Olna // 30.12.2012 22:30

    Moj dedek z belo brado in sprehajalno palico, ki mi je od vsake pokojnine, ki jo je dobil, najprej kupil “knjigico”. In me naučil brati, ko sem imela pet let. Ko je zbolel, je bila njegova največja želja, da bi me še videl iti v šolo. In ravno to je še dočakal.

    Prijateljeva žena, ki je rodila v tujini, kjer sem bila v službi. Bala se je in ker ni znala jezika, je prosila, da sem z njo pri porodu. Gledati tisto majčkeno rdečkasto nekaj, kako prihaja na svet…

    Odprem knjigo, Ivan Minatti piše na naslovnici. Berem in se izgubim med tistimi enkratnimi, neponovljivimi besedami. Nekoga moraš imeti rad…Od kod mu to, je rojen pod neko posebno zvezdo, da imam cmok v grlu, ko gledam njegove črke na papirju?

    Patetika? Kar naj bo.

  • daredare // 30.12.2012 22:36

    Olna, ne ni patetika. To so stvari, ki so se ti kot najlepše, najvrednejše zapisale v spomin. Tu patetika še blizu ne more!!

  • Olna // 31.12.2012 10:22

    Dare, ja, tako je. Zdelo se mi je le prav, da napišem, kako nekatere najlepše stvari ne morejo zveneti drugače kot patetično, ko jih opišeš z besedami. Le da to ni tista patetika, ki je sama sebi namen – kot tiste pocukrane fraze iz novoletnih voščil, ki si jih lepo opisal na začetku svoje objave.

    Sicer pa se pridružujem tvojim dobrim željam in bom v prihodnjem letu zagotovo tu okoli! :)

  • mijau // 3.01.2013 09:32

    Ta zapis sem zamudil. Se opravičujem.
    Bom pa vseeno kaj dodal, saj je tema večna. Ne gre le za novo leto, kmalu bo Valentinovo, pa Dan žena… In vedno se bodo vrstile čestitke s patetično vsebino, da je v primerjavi z njimi še baklava grenka.

    In tiste najbolj pocukrane potem prepisujejo in želijo, da jih pošlješ na vsaj osem naslovov, pa še njej nazaj.

    Jaz jih ne pošiljam ne naprej in ne nazaj.

    Ali sem zaradi tega baksuz?

  • daredare // 3.01.2013 14:59

    @Mijau, če si baksus, potem sva najmanj dva. Koliko usod sem že zašuštral, ker nisem poslal naprej verižnih pisem. Ajej! :(

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !