dare.likar@siol.net

Z I D

12.09.2012 · 4 komentarjev

To trkanje na nekakšno vest, cinizem ki z njim opletamo po spletu, opozarjanje na krivice in nasploh na težko situacijo, ki se v njej znajdejo ljudje, za vse to je treba že v startu dojeti, da nima niti slučajno tistega pomena in smisla, ki bi tem zadevam po neki preprosti logiki pripadal. Dobro, če zgodba uspe s svojo pripovedjo, s svojim stilom in mogoče še duhovitostjo ali dramatičnimi razpleti, potem je to pisanje lahko v veselje samemu avtorju in mogoče še nekemu, ponavadi manjšemu, številu njegovih rednih ali naključnih bralcev.

Do svojega cilja pa satira in podobni načini kritike oblastnikov in ostalih veličin, ki jih demokracija velikodušno dopušča, ne prispejo. No, saj zaradi tega pa te ciljne skupine tudi nimajo nič proti, da se nekje tam spodaj nekaj klovnov spakuje, jih imitira, piše o njih zgodbe in si pripoveduje nesramne vice. Cela stvar deluje v bistvu pomirjujoče. Enih nič ne moti, druge pa na nek način pomirja in jim daje občutek, da nekaj pa le premikajo v pravo smer. Bolj pravilen opis stanja bi bil, da gospodar takrat, ko kure začnejo preveč kokodakati vrže v kot dvorišča pest koruze in kokoši imajo z zobanjem dovolj dela, gazda pa blažen mir.

Vzrok, zakaj je temu tako pa ni niti slučajno samo v ignoriranju. Gre tudi za nezmožnost komunikacije. Gre za nekakšno zmedenost frekvenc, ki bi nam omenjeno komunikacijo omogočale. Preprosto gre za to, da se je določen del populacije znašel v drugačnem svetu, kjer se dogajanja izza tistega plota ne sliši več prav dobro.

Ta drugi svet seveda ni prisoten samo v naših krajih. Še zdaleč ne. Enako se dogaja bolj ali manj povsod po svetu. Ponekod je že iz pamtiveka vsajen v zavest ljudi, ki pripadnost svojemu sloju zaradi tega jemljejo kot nekaj samoumevnega in sprijaznjeno živijo naprej in ne stegujejo vratu čez plot. Tam kjer stvari za vse dokaj v redu laufajo, si marsikdo niti ne želi, da bi preskakoval zidove in si zagotovil svoj položaj na drugi strani. Dobro, vsak bi rad imel kakšen evro več, da bi se konec meseca malo lažje prebil do naslednjega, pa kakšen majhen privilegij bi tudi sedel tu in tam, ampak po svoje pa nas je veliko, ki blagodejnih lastnosti našega preprostega statusa ne bi rad zamenjal za nekaj drugega. Za nekaj kar zahteva poštirkanost, snobovsko sprenevedanje, nepristne odnose in vsakodnevno maškarado.

Treba pa je omeniti, da je razlike v vseh svojih, tudi v najbolj bolnih in smešnih odtenkih, daleč najbolj mogoče opaziti v okoljih kot je naše. Tu namreč višja liga ni stvar tradicije, ni pridobljen status skozi stoletja, ni skozi generacije prigarana boniteta. Ne, je posledica nekakšnega cunamija, ki je, seveda tudi vsled določenih spretnosti, pa tudi slučajne dostopnosti do informacij in možnosti, nekatere naplavil na drugo stran vse višjega zidu. Zdaj takšnemu razpletu že dolgo nima več smisla gledati na zobe. Tako pač je. Zanimivo pa je, da so ravno ljudje, ki so bili še včeraj sestavni del delavsko kmečke revš’ne, ravno najmanj obvladajo občutek za druge in vsaj navidezno najmanj razumejo svet tam na oni strani.

Vendar pa, nekaj komunikacije med eno in drugo stranjo zidu pa le mora potekati. Obstajajo ljudje, ki v življenju počnejo točno to. Zaradi tega so najbolj izpostavljeni in največja možnost je, da se z vsako besedo izdajo, kako so izgubili kompas in kako pojma od pojma nimajo kakšno je resnično stanje. Tako se včasih ljudem tam spodaj smehljajo ravno takrat, ko je to najbolj neprimerno ali se rokujejo z nekaterimi od njih v čisto nepravem trenutku. Največkrat takšne neumnosti počnejo takrat, ko pa kljub vsemu vsake toliko potrebujejo glasove in naklonjenost navadnih ljudi.

Najbolj nevarne so, kot že rečeno, v takšnem stanju njihove izjave. Vendar pa gospoda poskuša tudi na druge načine. Vsekakor se jim zdi zelo primeren način ta, da na vse kriplje poskušajo prestopiti zid. Poskušajo se vsaj za nekaj časa preleviti v navadne ljudi. Prenekateri celo stopi mednje in se loti njihovega dela, tako da pa ja vsi razumemo, da je naš človek. Zraven se smehlja in blebeta o tem kako nas razume. Za argument morda celo doda, da ve kako je težko pri tej draginji saj tudi »sam težko shaja s svojimi par tisočaki«. Omenjena cifra je na njegovi strani sicer dokaj klavrna, vendar mahanje s takšnim argumentom pred množico, ki se jim to zdi nezaslišano bogastvo, pa tudi ni ravno modra reč.

Drugi model stopi med mlade in v želji, da bi se jim prikupil potegne divjo, neznansko inteligentno potezo. Potem ko je šestdesetletnik v preteklosti težko razumel dogajanje v državi in je bil nad nezadovoljstvom večkrat kvečjemu presenečen, pa se je v tej situaciji pridružil občudovalcem popularnega mojstra elektronske muzike. DJ Umek je zadeva, ki jo gospod pa očitno zelo dobro razume.

Tretji genijalec pa je se je odločil za konkretno potezo. »Ljudem je treba dati denar!« je večkrat poudaril. Javni ustanovi je odškrtnil nekaj milijonov in vsaki družini mesečno dal en evro. In vsem je to tudi večkrat povedal. »Ta denar je sedaj vaš!« je z umetelno kontroliranim nasmeškom na umirjenem obličju in s visoko sijajnim visokim čelom večkrat povedal ljudem. Tudi sedemčlanskim družinam, ki morajo z vsemi svojimi dijaki in študenti nekako spackati skupaj za vse račune mesečno »altroke« štirimestno cifro, je ta evro večkrat poudaril. In niti malo ni zgledalo, da bi ne mislil resno.

In ne jemljite teh naštetih primerov drugače kot so bili nedvomno mišljeni. Ti ljudje imajo dober namen. Le zid jim dela težave, Visok, visok zid!

Ki pa na mojo veliko žalost in vse večje prebavne težave brezhibno deluje … še naprej!

  • Share/Bookmark

Kategorije: v afektu



4 odzivov ↓

  • miri // 12.09.2012 11:51

    Bolj ko se trudijo prestopiti zid,višji postaja.

  • Stane Debevec // 12.09.2012 13:37

    Dober dan g. Likar,

    zelo lepo povedano. In škoda, da je ta zid, ampak kot kaže je to naravni zakon. Vedno se pojavi in malo jih je, ki ga zmorejo prestopit. Zelo malo. Spomnim se Krambergerja – bi bil to dober primer ?

    Nobenega kompasa nimamo ta trenutek Slovenci in nobenega zgleda…

    Pozdrav.

    Stane Debevec.

  • daredare // 12.09.2012 23:07

    @Miri, zelo očitno ja. Sicer si ti mojster ampak zgleda, da je ta zid drugačne vrste. Bolj kot se človek nerodno pripravlja, da bi stopil čezenj, bolj očiten in višji se zdi.
    Saj bi človek rad videl, da bi ga poskusil preseči kakšen inteligenten ali pa vsaj za silo normalen človek ampak zaenkrat so to samo želje.

    @G.Stane Debevc, glede Ivana Krambergerja se nisem nikoli posebno natančno opredelil oziroma izjasnil. Videl sem ga dvakrat ali trikrat v živo in seveda v medijih še večkrat in še vedno ne vem kaj naj si mislim o tej zgodbi. Takrat se mi je zdel rahlo komičen in prijetno preprost lik, ki bi bila prvovrstna farsa, če bi ga narod izvolil na kakšno visoko funkcijo.

    To, kako so ga pospravili je seveda to moje neizdelano mnenje postavilo pod velik vprašaj. ??? Ja, mogoče pa plezanje preko zidu niti ni dovoljeno !?!

  • mijau // 13.09.2012 08:38

    Dare, dobro si ugotovil, da se ti novopečeni bogataši ne vedo obnašati svojemu statusu primerno. Jovan Sterija Popović je take ljudi imenoval “pokondirene tikve”.

    Verjetno se zavedajo, da si tega bogastva niso prislužili na pošten način, in da jim ga lahko tudi odvzamejo. Zato si najbrž rečejo: uživaj, dokler lahko. Nekaj ga odstopijo svojim sorodnikom in prijateljem, saj ni slabšega, kot da te nima kdo obiskovati v zaporu.

    Glede Krambergerja sva si edina, da ni bil primeren za visoko funkcijo. Če so ga pospravili, so bodisi precenili njegov vpliv, ali pa je bilo to svarilo vsem nezadovoljnim, naj ne dvigujejo preveč glav.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !