PRIDEN 2.del

21.07.2012 ob 07:40

»Tone, Tone!« , je pritekla vsa rdečelična in zadihana do njive kjer je gospodar razmetaval gnoj. »Tone, na šiht bom lahko spet šla!«

V bližnji vasi so odpirali malo kmetijsko trgovinico. Še pred odprtjem so ji ponudili službo. Gospa, ki se je s tem ukvarjala, je poznala njeno stanje in vedela je tudi, da je trgovka po poklicu.
Mladi ženski se je smejalo do ušes in izgledalo je, da se ji je vse kar jo je mučilo in kar ji je grenilo to le na videz lepo življenje, zaradi lepe novice spremenilo v en sam nasmejan in sončen dan.. V njenih očeh se je zopet zasvetila ista otroško nagajiva veselost, kot jo je krasila pred nekaj leti, ko je prišla v vas. Alenka ni nikogar in ničesar krivila za svoje skrbi, za svojo žalost in za tisto kar jo je mučilo v dolgih urah, ko ni in ni mogla priklicati spanca. Ravno nasprotna čustva je gojila. Predvsem pa je upala, še bolje rečeno je zagotovo pričakovala, da se bo vse uredilo tako, da ji bo lepo in da bo srečna. Sin je imel že štiri leta in ukvarjanje z njim ni bilo več tako naporno. Preprosto rečeno .. vedela je, da se mora tudi zanjo obrniti na bolje.

Seveda je od moža pričakovala ravno takšen, ravno tako zadovoljen odziv.. Pričakovala je njegov objem in besedo vzpodbude.
A tam kjer si je želela topline se je pojavil s hladnim zidom ograjen neznanec. Prestrašen neznanec, ki je bled kot stena srepo buljil v svojo ženo in ji ni stopil korak naproti. Obstal je tam, kot da brani svojo njivo pred nekom, ki mu jo hoče vzeti z njegovim edino pravim načinom življenja vred.

Tisti »Ne!!!« niti ni bil potreben. Brez tiste besede je Anton povedal vse. Vse je Alenka dojela v trenutku pa čeprav se je v tistem istem trenutku vse v njeni glavi podiralo in rušilo kot hišica iz kart.
»Ne!« je bil tam še tudi potem, ko je Anton soprogi obrnil hrbet in se posvetil svojemu delu še bolj ihtavo in zagnano, kot da ga je zmotilo nekaj nepotrebnega, nekaj nesmiselnega, nekaj kar se sploh ne bi smelo zgoditi.

Seveda ne ve nihče kako sta se mož in žena pozneje pogajala okoli stvari. V glavnem, Alenka je ostala gospodinja na domačiji. Kmalu je rodila še enega fantka in nekaj let pozneje še deklico. Videli so jo vaščani samo še ob nedeljah, pri maši pa še to bolj poredko. Nazadnje samo še na največje praznike. Menda je Tone robantil zaradi tega, vendar zgleda, da tu ni imel moči. V cerkev je od takrat hodil sam in k temu je silil tudi otroke. In vedno je po maši v oštariji posedel svojih petnajst minut.

*

Kolikokrat pa so ljudje že videli njegovo gospodinjo, so vedeli povedati da ni več tako vedra in vesela. Menda se ni smejala več Vedno je izgledala utrujena in globoko zamišljena. Kako je bilo pri njih doma seveda nihče ni vedel. Ivan je kdaj pa kdaj videl družino, ker ga je pot vodila tam mimo, vendar so vedno nekaj delali, na njivi, na travniku ali pa so vlačili na kup drva za zimo. Nikoli ni nobeden sedel pred hišo, da bi ga lahko pozdravil in povprašal po zdravju. Ivan je tu in tam še vedno rad povedal pikro malenkost o tem kako se sosedje lomijo brez potrebe v tistem bregu, kako Tone vpije nad njimi in kako surov je kadar gre kaj narobe.

Tam v zatrepu so kosili tisto soboto. Že davno so se vsi razen mrkega gospodarja spraševali zakaj je še vredno obirati tiste obronke.
»Poslušaj Tone!« ga je rotila žena. »Vsega skupaj je za slabe pol voza sena in nevarno je. Saj se bo še komu kaj resnega zgodilo!«
»Vi bi vse pustili da se zaraste in da izgine. Vi bi pustili, da vam v bajto poženejo veje medtem ko bi ležali!« je začel Anton jezno renčati. Verjetno je vedel, da se ni vredno toliko matrati zaradi tistih nekaj košev futra, vendar da bi on dovolil kaj takega, da bi on nekaj opustil, da bi se njemu zaraščala senožet!!!
Ko se je kolo voza vdrlo v zmehčano bankino in je Alenka zakričala in odskočila od voza, ki ga je malo prej po svojih močeh skupaj z enim od fantov podpirala z vilami, je Tone za hip odrevenel. Že hip pozneje ni bilo več važno, da je gospodinja pristala v grmovju dvajset metrov niže in da se prestrašen fant trese v obronku za vozom, ki je strašljivo poševno stal na robu razdrapane poti. Tone je kot podivjan planil na voz in ne glede na nevarnost in ne da bi pogledal kaj je z njegovo družino, začel odmetavati seno z voza. Dec res ni bil pri sebi. Divjal je na tistem lojtrniku z nerazložljivo ihto in med zmerjanjem vseh domačih in njim podobnih ničvrednežev reševal tisti svoj malo vredni pridelek, kot da gre za življenje in smrt. Medtem ko je ženska skupaj s fantom takoj po nezgodi odšepala domov, je Tone pregret in z motnim pogledom prisopihal v bajto šele dve uri za njimi. Nekako je, naj to razume kdor more, razložil voz, ga premaknilin znova nazaj zmetal ves tovor. Ko je pridivjal v hišo je še zmogel toliko jeze, ki je ni nihče popolnoma razumel, da je primazal nič krivemu pobu zaušnico in grobo odrinil ženo, ki je tolažila in branila tamalo pred nerazložljivim besom njenega očeta!

Ja, tudi kakšno takšno prigodo je kdaj pa kdaj opisoval Ivan, vendar ga ostali ljudje niso posebno radi poslušali. In kakor je povsod po vaseh, je tudi med našimi vaščani veljalo, da če ne vedo, potem je menda vse v redu.

Antonu tudi ni nihče več poskušal soliti pameti in deliti nasvetov. Lagodnejše življenje, počitek in zabava so bile zanj človeka nevredne stvari, ki so jih izumili za to, da se z njimi ukvarjajo pomehkuženi mestni brezdelneži. Le še Ivan, ki je bil sam pogosto deležen Antonovih zbadljivk, mu je kdaj vrnil kakšno pikro. Pa tudi on zadnje čase ne več.

*

»O, krucefiks, zdaj pa je nekaj narobe tam pri Antonovih!« je Ivan neko jutro s svojim pretiranim čudenjem zmajeval z glavo.
»Zgleda, da so končno siti starega čudaka!«
»Le kaj se je takega zgodilo!?« so kljub običajni brezbrižnosti nazadnje le prisluhnili ostali dedci.
»Šli sta!« je bilo njegovo kratko pojasnilo, ki ga je pospremil s pomenljivim miganjem in pogledovanjem proti dolini. »Pobrali sta punkeljne in sta šli!«
Tudi običajna hudomušnost in tisti privoščljivi ton je izginil iz Ivancovih besed. Očitno se je zgodilo nekaj, kar je še njega nekoliko presenetilo.
»Kdo, kaj!?« so nazadnje le dvignili glas tudi njegovi poslušalci. »Povej ali pa nehaj moriti s to svojo latovščino.!«
Saj čisto natančno Ivan ni vedel povedati, vendar kolikor je dojel dogajanje pri sosedu, je Alenka skupaj z desetletno hčerkico pobegnila od doma. Menda se je Tone že navsezgodaj odpeljal izpred hiše. Verjetno je šel v dolino po gorivo ali po kakšnih opravkih na zadrugi. Nič posebnega, bi lahko rekli. Poseben pa je bil, nasprotno od ranih Tonetovih opravkov, odhod gospodinje in male komaj dobre pol ure za njim. Zelo očitno je bilo tudi, da begunki nimata namena iti po nakupih ali na izlet. Nobenega od teh stvari itak nista nikoli počeli. Tako pa sta v svežem jutru hiteli, pretirano hiteli. Pretirano glede na težki torbi, ki jih je Alenka nosila s sabo in tudi neprimerno za malo deklico, ki je sicer nosila le majhen otroški nahrbtnik pa je vseeno v klancu pod vasjo le težko dohajala mamo.
Nič kaj težko tudi ni bilo izračunati, da hitita zato, da bi v kratkem času, ko starega ni doma ujeli delavski avtobus. Po stezi in bližnjicah je bilo do postaje v dolini pol ure. Za dobrega hodca, vajenega poti.
»O porkaduš! O Marija madona! » so takrat začeli zmajevati kmetje s svojimi brkatimi glavami. »Zgleda, da mu je ušla!«
Ivan je še nekaj pripomnil, nekaj v stilu kot da jo je srečala pamet, vendar ga niso več poslušali. Takrat je imel že vsak od njih kaj povedati. Kar naenkrat so iz možakarjev bruhnili psihiatri, čuteči ljudje vajeni vseh sort človeških stisk, ljudje pripravljeni pomagati, razumevajoči sokrajani, ki razumejo stisko tako zgarane in psihično utrujene ženske, kot kmečkega gospodarja z vsem njegovim napornim čudaštvom vred.
Njihove analize tega slejkoprej zelo nenavadnega stanja je zmotil šele Anton, ki je takrat pripeljal skozi vas. Hitel je kot ponavadi in niti slučajno si ni privoščil postanka, vendar je vaščane dokaj prijazno pozdravil. Jasno je bilo, da ne ve za novo nastale razmere doma.
Ko je njegov avto čez pol ure pridivjal v nasprotni smeri, takrat Anton ni nikogar pozdravljal. Niti videl ni ničesar okoli sebe in dedci, ki so klepetali ob cesti, so se previdno odmaknili, ko je švignil mimo. Srepo je gledal in krčevito stiskal volan!

… konec naslednjič …

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “PRIDEN 2.del”

  1. miri pravi:

    Od tu naprej brez advokata ne bo šlo.

  2. dare dare pravi:

    Ja, nekdo bo moral razsoditi :) !

  3. Stane Debevec pravi:

    Živjo,

    ne vem zakaj, ampak zame je to zelo depresivna zgodba.

    Pa saj smo vsi malo Antonovi. Kako daleč smo lahko prepričani v svoj prav, ne da bi šli preko roba ? In kdaj je pravi čas, da odnehamo, ne da bi imeli občutek, da smo brez hrbtenice in brez lastne volje?

    Pozdrav,

    Stane Debevec.

  4. dare dare pravi:

    Stane Debevec, čisto normalno, da se ti zdi zgodba depresivna. To kar opisujem je definitivno zelo patološko okolje. Tipična skupnost, ki iz nje prihajajo k psihiatrom novi pacienti. Zanimivo pa je, da skoraj praviloma pomoč potrebujejo prej vsi drugi kot pravi bolnik!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !