Včasih sem kje odšpilal kakšno ne prav posebno uspelo veselico. Nič se ni poklopilo. Je že nek pametnjakovič ravno takrat v sosednjem selu organiziral nek žur z boljšim bendom. Mislim, le kje je takega dobil?? Ali pa se je vse skupaj dogajalo ob napačni luni ali preveč dni po petnajstem. No, ni važno. Takrat sem se v glavnem bolj slabo počutil. Vedel sem, da bo organizator barantal za tistih par evrov pa tudi špilanje ni tapravo, če pol časa brenkaš malodane sam sebi. Nisi pa zaradi tega na koncu nič manj zjeban, le bolj slabe volje.
No, in v takšnem razpoloženju sem pogosto modroval, da bi bilo pa le bolje, če bi se pred leti učil zidanja ali polaganja ploščic in bi počel to, ne pa da se spakujem po vaških socialističnih odrih pred nekaj vaškimi pijančki, ki itak nimajo iti kam drugam. V poštev je prišla tudi prodaja kitare z ojačevalcem vred. Na roko, za petdeset evrov. Videno kupljeno. Včasih smo omenjali tudi, da gre s to muziko počasi navzdol. Mislim, po logiki. Tako kot lahko rečemo, da so ljudje v nekem obdobju človeške zgodovine ročno delali glinene lonce ali denimo bronaste topove, ravno tako bodo enkrat v bodočnosti učitelji mulcem pravili, da so nekoč pripadniki te iste vrste delali muziko s pomočjo kitar, kaviatur, bobnov in harmonik. Mogoče bo kakšen ostareli primerek ali zanesenjaški prapotomec enega od davno pokojnih muzikantov to znal tudi demonstrirati v muzeju v Bistri.

Blogosfera pa se bojim, da ne bo niti prišla v muzejske rubrike.

Imel pa sem imel literarno zelo pester teden. V nedeljo sem na kmečkem turizmu na Cerkljanskem Vrhu prisostvoval zanimivemu literarnemu večeru, ki so ga skupaj z glasbeniki speljali člani RIS a, v sredo sem bil v knjižnici na predvečer obletnice ustanovitve društva slovenskih pisateljev.
Še najbolj, ampak res najbolj pa sem se veselil srečanja na blogoziji v kinu Šiška v Ljubljani. Že takoj, ko sem se kipnil na sedež in začudeno ugotavljal, da nas je katastrofalno malo, mi je bilo jasno, da to tokrat ne bo to. Poleg mene sta bili tam samo še dve gospe od katerih sem eno poznal (menišček, vodnarka). Pozneje se je izkazalo, da se je v novejšem času akademskih petnajst minut razvilo v akademske pol ure in glede udeležbe sem se lahko malo oddahnil. Nabralo se je vsaj za silo solidno število, pretežno mladih, meni neznanih ustvarjalcev. Izjema je bil Kostin mozek, ki ga poznam že od prej, nisva pa še uspela tega svojega poznanstva obeležiti z več kot enostavčnim pogovorom. Koga vse sem tam pogrešal ne bom našteval iz znanih razlogov. Lahko bi koga pozabil pa tudi malo patetično bi znalo izpasti. Vem tudi to, da se nismo kaj prida dogovarjali. Ampak sem pa kar nekako mislil, da je ravno prav po petnajstem, da v sosednjem selu ni nobene blogokarkoli in da so planeti čisto fajn pošlihtani v svojih orbitah.

No, v glavnem. Prisotnim sem prebral enega svojih redkih spisov, ki so dovolj kratki za takšne nastope. Potem sta se ojunačila še Kosta in Gospa, ki sem jo omenil zgoraj. Vmes sta nastopila Mojcart, duet s kitaristom in pevko. Tip je prebiral akorde, ki jim zaboga, pa četudi že trideset let mlatim po strunah, ne vem imena, punca pa je zapela kot slavček. Res dobro. Mislim, res dobr!!!

No, potem pa …..

Veste, včasih sem kje odšpilal kakšno ne prav posebno uspelo veselico………….

  • Share/Bookmark

12 odgovorov v “Blogerji … pa to!”

  1. Olna pravi:

    Dare, tvoja Idrijska vinjeta ni “dovolj kratka za take nastope”, ampak je ena od tvojih najboljših.

    Za radovedne, še kliknite tule in si med objavljenimi posnetki oglejte našega avtorja med nastopom.

    http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/blogozija-ko-si-splet-in-literatura-podata-roko/292908

  2. daredare pravi:

    O Olna … viš ti :) ! Upam, da ne boš kje izbrskala še kakšnega video posnetka.

  3. noahnoah pravi:

    Mislim, da se je blogerska scena začela sesuvati pred nekaj leti,ko so se začeli prepiri, kdo je najboljši bloger, kdo ima največ komentarjev, ko so se nekateri samozabetonirali kot najnajboljši in ostale postavili v kot. Pričele so se spletke, žalitve in podobno nakar je kar precej blogerjev ukinilo svoj blog ali pa ne pišejo novih objav.
    mene to sicer ne prizadene, pišem manj samo zaradi bolezni,sem pa spoznal kar nekaj čudovitih prijateljev na račun bloganja zato mi nikakor ni žal, da sem pred leti se pridružil tej sceni. :)

  4. Olna pravi:

    Noah, zdravo. Podpišem tvoj komentar. Res škoda, da se je blogerska scena tako izrodila, da je nekaj najboljših utihnilo (po tistem pregovoru, da pametnejši popusti). :(

    Drugi razlog pa je novo “urejanje” Blogosa, ki praktično skoraj ne obstaja. Prej smo mnogi v rubriki “zadnji komentarji” našli imena oz. nicke, ki so nas pritegnili, ker smo jih poznali in cenili, ali pa so nam bili vsaj zanimivi. Zdaj – puščava….

    Sama sem si zabeležila nekaj blogov, na katere bolj ali manj redno pogledam. Posebno, kadar dolgo delam na računalniku, ko si vzamem pavzo, najprej malo kliknem k mojim. :)

  5. Tihi pravi:

    Živjo vsem.

    Sam sicer nimam bloga, ker sem se zaradi generacije 1960, ki je ne deljo več enostavno prepozno vključil v računalniško opismenjevanje in vse te zadeve in še zdaj me hčerke učijo raznoraznih fint, ki so meni zakomplicirane do amena, njim pa simpl da bolj ne more bit, zato pa tudi večkrat zavijajo z očmi. Se mi pa to zdi to ena fajn zadeva, kjer vsak lahko, zaenkrat še brez cenzure pove svoje mnenje. Je pa res, da je za poštene Blogerje ena sama žalost to kar je Dare že enkrat nekje omenil, da razno razni komentatorji ali pa seratorji (kar je tudi Dare zelo lepo ovrednotil), ki ti preprosto vzamejo vso voljo, energijo in veselje do poštene debate.

  6. miri pravi:

    Tudi kot zidar bi bil v manjšini.Verjemi mi.

  7. daredare pravi:

    @Noah, pomanjkanje domišljije in/ali ustvarjalnosti. Tako jaz temu pravim. Potem pride pa do nakladanja, provokacij, prepirov in veliko tistih, ki želijo v miru delati kaj za malenkost bolj pametnega, se umakne.

    @Tihi, generacija 1960 pa tukaj res ne bi smela biti težava. To je baje samo v glavi :) .

    Sicer pa, ja, lahko ti vzamejo voljo, lahko pa jih nekako ignoriraš. To drugo je bistveno bolje.

    @Miri, zidar je bil zgolj primer. Lahko bi rekli tišler ali pa žnidar. Smo pa to največkrat omenjali, ko smo se cijazili s kakšne bolj oddaljene ohceti in se menjavali za volanom, ker nas je vse po vrsti vihalo. Ker zidali bi pa kljub vsemu podnevi, a ne!? Sicer pa takšno “štetje blagrov” vedno jemljem le na pol resno! lp

  8. Tihi pravi:

    @Dare
    Tole z generacijo je mišljeno bolj kot izgovor kot pa razlog

  9. daredare pravi:

    @Tihi, vsekakor. Ravno te dni veliko poslušam o “simbiozi” med generacijami. V projektu študentje računalniško opismenjujejo stare ljudi. Potem dajejo izjave petinsedemdesetletniki, ki blogajo, tvitajo in komunicirajo preko facebooka. :)

    Vendar, prej kot karkoli drugega, mora človeka to zanimati. Potem tudi sam, ne glede na starost, ugotovi, da je po večini vse res kar enostavno.
    To vem tudi po sebi. Word, Excell, Photoshop in vsa podobna orodja sem sam raziskal in potuhtal njihovo uporabo ampak … samo do takšne mere, kot sem jih ravno takrat potreboval. Sploh me ni vleklo v kakšno globje raziskovanje. In tako je tudi ostalo. Vsi ti programi imajo neznansko število možnosti in naše znanje jih obvlada komaj pičlih nekaj procentov.
    Da ne govorim o kašnem višjem nivoju. Se pravi programiranju ipd. Takšne stvari morajo človeka po mojem res zanimati, da se jih loti. In zagotovo bi tudi jaz ali pa ti ali pa še marsikdo ugotovil, da je marsikaj res enostavno, če bi se več ukvarjal s tem.

    Tako pa … hvala bogu, jaz pravim, da nas “Še” zanima kaj drugega :) ! Preveč ljudi je obsedelo pred kištami. To se vidi na čisto vseh področjih družbenega življenja. Ko kakšno lepo nedeljo vidim, da na blogih ni veliko objav in komentarjev, se prav razveselim. Vidim, da ni še vse izgubljeno :) !

  10. mijau pravi:

    Dare, tisto s petinsedemdesetletnki, ki blogajo in se oglašajo na fejsbuku, si me globoko užalil. Do petinsedemdeset mi manjka še več kot leto dni.

    Mi je pa žal za družbo, ki se je oglašala okrog “prostih poljan”. Olna, ali je kdo od teh še “živ”? (Za commonsensa vem, sožalje).

    Nekoč sem upal, da bo raja preko blogov izražala svoja mnenja o političnih vprašanjih. Politiki bi na hiter in poceni način prišli do naših mnenj. Odpadli bi dragi referendumi, na katerih tudi nepismeni odločajo.

  11. daredare pravi:

    Mijau, se pravi, da imaš še leto dni, da osvojiš twiter in si zrihtaš dva tavžnt frendov na FB.

    Samo najprej se pa moraš znebiti naivnosti glede teh medijev.Saj ja nisi resno mislil, da bi politiki izpustili iz rok taka strašna orožja kot so javnomnenjske ankete, veto, referendum in celo plebiscit??

  12. Olna pravi:

    Mijau, časi se spreminjajo in mi z njimi. :) :(

    Proste poljane so bile verjetno zastavljene preveč v pesniško smer, da bi lahko vzdrževale reden “promet”. Skočila sem tja, po dolgem času – nikogar več ne poznam…razen Bina seveda. Še Nagajivke ni nikjer.

    Sama si nisem nikoli delala utvar, da bi utegnila naša mnenja zanimati politike. Njih zanimajo samo naši glasovi na volitvah.

    Res pa žal ni več debat, kot so bile (kljub masovnemu vmesnemu smetenju) pri Crnkoviču, Jonasu, delno pri Radu, pri Simoni, pri Blitzu. Za zabavo je bilo poskrbljeno (predvsem) pri Vlatki, natezanja okoli pomembnosti njenega alter ega Dragice in prijatelja obeh Nika so bila legendarna…Kar blogi so se ukinjali, tako vroče je bilo! :razz:

    Vem, da se ponavljam, ampak kaj morem: novo “urejanje” Blogosa je zadušilo še tisto malo ustvarjalnosti, ki je uspela tu pa tam skliti med plevelom. Nič nima proti Chefu, Ireni in Gartnerju, ampak…No ja, tudi nostalgija ni več, kar je bila, je rekla Simone Signoret.

    Kršenduš, spet sem se oddaljila od teme. Ali pa tudi ne.

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !