Poseben večer

24.12.2012

Božični večer je brez dvoma zelo posebna zadeva. Neobvezno seveda. Če kdo misli, da ne sme biti posebna, se lahko mirne duše dela, kot da je to navaden večer. Kot da ni nekakšnega zatišja, ki vabi z meglenih ulic, kjer pršeča vlaga daje občutek, da je tam vsaj še deset stopinj bolj hladno kot je v resnici. Mirnost, ki vabi h kaminu, na kavče, med svoje, tam kjer ob vonju bukovega lesa, pokriti z odejo gledamo patetične ameriške filme in robkamo potico. Seveda lahko tisti, ki tako želi, božični večer tudi ignorira, vendar si mora priznati, da se mora zato kar malo potruditi. Vse okoli nas govori, da to ni čas kot vsak drug.

Jasno, da ne nameravam govoriti o kakršnemkoli čudežu ali božičnem duhu. Kje pa! Vsemu skupaj zelo veliko pripomore dejstvo, da se vse okoli nas prilagodi datumu in prazniku. Dogodki, politika, športno in zabavno dogajanje. Celo urniki trgovin in pa seveda obnašanje velikega dela ljudi. Celo takšni, ki popolnoma sleherni dan visijo za šanki, se ta dan v neovrgljiv dokaz svoje duhovne globine in zato, da bodo lahko še leto dni govorili, da lahko kadarkoli zdržijo doma pri babi in mulariji, potrudijo ostati v krogu družine.

To dogajanje pa kakopak kaže tudi na to, da veliko ljudi ne jemlje praznika prestrogo versko, saj toliko »vernih« vernikov pri nas niti slučajno ne premoremo. No, razen če vprašamo Rodeta. Potem je katolikov v Sloveniji verjetno kakšna dva in pol milijona. Pa pustimo to. Bolj se mi zdi zanimivo vprašanje kje in s kom bi bil pripravljen ali bolje rečeno bi želel preživeti božič.

Zadnje čase veliko pišem, tako kot veliko drugih, o slabem stanju v naši državi. O težkih časih za delavce, za družine, za srednji sloj, intelektualce, mladino in nasploh za večino ljudi Kakorkoli sliko obračamo, kazalci neizprosno kažejo navzdol. Nobene svetle podobe ne ugledamo pa če še tako stegujemo vrat. Vedno več zgodb slišimo, vse prevečkrat pa tudi vidimo v svoji okolici, o ljudeh, ki jih je ta neprijazni čas spravil popolnoma na kolena. Cele družine se znajdejo brez posebne krivde popolnoma na dnu. Vse prepogosto slišimo govoriti celo o lačnih otrocih.

Vendar pa, če kljub vsemu takšne primere vzamemo kot ekstremne in se zazremo v povprečje, seveda srčno upam, da bodo takšni skrajno boleči primeri enkrat pa le našli pot iz krize, če se najdemo v družbi, ki sicer ima vse težave, ki jih pogosto omenjamo, pa vendar še pluje po površini, pogosto kdo poudari, da nam pa le ni zares takšne sile. Da ni tako strašno hudo. Da bomo, saj smo ja deci in pol, pa že kako!!

Če v tem optimističnem duhu preletim podatke o svojem planetu, zlahka pridem do rezultatov, ki govorijo temu v prid. Težko, pa naj bodo kriteriji kakršnikoli, naštejem več kot deset dvajset krajev na svetu, kjer bi bilo boljše, bolj pametno, bolj v redu živeti, kot ravno v tej moji mali domovini. Pa če se zagledam v preteklost, v kruto sedanjost na stotih krajih sveta ali v oči afriškega begunca, ki se mu naše življenje zdi nepojmljivo razkošje. Če v tej fazi vklopim še čustva, potem jo cel svet odnese še veliko slabše. Takrat pa, posebno če upoštevam, da bi v primeru, da bi moral zapustiti dom in oditi kam daleč, podlegel prej kot v dveh mesecih, sploh ostane od celega sveta samo in zgolj še moj dom. In zdaj ko to razmišljam in ko vem, da marsikdo, ki ravnokar bere te vrstice, zavija z očmi in se zmrduje nad osladnostjo teh mojih misli, se počutim zelo dobro, ker sem zmožen takšnih čustev. Ker jih zelo dobro občutim in ker z veseljem povem, da zares mislim tako.

In ljudje!? Seveda bom spet pristal pri svojih. To je moj svet in moja družina je zame bistvo vsega. Potem pa dolgo, dolgo časa nič … in potem vsi ostali. Prijatelji, znanci, sodelavci ….
Vendar pa … če božični večer omenimo samo simbolično. Če ga raztegnemo v nekaj, kar označuje naš dom in našo skupnost. Če se poskusimo vživeti v to, kje in s kom bi preživljal ves svoj čas in kako bi mu dal nekaj več topline, vsebine in veselja!?

Res! Jaz sem tukaj doma! Pika. To ne potrebuje veliko stavkov. Še vedno to velja in še vedno, kljub zalegi, ki zasmraja zrak v dolini, sem še vedno sposoben stopiti v bran, ko se nekdo zmrdne in zamahne z roko nad vsem domačim in našim. Njim sporočam: »Rad imam svoje kraje, samo nikar ne razumite tega tako, da se zaradi mojega zadovoljstva lahko delate norca iz mojega dela, iz dela mojih prednikov, iz znanja in idej sedanje generacije in tiste, ki šele raste in šele začenja živeti. Ne se zajebavat, tipi!!«

Z ljudmi je pa tako. Imam zelo enostavne kriterije. Ne moti me takšna ali drugačna opredelitev. Kdor ima potrebo, da se vkalupi v nekaj, kar obstaja že od bogve kdaj, verjetno pač nima domišljije, da bi si svoja načela ustvaril sam in moči, da bi se jih držal. Pa nič zato. S takšnimi ljudmi čisto zlahka shajam. Vendar samo dokler jih v ozkogledo prepričanost ne potegne tako močno, da niso več sposobni komunikacije. Pri njih je treba paziti na besede in napačna pomeni konec. Za vedno, če je treba.

In z njimi si ne želim deliti božičnega večera!

  • Share/Bookmark

6 odgovorov v “Poseben večer”

  1. NoMercy pravi:

    prevsem pa: končajmo z ekonomsko globalizacijo in občutkom krivde, da mora biti vsem “dobro” – malo morgen: brez nekoč lastniških “sužnjev” danes pa “ekonomskih” bi imeli — KAJ??
    Vsaj beli svet bi bil še vedno v votlinah in izzumljal ogenj.
    Skratka: ne se hecat z željami po tem, da naj bo vsem (po naše!!) dobro.
    Čez 7 let bo nam to, kar bo kitajcem, indijcem … dobro – slabo!! (pa ne poznajo ne božiča, ne velike noči, niti Miklavža … kakšnim pa so Dedka Mraza vsilili)

  2. lordwales pravi:

    Poseben:
    Spar zapre ob 17!
    Hofer ob 18!
    Hotel Hilton ( ng knjižnica ) ob poldne
    Enako banka

    Zasebna kavarna in restavracija Rusjan pa do 11 ali še dlje

  3. daredare pravi:

    @NoMercy, napačno. Ali pa vsaj napačnemu to praviš. Nobene iluzije ne gojim, da bi bilo lahko vsem dobro. Trdim le, da ne bi bilo potrebno, da so otroci lačni. To je pa čisto druga stvar.

    @Švagelj, saj bo, saj bo!

  4. frenki pravi:

    Rešitev je pa taka

    http://www.youtube.com/watch?v=jj6PHBR2T8E

  5. daredare pravi:

    Frenki, hvala. Dobra!!!

  6. mijau pravi:

    Tudi o tem bo treba razmisliti, kako zaustaviti rast prebivalstva, da tudi lačen ne bo nihče.

    Kar se pa sreče tiče, sem že nekje zapisal, da je je samo toliko, kot je je. Da bi je nekdo dobil več, jo mora nekomu ukrasti.

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !