dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2012

ČRKAR

27.09.2012 · 37 komentarjev

Predvsem še vedno izhajam iz dejstva, da je pisanje lep hobi. Poleg tega, da ne zahteva veliko drage in vedno nove opreme menda od človeka tudi ne terja strašno hude kondicije. No, v to slednje niti nisem čisto prepričan. Poleg tega, da dejavnost sama po sebi tehnično ne zahteva prav veliko, ponuja veliko možnosti, ki jih v preteklosti ni bilo. V mislih imam splet in vse ostalo, kar je povezano z računalniško tehnologijo. Zelo preprosto je stvari urediti, objaviti, jih poslati na portale in dati na ogled tisočim in tisočim ljudem vse povprek po svetu. To lahko storimo v minuti. Kadarkoli!
Če zberemo malo denarja, recimo tisočak ali dva, lahko svoje pisanje objavimo tudi v knjigi. Ne glede na to, kaj zmečemo skupaj, recepte za belo kavo, zbirke srbskih psovk ali spomine na lansko leto, vsekakor vam bo nekdo, za denar seveda, to pripravljen natisniti.
Sicer ima to, da je vse »tako lahko« tudi stranske učinke. Zaradi poplave vseh sort »avtorjev«, tudi takšnih, ki pri svojem ustvarjanju nimajo kakšnih posebnih zadržkov. Vseeno jim je če kopirajo, provocirajo ali pa mogoče samo delajo gužvo, ni važno. Zaradi vsega tega je pisanje, tako na splošno, nekoliko razvrednoteno, še posebno, če te kot pišočega človeka, potegne med takšne modele.

Vendar pa, vedno ostaja neko dejstvo. Če želiš, na vsaj za silo, kvaliteten način, s črkami napolniti večje število strani, moraš imeti tudi nekaj za povedati. Totalen blef, neskončno nakladanje in ponavljanje, ni bil hudič, da ljudje tega ne bi opazili. Jaz imam glede pisanja to srečo, da nisem pretirano samozavesten. Pa ne glede na to, kako čudno se to sliši. Ne, moral sem dobiti kar nekaj potrditev, da sem se pridružil drugim in se kje upal predstaviti, kot »pišoči« !In danes sem pogledal malo nazaj. Po blogu. Prijavil sem se na siolu, januarja 2007. Hotel sem narediti malo statističnih raziskav. Posebno me veseli primerjati obseg svojih pisnih izdelkov z »izdelki« zgoraj omenjenih pisačev. (v tej raziskavi seveda niso zajeti pesniki ali fotografi!!) , vendar primerjave so popolnoma odveč. Tipi, ki obvladujejo blogarijo, posebno RTV ejevo,, so svoje bleščeče kariere naredili s pomočjo petdeset ali sto krat manjšega števila besed. Zanimivo, očitno znajo svoj tristobesedni slovar zelo dobro uporabljati!!

Nekaj zapisov (manj kot deset) sem v preteklosti, zaradi domnevne ponovne aktualnosti ponovil. Objavil sem tudi okoli deset pesmi, kot odziv na aktualno dogajanje pa tudi precej t.i. napol političnih komentarjev.

Komentarjev nikoli nisem dobival prav veliko. Posebno na Siolu ne. Velikokrat, tako so mi pojasnili, tudi zato, ker nekateri te zadeve vzamejo pretirano resno in nočejo sodelovati, če niso hudo prepričani v svoje mnenje. Bolj pa mislim, da gre za to, da ne odpiram zelo polemičnih tem.

No, kakorkoli že … v januarju 2007 sem kot prvo stvar na siolu objavil tole:

SONČNI ZAČETEKčrkar 28.01.2007

Brez ideje zgodbe, želje in motiva se vsedem. Če je začetek problematična postavka, začnem nekako tako, kot sem do tega trenutka razmišljal, da naj ne bi začenjali stavkov ali juter. Jutro je namreč zame sinonim za začetek. To sem omenil samo mimogrede. V nadaljnem besedilu ne bom opozarjal, kdaj sem kaj omenil samo mimogrede. Lahko se zgodi , da bo več stvari samo mimoidočih pripomb, kot pa besedila, ki je bil cilj. Govoriti o cilju v evidentno brezciljni situaciji je pa tudi…ma ja.
Nikoli mi ne bo jasno zakaj se lahko nekdo odloči , da bo nekaj napisal, čeprav ga k temu ne žene nikakršna nuja ali potreba, še manj navdih ali pa žilica, ki drugače žene nemirni duh, da izpljune iz sebe pravljico dne. In dan? Ja temu smo komaj podarili jutro.
Ali pa zakaj bi izkopal šest metrov dolg jarek v vrtu ? Danes? Ne, danes nisem razpoložen, ne za jarke, ne za druge nizke gradnje.
Izdelek poleg pomanjkanja motivov tudi skoraj ne daje upanja, da bi bil kadarkoli v ponos, bolj že vnaprej iščem opravičil in izgovorov za vsako misel in še pogosteje za vsak nesmisel.
Da začenjam drugače kot sem si predstavljal začetke ni znak uporništva . Pri meni ni nič znak upora. Za črke se skrijem in čakam, da mine napad. Drugače od navadnega? Ja, to je ena od variant. Ena od variant za začetek je tudi tista: Bil je lep sončen dan. Samo, da ne pozabimo, komaj smo prišli do jutra. In nič ne kaže na veter, ki bi razpihal meglo.
Imam sploh osebe te zgodbe, ki še to ni?
Prijatelje imam. Nekaj. Malo.
Vsi imamo malo prijateljev. Ko pademo nepripravljeni in neizkušeni na planet, takrat je drugače. Lep planet je. Vsa trava je zelena. Izkušnje pa nam v dušo rišejo raze, ki so menda dragocena stvar. V njih je modrost . Modrost je zelo selektivna. Zato imamo ljudje malo prijateljev.
Bil je lep sončen dan.

In to danes je moj petstoti zapis (500) . Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Glupi Slovenac

20.09.2012 · 56 komentarjev

Dejstvo, da spomin ne deluje čisto skladno s pametjo, to ni nič novega. Spomin ima v bistvu v primerjavi z razumom eno krasno lastnost. Tudi najmanjše svetle trenutke v preteklosti poveča do nerazpoznavnosti. Pri risanju prelepe podobe nekih minulih časov tudi ne upošteva tega, da so nekatere stvari preprosto neprimerljive. Če vzamemo na primer avtomobile. Pred tremi do štirimi desetletji ni bilo popolnoma nič strašnega ali čudnega, če pri bajti ni bilo avtomobila. Zdaj je zelo čudno, če ni treh avtomobilov. Seveda lahko zaradi tega zaključimo, da imamo zdaj višji standard, vendar nam to v resnici ne pove prav dosti ne o teh ne o onih časih. Še laže bi bilo primerjati plače. V nekem obdobju proti koncu bivše države sem dobival, na pamet rečeno, nekako dvesto evrov. Sliši se strašno. Manj strašno pa se sliši verjetno, če omenim, da sem plačeval za stanovanje z vsemi stroški komaj kakšnih petdeset ali kvečjemu malo več evrakov. Naj se zdaj torej hvalim s trikrat večjo plačo, če pa za to, da imam kje spati, za položnico odštejem včasih čisto celo!?

Vendar pa, težko je v teh krajih o tem sploh debatirati. Posebno, če imaš takšen možganski defekt, kot ga posedujem jaz, da v večini stvari vidim tako dobre, kot tudi slabe strani. Veliko bolj primeren za razpravo bi bil, če bi imel v glavi črno belo tehniko. Stvari bi delil na neznansko dobre in na tiste, ki so čisto popolnoma zanič, To bi pa šlo. Opremil bi se še z arzenalom psovk in sorodnih načinov zatiranja sogovornikov in potem pa hop v modro akademsko polemiko.

No, kakopak se zdaj ne morem spopasti z vsem s čimer se ne strinjam glede življenja v prejšnji, propadli državi oziroma v tistem iztrošenem režimu, moram pa se spotakniti ob neko zelo specifično dilemo. Obstaja neka fama, posebno med moškimi, ki so v Jugoslaviji služili vojsko. Večina njih je namreč prepričana, da smo bili Slovenci na jugu zelo upoštevani, spoštovani. Menda so nas imeli za pridne in pametne. Hop! Tukaj pa jaz ne bi vložil svojega kvizka. Vsaj v tisto glede pameti ne! Že v zgodbi o Strahimirju Stojanoviću sem omenil nekaj od tega, danes pa bom prilepil odlomek iz moje daljše zgodbe o ljudski armadi. Še kar trdno sem namreč prepričan, da Slovenec ni bil tako dobro zapisan med pripadniki drugih narodov. Nikoli in nikdar. Dobro, lahko ima kdo osebno drugačno izkušnjo, to je mogoče. Veliko dejstev in vsaj malo podrobnejši pogled pa kaže malo drugačno sliko. Na tej sliki jaz vedno znova vidim tipa, ki me treplja po rami in pravi :« svaka čast, majstore!« in se smehlja sam pri sebi, ker je uspel, da sem nekaj naredil namesto njega. Sicer pa se o tem odnosu lahko poučimo iz filmov ali drugih medijev. Lep primer je »Div Žnidaršič«, veliko bi mogoče vedel povedati še čisto smrkav Bjelogrlić v Boljem životu. Ob razkošnem scenariju je Slovenac zmogel samo vsake toliko reči »ampak«, ki je bila za celo jugo strašno smešna beseda.

Ne, gospodje, ne bo šlo. Za Slovenca je takrat veljalo preprosto, da je glup. Glup ko točak in še malo bolj. Verjetno mislite, da je bil Mujo tisti, ki je imel glede tega primat. Mogoče res, vendar njegova glupost je bila prijazna, simpatična in v sekundi mu jo je vsak oprostil. Slovenac pa je bil samo in nič več kot glup!! Amen. Govoril sem.

TRASA MIHOLJAC

Čeprav še zdaleč niso vsi sotrpini dajali takšnega vtisa, sem bil sam vsekakor prepričan, da je dolgčas in neaktivnost najhujša stvar, ki se nam je tam doli dogajala. Vsaj v smislu minevanja časa in koledarja, bolje rečeno črtanja dni, tednov in mesecev, ki smo jih že predihali v kasarni. Tako se je premik v Donji Miholjac, nastanitev v zapuščeni karavli in vsakodnevno prevažanje v okoliške vasi, kjer smo kopali jarke za telefonske kable, zdel vsaj meni pozitiven korak. Tam smo konec koncev pa le počeli nekaj vsaj za silo koristnega, čeprav je treba priznati, da naša storilnost ni bila bog ve kako zgledna. Vodnik in desetarji so nam zjutraj odmerili vsakemu nekaj metrov in zapičili smo svoje krampe v trdo slavonsko zemljico. Trda je bila samo zgornja presušena plast in ko sem se preglodal skoznjo, sem zlahka nadaljeval skozi rumeno peščeno zemljo. Normativ sem vsekakor brez težav izpolnjeval. Vsak dan sem že pred določenim časom skopal tisto luknjo dovolj globoko, da je iz nje gledala samo še moja glava. Nisem se spraševal, zakaj imajo na primer Siniša, Grujo in Stojanović tako smolo s terenom, da uspejo skoraj vsak dan v istem času kvečjemu postrgati rušo s svojega dela trase. Ne, to me ni zanimalo. Vem pa, da sva jaz in moj sodelavec Perić potem za nagrado, ker sva že končala, dobila del njihovega jarka in sva jim smela pomagati.
Po toliko letih še vedno upam, da imajo Podravinci dobre telekomunikacije, za Sinišo in njegove kompanjone pa sem se tudi sprijaznil, da se jim bom celo življenje zdel tipičen, recimo temu šolski primer, popolnega bedaka.

Je pa to vaško okolje postreglo s še eno zelo drastično spremembo. V mestu fantje v olivno zelenih cunjah pri ljudeh nismo bili ravno priljubljeni. No, nobene hudo slabe izkušnje nisem v resnici imel. Deležen sem bil le popolnega ignoriranja s strani domorodcev, ki so bili zagotovo do vrh glave sitih vojakov. Slednji so pač vsak konec tedna množično preplavljali mali kraj. Drugo vprašanje je seveda kakšne izkušnje so imeli prebivalci Našic s hordami soldatov vseh narodnosti, navad, kultur in nekultur in kar po vrsti zelo sorodnega odnosa do alkohola.
Ha, na vasi pa je bil ta odnos popolnoma drugačen. Že prvi stik z domačinom je bil zelo poseben. Ko smo poskakali z zelenega deutza, se kot prve stvari, ki se mi je za vedno zapisala v možgane, spomnim roke, ki je preko razmajanega plota molila steklenico z motno, bledo rumeno vsebino.
»Loza! Mekana!« je pojasnil redkozobi, do ušes nasmejani obraz, ki je pripadal radodarni roki. Tisti je potem sledila še druga in tretja. Zraven smo od ljudi poslušali zgodbe o tem kje so oni služili naši ljudski armadi ali pa kje trenutno služijo njihovi sinovi. To slednje je bilo definitivno najbolj pomembno.
»Upam, da je nekdo v Bohinjski Beli zdaj prijazen z mojim fantom!« je pomenljivo, izrazito čustveno, pripomnil gazda naši četverici, ki smo imeli srečo, da smo kopali ravno na njegovem teritoriju. Skoraj so mu stopile solze v oči in nazdravil je z nami s tistim šnopsom ter porinil pred nas krožnik suhe mesnine. Podobna zgodba se je čez nekaj dni odvila na dvorišču starejše ženice, ki nam je prinesla pladenj peciva. Nič se ni v njihovem odnosu čutilo, da je imel že omenjeni gospodar na asfaltiranem z ogromnimi drsečimi vrati in z dvometrskim obzidjem obdanem dvorišču, parkirana dva kombajna, nekaj traktorjev in novega golfa, pri starki pa je za plotom po ped globokem blatu brodilo le nekaj kokoši in velikih belih gosi.

Malo sem sicer dvomil, da je tisti fant na Gorenjskem doživel kaj podobnega, ampak meni so ta mala doživetja, ta kratka srečanja s prijaznimi in v odnosu do neznanih mladih fantov tako sproščenimi ljudmi, ostala med lepimi in posebnimi spomini.

Kakšen je bil naš prispevek pri posodobitvi podravinske telefonije bo ostalo seveda večno vprašanje. Vsekakor pa smo se po dobrem mesecu dni kopanja, taborjenja v tisti betonski konjušnici, borbe s komarjo zalego ob mrtvem rokavu Drave in nasploh na zelo klavrnem higienskem in bivalnem nivoju speljanega projekta vrnili v kasarno v Našice. Zanimivo, da človek v takem primeru včasih reče, da se je vrnil domov. Res hecna reč! Kot je bilo ugotovljeno že prej, pa je bila dobra stran cele zadeve ta, da je čas hitro minil in od vročega suhega celinskega poletja je ostalo samo še nekaj dni.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Z I D

12.09.2012 · 4 komentarjev

To trkanje na nekakšno vest, cinizem ki z njim opletamo po spletu, opozarjanje na krivice in nasploh na težko situacijo, ki se v njej znajdejo ljudje, za vse to je treba že v startu dojeti, da nima niti slučajno tistega pomena in smisla, ki bi tem zadevam po neki preprosti logiki pripadal. Dobro, če zgodba uspe s svojo pripovedjo, s svojim stilom in mogoče še duhovitostjo ali dramatičnimi razpleti, potem je to pisanje lahko v veselje samemu avtorju in mogoče še nekemu, ponavadi manjšemu, številu njegovih rednih ali naključnih bralcev.

Do svojega cilja pa satira in podobni načini kritike oblastnikov in ostalih veličin, ki jih demokracija velikodušno dopušča, ne prispejo. No, saj zaradi tega pa te ciljne skupine tudi nimajo nič proti, da se nekje tam spodaj nekaj klovnov spakuje, jih imitira, piše o njih zgodbe in si pripoveduje nesramne vice. Cela stvar deluje v bistvu pomirjujoče. Enih nič ne moti, druge pa na nek način pomirja in jim daje občutek, da nekaj pa le premikajo v pravo smer. Bolj pravilen opis stanja bi bil, da gospodar takrat, ko kure začnejo preveč kokodakati vrže v kot dvorišča pest koruze in kokoši imajo z zobanjem dovolj dela, gazda pa blažen mir.

Vzrok, zakaj je temu tako pa ni niti slučajno samo v ignoriranju. Gre tudi za nezmožnost komunikacije. Gre za nekakšno zmedenost frekvenc, ki bi nam omenjeno komunikacijo omogočale. Preprosto gre za to, da se je določen del populacije znašel v drugačnem svetu, kjer se dogajanja izza tistega plota ne sliši več prav dobro.

Ta drugi svet seveda ni prisoten samo v naših krajih. Še zdaleč ne. Enako se dogaja bolj ali manj povsod po svetu. Ponekod je že iz pamtiveka vsajen v zavest ljudi, ki pripadnost svojemu sloju zaradi tega jemljejo kot nekaj samoumevnega in sprijaznjeno živijo naprej in ne stegujejo vratu čez plot. Tam kjer stvari za vse dokaj v redu laufajo, si marsikdo niti ne želi, da bi preskakoval zidove in si zagotovil svoj položaj na drugi strani. Dobro, vsak bi rad imel kakšen evro več, da bi se konec meseca malo lažje prebil do naslednjega, pa kakšen majhen privilegij bi tudi sedel tu in tam, ampak po svoje pa nas je veliko, ki blagodejnih lastnosti našega preprostega statusa ne bi rad zamenjal za nekaj drugega. Za nekaj kar zahteva poštirkanost, snobovsko sprenevedanje, nepristne odnose in vsakodnevno maškarado.

Treba pa je omeniti, da je razlike v vseh svojih, tudi v najbolj bolnih in smešnih odtenkih, daleč najbolj mogoče opaziti v okoljih kot je naše. Tu namreč višja liga ni stvar tradicije, ni pridobljen status skozi stoletja, ni skozi generacije prigarana boniteta. Ne, je posledica nekakšnega cunamija, ki je, seveda tudi vsled določenih spretnosti, pa tudi slučajne dostopnosti do informacij in možnosti, nekatere naplavil na drugo stran vse višjega zidu. Zdaj takšnemu razpletu že dolgo nima več smisla gledati na zobe. Tako pač je. Zanimivo pa je, da so ravno ljudje, ki so bili še včeraj sestavni del delavsko kmečke revš’ne, ravno najmanj obvladajo občutek za druge in vsaj navidezno najmanj razumejo svet tam na oni strani.

Vendar pa, nekaj komunikacije med eno in drugo stranjo zidu pa le mora potekati. Obstajajo ljudje, ki v življenju počnejo točno to. Zaradi tega so najbolj izpostavljeni in največja možnost je, da se z vsako besedo izdajo, kako so izgubili kompas in kako pojma od pojma nimajo kakšno je resnično stanje. Tako se včasih ljudem tam spodaj smehljajo ravno takrat, ko je to najbolj neprimerno ali se rokujejo z nekaterimi od njih v čisto nepravem trenutku. Največkrat takšne neumnosti počnejo takrat, ko pa kljub vsemu vsake toliko potrebujejo glasove in naklonjenost navadnih ljudi.

Najbolj nevarne so, kot že rečeno, v takšnem stanju njihove izjave. Vendar pa gospoda poskuša tudi na druge načine. Vsekakor se jim zdi zelo primeren način ta, da na vse kriplje poskušajo prestopiti zid. Poskušajo se vsaj za nekaj časa preleviti v navadne ljudi. Prenekateri celo stopi mednje in se loti njihovega dela, tako da pa ja vsi razumemo, da je naš človek. Zraven se smehlja in blebeta o tem kako nas razume. Za argument morda celo doda, da ve kako je težko pri tej draginji saj tudi »sam težko shaja s svojimi par tisočaki«. Omenjena cifra je na njegovi strani sicer dokaj klavrna, vendar mahanje s takšnim argumentom pred množico, ki se jim to zdi nezaslišano bogastvo, pa tudi ni ravno modra reč.

Drugi model stopi med mlade in v želji, da bi se jim prikupil potegne divjo, neznansko inteligentno potezo. Potem ko je šestdesetletnik v preteklosti težko razumel dogajanje v državi in je bil nad nezadovoljstvom večkrat kvečjemu presenečen, pa se je v tej situaciji pridružil občudovalcem popularnega mojstra elektronske muzike. DJ Umek je zadeva, ki jo gospod pa očitno zelo dobro razume.

Tretji genijalec pa je se je odločil za konkretno potezo. »Ljudem je treba dati denar!« je večkrat poudaril. Javni ustanovi je odškrtnil nekaj milijonov in vsaki družini mesečno dal en evro. In vsem je to tudi večkrat povedal. »Ta denar je sedaj vaš!« je z umetelno kontroliranim nasmeškom na umirjenem obličju in s visoko sijajnim visokim čelom večkrat povedal ljudem. Tudi sedemčlanskim družinam, ki morajo z vsemi svojimi dijaki in študenti nekako spackati skupaj za vse račune mesečno »altroke« štirimestno cifro, je ta evro večkrat poudaril. In niti malo ni zgledalo, da bi ne mislil resno.

In ne jemljite teh naštetih primerov drugače kot so bili nedvomno mišljeni. Ti ljudje imajo dober namen. Le zid jim dela težave, Visok, visok zid!

Ki pa na mojo veliko žalost in vse večje prebavne težave brezhibno deluje … še naprej!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

ŽLIKROFI

3.09.2012 · 14 komentarjev

Ne počutim se ravno tip, ki bi pisal zgodbe o prehrambenih artiklih. Ampak, kakorkoli že, točno to se mi je zgodilo. Natečaj je bil pač tak. Malo me tudi bega, ker je bilo v tistem “razpisu” nekaj govora o avtorstvu in takšnih zadevah, pa še slika ….. (ni moja??!)

….ampak nekaj je pa zagotovo res …. kar se tiče blogov in teh stvari …. se pa najbolje, daleč najbolje počutim, takrat ko kaj objavim

ŽLIKROFI

Ko se je Zofi vzravnala, tako da je vsaj malo popustila bolečina v križu in da si je otrla kapljico, ki ji je pritekla po čelu, jo je čisto na kratko prešinil rahel dvom. Kot ob vsaki brazdi , kot vsakič ko se je sklonila in z rovnico odkopala nekaj novih gomoljev. Vedno je takrat nekako sama v sebi odkimala in odrinila nekam na stran misel.
»Nič, treba je!«
si je šepnila in pobrala nekaj lepih, belih krompirjev v košaro. Tiste ta drobne je z motiko odrivala na stran in jih bo pozneje znosila v klet. Tisti so za pujsa Par kosov, ki jih je nespretno presekala je skrila vmes.
»Če bi jih videl Lojze bi zagotovo godrnjal, da nič ne pazim!«
Sonce se je že dvignilo kar visoko in jutranji hlad, primeren za delo v vrtu je že zamenjala pozno poletna vročina. Zofi je pospravila svoje košare in gajbice in zaključila za ta dan.
»Pa jutri naprej!« je modro ugotovila in znosila svoj pridelek v klet. S ponosom je opazovala pospravljeno njivico, ki je bujno zelenela. Ob vsem drugem je še posebno z ljubeznijo pazila na tiste temno zelene šopke ob robu lehe. Drobnjak je negovala še posebno skrbno. Vsak najmanjši plevel je izpulila in vsako porumeneli bilko odstranila, da ni kazila in kvarila zdrave zeli.
Tako je zastala in si zadovoljno ogledovala svoj vrt. Takrat jo je nenadoma iz globokih misli predramilo kruljenje njenega pujsa. Stopila je do svinjaka in iz kotla vsula hrano v korito. Prašiček je veselo začel mljaskati slastno oblodvo, Zofi pa se je medtem pogovarjala z njim, kot da hrani otroka.
Vsako leto sta z možem zredila enega prašiča. Že dolgo se to verjetno ni splačalo. Pa kaj! Imeli so domačo zabelo. To je bila v shrambi najbolj pomembna reč. Ostale koline so razdelili otrokoma, ki sta že dolgo živela na svojem, nekaj pa je bilo za največje praznike pozimi.
Zofija pa je svojega pusjka vedno klicala po imenu, ki ga mu je dala in včasih sta bila malo smešna, ko sta se tako kruleče in žensko brbljavo menila o vsehsort težavah idrijskih gospodinj in domačih živali.
Mislim, da niti ni treba poudarjati kako težki so bili za Zofko tisti dnevi, ko se je iztekalo pujsovo življenje. Ko so prišli držalci in mesar je vedno nekam izginila in je nekaj ur ni bilo moč najti.

»V redu je! Bo že!Vse je za pojest. »
je pritrjeval Lojze, ko mu je pozno popoldne postregla s kosilom. Prejšnji dan mu je skuhala nekaj krompirjev . Kar v oblicah.. Zraven mu je dela na krožnik še ščepec soli in malo masla. Kakšen dan je pripravila smukavc in spekla zelševko. Zelja ali repe je bilo velikokrat za dva ali celo tri dneve.
Pač so bili takšni časi. Zofka je morala shajati s tem kar je imela. Tudi Lojze se ni pritoževal. Pospravil je pač tisto kar mu je žena postavila na mizo. Včasih malo laže, drugič se je pri tem malo bolj mrščil in tuhtal kako bi bilo po celem dnevu v rudniku fajn pojesti kaj boljšega, kaj močnega. Včasih je brodil z žlico po tisti zeleni žlobudri in razmišljal, da bi bilo pa le v redu, če bi v lonec vsaj malo stopil prašič.
Pa ni godrnjal. Ženi je pokimal in ponovil vedno ene in iste besede:
»V redu je! Bo že!Vse je za pojest. »

»Pa jaz že dobro vem, da ni zadovoljen!« si je mislila Zofi, ko je zvrnila v skledo kup kuhanega krompirja.
»Dobro ga poznam in tisto njegovo vedno isto govorjenje! Dobro vidim kako viha brke, ko mi pravi, da je vse za pojest!!«
Tako je razmišljala gospodinja ob svojem delu. Nedelja je bila pa vendar je zgodaj vstala. Lojze bo danes bolj dolgo spal. Pretlačila je krompir, na štedilnik pa postavila ponvico in stopila v špajz po zajemalko zabele. Ko se je dišeča mast z ocvirki počasi topila je na deski drobno narezala šopek svežega drobnjaka. Stresla ga je v zabelo in v jo je nosu požgečkal tisti lepi, znani vonj. Vse skupaj je zamešala v krompir in po mešanju zvrnila kup polente na mizo.
Ko je iz mase spretno svaljkala male kroglice, se je smehljala sama pri sebi. Spominjala se je, kako je morala skrivati takšne »kuglice« pred otroki. Nenavadno! Polente niso marali, tako oblikovana pa je bila za mularijo takšen magnet! Res hecna reč.
Po dobri uri so njeni spretni prsti že zavijali kromprjevo filungo v testo. Iz njenih rok so po mizi kot živi leteli sveži, rumeni, ravno prav veliki, vsak s svojo luknjico in krilci. Vsake toliko jih je zložila v vrsto in nazadnje je vse skupaj pokrila z belim prtičkom.

Lojze je že kašljal pred hišo, medtem ko je kadil svojo prvo cigareto. Nesla mu je lonček črne kave in se vrnila za štedilnik. V loncu je že brbotala osoljena voda. V ponvici so se cvrli ocvirki in košček mesa, ki ga je Zofi potegnila iz lonca masti v špajzu.

Preko štirideset jih je naložila na krožnik, jih zabelila in zraven dela tisti ocvirek svinjine.

»Lojze, žlikrofi!!« je zaklicala. Mož pa je že sedel za mizo. Privabil ga je opojen vonj.

»A bo tudi danes godrnjal, a bo tudi danes bo že kako, vse je za pojest« se je hudomušno spraševala Zofka, ko je postavila nedeljsko kosilo pred moža.

Lojzetu pa so se ob pogledu na dobrote zasvetile oči. Konice brkov so se mu obrnile navzgor. Nežno je pogledal svojo Zofko in s polnimi usti rekel:

»To je pa dobro, Zofi, to je pa dobro!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar