dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2012

Dare vabi na kofe!

23.11.2012 · 6 komentarjev

Spoštovani blogerji, moji znanci, pa tudi tisti, ki se ne poznamo (še) posebno dobro. (Nikomur ni treba prinesti blogerske izkaznice.) V četrtek 29.11. bi vas rad povabil na kavo. (čaj, sok, pivo, vino, pašareto ali geruš … ni važno). Kdor ima čas in bi se mi pridružil na pijači, naj pride na omenjeni dan ob pol šestih (17.30 h) v picerijo Trnovski zvon. Sam termin sem želel najprej nekako usklajevati pa nisem nikamor prišel. Če sem ga uskladil s kom drugim ga nisem mogel s sabo. In obratno!
Točnejši opis poti bom še objavil, še boljše pa bi bilo, če bi to storil kakšen komentator, ki se na Ljubljano spozna bolje od mene. Samega lokal sicer ne poznam (razen s slik s spleta), izbral sem pa ga iz celega kupa idej zato, ker mi izgleda zelo lahko dostopen z AC. Seveda bom naslednji teden tja tudi poklical, posebno če bi zgledalo, da nas bo več kot za eno mizico ali pol šanka.
Kratko srečanje bom sicer izkoristil tudi zato, da bom nekaterim med vami prinesel svojo novo knjig’co. Pokazal jo bom seveda vsem, ni pa to bistveno oziroma ni to stvar, da bi se zaradi nje obremenjevali. Predvsem velja, kot piše zgoraj, da vas vabim na pijačo. Kdor ima uro cajta. Jaz se je vsekakor veselim. Pa še tiste, ki ji bo sledila, če je treba.
Lepo bi bilo, da se tisti, ki bi prišli, oglasite v komentarjih, ni pa nujno. Lep pozdrav

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

UPOR

18.11.2012 · 35 komentarjev

O uporu sem zadnje čase večkrat razmišljal. Še več kot to. O tem sem celo nekajkrat govoril. Ob tem sem še enkrat več potuhtal, da ne bi mogel biti politik, saj se prehitro zaplezam s svojim govorjenjem. Politika pa je, kot vsi vemo, predvsem spretnost obračanja besed. Politik jih mora uporabljati zelo veliko, hkrati pa paziti, da ne pove česa takega, da za tisto pozneje ne bi mogel trditi, da je mislil povedati nekaj čisto drugega.
No, tako sem še pred dnevi trdil, da podpiram v teh časih vsak upor. Tudi takšnega, ki nima prav trdnih argumentov. Preprosto se mi zdi, da so časi takšni in odziv na stanje tako mlahav, da je zelo lepo videti vsakega, ki kakorkoli pokaže zobe. Če nekdo vrže granitno kocko v parlament pa morebiti še sam ne ve prav dobro zakaj ali pa če nekdo zakuri županovo sliko in to zgleda, kot da protestira, ker mora po mestu voziti po predpisih. No, ne glede na to, sam pri sebi, kot sem že omenil, podpiram takšne modele. Še več.Ponavadi pravim, da imajo pri meni v dobrem vsak en pir. Ali pa gajbo!
Sem pa kljub temu na vprašanje glede nekega upora v teh dneh rekel, da se ga pa ne bi udeležil. Ni govora. Nikakor ne pristajam, da bi me v imenu nekih populističnih parol zvlekli na neko maškarado in naredili iz mene kljukca tako, da bi me oblekli v plastičen lajpček in mi potisnili v gobec piščalko. Potem pa bi, ne glede na mojo bedno pojavo, še vsevprek poudarjali, da so mi organizirali nekaj velikega, mi dali možnost, da pokažem svojo jezo in nezadovoljstvo. In trkali bi se zvečer glavni šefi po prsih. S tremi štirimi odpetimi knofi na zmečkanih proletarskih srajcah, z bojevito rdečico na obrazu bi nam skuštrani in zaripli od revolucionarnih parol poročali o svojih in naših uspehih.
In potem bo vse mirno. Zadovoljni bodo že omenjeni delavski vodje in njihovi zakulisni delodajalci. Zadovoljnih bo tudi nekaj delavcev, ki bodo naivno mislili, da jih je v resnici kdo poslušal. Posebno potem, ko bo nek minister, ki bo ravno tisti dan dežuren za dajanje izjav, povedal par uho božajočih floskul. Zelo verjetno bo vse skupaj zvenelo v slogu, da bo »treba prisluhniti delavskemu glasu« ali kaj podobnega.
No, kaj torej storiti s to našo potrebo po uporu!? Naj kar priznam, da spet nimam odgovora. Enkrat sem že razmišljal, da bi gladovno stavkal. Pa me je minilo. Kot prvo baje pri nas že precej ljudi gladuje pa zaradi tega taglavnim, vsaj videti je tako, gladko dol visi. Kot drugo ali pa ravno zato, pa se mi zdi gladovni štrajk nekako neizviren. Razmišljal sem, kot že velikokrat prej, zato da bi storil nekaj ravno nasprotnega, pa nisem prišel do nobenih resnih rezultatov. Da bi se na primer zaprl v fabriško trapezarijo in jedel, jedel, jed … dokler ne bi ugodili mojim zahtevam. Oni bi se seveda hoteli nekaj pogajati pa barantati, jaz pa … hop še en šnicelj na taler. Pa bomo videli kdo bo prej odnehal. Kot pravim, nisem prepričan!!
Pred kratkim sem v oštariji poslušal dedce, ki so s stisnjenimi pestmi kričali kako bo treba zagnati revolucijo in fentati frdamano golazen. Ko sem prišel do besede, sem jim rekel nekako tako, da se načelno strinjam, samo da pa morajo vedeti, da bo takrat vse gorelo in bo vse razsuto, tudi kakšna od njihovih bajt ali celo glav!! Potem jih je pa čisto minilo. Samo naj pride kdo blizu mojega, je rekel eden od njih!
Tako je torej s tem! Upirali bi se že, ampak ne da bi bolelo, ne da bi bili lačni, ne da bi naredili kaj po svoje. Na izviren način! Ali pa da vsaj ne da bi predolgo trajalo. Recimo kvečjemu en dan. Naslednji dan pa bi spet vse potekalo normalno.
Zjutraj bi šli na šiht. Ob treh bi se ustavili v Hoferju in kupili nekaj stvari. Po kosilu bi zadremali pol ure in potem peljali psička na sprehod. Do pike bi se potrudili, da ne bi z ničemer skalili brezhibno prozorne predvidljivosti, ki jo tako obvladamo in ki jo imamo očitno tako radi. In ko bi prišel čas, bi spet, tretjič, četrtič ali petič, dali svoj inteligentno prepričani glas isti fakuli. Saj takrat je itak tisto mislil čisto drugače.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

O MOJI NOVI BUKVI

10.11.2012 · 17 komentarjev

Mogoče se komu zdi to moje »obveščanje« tudi malo pretirano, vendar mislim, da ni narobe, (sam pri sebi pa se ob tem celo zelo dobro počutim) da še enkrat objavim izid moje druge zbirke kratke proze z naslovom FACA. Objavim in hkrati tudi povabim vse, da se rojstvu FACE pridružijo v idrijski galeriji (nad mestno knjižnico) 15.11. ob 18h.

ISTO KOT PREJ (odlomek)

Marinko je v tistem trenutku planil pokonci in udaril po mizi.
»Ko vsaj lagale ne bi kurbe pokvarjene!« je zarenčal. Obnašanje in besednjak, oboje je kazalo, da ga je politik res dregnil v najobčutljivejši del.

»Jaz jim pa čisto verjamem!« se je takrat iz zapečka zaslišal miren in neprizadet pastirjev glas. Že to, da se je sploh oglasil, še bolj pa njegova čudna izjava, je presenetila goste gostilne in vse je za trenutek utihnilo.
»Pa ravno ti,« je čez čas začel Marinko, že pomirjen, a še vedno presenečen.
»Pa ravno ti, ki nisi nikoli ničesar imel, nič ne dobiš od nikogar. Niti podpore, niti penziona … Kaj je s tabo, porkaduš?«

»Saj ravno to vam pravim!« se je starec s svojimi tremi, štirimi rumenimi škrbinami zarežal skozi razmršeno sivo brado.

»Zame je vse isto kot prej!«

Vsem komentatorjem naj samo omenim, da o tem kako in koliko bom v prihodnje pisal, posebno pa o tem koliko in kako pogosto bom to objavljal na blogu, zaenkrat ne vem povedati ničesar posebnega. Tokrat sem si zaradi svojega projekta pač privoščil kratek odklop. Po petnajstem, dvajsetem …. etem pa bomo videli. Vesel sem, da me kdo to sprašuje, po drugi strani pa tudi priporočam, da kdo pobrska po arhivu in sam ugotovi ali sem si v šestih letih kdaj kaj takega že dovolil. :)

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar