dare.likar@siol.net

Arhiv za Oktober 2012

VABILO

25.10.2012 · 17 komentarjev

Ukvarjanje z besedo je lepo početje, je kot slikanje pokrajine življenja, kot sestavljanje kamenčkov misli v mozaik. S tem mozaikom tlakujemo pot, nekdo avtocesto, nekdo spet skromno stezico. In steza me je pripeljala do majhne postaje. Do praznika. In praznike rad delim s prijatelji.

Vabim vse ljubitelje pisane besede, prijetnega kulturnega druženja in vse, ki jih zanima, kakšne barve in podobe sem vtkal v svojo novo zbirko zgodb …

… na predstavitev nove knjige Dareta Likarja

F A C A

Predstavitev bo potekala v prostorih idrijske galerije dne 15.11.2012 ob 18. Uri.

Upam, da ni treba posebej poudarjati, da na predstavitev vabim celo blogosfero. No, mogoče bom nekatere med vami še posebej opozoril, da ne smete manjkati. Vabim pa prav zares vse. In s sabo pripeljite soproge, prijetelje in otroke. Tisti, ki imate več imen, lahko za vsakega pripeljete še enega kolega.

V naslednjih dneh, bom večkrat tipkal podobna obvestila na različnih medijih. Če bo kdo imel občutek, da je povabljen dvakrat ali trikrat, naj se ne sekira. Predstavica bo samo ena. Bo pa zagotovo fajn. Skromna, kratka! Družba bo prijetna. Popili bomo pijačo in rekli par besed. Dare!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

INTELEKTUALEC

21.10.2012 · 17 komentarjev

Vstopil je v prostor. Ambient zakajene oštarije je lepo uokvirjal njegovo boemsko postavo. Prisedel je k našem omizju. Iz oči mu je sijala potreba po tem, da izlije preprosti raji nekaj svoje poduhovljenosti. Stresel je nekaj svojih tematik na omizje in zažarel. O eni ali dveh smo tudi mi nekaj vedeli. To mu je zamajalo sistem. Nekaj sekund je deloval prestrašeno. Svojo omikanost je za nekaj minut zmečkal in jo spravil v notranji žep suknjiča. Medtem je izpil nekaj požirkov iz kozarca. Pravzaprav je v kozarec vedno le pomočil kljun in ga postavil enako polnega nazaj na mizo. Tuhtal sem zakaj ne srkne malo in si pogasi žejo ali vsaj omoči žrelo. Mogoče je kaj bolan. Mogoče mu je dohtar prepovedal delati požirke. Da ni preskop, da bi privoščil grlu lep trenutek? Morda ne prenese dveh kozarcev in pazi, da bi lahko še ob prvem nadaljeval svoje izvajanje? Ne vem! Ko je nehal vaditi dviganje vina, je potegnil svojo akademskost spet na plan. Spregovoril je o ljudski glasbi. Mimogrede je navrgel, da mu je skandinavski znanec, ki ga je spoznal bogve kdaj in kje in ki se spozna na te stvari, rekel, da imamo najbolj ničvredno narodnozabavno glasbo v Evropi. Nasmehnili smo se. Kaj nas briga. Edino nekaj nas je zmotilo. Zakaj Skandinavec tuhta te stvari To, dragi viking, to so naše ničvrednosti! Ti lepo veslaj po fjordih in poslušaj svoje lastne! Intelektualec spet ni vedel kam bi z omikanostjo. Zdelo se je , da jo preklada iz roke v roko kot da je vroča ali pa kot, da je sam nekoliko živčen. Kanilo mi je na pamet kaj bi bil lahko vzrok. Da ni z njo kaj narobe? “Že vem”, sem si rekel. Pogledal bom lastnika te izobrazbe v oči. To sem nemudoma storil. Nekaj v očeh mi je odkrilo problem. Omikanost je gospod napihnil in nam s tako povečano in zabuhlo mahal pred očmi. “Mislim, da sploh nimaš diplome!” sem neusmiljeno presekal in zasekal in čakal na rezultat. Gospod je umolknil in se posvetil dviganju vina. Želel je oditi. Ni smel. Po tem bi se videlo, da je užaljen. Tako se je videlo po vseh ostalih stvareh, da je užaljen. Njegov premor je bil tokrat še daljši. V međuvremenu je nekdo prdnil. To je navadno rajo zabavalo in razpredli so debato o črevesnih dogodivščinah. Za višjeligaša je bil to samo še en udarec in še en dokaz, da ne spada k nam. Zaradi vsega skupaj se je le počasi opomogel, dosegel pravilen srčni pulz in dihanje. Barva njegovih uvelih lic in podočnih zavesic je spet dosegla svoj običajen, zdravo zelen odtenek. Ko je spet izpolnjeval pogoje za vključitev v življenje je izjavil opravičilo in olajševalo. “Bil sem precej v tujini” je prisiljeno hladno pri……sredi stavka ga je prekinil kuštravec s kosmatimi cokli in denarnico na verigi. “Jest sn biu tut u tujin! Sn vozu kamjon u Iraku en let.Mater!” Ob ponovnem nenadnem padcu inteligenčne vrednosti ozračja je modrec zavil z očmi, hkrati pa dobil novega zagona in napadel. Tokrat je prijavil nekaj o konjih. Običajno o konjih debatirajo pač v višjih sferah a tokrat je sedel na mino. O konjih smo vedeli boga in pol. Marengo in Hatatitla, Rozinant in Mig, trojanskega in tistega z ročaji smo navrgli za povrh. Kuštravi je dodal:”Moja mašina ma tristu kojnev, buh ja!” Kolega je še omenil, da konje učijo skakati V slog v Predazzu. To smo ocenili za neresno. Tip zraven mene je bil dotolčen. Intelekt je bil v še slabšem stanju. Valjal se mu je pod mizo med čiki in nesnago. Dvignil je čašo. Tokrat je vino tudi izpil. Zelo hitro in v nizkem letu je zapustil njemu neprimerno okolje. Pri odhodu je še bolje izgledal kot takrat ko je prišel.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Urejeno

10.10.2012 · 24 komentarjev

Te dni kar velikokrat slišim ali preberem o plemeniti pobudi ne vem katere človekoljubne ustanove, da bi ljudem prepovedali popivanje na javnih površinah. Seveda lahko omenim, da poleg tega, da ni čisto jasno kaj je popivanje in kaj to še ni, tudi ne vem čisto natančno kaj so in kaj niso javne površine.

In v resnici se mi je težko odzvati na takšne stvari. Sploh ne vem, kje bi začel, saj je zame zadeva od začetka do konca jako alergena. Prve sledi blagega izpuščaja itak dobim že takoj, ko slišim v medijih, da bodo nek segment našega življenja končno »uredili«. O marička madona, takšnih stvari se pa res ustrašim. Vedno znova mi skozi možganske krivulje zalaufajo nostalgični spomini na svobodno uživanje ob neurejenih bregovih reke, na zabave brez urnika in na tiste krasne ure brez kazalcev, ki smo jih v nekem obdobju v življenju pogosto najbolj upoštevali.

Seveda imate prav, ko boste pomislili, da nisem povsem realen v svoji nostalgiji. Slednja itak često nima prave povezave z racionalnostjo. Vendar pa gre za izkušnje, ki pogosto niso na strani tistih, ki so do zdaj urejali naša življenja. Pravila pa seveda sam vem, da morajo obstajati. Morajo nam narekovati, kje odlagamo smeti in po kateri strani ceste smemo voziti. Bolj slabo jo v mojih mnenjih odnesejo urejevalci, ki svojo glavno funkcijo vidijo v tem, da se uspejo vtakniti v neko področje življenja in si tam zagotoviti predvsem možnost, da ljudem, ki so, hočejo nočejo, naenkrat njihove stranke, pišejo račune.

Eden najbolj lepih primerov, tudi že omenjan na mojih straneh, je urejanje avtorskih pravic glasbenikov. Neki ljudje so si na tem področju zagotovili svoj košček pogače in svoje delo zasnovali na pošiljanju položnic oštirjem, DJ ejem, organizatorjem vaških veselic in avtomehanikom, ki jim med šraufanjem starih krip na polici brenči star tranzistor. Neka moja znanka je pred časom v svoji mali frizerski delavnici imela samo radiouro, bolj uro kot radio. Ko je prišel nekakšen sazasov kontrolor, mu je povedala, da bo pa še to odstranila in raje obesila na zid staro stensko uro s kvihti. Tip je rekel, da to sicer kakopak lahko stori, vendar je nerazumevajoča uporabnica intelektualne lastnine s tem tako zamajala njegov sistem, da je morala o svojem ukrepu napisati posebno izjavo. Poleg tega, da v svojem dučanu nima več strašne avdio naprave, je v dopis, tudi po mojem nasvetu, pripisala, da tam nima niti CNC stružnice, fotokopirnega stroja in preše za sadje.

Drugi motiv za urejanje in določanje pravil je z neke druge sfere. Gre za odlaganje odgovornosti. Skozi gozd na primer je peljala steza in nekje na pol poti se je naenkrat iznenada udrlo in nastala je meter globoka luknja. Potem se je zgodilo. Vanjo je med tekom padel rekreativec, ker je med svojim treningom gledal na uro koliko znaša njegov aktualni utrip, namesto, da bi pazil na pot. Čez nekaj dni se je v jamo zvrnil Francl, ki je želel, nažgan do fundamenta, po bližnjici domov. Po tretji nezgodi, vse so se končale, hvala bogu brez hudih posledic, pa so ljudje začeli godrnjati. Zaradi nezadovoljstva je prej kot v letu dni na sporni kraj prišel inšpektor v spremstvu župana in pristopila sta urejanju. Na vsakem koncu poti sta nabila tablo PREPOVEDAN PREHOD, si ponosno segla v roke in odšla v oštarijo na dva deci merlota.

No pa sem, seveda sem, zašel stran od tematike, ki sem se je lotil. Popivanje torej. Tukaj mi ni čisto jasno, kaj in kako bi bilo najbolj pametno storiti. Saj po svoje vem, da ni dobro, da ljudje uničujejo svoje zdravje in si zmanjšujejo intelektualne in motorične zmožnosti s prekomernim žretjem žganja in pira. Verjetno obstaja kar nekaj ljudi, ki bi zaradi lastnih slabih izkušenj s surovim pijancem ali, bognedaj, pijanim voznikom, prepovedali kar ves alkohol na sploh. Take gre popolnoma razumeti.

Vendar pa, drugega mi pa tukaj res ne gre skoraj nič v račun. Kot prvo me jako moti gonja proti poštenemu človeku, ki si pijačo občasno privošči potem, ko opravi vse pomembne stvari. S svojim početjem ne ogroža nikogar in za svoj užitek plača s svojim denarjem. Ja, to me res moti. Posebno, če pomislim na drugi strani na pretirano, snobovsko spakovanje jare gospode, ki iznenada vsi po vrsti obvladujejo vso enološko in somaliersko znanje, ko na sprejemih v rokah spretno vrtijo tanke pecljate kozarce in vanje potiskajo svoja vešča vohala.

Kot drugo, se mi zdi, da je takšna »akcija« postala aktualna v strašno neprimernih časih. Saj seveda ni smiselno poudarjati, da mnogo preveč ljudem ostaja od vsega samo še klošarski hotel, ki je domnevam, javna površina in tolažilna litrca. Ne, bolj sem imel v mislih to, da je velik dosežek, če zaradi česarkoli sploh še spraviš ljudi izpred ekranov, fejsbukov in forumov na katerikoli javni kraj. Morda celo tak, ki je izven dosega prostih omrežij za njihove pametne telefone.

Kot tretji pa me, morda še najbolj, v zvezi s tem moti manipulacija s podatki o pitju Slovencev. Nenavadno, kako zelo mora biti v interesu nekaterih , da do nesmisla prilagajajo resnico. Domnevam, da to počnejo ljudje, ki jim »reševanje« te problematike predstavlja delo in zaslužek. Pa niti ne bi podrobneje spet nakladal o časih, pred dvema, tremi desetletji, ko s(m)o ga slovenci pa prav zares dali na zob. Ne samo večkrat na teden, ne samo na veliko večih krajih in raznoterih priložnostih, predvsem količinsko zelo, zeloooo veliko več.

Vendar pa, očitno je takšen potek dogodkov in ukrepov neizogiben. Neurejenost se umika pravemu, brezhibnemu redu. Ne samo človek,ki se kdaj pa kdaj sprosti in odveže svoja čustva, tudi človek, ki si sam določa, kaj bo počel, ki sam razmišlja o svojih željah, ki poskuša imeti ideje, je moteč in ogroža urejenost.

Mi rabimo drugačne ljudi. Takšne, ki potem ko oddelajo svoj šiht, sedijo v zapečku in so po možnosti tiho. Pa še dihajo naj plitvo in počasi.

slika z net-a

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Blogerji … pa to!

5.10.2012 · 12 komentarjev

Včasih sem kje odšpilal kakšno ne prav posebno uspelo veselico. Nič se ni poklopilo. Je že nek pametnjakovič ravno takrat v sosednjem selu organiziral nek žur z boljšim bendom. Mislim, le kje je takega dobil?? Ali pa se je vse skupaj dogajalo ob napačni luni ali preveč dni po petnajstem. No, ni važno. Takrat sem se v glavnem bolj slabo počutil. Vedel sem, da bo organizator barantal za tistih par evrov pa tudi špilanje ni tapravo, če pol časa brenkaš malodane sam sebi. Nisi pa zaradi tega na koncu nič manj zjeban, le bolj slabe volje.
No, in v takšnem razpoloženju sem pogosto modroval, da bi bilo pa le bolje, če bi se pred leti učil zidanja ali polaganja ploščic in bi počel to, ne pa da se spakujem po vaških socialističnih odrih pred nekaj vaškimi pijančki, ki itak nimajo iti kam drugam. V poštev je prišla tudi prodaja kitare z ojačevalcem vred. Na roko, za petdeset evrov. Videno kupljeno. Včasih smo omenjali tudi, da gre s to muziko počasi navzdol. Mislim, po logiki. Tako kot lahko rečemo, da so ljudje v nekem obdobju človeške zgodovine ročno delali glinene lonce ali denimo bronaste topove, ravno tako bodo enkrat v bodočnosti učitelji mulcem pravili, da so nekoč pripadniki te iste vrste delali muziko s pomočjo kitar, kaviatur, bobnov in harmonik. Mogoče bo kakšen ostareli primerek ali zanesenjaški prapotomec enega od davno pokojnih muzikantov to znal tudi demonstrirati v muzeju v Bistri.

Blogosfera pa se bojim, da ne bo niti prišla v muzejske rubrike.

Imel pa sem imel literarno zelo pester teden. V nedeljo sem na kmečkem turizmu na Cerkljanskem Vrhu prisostvoval zanimivemu literarnemu večeru, ki so ga skupaj z glasbeniki speljali člani RIS a, v sredo sem bil v knjižnici na predvečer obletnice ustanovitve društva slovenskih pisateljev.
Še najbolj, ampak res najbolj pa sem se veselil srečanja na blogoziji v kinu Šiška v Ljubljani. Že takoj, ko sem se kipnil na sedež in začudeno ugotavljal, da nas je katastrofalno malo, mi je bilo jasno, da to tokrat ne bo to. Poleg mene sta bili tam samo še dve gospe od katerih sem eno poznal (menišček, vodnarka). Pozneje se je izkazalo, da se je v novejšem času akademskih petnajst minut razvilo v akademske pol ure in glede udeležbe sem se lahko malo oddahnil. Nabralo se je vsaj za silo solidno število, pretežno mladih, meni neznanih ustvarjalcev. Izjema je bil Kostin mozek, ki ga poznam že od prej, nisva pa še uspela tega svojega poznanstva obeležiti z več kot enostavčnim pogovorom. Koga vse sem tam pogrešal ne bom našteval iz znanih razlogov. Lahko bi koga pozabil pa tudi malo patetično bi znalo izpasti. Vem tudi to, da se nismo kaj prida dogovarjali. Ampak sem pa kar nekako mislil, da je ravno prav po petnajstem, da v sosednjem selu ni nobene blogokarkoli in da so planeti čisto fajn pošlihtani v svojih orbitah.

No, v glavnem. Prisotnim sem prebral enega svojih redkih spisov, ki so dovolj kratki za takšne nastope. Potem sta se ojunačila še Kosta in Gospa, ki sem jo omenil zgoraj. Vmes sta nastopila Mojcart, duet s kitaristom in pevko. Tip je prebiral akorde, ki jim zaboga, pa četudi že trideset let mlatim po strunah, ne vem imena, punca pa je zapela kot slavček. Res dobro. Mislim, res dobr!!!

No, potem pa …..

Veste, včasih sem kje odšpilal kakšno ne prav posebno uspelo veselico………….

  • Share/Bookmark

Tagi: mojblogmojejamranje