dare.likar@siol.net

Dosežek

5.12.2012 · 12 komentarjev

Ko prebiram vsebino velikega dela blogov ali pa poslušam kritične analitike za kakšnim šankom, se po pravici vprašam zakaj in čemu bi se sploh borili za kaj boljšega. Ob vsem tem samozaničevanju, me velikokrat spreleti strašna misel, da imamo v bistvu ravno tisto kar nam pripada in kar si zaslužimo. Smo majhen, pritlehen, skop, nevoščljiv, pohlepen, potuhnjen in ozkosrčen narod in čisto jasno je, da z nami lahko gre samo navzdol. Ni je stvari, ki jo kdo od naših naredi, da ne bo takoj ob omembi, kot odmev od nekje priletela opazka, da je drugje to že stara, znana in predvsem boljša zadeva.

Jaz okoli sebe opažam različne ljudi, karakterje in pojave. Opažam, da smo ljudje v teh krajih dokaj pridni, da smo podvrženi redu, da ljubimo svoje njive in obronke, da ne damo zlahka iz rok nečesa, kar smo dobili v last in skozi dolga leta negovali. Da gradimo velike, trdne hiše, da nam veliko pomeni družina in da se ne maramo seliti iz svojih majhnih vasi. Čisto zlahka karkoli iz tega spiska, ki je seveda še veliko daljši, uporabim kot motiv za zgodbo o dobrem in častnem glavnem junaku. Sploh ne vem, zakaj bi ga primerjal z nekom na čisto drugem koncu sveta, posebno ne tako, da bi že v izhodišče postavil nedvoumno dejstvo, da je tisto od a d ž bolje in bolj pametno. Vendar pa je sleherna beseda s seznama v rokah nekoga drugega, če ne kar večine ljudi okoli mene vedno in povsod motiv za popolnoma nasprotne, nizkotne in zaničevalne pripovedi.

Pred dnevi sem v družbi prijateljev pokazal neko reč, ki sem jo sam naredil in pokomentiral nekako tako:« To je zame velik dosežek!« Pozneje, že takoj drugi dan, sem razmišljal, da bi lahko to mojo izjavo kdo tudi narobe razumel. Še sreča, da sem bil v družbi razumnih in dobromislečih ljudi in se tega ni za bati. Vseeno pa bom v tem zapisu z veseljem pojasnil nekaj o tem, kako se zelo dobro znam počutiti majhen in nepomemben oziroma kako dobro vem, da je uspeh, da je dosežek zelo relativna reč. Še najbolj nedvoumno in zagotovo je moj uspeh, da sem se naučil stvari tako videti in da z majhnostjo in neuspešnostjo nisem obseden in obremenjen. Tako kot analitiki z začetka tega spisa.

Ko sem takrat pred skoraj dvajsetimi leti prvič poskusil z gorskim biciklom premagati klanec iz Kanomlje preko razpotja in mimo psihiatrične bolnice v Idrijo, nikakor ni šlo. V drugem ali tretjem ovinku sem se vlegel v travo, kašljal in se grabil za ponorelo pumpo v prsih. Misija nemogoče. Normalno, da sem v tistem trenutku začel razmišljati o štiridesetih cigaretah dnevno, vsakodnevnemu pivu, da ne govorim o koncih tedna, ko so vse te moje razvade dobivale še veliko večje razsežnosti.

Razmislil sem res temeljito in v petem poskusu premagal klanec. V nekaj mesecih mi je postal mala, mala malica. Prej kot v letu dni sem s tisto svojo ceneno esperio štartal v Tacnu na maratonu Franja. Prišel sem okoli. V Tacnu sem bil ob pol štirih. Komaj sem stal na nogah in zdelo se mi je, da sem najsrečnejši človek na svetu. Nikoli ne bom pozabil tistega evforičnega občutka na robu solz.
Isti maraton pa je gonil tudi znani idrijski kolesar, udeleženec Gira in olimpiade. Tja je bil povabljen in na cilj je prišel seveda v vodilni skupinici. Po koncu dirke je menda še malo pomalical in poklepetal potem pa, meni nič tebi nič, sedel na kolo in se za piko na i odpeljal z njim še nazaj v Idrijo !??? In v Idriji je bil ob treh popoldne. Ko jaz nisem še niti prisopihal do cilja maratona. Zanj je bil to rutinski, verjetno nepomemben trening, kot jih je brez števila opravil v svoji karieri.

Verjetno se bo kdo vprašal, kaj sploh želim povedati. Nič posebnega. Ljudem, ki ne znajo najti v stvareh dobrega in pozitivnega, ne morem povedati prav veliko. Kdor rešuje probleme z negativnostjo, kdor izkoristi vsako priložnost, da se obrne proti svojim, kdor celo poudarja, da ga je sram, da je del te družbe … kdor se počuti majhen in nevreden zaradi vsakega usranega statističnega podatka, kdor pljune na svoje ljudi, prej kot se mu ljubi razmisliti o tem … takemu jaz ne morem veliko povedati. Dobro, lahko mu omenim, da s tem pljuva nase in na stvari, ki jih dela, ampak to že ne more veliko pomagati.

Govorjenje o domoljubju, o strpnosti, o vrednotah nasploh, vse to je že zdavnaj postalo material za najslabšo in neizogibno patetiko. Jaz se na to ne bom oziral. Ne danes, ne kdaj v prihodnosti. Edina pot, ki bi vodila vsaj malo navzgor pelje po mojem mimo samozavesti in zavedanja lastne vrednosti. Bogve kje sem se naučil teh misli. Mogoče sem se jih nekaj tudi od redkih dobrih sogovornikov na spletu. Bog ve!? Pa tudi ni važno. Pač sem takšno razmišljanje vzel za svoje …. In to imam za lep dosežek!

  • Share/Bookmark

Kategorije: miks



12 odzivov ↓

  • miri // 5.12.2012 17:36

    Samozavest ja,Dore.Imamo pa preveč takih s samozadostnjo.

  • miri // 5.12.2012 18:49

    Popravljam:samozadostnostjo.A bo?

  • daredare // 5.12.2012 22:42

    Miri, še opazil nisem dokler nisi popravil. :)
    Ja, samozadostnost, ki pa se napaja iz naše nesamozavesti.

  • Tihi // 6.12.2012 06:57

    No tale primerjava s kolesarjenjem mi je pa zelo znana, tudi sam sem bil na začetku en tak revež, ki je v klance kašljal in se davil. Ampak sčasoma in vztrajnostjo je to minilo in danes na stara leta imam več kondicije kot v mladih letih. Je pa Dare pozabil omeniti, da ti tudi vztrajno gonjenje kolesa v hrib da kar nekaj treznih in pametnih misli o našem bivanju oz. sobivanju in o smislu življenja.

  • daredare // 6.12.2012 12:27

    Ja, na stara leta :) ! Se pa tudi zaradi tega ne delam preveč pametnega, če kje vidim kakšnega mladinca, ki ga malo trajba. si mislim, bo že prišel k sebi. dobro, kar nekaj stričkov opažam, ki se jim mladostno trajbanje vleče preko štiridesetih in nič ne zgleda, da si namravajo v bližnji prihodnosti kupovati bicikle. To pa že je malo drugače.
    Glede navdiha ob kolesarjenju, zadnja leta večkrat ob hoji ali pa pri delu v gozdu ali pa na primer med košnjo … ipd. .. to imaš pa tudi prav. Takrat mi kar pogosto kaj zanimivega zbezlja skozi možgane. lp

  • Anita // 6.12.2012 14:13

    O ja, to je pa tema, pri kateri lahko tudi jaz pristavim svoj piskrček.

    Letos sem, dobro leto po porodu pretekla 42 km na LM. V nekaj malega manj kot 4 ure. Velik uspeh zame.
    Začela sem lani z minuto teka minuto hoje. Ko sem pol ure “trenirala” in sem prišla utrujena domov.

    In ni največja zmaga preteči maraton, zmaga je opazovati, kako se iz dneva v dan forma izboljšuje, ko sam sebi ne moreš verjeti kaj zmoreš.

    In res je hudo opazovati vedno ene in iste ljudi po oštarijah, mlade fante, ki bi lahko kaj naredili iz sebe, očete, ki jih otroci čakajo doma. Opazovati, fante, za katerimi so dekleta vzdihovala, kako postajajo zgolj lupina tistega kar so bili. Res škoda.

    Kar se tiče pa jamranja nad usodo. Najboljša rešitev je odklop od medijev in kaj kmalu ugotoviš, da ti ni prav nobene sile.

  • daredare // 6.12.2012 22:54

    @Anita, vse spoštovanje. To so dosežki, ki si nanje res lahko ponosna. Poleg tega pa lahko oziroma je zelo dobrodošlo, da kadarkoli pristaviš svoj piskrček. To, da zdaj vem katera Anita včasih komentira moj blog je pa tudi v redu. Konec koncev večino komentatorjev tukaj na siolu in še več na RTV eju http://www.rtvslo.si/blog/likard37/dosezek/78751
    tudi osebno poznam.

    Glede takšnih, ki se ne morejo zbuditi pa sem, kot sem že omenil raje previden. Občutek imam, da je čisto malo treba in se človek v življenju kdaj narobe odloči ali ima v nekem obdobju nekaj smole. Včasih se mi zdi, da se marsikaj kar samo odvije tako ali tako …..
    … ampak tako kot si te tipe ti opisala, se pa tudi meni zdijo totalni luzerji :)

    Nad usodo pa ne jamram in dobro vem, da nam ni tako hude sile. Problem je, da so stvari obrnjene navzdol in da smo velikokrat prikrajšani za optimizem. Ta pa tudi daje ljudem moč. Bod fajn!

  • dareAnonimnež // 7.12.2012 12:19

    Ni slajše zmage kot zmaga nad lastnimi strahovimi in predsodki, da premagaš samega sebe. Ali s kolesom ali pa s tekom sčasoma spoznaš, da se najtežje napore premaguje z glavo in ne toliko z mišicami. In dokler tega sami ne probamo se sploh ne zavedamo kaj vse se da, če je le volja. Tudi naše zblojene politike bo trdna ljudska volja slejkoprej odnesla na smetišče zgodovine.

  • daredare // 7.12.2012 23:01

    @Anonimni, ni kaj dodati. Če se ti nekaj v glavi obrne na pravo stran, potem imaš občutek, da je lahko vse tvoje ……

  • mijau // 10.12.2012 09:30

    Vsak narod ima v svojih vrstah vse tipe ljudi – od najboljših do najslabših. Stvar je v tem, v kakšnih odstotkih so ti razporejeni. Po tem natajajo stereotipi, da so eni narodi leni, drugi skopi, tretji prepirljivi, četrti hlapčevski.

    Če bo vsak človek zase poskušal vsaj za malo izboljšati svojo podobo, se bo skupna podoba naroda tudi izboljšala. In le na ta način.

  • Didl // 10.12.2012 11:00

    Z mojim ‘dosežkom’ zadnjih let torej kot narod postajamo samokritičnejši? :)

  • daredare // 10.12.2012 20:11

    @Mijau, a ni zanimivo kako enostavno se sliši?? :)

    @Didl, vsekakor. Če si ti bolj samokritičen, je tudi narod povprečno bolj samokritičen. Vendar pa na žalost hkrati tudi spoznaš kako majhen si in kako majhen je tvoj vpliv na povprečje. Mislim, meni se že zdi, da vse preveč ljudi okoli mene vse ve o vsem. In z vsem je vse narobe, le z njimi samimi ne!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !