dare.likar@siol.net

Arhiv za Avgust 2012

Zgodba o nekem dnevu

28.08.2012 · 8 komentarjev

V grlu sem začutil tisti tako znani pa čeprav na pol pozabljeni občutek. Gnus ob dvigajoči se kislini, ki mi je butnila v grlo. V krču sem se nagnil naprej in bruhal, bruhal. Ne vem kaj je bilo tisto kozlanje, od kod je toliko tistega prišlo, ne vem od kod sploh kakšna vsebina v mojem želodcu. Vendar tega se nisem spraševal. Vedel sem od kod gnus, od kod obup in vedel sem, da se je nekje globoko nabralo dovolj bolečine. Ne, nisem hotel tega. Pri moji preprosti duši, nisem. Tako preprostih stvari sem se veselil v življenju. Od vsega sem si želel samo malo, čisto majhen del. Nikoli me ni vleklo na vrh gore. Nikoli nisem koprnel po tem, da bi bil kateri od vrhov moja last. Samo svoj majhen del sonca. Tako majhen, da sem bil vseskozi prepričan, da mi pripada.

Sesedel sem se na podrti tram in pogledal svoje zamazane roke. Vanje sem položil glavo in jokal. Tudi za solze že dolgo nisem vedel več. Niti slutil nisem več, da so v meni. Ampak to je bil tisti, čisto pravi jok. Tak kot ga v sebi tiščiš dolgo, dolgo časa. Kot bi ga hranil za nekaj res pomembnega. Med prašnimi prsti so mi solze risale svojo pot in kapljale na tla. To ni bilo ihtavo hlipanje, nemočno stokanje dedca, ki se mu je nabralo toliko vsega. To je bil neutolažljiv jok človeka, ki je izgubil sebe. Človeka, ki so mu nepovratno vzeli vse, v kar je z vso svojo pošteno in skromno dušo vedno verjel. Naivno in otroško verjel.

In ploskali smo ti takrat. Mahali smo ti z zastavami in vihteli tvoje slike. Združili smo se z velikimi in se tega veselili. To si nam predstavil kot uspeh, to je bil del naših sanj in to je bil vrh vsega kar smo lahko sploh upali. Redkim dvomljivcem si dal na hitro vedeti, da nam karkoli drugega, če imamo le trohico pameti, tudi ne ostane.

Potem si začel svojo raboto. Podiral si naš svet in se ob tem smehljal. Ne gre drugače si poudarjal z vedno višjega piedestala. Ni druge možnosti. Tega kar se oklepate, tega kar imate za svoje, kar mislite, da vam pripada, tega ni v tem modernem času. Vaše zasluge pripadajo preteklosti, obrniti se moramo v novo smer. In iz našega podrtega sveta si pobiral bisere, postrgal si mast in iz naših razbitih ognjišč si pobral vso toplino. Ne gre drugače si se drl ob tem, ko so se povešale zastave in izginjale tvoje slike iz naših rok.

In nisi se več kazal. Med sabo in nami si zgradil zid. Preko njega so tvoji lakaji prinašali sporočila in renčanje množice te ni več doseglo. Nobeni glavi nisi več dovolil, da se steguje preko stene. Le vse višje si jo zidal. Lakaji pa so nam še vedno prinašali tvoje nasmehe in besede, risali blodnjave iluzije o prihodnosti. In vedno znova …. da ne gre drugače, da ne gre drugače, da ne gre drugače ……

Vstal sem takrat in si obrisal solze. Z zasvinjanim rokavom sem iz kotičkov ust obrisal ostanke kozlanja. Moral sem ven iz podrte palače. Ni bilo varno in čakalo me je še veliko dela. Iz tistega kupa me je gledalo oko. Verjetno je crkovina drgetala le še v nekem posmrtnem krčenju. Nagnusen kup je bil nerazpoznaven in mezela je temna tekočina od razmesarjene gmote. Le tisto oko. Krvavo zalito oko je gledalo iz prahu.

Prijel sem takrat svoje orodje. Železno cev, ki je z nje viselo nekaj kože in šop las in metrsko letev izruvano iz podboja. »Kot kij in mesarica« me je na kratko prešinilo in mi privabilo majhno sled nasmeha. Obrnil sem se še enkrat in želel sem si reči tiste besede. Ampak saj te ni več tam. Tam je le še drgetajoča umirajoča masa.

In sem šel. Če je kje v tistem tkivu še kaj življenja, bo že samo vedelo.

Bog mi je priča, nisem imel druge izbire!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Predvolilna

21.08.2012 · 32 komentarjev

Prav zanimivo se mi zdi, kako veliko se pri nas govori o bližnjih predsedniških volitvah. Mislim, nenavadno veliko ljudi o domnevni predvolilni tekmi razmišlja in govori in o tem lahko beremo in poslušamo razprave v vseh medijih že kar nekaj časa. Pa se baje še niti dobro začelo ni. Predvsem se mi zdi čudno vse skupaj glede na to kako strašno nebistven, nepomemben je izid predsedniških volitev oziroma funkcija predsednika v državi kot je naša. Dobro, mogoče bi se morali paziti, da ne bi izbrali kakšnega prevelikega klovna, ki bi nas smešil po svetu. To že! Poleg tega, da ni dobro, da se v teh resnih časih še s predsednikom sramotimo okoli, smo za to že pooblastili ministrstvo, ki največ potuje po svetu.
Torej, predvsem se moram pri svojem razmišljanju osredotočiti na resnost.
Moram pa, vsaj tako zgleda, najprej omeniti tri kandidate. Prvi trdi, da je najbolje, da je on predsednik, ker je tega že vajen in od vseh edini to že zna. Za tega moram priznati, da se mi je pred časom , ko sem ga prvič videl in slišal kar nekako prikupil. Deloval mi je kot profesionalec,umirjen in njegove izjave so bile vedno premišljene in modre, dokler …… Ja, takrat se je zgodilo Gorenje. Delavci v fabriki hladilnikov in pralnih strojev so se postavili za svoje plače in zahtevali 600 €. Točno takrat se mi je tip zakisal. Za to kako so delavci reagirali na svojo stisko in bedo ni našel premišljene modrosti in razumevanja. Ne, dec je bil presenečen! Nenavadno! Zameril se mi je tako zelo, da se mi ni mogel odkupiti niti zdaj v teku svoje predvolilne kampanje, ko je pred kamerami tako iskreno in nepatetično na spletu lajkal (všečkal) DJ Umeka in potem to še poznavalsko in prepričano argumentiral.

Drugi kandidat je odkar vem zanj, prijetno nasmejan in dobrohoten možakar. Pa še prijetnega videza poleg vsega. Med nami je že vrsto let. Vsi ga poznamo pa čeprav ni bil še nikoli naš predsednik. Imel pa je neke druge fatalne funkcije in predvsem je že od mladoletnosti naprej v politiki. Celo to se govori, da ne zna ničesar drugega kot goniti politiko. Pa to ne bo držalo. Predvsem zna biti do vseh prijazen, z vsemi se zna strinjati in celo z nasprotnikom, ki ga je v stranki premagal, se je ob svojem porazu iskreno veselil. Prav krščanski pristop bi rekel, če ne bi šlo za tako imenovano levo opcijo. Za svojo kampanjo si je zamislil finto čisto s konca spiska političnih fint. Spustil se je med ljudi in se začel delati, da je eden izmed njih. Poleg tega, da tako še enkrat dokazuje, da zna poleg politike tudi delati za tekstilnimi stroji, asfaltirati cesto in učiti otroke plavanja, je s tem dokazal, da je pripravljen za svoje ljudi storiti karkoli. Dobro, edino to še ostane, da bi za svoj narod trpel in umrl ampak to že ne paše več v to zgodbo.

Tretji kandidat ima po mojem zelo malo adutov. Še največji je ta, da bo veliko volivcev volilo njega, da ne bi, bog nebeški varuj, katerega od ostalih dveh. Sicer pa je v mojih nepoznavalskih očeh dec res »k’r tako eden«. Tudi svoje iskrene, neponarejene, pristnosti še ni posebno dramatično pokazal. Edino na enem svojih prvih govorov, mislim da je takrat kandidaturo šele uradno napovedal, se mi je zdel malo hecen. Na oder je prišel, po vzoru Billa Clintona in podobnih tičev, s svojo soprogo in potem, ko je nasmejan končal svoj pozitivno in borbeno usmerjen govor, je bodočo prvo damo pred sestopom z odra kot ljubeči soprog poljubil. No, tisto je zgledalo malo okorno. Ali pa vsaj ne ravno preveč spontano. Mislim, meni je gospa zgledala malo presenečena. Kot se za manever ne bi poprej dovolj dobro dogovorila.
Tako torej jaz vidim te tri kandidate. In zakaj omenjam samo te tri. A veste zakaj. Porkaduš, Če so ti trije kljukci »TARESNI« trije, kakšni za božjo voljo so šele ostali. To vidite se v prvi vrsti sprašujem! Seveda sem še vedno pri postavki resnost! Dobro vem, da klošarji, falirani pridigarji, deklarirani alkoholiki in kakšni dolgolasi nakladači z opico na ramenu ne morejo priti v belo hišo. Vem pa tudi, da je med kandidati kakšen normalen človek, ki poleg tega, da niti slučajno ne more biti večji kljukec od glumcev, ki sem jih omenil zgoraj, nima za sabo že leta in leta dela za narodov blagor. Leta, ki so jih te »veličine« dodobra izkoristile za to, da so pokazale vse svoje podrepne zvijače, ki so nas z njimi pridobili na svojo stran. In spet sem pri tisti opici. Zdi se mi namreč, da bi še ona dojela to, mi pa očitno še nismo.
Preveč ne upam navijati za nikogar. Mogoče bi sprožil kakšno prehudo kampanjo in bi potem kandidata, ki bi na lestvicah preveč napredoval morda ustrelil kakšen snajperist. Pa tudi ne mislim kogarkoli prepričevati. Tistih tristo tisoč ljudi, ki bodo šli na volišče je, po stari slovenski navadi, itak že popolnoma prepričanih, osveščenih in nasploh zelo globoko in podrobno poučenih o vsem. Bom pa, če bom že prekršil svoje običajno ignoriranje volitev, obkrožil kakšnega, ki ga nisem opisal zgoraj. Magari samo zato, ker normalno zgleda. Že to mu v primerjavi s kljukci pri meni prinese sto pik prednosti. Neulovljivih sto pik!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Godec na seniku

17.08.2012 · 26 komentarjev

Če v teh časih pišeš ali celo samo razmišljaš o veselicah, druženju, veseljačenju, plesih in takšnih nepotrebnih zadevah, potem to ne zgleda čisto v redu. Skorajda nenormalno zveni. Prižgite vendar radio, televizijo! Razgrnite časopis! Tam boste jasno zvedeli, da smo lačni, nagi in bolni! Tam vam bodo nedvoumno dali vedeti, da zdaj ni niti slučajno pravi čas za to, da greste zvečer od doma, v družbi popijete dva pira, mogoče celo zapojete staro vsem znano zlajnanko in se pozno vrnete domov zadovoljni, ker ste se lahko med prijatelji par ur delali pametne in jim kakopak pojasnili par stvari, ki so jih oni čisto narobe vedeli.

No, pa sem si kljub temu dovolil razmišljati ravno o tem. Kot muzikant to seveda počnem nekoliko pristransko in mogoče za marsikoga nerealno in s čisto napačnimi zaključki. Seveda, saj se kot godec z veseljem spominjam časa pred petimi, da ne govorim pred petnajstimi ali dvajsetimi leti. Takrat smo škripali domala za vsakim vogalom. Vsaka luknja je bila dovolj velika in vsak razlog zadosten za veselico, za ples z živo glasbo in le redkokdaj se je pojavila kakšna težava z obiskom. Tako na hitro bi človek pomislil, da je bilo takrat pri nas desetkrat več ljudi. To pa že vsi vemo, da nekako ni niti približno res.

Ne bi več ponavljal svojih tez, ki so kar po vrsti nasprotne od ugotovitev večine ostalih. V mislih imam trditve, da je upad družabnosti in zabave željnih ljudi posledica zgolj in samo zmanjšanega standarda in strožjega policijskega nadzora. Seveda je kaj od tega delno tudi res, ampak to je manjši del. Tisti večji je nekje v naših glavah in tega danes definitivno ne bomo pojasnili, spremenili pa še manj. Bog ve kaj se naredi celi populaciji, da v roku polovice generacije iz veseljaškega, družabnega, balkanskega naroda postane vase potegnjena, egoistična, pusta družba, ki se njenim pripadnikom zdi vsake minute škoda za to, da bi jo neproduktivno delil z drugimi ljudmi??

In če grem nazaj k tako zvanim veselicam iz preteklosti. Treba je priznati tudi, da so bile to zelo preproste prireditve. Figurativno kdaj rečemo, da »so malo pometli šupo in prvi godec, ki je prišel mimo je raztegnil meh pa je bilo veselo!«

In to je tudi prva stvar, ki jo želim omeniti. Še prej pa moram nekaj na kratko pojasniti. Tega pisanja sem se lotil, ker sem na nek način dobil na veliki prireditvi majhno lekcijo. Kritiki smo pristopili z vso možno ciničnostjo, ki seveda ni popolnoma resna, kar pa ne pomeni, da mislim zdaj olepševati, dejstvo, da smo kdaj pa kdaj komaj kaj boljši od gruče vaških opravljivk, ki skupaj tiščijo glave sredi tržnice. Zanimivo, še bolj pa nepotrebno in neumno pa je bilo dejstvo, da smo svoje šimfanje delili z gospodično, ki zanjo nisem vedel, ampak res nisem imel niti najmanjšega pojma, da je koordinatorka celega, večdnevnega dogajanja. Užaljenost, ki smo jo povzročili, seveda ni bila majhna in tudi razlogov zanjo ni manjkalo. V celo prireditev je bilo namreč vloženega ogromno dela in stresna situacija je še najmanj potrebovala dodatnega pametovanja modrega omizja.
In še to moram na vsak način povedati prej kot nadaljujem. NE VEM kaj je s situacijo narobe, NE VEM kaj bi bilo potrebno storiti in NE VEM kaj se nam je zgodilo. VEM samo, da se mi vse skupaj ne zdi v redu.

Torej iz tistih vaških veselic so nastale ogromne večdnevne prireditve, ki morajo vsebovati čisto vse prvine, ki komurkoli padejo na pamet. Zabavne, kulturne, športne in politične, če pa je vaški praznik povezan s patronom pa še cerkvene. Vse skupaj je dodatno medijsko podprto in bistvo izjav, ki gredo v medije je ponavadi, da bomo naslednje leto vse skupaj še nadgradili.
Tu pa nastane problem. Sicer me v oko zbode dejstvo, da med sodelujočimi tako med nastopajočimi kot tudi med gostinci včasih pogrešam domače ljudi, vendar pa me še veliko bolj čudi in moti pogled na celo morje miz in klopi, ki so milo rečeno, le delno zasedene. Pred mesecem dni sem na eni takšnih dogodkov, ki je poleg vsega še tradicionalen in baje znan po celi Sloveniji in širše, posedel četrt ure in bi zaradi dobrega benda ostal vsaj dve ali tri ure pa med redko posejanimi naključnimi obiskovalci v malodane domačem kraju nisem ugledal znanca. Pa sem šel.

In tako sem spet pri ljudeh. Pri nas samih. Lahko bi sicer sentimentalno opeval stare čase in žure na tistih senikih ampak sami vemo, da s tem ne bi rešili ničesar. Lahko bi tudi pisal o tem kako mi je pompoznost in snobovstvo ob praznikih odveč ampak …. Kakorkoli obračam, spet sem na isti točki.

Nič več nam namreč ni zanimivo. Pika. Tu smo po mojem še najbliže pravemu razlogu. Tisti stari godec je takrat na šupi špilal desetkrat na leto. Zdaj lahko v mesto nekdo pripelje Stonse pa bodo samo prvič zanimivi za ljudi. Naslednjič bo večina ostala doma in šimfala kakšen dolgčas razsaja po teh krajih. Boleče ampak zelo, zelo jasno je tudi, da se je butasta, neosnovana in primitivna razslojenost med ljudmi pokazala tudi na področjih, ki s tem pa res nimajo nobene zveze. Važno je komu je praznik posvečen, važno je kdo žur organizira in kdo bo na prireditvi imel govor.
Tisti že omenjeni kritiki smo imeli precej za povedati okoli propagande in še nekaterih stvareh, ampak po premisleku so se mi oblikovali pravi razlogi za to, da je včasih na prireditvah komaj kaj več publike kot nastopajočih. Ja, nezanimanje pripadnost še sami ne vemo čemu in še kaj bi se našlo, zato bom vse skupaj dal kar na en poenostavljen skupni imenovalec.

Priznajmo si:« Nam se sploh nič več ne ljub’!«

P.S. v bistvu gre za reklamo. Prej namreč kot dobim službo v tehniškem muzeju, kjer bom poleg šuštarja, lončarja in kovača kazal otrokom zakaj in kako se je včasih uporabljala kitara, namreč še vedno z veseljem pridem kamorkoli kjer kdo rabi štiričlanski bend, mogoče samo duet harmonikar – kitarist, za najbolj nezahtevne in če je mogoče tudi malo odštekane … pa pridem tudi sam!

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika · nostalgija · omizje

Čudovito!

9.08.2012 · 36 komentarjev

Tistih nekaj posameznikov, ki smo se z njimi našli na neki podobni valovni dolžini in se družimo, komentiramo, spremljamo drug drugega na internetu in hvala bogu tu in tam to druženje oplemenitimo tudi s kakšnim srečanjem v resničnem svetu, verjetno ni ostalo neopaženo, da name apatija in nedogajanje in podobni dejavniki ne delujejo ravno najbolje. V bistvu se včasih kar vprašam kaj je z mano. Kaj se mi je treba truditi s temi svojimi teksti, kaj me sili, da ne zdržim, da ne bi vsake ideje še tople objavil na teh straneh, kaj se mi je treba vsakič znova in vsakič posebej truditi biti izviren in se ogibati ponavljanju in enoličnosti. Zakaj imam fiksno idejo, da je samo besedilo od nekaj tisoč znakov naprej vredno, da je zapisano na blogu in še polno takšnih neumnosti.

Zanimivo, kako da se včasih ne vprašam kakšnih drugih stvari. Ob tem, ko nekateri pametni, celo visoko intelektualni osebki, prave eminence brez težav gonijo ena in ista nakladanja brez bojazni, da bi zanje poželi kaj manj odobravanja in zanimanja.
Kako, da me včasih ne zanima poleg tega ali ne bi mogel v času, ko pišem, delati kaj bolj pametnega pa celo tudi to ali se mi lahko kdaj pa kdaj preprosto ne da. Ali se mi lahko vsi ti modeli zdijo preprosto malo prebutasti, ali pa prepametni, saj ni važno, da bi zgubljal čas v njihovi družbi.

Ali ne bi bilo bolj pametno. Če bi si priznal, da sem jih sit. In da …

se mi ne da več poslušati kako so neki ljudje pred tričetrt stoletja pobili neke druge ljudi in se še zdaj ne glede na jalovost in škodljivost tega početja pol naroda ne more zediniti ali je več tapravih pobilo taprave ali preveč napačnih napačne!?
Ne da se mi več poslušati kako država nekam tone. Kako vsak teden vrata zapre vsaj ena orenh fabrika in nikomur ni treba niti poskušati iskati razlogov za to.
Ne morem več poslušati kako neke velesile, ki so njihovi ljudje itak da so tudi sami do vratu v dreku, rešujejo neke druge države, oziroma bodo kao kmalu tudi nas, namesto da bi priznale, da je to njihovo početje že od začetka projekta samo plan B kako črpati denar iz proračunov teh držav.
Ne morem več poslušati kako cela vrsta nekih agencij, ki njihovi eksperti nimajo pojma kje je Slovenija, dnevno objavlja podatke o tem kako naše bonitete postajajo en drek vredne. Poleg tega to počnejo za ogromen denar, medtem ko bi jim jaz to lahko povedal popolnoma zastonj.
Ne gre mi več skozi prebavila nakladanje o tem kako so eni pokvarjeni in drugi dobri potem, ko so imeli eni in drugi obilo časa, možnosti in moči, da bi se pokazali v kakršnikoli luči. Pa smo od njih izvedeli samo to, da so boljši od tadrugih in da si zato zaslužijo vsaj za eno armado navijačev. Tisto zaradi česar jih pa v bistvu imamo jim pa pač ne gre. Ups, so what!?

In kaj zdaj. Saj s temi omejitvami nisem za nikamor več. Očitno stvari ne razumem. Očitno je to, da nisem sposoben stalno, vedno in povsod bluziti enega in istega, znak moje omejenosti. Očitno je omejenost ravno nasprotno sorazmerna s tem kako imaš oči, ušesa in čustva namenjena tudi za druge stvari kot za gledanje skozi čisto majhno luknjico, poslušanju skozi tanko cev in renčanju na ljudi, ki so prijazni s tabo.

Nič, jaz bom kar priznal. Jaz se na stvari ne spoznam. Evo, saj ni bilo niti težko. Jaz pač ne vem kako bi bilo treba! Kaj bi kdo moral natančno storiti. Kljub vsemu še vedno naivno pričakujem, da so za to izšolani, nastavljeni, spoštovani in dobro plačani neki drugi ljudje. Jaz pa bom v zameno za odsotnost vseh teh prvin pripravljen delati in od tega svojega dela živeti s svojimi nekje bistveno bliže dnu od njih.

Naivno, res. Ampak to je vse skupaj stvar kriterijev, ki si jih v veliki meri ustvarimo sami. Jaz na primer marsičem s tistega spiska ne vidim tako neznansko vrednih stvari.

Pa ne bom nič veliko kompliciral. Letos je lepo poletje. Velikokrat grem v Belo in se parkrat fliknem v Idrijco. Pokosil in pograbil, seveda z izdatno pomočjo ostalih sokmetovalcev, sem šest hektarov velik del naše gorate domovine. Pripravlil sem drva za tri bajte. Velikokrat se pod večer vsedem z deci in spijem en fouš pir.

Včeraj pa smo s tremi avti šli čisto malo čez mejo pogledat kakšno morje imajo Hrvati. Morje je bilo toplo in zastonj. Najmlajši in najstarejši od odprave sva se usedla v senco in si mislila: What a wonderful world!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · moji

MIZA

3.08.2012 · 13 komentarjev

Miza je v bistvu kar hvaležen motiv. V zvezi z njo nam lahko na pamet pade še marsikaj razen pustega kosa pohištva. Miza je lahko simbol druženja, simbol samostojnosti, simbol družinske sreče in miru. »Pazi prijatelj, po tej mizi pa najbolj moja pest udari!« sem enkrat nekje napisal. Pesem se mi zdi malo preokorna, da bi jo tukaj objavljal in je niti ne bom iskal, vem pa da se je končala z besedami »tam boš močnejši in glasnih besed, ta miza, ta kot, veš, to je pa moje!!« Torej je opisovala ponos in neko jasno zavest o svoji identiteti.

Za mizo se zbere družina. V teh časih to ni več vsak dan. Zelo nasprotno. Prav poredko se zgodi. Je pa zato takrat, ko se skupaj zberejo res vsi člani in še kakšen nov zraven, dogodek. Dogodek daleč od rutine in navadnosti.

Potem je tu še omizje. Jaz sicer trenutno ne najdem velikih besed za svojo utrujeno družbo, ki nima več časa sama zase, potem pa, če slučajno že najde prostor in prgišče minut za gostilniško mizo, med kašljanjem in srkanjem, med cigareto in vrčkom ne uspe pustiti človeku do besede, drug čez drugega nihče ne da prav niti tistemu, ki molči in po odhodu človek ne ve, da bi za omizjem s kom o čem govoril.

Ima pa miza tudi zelo jasen pomen. Posebno obložena ali celo okrašena pomeni, da so stvari urejene. Da je poskrbljeno za bistvene zadeve. Da ljudje niso lačni, premraženi in da lahko potem, ko vstanejo rešujejo dileme in težave svojega vsakdana.

No, malo sem tudi naložil. Ampak povsem pa tudi ne. Potem ko je po mnogih letih pod zobom časa klonila debela masivna miza, sem se zavedel, da bo treba nekaj ukreniti. Ko nekako ni stekla nabava masivnih desk smrekove sušice, sem se zadeve lotil drugače. Domov sem navozil nekaj kvadratnih tramičev in se lotil oblanja. Pooblane tramčke sem z navojnimi letvami zvijačil skupaj, iz krajših kosov pa napravil noge. Mogoče bi kdo glede na slike mislil, da sem se ustvarjalno trudil z barvami lesa in podobnimi rečmi, vendar je resnica ta, da gre v bistvu za odpadne palete in sem uporabil, kar sem kolikor toliko nepoškodovanega dobil. Predvsem je bilo treba stvari zelo temeljito prebrusiti. In ne samo enkrat. Moral sem tudi zamašiti in prešlifati nekaj lukenj od žebljev in špranj med lesenimi deli. Nazadnje sem kupil še kvalitetno barvo. In Eko!!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · moji · omizje