Te dni kar velikokrat slišim ali preberem o plemeniti pobudi ne vem katere človekoljubne ustanove, da bi ljudem prepovedali popivanje na javnih površinah. Seveda lahko omenim, da poleg tega, da ni čisto jasno kaj je popivanje in kaj to še ni, tudi ne vem čisto natančno kaj so in kaj niso javne površine.
In v resnici se mi je težko odzvati na takšne stvari. Sploh ne vem, kje bi začel, saj je zame zadeva od začetka do konca jako alergena. Prve sledi blagega izpuščaja itak dobim že takoj, ko slišim v medijih, da bodo nek segment našega življenja končno »uredili«. O marička madona, takšnih stvari se pa res ustrašim. Vedno znova mi skozi možganske krivulje zalaufajo nostalgični spomini na svobodno uživanje ob neurejenih bregovih reke, na zabave brez urnika in na tiste krasne ure brez kazalcev, ki smo jih v nekem obdobju v življenju pogosto najbolj upoštevali.
Seveda imate prav, ko boste pomislili, da nisem povsem realen v svoji nostalgiji. Slednja itak često nima prave povezave z racionalnostjo. Vendar pa gre za izkušnje, ki pogosto niso na strani tistih, ki so do zdaj urejali naša življenja. Pravila pa seveda sam vem, da morajo obstajati. Morajo nam narekovati, kje odlagamo smeti in po kateri strani ceste smemo voziti. Bolj slabo jo v mojih mnenjih odnesejo urejevalci, ki svojo glavno funkcijo vidijo v tem, da se uspejo vtakniti v neko področje življenja in si tam zagotoviti predvsem možnost, da ljudem, ki so, hočejo nočejo, naenkrat njihove stranke, pišejo račune.
Eden najbolj lepih primerov, tudi že omenjan na mojih straneh, je urejanje avtorskih pravic glasbenikov. Neki ljudje so si na tem področju zagotovili svoj košček pogače in svoje delo zasnovali na pošiljanju položnic oštirjem, DJ ejem, organizatorjem vaških veselic in avtomehanikom, ki jim med šraufanjem starih krip na polici brenči star tranzistor. Neka moja znanka je pred časom v svoji mali frizerski delavnici imela samo radiouro, bolj uro kot radio. Ko je prišel nekakšen sazasov kontrolor, mu je povedala, da bo pa še to odstranila in raje obesila na zid staro stensko uro s kvihti. Tip je rekel, da to sicer kakopak lahko stori, vendar je nerazumevajoča uporabnica intelektualne lastnine s tem tako zamajala njegov sistem, da je morala o svojem ukrepu napisati posebno izjavo. Poleg tega, da v svojem dučanu nima več strašne avdio naprave, je v dopis, tudi po mojem nasvetu, pripisala, da tam nima niti CNC stružnice, fotokopirnega stroja in preše za sadje.
Drugi motiv za urejanje in določanje pravil je z neke druge sfere. Gre za odlaganje odgovornosti. Skozi gozd na primer je peljala steza in nekje na pol poti se je naenkrat iznenada udrlo in nastala je meter globoka luknja. Potem se je zgodilo. Vanjo je med tekom padel rekreativec, ker je med svojim treningom gledal na uro koliko znaša njegov aktualni utrip, namesto, da bi pazil na pot. Čez nekaj dni se je v jamo zvrnil Francl, ki je želel, nažgan do fundamenta, po bližnjici domov. Po tretji nezgodi, vse so se končale, hvala bogu brez hudih posledic, pa so ljudje začeli godrnjati. Zaradi nezadovoljstva je prej kot v letu dni na sporni kraj prišel inšpektor v spremstvu župana in pristopila sta urejanju. Na vsakem koncu poti sta nabila tablo PREPOVEDAN PREHOD, si ponosno segla v roke in odšla v oštarijo na dva deci merlota.
No pa sem, seveda sem, zašel stran od tematike, ki sem se je lotil. Popivanje torej. Tukaj mi ni čisto jasno, kaj in kako bi bilo najbolj pametno storiti. Saj po svoje vem, da ni dobro, da ljudje uničujejo svoje zdravje in si zmanjšujejo intelektualne in motorične zmožnosti s prekomernim žretjem žganja in pira. Verjetno obstaja kar nekaj ljudi, ki bi zaradi lastnih slabih izkušenj s surovim pijancem ali, bognedaj, pijanim voznikom, prepovedali kar ves alkohol na sploh. Take gre popolnoma razumeti.
Vendar pa, drugega mi pa tukaj res ne gre skoraj nič v račun. Kot prvo me jako moti gonja proti poštenemu človeku, ki si pijačo občasno privošči potem, ko opravi vse pomembne stvari. S svojim početjem ne ogroža nikogar in za svoj užitek plača s svojim denarjem. Ja, to me res moti. Posebno, če pomislim na drugi strani na pretirano, snobovsko spakovanje jare gospode, ki iznenada vsi po vrsti obvladujejo vso enološko in somaliersko znanje, ko na sprejemih v rokah spretno vrtijo tanke pecljate kozarce in vanje potiskajo svoja vešča vohala.
Kot drugo, se mi zdi, da je takšna »akcija« postala aktualna v strašno neprimernih časih. Saj seveda ni smiselno poudarjati, da mnogo preveč ljudem ostaja od vsega samo še klošarski hotel, ki je domnevam, javna površina in tolažilna litrca. Ne, bolj sem imel v mislih to, da je velik dosežek, če zaradi česarkoli sploh še spraviš ljudi izpred ekranov, fejsbukov in forumov na katerikoli javni kraj. Morda celo tak, ki je izven dosega prostih omrežij za njihove pametne telefone.
Kot tretji pa me, morda še najbolj, v zvezi s tem moti manipulacija s podatki o pitju Slovencev. Nenavadno, kako zelo mora biti v interesu nekaterih , da do nesmisla prilagajajo resnico. Domnevam, da to počnejo ljudje, ki jim »reševanje« te problematike predstavlja delo in zaslužek. Pa niti ne bi podrobneje spet nakladal o časih, pred dvema, tremi desetletji, ko s(m)o ga slovenci pa prav zares dali na zob. Ne samo večkrat na teden, ne samo na veliko večih krajih in raznoterih priložnostih, predvsem količinsko zelo, zeloooo veliko več.
Vendar pa, očitno je takšen potek dogodkov in ukrepov neizogiben. Neurejenost se umika pravemu, brezhibnemu redu. Ne samo človek,ki se kdaj pa kdaj sprosti in odveže svoja čustva, tudi človek, ki si sam določa, kaj bo počel, ki sam razmišlja o svojih željah, ki poskuša imeti ideje, je moteč in ogroža urejenost.
Mi rabimo drugačne ljudi. Takšne, ki potem ko oddelajo svoj šiht, sedijo v zapečku in so po možnosti tiho. Pa še dihajo naj plitvo in počasi.
