Zgodba o nekem dnevu

28.08.2012 ob 11:43

V grlu sem začutil tisti tako znani pa čeprav na pol pozabljeni občutek. Gnus ob dvigajoči se kislini, ki mi je butnila v grlo. V krču sem se nagnil naprej in bruhal, bruhal. Ne vem kaj je bilo tisto kozlanje, od kod je toliko tistega prišlo, ne vem od kod sploh kakšna vsebina v mojem želodcu. Vendar tega se nisem spraševal. Vedel sem od kod gnus, od kod obup in vedel sem, da se je nekje globoko nabralo dovolj bolečine. Ne, nisem hotel tega. Pri moji preprosti duši, nisem. Tako preprostih stvari sem se veselil v življenju. Od vsega sem si želel samo malo, čisto majhen del. Nikoli me ni vleklo na vrh gore. Nikoli nisem koprnel po tem, da bi bil kateri od vrhov moja last. Samo svoj majhen del sonca. Tako majhen, da sem bil vseskozi prepričan, da mi pripada.

Sesedel sem se na podrti tram in pogledal svoje zamazane roke. Vanje sem položil glavo in jokal. Tudi za solze že dolgo nisem vedel več. Niti slutil nisem več, da so v meni. Ampak to je bil tisti, čisto pravi jok. Tak kot ga v sebi tiščiš dolgo, dolgo časa. Kot bi ga hranil za nekaj res pomembnega. Med prašnimi prsti so mi solze risale svojo pot in kapljale na tla. To ni bilo ihtavo hlipanje, nemočno stokanje dedca, ki se mu je nabralo toliko vsega. To je bil neutolažljiv jok človeka, ki je izgubil sebe. Človeka, ki so mu nepovratno vzeli vse, v kar je z vso svojo pošteno in skromno dušo vedno verjel. Naivno in otroško verjel.

In ploskali smo ti takrat. Mahali smo ti z zastavami in vihteli tvoje slike. Združili smo se z velikimi in se tega veselili. To si nam predstavil kot uspeh, to je bil del naših sanj in to je bil vrh vsega kar smo lahko sploh upali. Redkim dvomljivcem si dal na hitro vedeti, da nam karkoli drugega, če imamo le trohico pameti, tudi ne ostane.

Potem si začel svojo raboto. Podiral si naš svet in se ob tem smehljal. Ne gre drugače si poudarjal z vedno višjega piedestala. Ni druge možnosti. Tega kar se oklepate, tega kar imate za svoje, kar mislite, da vam pripada, tega ni v tem modernem času. Vaše zasluge pripadajo preteklosti, obrniti se moramo v novo smer. In iz našega podrtega sveta si pobiral bisere, postrgal si mast in iz naših razbitih ognjišč si pobral vso toplino. Ne gre drugače si se drl ob tem, ko so se povešale zastave in izginjale tvoje slike iz naših rok.

In nisi se več kazal. Med sabo in nami si zgradil zid. Preko njega so tvoji lakaji prinašali sporočila in renčanje množice te ni več doseglo. Nobeni glavi nisi več dovolil, da se steguje preko stene. Le vse višje si jo zidal. Lakaji pa so nam še vedno prinašali tvoje nasmehe in besede, risali blodnjave iluzije o prihodnosti. In vedno znova …. da ne gre drugače, da ne gre drugače, da ne gre drugače ……

Vstal sem takrat in si obrisal solze. Z zasvinjanim rokavom sem iz kotičkov ust obrisal ostanke kozlanja. Moral sem ven iz podrte palače. Ni bilo varno in čakalo me je še veliko dela. Iz tistega kupa me je gledalo oko. Verjetno je crkovina drgetala le še v nekem posmrtnem krčenju. Nagnusen kup je bil nerazpoznaven in mezela je temna tekočina od razmesarjene gmote. Le tisto oko. Krvavo zalito oko je gledalo iz prahu.

Prijel sem takrat svoje orodje. Železno cev, ki je z nje viselo nekaj kože in šop las in metrsko letev izruvano iz podboja. »Kot kij in mesarica« me je na kratko prešinilo in mi privabilo majhno sled nasmeha. Obrnil sem se še enkrat in želel sem si reči tiste besede. Ampak saj te ni več tam. Tam je le še drgetajoča umirajoča masa.

In sem šel. Če je kje v tistem tkivu še kaj življenja, bo že samo vedelo.

Bog mi je priča, nisem imel druge izbire!

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev na “Zgodba o nekem dnevu”

  1. Tihi pravi:

    Madona, pa ja nis kašnga menedžerja fentou……

  2. Eva pravi:

    Ganljiv zapis, Dare. Pretresljiva pripoved, ki kakor ognjeni val butne izpod kraste nezaceljenih plasti krhkih membran nezavednih tkiv, prebije na videz trdno, ledeno povrhnjico kristalne plazme kolektivno-zavednega, se v stratosferi neba ustne votline spoji z gmoto kepastih oblakov in se kakor topel dež, napolnjen z nostalgijo, vsuje nazaj, v srčiko znanih, razmočenih občutkov iz jedra zavozlanega klopčiča.

    Me je pa tvoja vsebina spomnila še na eno dramaturško izpoved, ki je pred časom krožila po spletnem omrežju, sicer pa v izvirniku objavljena v eni izmed Sobotnih prilog Dela.

    Pisatelj in režiser Vinko Möderndorfer, ki je med drugim izjavil tudi: “ko so ljudje tako na psu, da jih ni več strah in imajo v lasti le življenje in sveto jezo, je sprememba sveta mogoča”, kot tudi, da je “v politiki naivnost enaka nesposobnosti, medtem, ko je v življenju naivnost v resnici poštenost” … je žalostno zgodbo izdanih Slovencev in poanto “kija in mesarice” izlil takole. (prenašam tekst)

    Sveta jeza (pridiga)

    Moji lubi Slovenci!

    Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov in zakaj nam lasten drek leze v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost: Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.

    Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse, kar niso bili oni, cinično dvomili o vseh avtoritetah, lagali brez kazni, varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili po svoji volji in koži, bili proti vsem, ki niso z nami in bili proti vsem kar tako, zaradi kondicije, zaradi športa.

    Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali so jo na besedo laži in manipulacije, jo nespoštljivo izkoriščali, naredili so jo za vlačugo, jo poteptali, prodali, razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami za njihove barabije.

    Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so prepričanje, naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot svoje gate in pri tem niso niti zardeli. Zlorabljali in zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni borbi za oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.

    V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke bratovščine, ki je vse bolj prepričana, da je oblast boljša od ljubic, boljša od tihe onanije za straniščnimi vrati, kjer res ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče delovnih mest, usodo tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho odnesli malho, polno novcev, in si kot nedorasli bradati otroci zgradili lovske kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke, avtomobile in avtomobilčke, izkopali bazene in postavili plotove, najvišje v svojih glavah, in čisto vseeno jim je bilo, in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas, moji lubi Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaše življenje.

    Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše obraze pada mehko zlato. Dvajset let so drekčli po vaših glavah s svojimi paranojami, strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo, superiornostjo, in to vse za to, da bi prikrili svoje goljufije, svoje male in velike lopovske afere, tiha kupovanja in podkupovanja, svoje okostnjake, skrite v omarah; vse so si prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti pošteni osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in obcestnih stranišč. Napisali so si svoje zakone, na tiste zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo, zamahnejo z roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so vse druge, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja, resnice ni, resnica se samo zdi, vse je lahko tako, kot hočeš, kot rečeš, kot obrneš, kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem mestu. Drug drugega držijo za vrat. Deželo jim je v dvajsetih letih uspelo narediti gluho in slepo za vse dobro, za vse kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici na nič ne spozna več in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z rameni, važno je, da si naš, da si mi simpatičen, da mi lezeš v rit, sploh ni več pomembno, da dobro delaš. In gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat, s svojim delom, s svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu in nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno. Tistemu, ki nima nič, je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci! Za nekatere je to vsa mladost, za nekatere polovica življenja, za nekatere najkreativnejša in najboljša leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu, ki pride za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to. Drvarjenje! Mrcvarjenje. Veliko izdajstvo.

    Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do bližnjega, na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!

    Vi pa vse to vidite in ste kar tiho?

    In kdor vidi in ne stori ničesar – je kriv!

    Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za upor? Kam je izginil ponos?

    Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse, da bi lahko dobil vse. Če lumparije lumpov ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke.

    (avtor Vinko Möderndorfer)

    •Primož Trubar je svoje pridige velikokrat začenjal z nagovorom: “Moji lubi Slovenci”. Ena od najpomembnejših stvari v Trubarjevem življenju je bila ljubezen do slovenskega ljudstva. Verjel je, da ima to lubo ljudstvo dovolj moči in volje, sočutja do bližnjega, solidarnosti in tovarištva, da lahko premaga vse skušnjave in preživi vse viharje.

    Še na veliko pisateljskega navdiha in odličnih zapisov izpod tvojega peresa, Dare.:)

  3. miri pravi:

    Času čas.

  4. dare dare pravi:

    @Tihi, recimo samo, da je bil velik človek. No, sam je že mislil tako :)

    @Eva, hvala za lepe želje in obuditev Möderndorferjevega teksta. Takrat sem njegovo pisanje, kot nasploh preberem večino stvari ki jih napiše, prebral in tudi še kar je krožila ta stvar po spletu. Drugače pa je bilo o tem bolj malo govora. Sicer so tudi na TV omenili zadevo pa je kaj hitro potihnilo.
    Nasploh pri teh stvareh ni za pričakovati, da bi se pravi ljudje kaj bolj zamislili ali kaj sploh vzeli na znanje. To je nasploh zakon satire. Ravno tisti, ki ga najbolj zadeva je do nje najbolj ignorantski.

    @Miri, času čas in , upam, tudi možnost, da se kaj obrne v bolj prijazno varianto :)

  5. Olna pravi:

    Dare, uh. Nazadnje sem se ob branju menda počutila podobno nekje v srednji šoli, ob Hlapcu Jerneju.

    Sicer pa – princip je skoraj isti… :(

    Malo me je potolažil šele zadnji stavek v tvojem odgovoru Miriju, tule zgoraj. Bodi tako! :)

  6. dare dare pravi:

    @Olna, brez skrbi, jaz zagotovo nisem nasilen in zelo, zelo do skrajnosti bi me moralo vse skupaj privesti, da bi začel z rori razbijati glave :) !

  7. mijau pravi:

    Ej, vidiš Dare, ti ne bi, ker nisi nasilni tip. Jaz tudi ne bi, pa kar nas je nenasilnih intelektualcev, vsi ti ne bi razbijali glave.

    Potem pa pridejo tisti naslini, ki izkoristijo situacijo, ker so željni krvi. Tisti potem vsevprek razbijajo glave krivih in pa tiste, ki jim niso povšeči, pa še onega, ki mu je ljubico prevzel, pa tistega, od katerega je v šoli prepisoval …

  8. dare dare pravi:

    Mijau, meni se zdi, da ne bom nikoli prilezel na vrh. Če je kdaj kriterij pamet, mi je vedno kar nekaj zmanjka ampak toliko pa spet ne, da ne bi kdo pri kakšni kontrolni prepisoval od mene. In v naslednji fazi, kot praviš, so tisti na vrsti. Materstomater!!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !