Priden 3.(zadnji)del

24.07.2012 ob 06:39

»Alenka! Alenka!« je tulil Anton in mlatil po vratih. Dec ni bil več čisto pri sebi. Iz njegovega glasu je bilo poleg neobvladanega besa čutiti jokavo prošnjo. Prošnjo ranjenega moža, ki nikoli ni nikogar prosil za kakšno stvar.
»Alenka, pridi ven. Vem, da si tukaj !«
V ljubljanski stolpnici, kjer je razsajal so se že začela odpirati vrata v drugih štukih in nekaj sosedov je že začelo negodovati zaradi rogoviljenja.
Pa ni Tone pripeljal kar tako s taprve ravno na pravi kraj. Najprej je svojo ženo in hčer iskal pri njenih starših, potem je napadel socialno delavko na centru, ji pometel papirje in koledarje z mize in ji grozil, da jo bo zadavil, če mu ne pove kam so skrili njegovo gospodinjo. Pozneje so pravili, da so ga videli na pošti, kjer je živčno klicaril na vse strani, pretepal nič kriv telefonski aparat in grozil poštarici, ki ga je poskušala miriti.
Nazadnje pa je le doumel, kam sta mu pobegnili žena in deklica. Pri tistem lenuhu sta, je sikal sam pri sebi. Pri tistem buteljnu, ki misli, da je zajel vso znanost in pamet v tistem svojem računalniku. Pozabil je mulc na dom že prvi dan, ko je odšel na študij. Že po štirinajstih dneh je javil domov, da se ne bo vračal za vikende. Da ima v mestu dovolj dela. Da lahko tudi lepo zasluži, da … Pha, delo ja. Lenuhi, delomrzneži. A vam smrdi štala a!? A je preblatna moja njiva! Banda pokvarjena!
Takšne zblojene misli, na momente paničen strah in še kup neznanih občutkov mu je polnilo glavo , ko je bezljal s svojim vozilom proti cilju. Stiskal je zobe, se na trenutke na glas spraševal nepovezane stvari. O tem kako si je zaslužil kaj takega! O za božjo voljo, da bi se le uredilo je vmes jokaje zmolil prošnjo in takoj naslednji trenutek sikal nekaj o lenuhih in kako bo vsem skupaj že pokazal hudiča.
Zelo vprašljivo je bilo na trenutke ali je njegovo stanje primerno za vožnjo v meglenem vremenu in v vse bolj gostem prometu. Kdor bi ga videl od blizu, njegov steklen nasršen pogled, napete žile na sencah in krčevito stisnjene bele členke na volanu, ta zagotovo ne bi svetoval razburjenemu možu, da vozi avto.
In zdaj je bil ves zadihan, vročičen in psihično zelo zmeden na svojem cilju. Točno je vedel, da sta Alenka in mala notri. Po nekajminutnem vpitju in besnem trkanju je zato začel vse močneje butati v vrata. Jasno je bilo, da se Tone ne misli ustaviti kar tako.
To je doumel tudi Matija, najstarejši Tonetov sin. Ustrašil se je malo za svoja vrata, bal se je da foter ne naredi še večjega škandala, predvsem pa mu je nekaj pravilo, da je treba situacijo nekako rešiti. Nekaj je treba ukreniti in ustaviti očetov bes.
Ko so se vrata odprla, je Anton za trenutek obstal. Presenetila ga je nenadna sprememba in presenetil ga je tudi Matija. Zazdel se mu je večji in močnejši, kot pred časom. Kot takrat, ko so bili še doma. Pri vsem svojem tako neodložljivem in važnem delu, pri vseh skrbeh in pomembnostih ni niti dojel, da je minilo tri leta, kar je sin odšel od doma. In da ni v tem času storil ničesar, niti da bi se vsaj poskusil z njim pogovoriti, najti s fantom kakšno srednjo pot. Ne, nič takega. Le zdaj je stal tu pred njim. Visok in širokopleč.
»Kje je mama!?« je zarenčal in neuspešno hotel odriniti sina in se preriniti skozi na pol odprta vrata. »Kje je mama, jebemti boga!«
Iz notranjosti se je takrat zaslišal krčevit otroški jok in glas ženske, ki je tolažila otroka. Takrat so se odprla vrata iz ene od sob in Alenka je stopila na hodnik.
»Tone pojdi domov!« mu je rekla hladno, prestrašeno in s tresočim šibkim glasom.
»Brez vaju že ne!« je odvrnil. Še vedno je kričal in še vedno je tiščal v sina, ki mu je branil vstopiti.
»Nikamor ne bova odšli!« je Alenka rekla z istim glasom obupane, uničene ženske, » nikoli več, Tone! Ne rabiš naju tam gor. Tam ti ne rabiš ljudi, Zate so traktorji, stroji. Zate so gluhi ljudje, takšni ki ne govorijo in ne potrebujejo ničesar zase. Nikoli več, Tone. Raje čez balkon dol na cesto, kot s tabo nazaj v tisti breg!«
Tone je takrat skočil in skoraj prišel mimo sina v stanovanje. Tokrat pa je živce izgubil tudi fant. Starega je prijel še bolj močno za ovratnik, ga zasukal okoli sebe in s pokom pribil ob steno. Ko ga je držal ob zidu za ped dvignjenega od tal, mu je zalit s temno rdečico zasikal:
»Mislim, da si jasno slišal mamo. Nihče ne bo šel s tabo nikamor!«
Kako je Antonu v tistem trenutku pošla vsa moč. Kako je upadla v njem v trenutku vsa energija in volja. Tega se ne da opisati. Ko ga je fant spustil nazaj na tla in za sabo zaloputnil in dvakrat zaklenil vrata, je ostal tam kot majhen kup nesreče. Od vse grmeče jeze in strašne avtoritete, je pred tistimi vrati ostalo samo zgrbljeno ostarelo bitje, ki je s pekočim občutkom v grlu, na robu joka zrlo predse. Kako se je potem Tone opotekel do avta, predvsem pa kako je prišel tisti večer domov, tega ni niti približno vedel.

*

Po tistem, ko se je Anton vrnil v vas in se zabubil na svojo kmetijo med svoje traktorje, vile in grablje se je vedel, kot da se mu ni zgodilo nič posebnega. Z mlajšim, šestnajst ali sedemnajst letnim sinom sta obdelovala svoj grunt in vse je teklo naprej svojo pot. Pravili so, da je s kmetovanjem kvečjemu še bolj obseden in da vstaja še bolj zgodaj in zvečer še dlje potegne s svojim delom. Fant pa, da je menda tudi čisto njegove sorte.

Kljub vsemu pa se je ljudem na nek način smilil. Vedeli so, da je nekje v duši Anton dober človek. Smrtno ranjen in poln notranjih viharjev. Seveda pa niso poznali poti, ki lahko pomagajo takšnemu človeku, ki je dopustil, da mu prirojena hiperaktivnost preraste v blodnje in da mu tako zamegli presojo in podre sistem kriterijev. Človek, ki se je zaprl v lupino in iz svojega neprijaznega sveta izgnal vse, ki so razmišljali vsaj malo drugače kot on!

Tako ga tudi zbadali niso nikoli več. Mirno so potrpeli, ko je kdaj ob njegovih deset ali petnajst minutnih postankih v gostilni, kritiziral vso razvajeno in pomehkuženo sodrgo, ki ga obkroža kamorkoli gre. Predvsem pa nikoli ni nihče omenil njegovih družinskih tegob.
Zato so tudi kar malo obstali, ko je Ivan tisti dan na njegove modrosti o tem, da nas bo samo delo rešilo iz težav, siknil:

»Ja, res, tebi se je že fino rešilo vse skupaj!«

Vendar pa Anton na to ni ničesar odvrnil. To je bilo v resnici kar čudno. Še bolj kot to, da je dec pozabil oditi domov po svojih obveznih desetih minutah!

»Madona, danes je pa Anton potegnil!« je Ivan zbadljivo pripomnil in vsi v temačni gostilni so se obrnili proti peči, kjer je sedel Anton …. In utihnili.

»O porkamadona, bog pomagaj !« je polglasno zašepetal Ivan in nihče se ni upal niti premakniti več. Tone je sedel na svojem stalnem mestu pri peči in glava mu je komaj opazno drugače kot ponavadi slonela na prsih

»O bog pomagaj!« je ponovil Ivan čez dolgo minuto smrtne tišine, prej kot se je oštir ojunačil in Antona potipal in potresel ter takoj nato poklical reševalce.

Alenka in hčerka sta se skupaj s starejšim sinom kmalu po pogrebu poslovili. Vsi skupaj so lepo poskrbeli za vse potrebno. Prišli so pevci in trobentač je zagodel milo melodijo Antonu v slovo. Tudi v gostilni so uredili, da pogostijo pogrebce in ostale vaščane. Potem pa se je trojica odpeljala v dolino. Le mlad fant je še ostal. Pogovoril se je z možmi. Tudi sam je bil že pravi gospodar. To je dajal s svojim obnašanjem in s svojimi besedami tudi vsem vedeti. Pa ni prav dolgo govoril z njimi. Ni imel pravega miru tam na tisti klopi ob peči. Izgovoril se je kaj kmalu na opravke in utrujenost in odšel.

Ivan je gledal med begonijami skozi majhno okno kako hitro drobi korake po klancu.

»Ja, ta je pa Tonetov!« je rekel.

  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev na “Priden 3.(zadnji)del”

  1. miri pravi:

    Nesrečno-srečni konec.

  2. Marjana pravi:

    Če bi bilo drugače, bi bilo že kičasto. Tako je pa ravno prav začinjeno, po tvoje …

  3. dare dare pravi:

    @Miri, ja , pa kljub vsemu komaj kaj srečen.

    @Marjana, lepo da ti je všeč! :)

  4. Anita pravi:

    Odlično!

    Vsakomur svoje, bi se reklo. :)

  5. dare dare pravi:

    @Anita, hehe, to pa že zveni malo maščevalno!! :)

  6. mohor pravi:

    Lepo, Prežihov Dare.

  7. dare dare pravi:

    Mežnarjev, so rekli včasih prFar. Mežnarjev. Sicer pa hvala, da si dobil asociacijo na velikega mojstra. :)

  8. mijau pravi:

    Tole je pa kot malo potuhe za nas lenuhe.

  9. dare dare pravi:

    Ja, druga stran marljivosti :) !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !