dare.likar@siol.net

Arhiv za December 2012

PATETIČNO VOŠČILO

29.12.2012 · 8 komentarjev

Kakorkoli naj bo, karkoli naj si že kdo misli, čas je takšen in red mora bit in jaz sem se odločil, da tako kot vsako leto napišem novoletno voščilo. Poskušal pa bom obiti vsaj nekaj tistih stavkov, ki že od nekdaj s svojimi pozlačenimi, umetelno izpisanimi črkami krasijo novoletne čestitke. Poskusil se bom izogniti, da bi uporabljal besede, kot je toplina, razumevanje, čarobnost, tisočerih objemov, blagostanje, uresničenih sanj in podobne navlake.
Gre pa v bistvu zato, da bi se rad izognil patetiki. To mi ne uspeva vedno, čeprav se trudim veslati nekje pod mejo, ki spada v to kategorijo. Vendar v mojem besedišču se včasih grobe, direktne besede ne znajdejo najbolje. Nimajo se kam postaviti. Svoje opise zato prepustijo prijaznejšim prispodobam.
Zadnje čase na blogih lahko prebiramo tako imenovane erotične zgodbe, kar je seveda posledica letošnjega RTV-ejevega natečaja. Prebrali smo kar nekaj lepih izdelkov, še več pa takšnih, ki njih pisci ne vedo prav dobro, kaj naj bi bila erotika v literaturi.
Poseben problem pa je tudi definicija besede patetika. Ne bom trdil, da sem pomen razumel stoposto. Z definicijami imam namreč kar pogosto težave. Enkrat sem se pol ure trudil razumeti kaj je ekspresionizem in kaj imresionizem. Osnovni opis in razliko med umetnostnima smerema sem si kakopak nekako zapomnil, dojel pa je zagotovo tudi po desetkratnem prebiranju nisem.
No, in ravno tako, neinformirano, nestrokovno, pogosto ljudje opisujejo stvari kot patetične. Ponavadi v to kategorijo pade vse kar ima kakorkoli uporabljeno samo lepo besedje brez grobih izrazov in psovk. Zelo pogosto mi kdo kot patetično opiše pisanje, ki se mu je v bistvu zdelo žalostno ali zamorjeno.
Vendar to nekako ni res!
Patetika je, kolikor jaz to dojemam, nekaj neiskrenega. Čustvovanje, ki ni več naravno. In čustvo ni samo žalost. Patetičen je lahko tudi smeh ali celo jeza. Pred časom sem nekega pisca na blogu »pohvalil«, da je dokaj kruto in žalostno zgodbo opisal res učinkovito in, kot utegnem kdaj reči, oštro!! Tudi odgovor, ki sem ga dobil, je bil dokaj oster. Pisec mi je dal vedeti, »da vedno piše grobo in direktno!«
Popolnoma narobe, dragi avtor. Na tak način pišeš takrat, ko jaz kot bralec začutim to iskreno neposrednost. Če ne, nima popolnoma nobene vrednosti.
No, pa sem malo zašel. Nekajkrat sem že imel dokaj čustvene literarne nastope. Včasih izbrani tekst seveda malo prilagodim publiki, ki jo pričakujem na prireditvi. Ne bi se hvalil, aja saj s patetiko se ne gre hvaliti sploh, ampak nekajkrat sem zelo dobro občutil, da sem dregnil ljudi tja kjer so bolj mehki. Še najbolj sem si to zapomnil s prireditve za dan žena pred dvema letom, kjer sem bil v ozadju, moj scenarij pa so brali drugi. Celo mene je presenetilo in prisežem, da me je celo kar malo zmrazilo, ko so si gospe med branjem nekaterih delov teksta na hitro in na skrivaj obrisale solzico ali dve.
Torej!? Patetično? No, v bistvu lahko da. Mogoče o majhnih otrocih, spominih na davne božiče in lepe stare čase sploh ni možno zaobiti te nelepe lastnosti. Vendar, ko sem pozneje tiste svoje zapise še večkrat predestiliral, sem z olajšanjem ugotovil, da sem pisal tako kot sem mislil. Nisem uporabljal čustev za blefiranje, zato ker sem nekako vedel kaj bi lahko povzročilo, da bi se kakšni mamici malo orosilo oko.
Še najmanj pa bi rad, da bi kdo mislil, da sem puritanec, da pazim na vsako besedo, ker se bojim izpasti nemoralen in grešen. Ne, ne, to pa ne. Čisto nič težko mi ni zapisati za bujno mladenko, ki ji iz pogledov švigajo iskrice, pospešeno diha, kipeče oprsje pa komaj kroti podivjano, vroče ljubezni željno srce, da joškar’ci gleda kurac iz oči!! Ampak preprosto, to niso moje besede. Nisem jaz. Lahko omenim Bukovskega ali pa naše avtorje, Frančiča, Rezmana, T.kosmača, včasih Möderndorferja. To so tipi, ki znajo. Ni je besede, situacije, dogajanja, ki bi ga ne znali opisati divje, neobrzdano, vulgarno in predvsem direktno, brez olepšav. In vedno rad preberem vse kar napišejo. To je njihov jezik! Mojstrski!

Torej, sam nameravam še kaj napisati v življenju. Lahko, da se mi bo kaj premaknilo, ampak tako kot zdaj občutim stvari, bo moral ponavadi tisti, ki bo bral sam potuhtati, kaj komu »gleda iz oči«! Kaj č’mo, tak sem!
No, v glavnem … kaj sem že hotel reči?
Aja, v novem letu vam želim čimveč ustvarjalnosti in bodite tu okoli.

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Poseben večer

24.12.2012 · 6 komentarjev

Božični večer je brez dvoma zelo posebna zadeva. Neobvezno seveda. Če kdo misli, da ne sme biti posebna, se lahko mirne duše dela, kot da je to navaden večer. Kot da ni nekakšnega zatišja, ki vabi z meglenih ulic, kjer pršeča vlaga daje občutek, da je tam vsaj še deset stopinj bolj hladno kot je v resnici. Mirnost, ki vabi h kaminu, na kavče, med svoje, tam kjer ob vonju bukovega lesa, pokriti z odejo gledamo patetične ameriške filme in robkamo potico. Seveda lahko tisti, ki tako želi, božični večer tudi ignorira, vendar si mora priznati, da se mora zato kar malo potruditi. Vse okoli nas govori, da to ni čas kot vsak drug.

Jasno, da ne nameravam govoriti o kakršnemkoli čudežu ali božičnem duhu. Kje pa! Vsemu skupaj zelo veliko pripomore dejstvo, da se vse okoli nas prilagodi datumu in prazniku. Dogodki, politika, športno in zabavno dogajanje. Celo urniki trgovin in pa seveda obnašanje velikega dela ljudi. Celo takšni, ki popolnoma sleherni dan visijo za šanki, se ta dan v neovrgljiv dokaz svoje duhovne globine in zato, da bodo lahko še leto dni govorili, da lahko kadarkoli zdržijo doma pri babi in mulariji, potrudijo ostati v krogu družine.

To dogajanje pa kakopak kaže tudi na to, da veliko ljudi ne jemlje praznika prestrogo versko, saj toliko »vernih« vernikov pri nas niti slučajno ne premoremo. No, razen če vprašamo Rodeta. Potem je katolikov v Sloveniji verjetno kakšna dva in pol milijona. Pa pustimo to. Bolj se mi zdi zanimivo vprašanje kje in s kom bi bil pripravljen ali bolje rečeno bi želel preživeti božič.

Zadnje čase veliko pišem, tako kot veliko drugih, o slabem stanju v naši državi. O težkih časih za delavce, za družine, za srednji sloj, intelektualce, mladino in nasploh za večino ljudi Kakorkoli sliko obračamo, kazalci neizprosno kažejo navzdol. Nobene svetle podobe ne ugledamo pa če še tako stegujemo vrat. Vedno več zgodb slišimo, vse prevečkrat pa tudi vidimo v svoji okolici, o ljudeh, ki jih je ta neprijazni čas spravil popolnoma na kolena. Cele družine se znajdejo brez posebne krivde popolnoma na dnu. Vse prepogosto slišimo govoriti celo o lačnih otrocih.

Vendar pa, če kljub vsemu takšne primere vzamemo kot ekstremne in se zazremo v povprečje, seveda srčno upam, da bodo takšni skrajno boleči primeri enkrat pa le našli pot iz krize, če se najdemo v družbi, ki sicer ima vse težave, ki jih pogosto omenjamo, pa vendar še pluje po površini, pogosto kdo poudari, da nam pa le ni zares takšne sile. Da ni tako strašno hudo. Da bomo, saj smo ja deci in pol, pa že kako!!

Če v tem optimističnem duhu preletim podatke o svojem planetu, zlahka pridem do rezultatov, ki govorijo temu v prid. Težko, pa naj bodo kriteriji kakršnikoli, naštejem več kot deset dvajset krajev na svetu, kjer bi bilo boljše, bolj pametno, bolj v redu živeti, kot ravno v tej moji mali domovini. Pa če se zagledam v preteklost, v kruto sedanjost na stotih krajih sveta ali v oči afriškega begunca, ki se mu naše življenje zdi nepojmljivo razkošje. Če v tej fazi vklopim še čustva, potem jo cel svet odnese še veliko slabše. Takrat pa, posebno če upoštevam, da bi v primeru, da bi moral zapustiti dom in oditi kam daleč, podlegel prej kot v dveh mesecih, sploh ostane od celega sveta samo in zgolj še moj dom. In zdaj ko to razmišljam in ko vem, da marsikdo, ki ravnokar bere te vrstice, zavija z očmi in se zmrduje nad osladnostjo teh mojih misli, se počutim zelo dobro, ker sem zmožen takšnih čustev. Ker jih zelo dobro občutim in ker z veseljem povem, da zares mislim tako.

In ljudje!? Seveda bom spet pristal pri svojih. To je moj svet in moja družina je zame bistvo vsega. Potem pa dolgo, dolgo časa nič … in potem vsi ostali. Prijatelji, znanci, sodelavci ….
Vendar pa … če božični večer omenimo samo simbolično. Če ga raztegnemo v nekaj, kar označuje naš dom in našo skupnost. Če se poskusimo vživeti v to, kje in s kom bi preživljal ves svoj čas in kako bi mu dal nekaj več topline, vsebine in veselja!?

Res! Jaz sem tukaj doma! Pika. To ne potrebuje veliko stavkov. Še vedno to velja in še vedno, kljub zalegi, ki zasmraja zrak v dolini, sem še vedno sposoben stopiti v bran, ko se nekdo zmrdne in zamahne z roko nad vsem domačim in našim. Njim sporočam: »Rad imam svoje kraje, samo nikar ne razumite tega tako, da se zaradi mojega zadovoljstva lahko delate norca iz mojega dela, iz dela mojih prednikov, iz znanja in idej sedanje generacije in tiste, ki šele raste in šele začenja živeti. Ne se zajebavat, tipi!!«

Z ljudmi je pa tako. Imam zelo enostavne kriterije. Ne moti me takšna ali drugačna opredelitev. Kdor ima potrebo, da se vkalupi v nekaj, kar obstaja že od bogve kdaj, verjetno pač nima domišljije, da bi si svoja načela ustvaril sam in moči, da bi se jih držal. Pa nič zato. S takšnimi ljudmi čisto zlahka shajam. Vendar samo dokler jih v ozkogledo prepričanost ne potegne tako močno, da niso več sposobni komunikacije. Pri njih je treba paziti na besede in napačna pomeni konec. Za vedno, če je treba.

In z njimi si ne želim deliti božičnega večera!

  • Share/Bookmark

Tagi: Moje misli

Dragi rojaki!

17.12.2012 · 22 komentarjev

Počasi se me loteva razočaranja. Počasi ampak zagotovo se bližam trenutku, ko bom tudi jaz, najbolj neomajen zagovornik Slovencev in slovenstva, priznal, da sem izgubil upanje v svoj narod. Vedno sem imel za vse naše anomalije preprost odgovor. Ljudje smo pač različni. Ljudje imamo pač različne izkušnje in nekomu so se vsadile v srce takšne, drugemu druge vrednote. Ponosen sem bil, da razumem, da nekdo zagovarja svoje stališče in se ne obrne v drugo smer že takoj, ko se pokaže tam malo bolj svetla slika. Vedel sem, še bolje rečeno, želel sem vedeti, da bomo še kako znali stopiti skupaj, ko bo to potrebno. Takrat ko bo šlo za nohte.
Predvsem pa, da bomo enkrat že potuhtali, da od naše trme in ozkosrčnosti ni koristi. Da s tem delamo škodo in si zapiramo vrata. Kamorkoli. Celo to, da naša neomajna zaljubljenost v lastno pamet, ki zanjo itak vse bolj dvomim, da sploh obstaja, škodi tudi drugim, celim generacijam, našim lastnim otrokom, našim najbližjim, celo to nas ne gane, da bi poskusili kako drugače. Vztrajamo do zadnjega diha s svojim nepremagljivim, nepreklicnim »prav«!

Zadnje upanje me je obšlo, ko je množica šla na ulice in trge. »Zdaj pa ja« sem z rosnim očesom, poln novega optimizma zrl v hordo ljudi, ki so dajali vedeti, da mislijo dobro in da so potuhtali stvari.

Vendar … o porkaduš

Poskrbele so množice, da se vidi kam kdo spada. Poskrbeli so, da na slikah zaničujejo prave lopove. Tisti, ki so se najbolj bali, da bi magari za trenutek ne bilo očitno kateri strani pripadajo, so si na pokrivala montirali kokarde in zapeli pravo pesem.

Ne, nimam več upanja. Nič. Ljudje, ki ne morejo stopiti niti koraka nazaj. Takšni ki dojemajo strpnost in spravljivost kot stanje, ko ti popolnoma vsi dajo vse prav in si potem njihov prijatelj. Takšni, ki celo iščejo razlike, da z njimi napajajo in krmijo svoj nemogoči v najglobje pore zažrti ego. Takšni mi ga ne dajejo več.

Ljudje, ki ne dojamejo, da imamo čisto druge probleme. Da smo dolžni reševati težave današnjega dne in napraviti zdajšnje in bodoče čase bolj znosne in bolj perspektivne. Da ljudje potrebujejo službe. Da naša dežela potrebuje zaščito. Da nas z vseh strani košček za koščkom, dan za dnem in vse hitreje spodjedajo. Da brezbrižni lakomniki v imenu ugodne dnevne cene razprodajajo tovarne. Klanjajo se velikim gospodarjem, ker so jim za njihovo podporo dolžni pohlevno podaništvo. Naša delovna mesta dajejo prišlekom, ki jih pod naučenimi pretvezami masovno vabijo v Slovenijo. Teptajo naše delo kot tudi delo in tradicijo generacij, ki so ustvarile veliko več, kot pa samo pogoje, da noben otrok v naši deželi ne bi smel biti lačen. Da ne bi država jemala revnim starcem stanovanj in njiv, ker zaradi sramotnih penzij prosijo za malo drobiža, da bi preživeli. Da ne bi cele družine ostajale brez vsega. Dovoljujemo, da se država loteva našega zdravstva, šolstva. Da se stihijsko in neživljensko spravlja na tiste, ki varujejo naše malčke. Da odrekajo človeku celo možnost, da se dostojno
poslovi s tega gnijočega sveta.

Hkrati pa seveda ne zmore poseči v tkivo te hobotnice, ki odnaša vse naše zaklade v skrite votline. Preveč smo dovolili, da se je razbohotila klika, ki njeni pokvarjeni členi hranijo drug drugega. Čeprav prenažrti, še vedno na smrt lačni branijo svoje okope do zadnjega diha …..

Za nas pa je važno samo to, kdo poklekne pod križ in kdo maha z rdečo zastavo … Še za najbolj nepomembno mnenje hočemo dobiti potrditev, ne glede na to kakšno zdraho s tem delamo. Pa če je še tako kristalno jasno, da smo lahko tudi takrat, ko imamo prav, totalni bedaki.

Ne, dragi rojaki … nimam več upanja … nič!!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Neobdarovan

10.12.2012 · 6 komentarjev

Bil je ravno takšen čas. Hladen čas v prvih dneh decembra. Zima še ni nastopila s svojimi pravimi podobami. Le težke, vlažne megle so se vlekle po pustih mestnih ulicah. To je bila tista hladna, zoprna vlaga, ki jo človek kar čuti, kako se mu seli v sklepe, v telo in v misli. Človek postane utrujen, počasen. Zdi se mu, da nič ne more več pospešiti njegovega tempa in ga spraviti nazaj na prejšnji tir.

Tako je tudi psiha, tako vsesplošna kot tudi tista lastna, osebna, ki vsak sam z njo brodi skozi svoje dneve postajala apatična, brezbarvna. Ljudje niso več polagali upanja v prihodnost. Niso več ognjevito debatirali o opcijah in tolkli po mizah s svojimi argumenti. Ne, nič podobnega. Glavna sestavina komunikacije so bili vzdihi in tu in tam je še kdo brezvoljno zamahnil z roko v odgovor na enako brezvoljno vprašanje.

Tudi sam ta dan nisem več vedel kako bo vse skupaj šlo naprej. Nikoli sicer nisem bil borec in strateg, človek ki se jadrno spopade z vsako težavo in ki zna še tako hudo stanje obrniti sebi v prid in ujeti še tako zločest veter vsaj delno v svoja vedno napeta jadra. Žalostno toda resnično je, da sem večkrat sklonil glavo in pomagal drugim graditi splošni brezup.

Tako sem tisti dan tuhtal o besedah, o številkah, napovedih in idejah. Svojo betico sem objemal z rokami in se sloneč na mizo v neosvetljeni kuhinji utapljal napol v dremežu in napol v neplodnih mislih.
Takrat pa me je v popolnem nasprotju s pričakovanjem prešinila rešilna misel. Tako močno me je spodbodla, da sem se vzravnal in na široko, v nek nov pogled razširil oči.

»Želja!« sem glasno rekel. Optimizem, čisto svež je zazvenel iz te drobne besede.
»Zaželel si bom nekaj. Menda sem pa zdaj že tudi jaz na vrsti!«

Stopil sem skozi vrata na plano in se postavil na sredi zelenice. Nič nisem tuhtal kako blizu so hiše in kako verjetno je, da me kdo gleda, da me kdo sliši ali celo, da kdo pride tam mimo. Ne glede na vse, sem se zadrl:
»Miklaaaavž!!«
Čakal sem nekaj sekund in se zadrl še glasneje: »Božiček, Dedek mraz!« Pa spet nič.
»Željo imam, eeej! Do zdaj sem imel z vami samo stroške. Zdaj sem pa že na vrsti za željo, ni bil hudič!«
Ponovil sem vse skupaj še enkrat pa še enkrat. Pa spet nič.
»Jebemvamboga, saj itak ne verjamem, da obstajate, starine zahojene!« je nazadnje gromko zadonel moj nejevoljni glas skozi meglen večer in že sem se hotel obrniti, ko je nad mano srhjivo zagrmelo, da sem se v grozi ustavil kot vkopan in ponižno pogledal v nebo nad seboj.

Kar se je takrat zgodilo, mi je pognalo mravljince preko hrbta in postavilo pokonci sleherno kocino na telesu. Nepremično sem gledal in v strahu čakal. Zapihal je veter in v nekaj sekundah razgnal megle nad menoj. Potem se je vse umirilo in potihnilo. Le še rahlo bobnenje je spremljalo oblake, ki so se ravno nad našo bajto razmaknili in skozi luknjo, ki je nastala sem se s še vedno široko odprtimi usti zazrl v nenavaden prizor.

Sedeli so tam gori za okroglo mizo vsi trije možakarji, ravno tisti, ki sem jih še maloprej nejevoljno ozmerjal in podvomil o njih. Niso pa nonoti v tistem trenutku delovali posebno vzvišeno. Razen njihovega nezemeljskega stanovanja, so izgledali dedci bolj tako, kako naj rečem, no vsekakor zelo vsakdanje. Sedeli so tam gor kot kup nesreče. Prostor je bil zakajen od Mrazove fajfe in po mizi je bilo vse razmetano. Tam je bilo nekaj praznih pločevink piva in Miklavž je ravno odpiral novo, Mraz si je iz litrce točil vodko in Božiček je mešal v svojo kokakolo rum. Pol pol! Ko so vsi obnovili vsebino svojih čaš, so se nejevoljno, verjetno zato, ker jih motim med neuradnimi urami, obrnili proti meni. V resnici sta se obrnila samo Mraz in Miklavž, ki je ob tem še gromko rignil. Božiček je medtem znova zamešal karte. Jasno je bilo, da se mislijo z mano zelo, zelo na kratko zmeniti stvari.

»No? Kaj bi rad, Dare!?« je vprašal Miklavž. Ciničnega prizvoka njegovega globokega basa ni bilo mogoče preslišati. »Kaj bi rad, ko tako rogoviliš!?«

»Nič!« sem rekel polglasno, še vedno paraliziran zaradi čudne, strašljive situacije.
»Kako misliš nič! Pa ja nas nisi zaradi ničesar zmotil!?«

»Ja, veste spoštovani možje«, sem takrat že nekoliko bolj sproščeno zadihal. »Nič« v teh časih niti ni tako slabo. »Nič« je v bistvu v zadnjem času tisto, o čemer sanjam. Lep, neškodljiv, neoporečen »nič«! To res ni slaba stvar. Predvsem pa je to nekaj tako zelo boljšega od vseh mojih strahov. Predvsem od tistih rdečih številk. Predvsem od tistih strašnih bufov, ki so jih naredili neki drugi ljudje, zdaj pa jih obešajo meni. Tiste strašne številke, ki mi kvarijo spanec, vedno ko opravim z osnovnimi stroški svojega bivanja. Tisto, ko me ponoči zbuja mora, da mi neki tipi kažejo koliko ogromno sem nekomu dolžan, jaz pa se nemočno branim:
»Kako dolžan?! Saj nisem ničesar kupil! Saj ničesar nimam! Kako!? Komu!?«

»A tako!« je eden od treh dedkov prekinil moj že kar dolg monolog. Če je pa tako, potem smo nemočni. Ni res kar so ti pravili v otroštvu, da v eni noči obdelamo cel svet in obdarujemo vse. To pač ne drži. Samo nekatere lahko obdarimo. Dedek mraz se je takrat odkašljal in z roko razgnal oblak dima iz pipe. »Lej, nismo mi krivi, da živiš v takšnih, ahojenih eksotičnih krajih! »
»Kjer zame še slišali niso!« je na hitro pripomnil božiček.
»In zame tudi ne, neverniki!« je še dodal Miklavž.
Dedek Mraz je med kašljem, ki ga je napadel momljal nekaj o socializmu, vendar ga nisem razumel. Spet je namreč začelo pihati in oblaki so v nekaj kratkih trenutkih zaprli vrata na nebu.

»Ampak jaz živim v Evropi!« sem se takrat začel dreti. » V bogati, napredni deželi! V pravem malem raju!!«
Začela me je grabiti panika in nemočna ihtava jeza! Odprite vrata, starine! Odprite jebemvam boga!« sem še enkrat poskusil bolj na grobo.

Ampak tokrat na moje psovke ni bilo odziva. Od vsega je ostal samo še piš vetra okoli vogalov. Mrzel in vlažen piš. Dajal je vedeti, da šele prihaja prava zima!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Dosežek

5.12.2012 · 12 komentarjev

Ko prebiram vsebino velikega dela blogov ali pa poslušam kritične analitike za kakšnim šankom, se po pravici vprašam zakaj in čemu bi se sploh borili za kaj boljšega. Ob vsem tem samozaničevanju, me velikokrat spreleti strašna misel, da imamo v bistvu ravno tisto kar nam pripada in kar si zaslužimo. Smo majhen, pritlehen, skop, nevoščljiv, pohlepen, potuhnjen in ozkosrčen narod in čisto jasno je, da z nami lahko gre samo navzdol. Ni je stvari, ki jo kdo od naših naredi, da ne bo takoj ob omembi, kot odmev od nekje priletela opazka, da je drugje to že stara, znana in predvsem boljša zadeva.

Jaz okoli sebe opažam različne ljudi, karakterje in pojave. Opažam, da smo ljudje v teh krajih dokaj pridni, da smo podvrženi redu, da ljubimo svoje njive in obronke, da ne damo zlahka iz rok nečesa, kar smo dobili v last in skozi dolga leta negovali. Da gradimo velike, trdne hiše, da nam veliko pomeni družina in da se ne maramo seliti iz svojih majhnih vasi. Čisto zlahka karkoli iz tega spiska, ki je seveda še veliko daljši, uporabim kot motiv za zgodbo o dobrem in častnem glavnem junaku. Sploh ne vem, zakaj bi ga primerjal z nekom na čisto drugem koncu sveta, posebno ne tako, da bi že v izhodišče postavil nedvoumno dejstvo, da je tisto od a d ž bolje in bolj pametno. Vendar pa je sleherna beseda s seznama v rokah nekoga drugega, če ne kar večine ljudi okoli mene vedno in povsod motiv za popolnoma nasprotne, nizkotne in zaničevalne pripovedi.

Pred dnevi sem v družbi prijateljev pokazal neko reč, ki sem jo sam naredil in pokomentiral nekako tako:« To je zame velik dosežek!« Pozneje, že takoj drugi dan, sem razmišljal, da bi lahko to mojo izjavo kdo tudi narobe razumel. Še sreča, da sem bil v družbi razumnih in dobromislečih ljudi in se tega ni za bati. Vseeno pa bom v tem zapisu z veseljem pojasnil nekaj o tem, kako se zelo dobro znam počutiti majhen in nepomemben oziroma kako dobro vem, da je uspeh, da je dosežek zelo relativna reč. Še najbolj nedvoumno in zagotovo je moj uspeh, da sem se naučil stvari tako videti in da z majhnostjo in neuspešnostjo nisem obseden in obremenjen. Tako kot analitiki z začetka tega spisa.

Ko sem takrat pred skoraj dvajsetimi leti prvič poskusil z gorskim biciklom premagati klanec iz Kanomlje preko razpotja in mimo psihiatrične bolnice v Idrijo, nikakor ni šlo. V drugem ali tretjem ovinku sem se vlegel v travo, kašljal in se grabil za ponorelo pumpo v prsih. Misija nemogoče. Normalno, da sem v tistem trenutku začel razmišljati o štiridesetih cigaretah dnevno, vsakodnevnemu pivu, da ne govorim o koncih tedna, ko so vse te moje razvade dobivale še veliko večje razsežnosti.

Razmislil sem res temeljito in v petem poskusu premagal klanec. V nekaj mesecih mi je postal mala, mala malica. Prej kot v letu dni sem s tisto svojo ceneno esperio štartal v Tacnu na maratonu Franja. Prišel sem okoli. V Tacnu sem bil ob pol štirih. Komaj sem stal na nogah in zdelo se mi je, da sem najsrečnejši človek na svetu. Nikoli ne bom pozabil tistega evforičnega občutka na robu solz.
Isti maraton pa je gonil tudi znani idrijski kolesar, udeleženec Gira in olimpiade. Tja je bil povabljen in na cilj je prišel seveda v vodilni skupinici. Po koncu dirke je menda še malo pomalical in poklepetal potem pa, meni nič tebi nič, sedel na kolo in se za piko na i odpeljal z njim še nazaj v Idrijo !??? In v Idriji je bil ob treh popoldne. Ko jaz nisem še niti prisopihal do cilja maratona. Zanj je bil to rutinski, verjetno nepomemben trening, kot jih je brez števila opravil v svoji karieri.

Verjetno se bo kdo vprašal, kaj sploh želim povedati. Nič posebnega. Ljudem, ki ne znajo najti v stvareh dobrega in pozitivnega, ne morem povedati prav veliko. Kdor rešuje probleme z negativnostjo, kdor izkoristi vsako priložnost, da se obrne proti svojim, kdor celo poudarja, da ga je sram, da je del te družbe … kdor se počuti majhen in nevreden zaradi vsakega usranega statističnega podatka, kdor pljune na svoje ljudi, prej kot se mu ljubi razmisliti o tem … takemu jaz ne morem veliko povedati. Dobro, lahko mu omenim, da s tem pljuva nase in na stvari, ki jih dela, ampak to že ne more veliko pomagati.

Govorjenje o domoljubju, o strpnosti, o vrednotah nasploh, vse to je že zdavnaj postalo material za najslabšo in neizogibno patetiko. Jaz se na to ne bom oziral. Ne danes, ne kdaj v prihodnosti. Edina pot, ki bi vodila vsaj malo navzgor pelje po mojem mimo samozavesti in zavedanja lastne vrednosti. Bogve kje sem se naučil teh misli. Mogoče sem se jih nekaj tudi od redkih dobrih sogovornikov na spletu. Bog ve!? Pa tudi ni važno. Pač sem takšno razmišljanje vzel za svoje …. In to imam za lep dosežek!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

HULIGAN

1.12.2012 · 9 komentarjev

Ne obsojaj me prehitro. Nisem slab po srcu. Res, slabo imam obleko in slabo vino pijem. Trgovska znamka, namizno belo, evro in še kakšen cent. Utrujen sem od nedela, utrujen od nemoči in uničen, ker od tega ne morem spremeniti ničesar vsaj za ped. Ne obsojaj me in ne pravi mi naj počnem to bolj mirno, na nivoju na lep nepomemben način!
Vso mirnost sem ti dal, kar sem jo imel. Bil sem miren, ko si počel vse tiste stvari. Izkoristil si to mojo pozo in neovirano si polnil kovčke in odnašal nekam mojo preteklost, bodočnost in sanje. Gradil si gnezdo za svojo zalego in se smehljal. Jaz pa sem miren in zmeden stal v čredi in blejal potiho, uglašeno, na tebi všečen način.
Vso sprijaznjenost si dobil od mene. Strinjal sem se, da si nismo enaki. Odgovornosti in moči, ki sem ti jo podelil, sem dal visoko ceno. Ni se mi zdelo narobe, da se ob tej svoji vlogi pompozno našopiriš, zrediš in dvigneš svoj rilec.
Vso naivnost si dobil, kar sem je imel. Verjel sem vse do dna, da imaš mero. Da veš kaj delaš, kaj počneš. Da boš imel enkrat dovolj. Da si boš nafilal ego ne da bi ob tem uničil vse okoli sebe. Ne da bi se obdal s svojo kliko, ki ti zagotavlja moč. Ne da bi zgradil med ljudmi zidove, bodeče ograje ne glede na to, kdo bi ob tem padal na kolena. V nesnago, blato in obup.
Vse upanje sem polagal nate. Da boš gradil, ne podiral. Da boš poiskal barabe, ne pa jih vabil v svojo hišo. Da boš združil ljudi, ne pa na njihovem kregu zgradil svoj prestižni svinjak. Da boš delal za ljudi ne pa trgoval z vsem kar imajo in na koncu prodal še njih. Jih prodal cele, po delih ali ponudil količinski popust. Na stojnico dal njihovo delo, misel, znanje, zdravje in srečo njihovih otrok.
Vso prijazno besedo sem ti dal. Lepo sem te prosil, lepo opozarjal. Napisal sem ti pesem, popisal cel list. Boljši od mene so pisali romane in manifeste. Glasnejši so ti pesem zapeli. Razlegala se je iz sto grl. Na vso moč.
Ampak nisi slišal. Nisi slišal nič!
Vem da te boli, da pregrobo stiskam tvoj golšasti vrat.
A ne obsojaj me prehitro. Kaj bi storil ti na mojem mesto, če tvoje besede ne bi slišal nihče??
Mogoče res kasno, prepozno celo, mogoče v resnici čisto zadnji, zadnji čas ….
Ampak matere ti …. a ne bi poskusil bolj na glas??

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu