dare.likar@siol.net

ŽLIKROFI

3.09.2012 · 14 komentarjev

Ne počutim se ravno tip, ki bi pisal zgodbe o prehrambenih artiklih. Ampak, kakorkoli že, točno to se mi je zgodilo. Natečaj je bil pač tak. Malo me tudi bega, ker je bilo v tistem “razpisu” nekaj govora o avtorstvu in takšnih zadevah, pa še slika ….. (ni moja??!)

….ampak nekaj je pa zagotovo res …. kar se tiče blogov in teh stvari …. se pa najbolje, daleč najbolje počutim, takrat ko kaj objavim

ŽLIKROFI

Ko se je Zofi vzravnala, tako da je vsaj malo popustila bolečina v križu in da si je otrla kapljico, ki ji je pritekla po čelu, jo je čisto na kratko prešinil rahel dvom. Kot ob vsaki brazdi , kot vsakič ko se je sklonila in z rovnico odkopala nekaj novih gomoljev. Vedno je takrat nekako sama v sebi odkimala in odrinila nekam na stran misel.
»Nič, treba je!«
si je šepnila in pobrala nekaj lepih, belih krompirjev v košaro. Tiste ta drobne je z motiko odrivala na stran in jih bo pozneje znosila v klet. Tisti so za pujsa Par kosov, ki jih je nespretno presekala je skrila vmes.
»Če bi jih videl Lojze bi zagotovo godrnjal, da nič ne pazim!«
Sonce se je že dvignilo kar visoko in jutranji hlad, primeren za delo v vrtu je že zamenjala pozno poletna vročina. Zofi je pospravila svoje košare in gajbice in zaključila za ta dan.
»Pa jutri naprej!« je modro ugotovila in znosila svoj pridelek v klet. S ponosom je opazovala pospravljeno njivico, ki je bujno zelenela. Ob vsem drugem je še posebno z ljubeznijo pazila na tiste temno zelene šopke ob robu lehe. Drobnjak je negovala še posebno skrbno. Vsak najmanjši plevel je izpulila in vsako porumeneli bilko odstranila, da ni kazila in kvarila zdrave zeli.
Tako je zastala in si zadovoljno ogledovala svoj vrt. Takrat jo je nenadoma iz globokih misli predramilo kruljenje njenega pujsa. Stopila je do svinjaka in iz kotla vsula hrano v korito. Prašiček je veselo začel mljaskati slastno oblodvo, Zofi pa se je medtem pogovarjala z njim, kot da hrani otroka.
Vsako leto sta z možem zredila enega prašiča. Že dolgo se to verjetno ni splačalo. Pa kaj! Imeli so domačo zabelo. To je bila v shrambi najbolj pomembna reč. Ostale koline so razdelili otrokoma, ki sta že dolgo živela na svojem, nekaj pa je bilo za največje praznike pozimi.
Zofija pa je svojega pusjka vedno klicala po imenu, ki ga mu je dala in včasih sta bila malo smešna, ko sta se tako kruleče in žensko brbljavo menila o vsehsort težavah idrijskih gospodinj in domačih živali.
Mislim, da niti ni treba poudarjati kako težki so bili za Zofko tisti dnevi, ko se je iztekalo pujsovo življenje. Ko so prišli držalci in mesar je vedno nekam izginila in je nekaj ur ni bilo moč najti.

»V redu je! Bo že!Vse je za pojest. »
je pritrjeval Lojze, ko mu je pozno popoldne postregla s kosilom. Prejšnji dan mu je skuhala nekaj krompirjev . Kar v oblicah.. Zraven mu je dela na krožnik še ščepec soli in malo masla. Kakšen dan je pripravila smukavc in spekla zelševko. Zelja ali repe je bilo velikokrat za dva ali celo tri dneve.
Pač so bili takšni časi. Zofka je morala shajati s tem kar je imela. Tudi Lojze se ni pritoževal. Pospravil je pač tisto kar mu je žena postavila na mizo. Včasih malo laže, drugič se je pri tem malo bolj mrščil in tuhtal kako bi bilo po celem dnevu v rudniku fajn pojesti kaj boljšega, kaj močnega. Včasih je brodil z žlico po tisti zeleni žlobudri in razmišljal, da bi bilo pa le v redu, če bi v lonec vsaj malo stopil prašič.
Pa ni godrnjal. Ženi je pokimal in ponovil vedno ene in iste besede:
»V redu je! Bo že!Vse je za pojest. »

»Pa jaz že dobro vem, da ni zadovoljen!« si je mislila Zofi, ko je zvrnila v skledo kup kuhanega krompirja.
»Dobro ga poznam in tisto njegovo vedno isto govorjenje! Dobro vidim kako viha brke, ko mi pravi, da je vse za pojest!!«
Tako je razmišljala gospodinja ob svojem delu. Nedelja je bila pa vendar je zgodaj vstala. Lojze bo danes bolj dolgo spal. Pretlačila je krompir, na štedilnik pa postavila ponvico in stopila v špajz po zajemalko zabele. Ko se je dišeča mast z ocvirki počasi topila je na deski drobno narezala šopek svežega drobnjaka. Stresla ga je v zabelo in v jo je nosu požgečkal tisti lepi, znani vonj. Vse skupaj je zamešala v krompir in po mešanju zvrnila kup polente na mizo.
Ko je iz mase spretno svaljkala male kroglice, se je smehljala sama pri sebi. Spominjala se je, kako je morala skrivati takšne »kuglice« pred otroki. Nenavadno! Polente niso marali, tako oblikovana pa je bila za mularijo takšen magnet! Res hecna reč.
Po dobri uri so njeni spretni prsti že zavijali kromprjevo filungo v testo. Iz njenih rok so po mizi kot živi leteli sveži, rumeni, ravno prav veliki, vsak s svojo luknjico in krilci. Vsake toliko jih je zložila v vrsto in nazadnje je vse skupaj pokrila z belim prtičkom.

Lojze je že kašljal pred hišo, medtem ko je kadil svojo prvo cigareto. Nesla mu je lonček črne kave in se vrnila za štedilnik. V loncu je že brbotala osoljena voda. V ponvici so se cvrli ocvirki in košček mesa, ki ga je Zofi potegnila iz lonca masti v špajzu.

Preko štirideset jih je naložila na krožnik, jih zabelila in zraven dela tisti ocvirek svinjine.

»Lojze, žlikrofi!!« je zaklicala. Mož pa je že sedel za mizo. Privabil ga je opojen vonj.

»A bo tudi danes godrnjal, a bo tudi danes bo že kako, vse je za pojest« se je hudomušno spraševala Zofka, ko je postavila nedeljsko kosilo pred moža.

Lojzetu pa so se ob pogledu na dobrote zasvetile oči. Konice brkov so se mu obrnile navzgor. Nežno je pogledal svojo Zofko in s polnimi usti rekel:

»To je pa dobro, Zofi, to je pa dobro!«

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



14 odzivov ↓

  • miri // 3.09.2012 19:36

    Zgodba,ki jo ne smeš brati lačen.

  • daredare // 3.09.2012 20:07

    @Miri, upam, da si si jo privoščil po večerji :) !

  • Didl // 3.09.2012 21:39

    V soboto sem se jih najedel na placu. Prav fajn prireditev: http://www.primorskival.si/novica.php?oid=3752

    Ampak najlepše je bilo pa kuglco ukrast :)

  • KRT // 3.09.2012 22:27

    ja ris sa duobri sam mau zapackani ka ni blu tapravih zram!!!!!!!!! npa za nas karte sa preveč djeleč…..sma pa skus zram…………….tut če mau djeleč stran….ti si pa sime zase……nej te panjese čes devit gričev npa vuod………de te bada bral tut dargut…

  • daredare // 3.09.2012 22:36

    @Didl, tudi jaz sem bil zadovoljen, da se je tudi ob izteku poletja nekaj dogajalo. Kar tako naprej. Mislim, da je dogajanje za ljudi posebno tiste od drugod vsaj tako ali pa bolj pomembno kot prestižni nazivi. O tem kako si po Idriji iskal Unesco sem pa tudi bral. :)

    Kuglce krast je pa itak klasika !!

    @Krt,če drug ne, si pa ti veliko po svetu, pa spomni kje kakšnega, da se da to tukaj prebrat. :)

  • mijau // 7.09.2012 21:50

    Me zanima, če so žlikrofi zaščiteni v Evropi kot slovenski, ali pa se bomo tudi zanje cufali z Italijani ali Hrvati

  • daredare // 7.09.2012 22:25

    Aha, kot kranjska klobasa, misliš. Ne vem, Idrijski žlikrofi po logiki spadajo vsaj toliko v Idrijo kot tista klobasa na Kranjsko. Z logiko pa že veš kako je.

  • Olna // 12.09.2012 11:03

    Pri nas velja oziroma je veljala za posebno njam-njam (ali mljac-mljac) pohorska omleta. Ampak so jo že tako pokvarili, da je postala neprepoznavna.

    Prava pohorska omleta je bila prvotno v bistvu jed za bolj revne prebivalce Pohorja in je bila sestavljena iz moke, jajc, mleka (če ga je bilo) in borovnic ter gozdnih jagod – tistega pač, kar so kmetje imeli ali pa dobili od kakšnega soseda ali narave.

    Zdaj je postala pravo moderno skrpucalo: notri imaš kose tropskega (!) sadja, na vrhu goro stepene smetane in vse prelito z likerjem. Brrr.

    Upam, da se vsaj žlikrofov ne da tako zmrcvariti… :)

  • Jana // 12.09.2012 11:27

    Olna tudi žlikrof se da zmrcvariti, mogoče ne tako grozno kot so vašo omleto, se pa da.Pravzaprav so ga že začeli mrcvarit s čudnimi nadevi in raznimi prelivi… Dare teb pa prušm de bte čekal na miz ka boš pršu s šihta, tapravi mislem.

  • mijau // 12.09.2012 12:48

    Ko sem jaz prvič spoznal pohorsko omleto (na Pohorju), je bila bogato obložena s sadjem (ne spomnim se več, katerim) in goro stepene smetane (mljac, mljac).

    Tudi originalna italjanska pica je bila za reveže, kjer so na tanko testo poleg paradižnikove mezge skromno nadevali, kar so pač imeli, vendar pa je nam gurmanom, ki imamo penzije nekaj višje od najnižjih, bolj všeč bolj bogato obložena, da se najemo.

  • daredare // 12.09.2012 23:12

    @Olna, ne morem dati roke v ogenj, vendar kakor so nam dekleta na tistem predavanju pojasnila, so s pomočjo starejših gospodinj izdelali enoten recept, ki ga morajo striktno upoštevati vsi izdelovalci, ki želijo prodajati žlikrofe pod zaščitenim imenom “idrijski žlikrofi”. nasploh je to zelo enostavna jed in tako kot večina današnjih specialitet (kot tudi omenja Mijau) izvira iz preproščine in pomanjkanja. Sestavine so v bistvu samo tri ali štiri. Moka, krompir, zabela, drobnjak … no še sol in poper. Vem pa da izdelujejo za vegije takšne, ki imajo namesto ocvirkov popraženo čebulo.

  • daredare // 12.09.2012 23:13

    @Jana, hvala za želje, ampak bo treba počakat do nedelje. Tako zvečer po šihtu pa so na vrsti kakšni ostanki od južine ali pa sendvič :)

  • daredare // 12.09.2012 23:18

    @Mijau, to je pač oplemenitena originalna specialiteta.
    Obstaja tudi drugačna pot. Namreč opuljena specialiteta. Minimalno! Vendar mora zelo veliko koštati, po krožniku mora biti umetelno razporejeno in tistih par ocvirkov večerje ti morajo prinesti na mizo v vsaj šestih ali devetih hodih. Zunaj na vratih mora biti pribitih pet zvezd in vse skupaj mora biti znano kot vrhunski slow food … ti povem … ga ni junaka, ki bi rekel, da ni dobro kot hudič!! :)

  • mijau // 13.09.2012 08:14

    Dare, prav gotovo! Če že plačaš kot hudič, ne boš v lastno skledo sral in priznal, da je bilo zanič.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !