PRIDEN

18.07.2012 ob 11:45

»Pravi problem je po mojem ta, da smo Slovenci po večini sami lenuhi!«

Antonova zlovešča modrost za čuda ni pritegnila posebne pozornosti ostalih, ki so sedeli za tistimi maloštevilnimi mizicami in v zapečku. Stara vaška oštarija je s svojo dejavnostjo vztrajala samo še zaradi navade, tradicije, samo še zato, ker je bila poleg prgišča še naseljenih hiš, edini še živi del vasice. Že dolgo ni bilo mogoče več govoriti o dobičkonosni zadevi. Zdavnaj so minili časi, ko je bilo v vasi dovolj mož, da so vsakodnevno polnili gostilnico zraven cerkve. Pod tisto ogromno lipo, kjer so v nekih časih, ki jim skoraj lahko rečemo davnina, ob nedeljskih popoldnevih zaplesali, priredili predstavo ali pa kakšen neznansko važen sestanek .

Zdaj je pa le urica po nedeljski maši še nekako napolnila lokal. Navadno so bili to ostareli okoliški kmetje. S seboj so pripeljali svoje ženice, ki so na hitro posrebale kozarček belega ali čaj in takoj začele sitnariti, da je treba oditi domov, da je kosilo na štedilniku in da ni treba, da se vsako nedeljo ostaja v oštariji. V dobre četrt ure je večina mož ubogljivo odšla s soprogami. Nekateri bolj oddaljeni so se nakladali v svoja vozila in le malo jih je ostalo za šankom. Tam so najbolj žejni vztrajali še slabo uro, redkokdaj več.

Kot vedno je sedel med dedci na klopi ob peči. Tam je bil popolnoma vsako nedeljo. Tako stalen gost je bil po nedeljski maši, da bi verjetno poslali koga, da povpraša ali je še živ in zdrav, če ga kakšenkrat tam ne bi bilo. To pa je bil tudi edini čas, kako bi rekli, določen za to, da malo obmiruje, da se za nekaj kratkih minut ustavi. Pa še te četrt ure si je Tone privoščil bolj zato, ker naj bi se to na gospodov dan spodobilo in ker je menda tako prav. Kar tako se zagotovo ne bi ustavljal med možakarji, ki so govorili o neumnostih, o sinočnji veselici, o babah in o tem kako ga bodo spili še en liter. Pa toliko dela je čakalo doma. S svojo nemirno sitnostjo je stalno dajal vedeti, da mu niti to ni posebno ljubo.

»Ja, lenuhi ja!« je še potrdil svojo izjavo. »Več bi bilo treba delati pa bi se marsikaj rešilo.«

»Ja, saj tebi se je pa res marsikaj rešilo!« je od sosednje mize siknil Ivan!

Možje so v trenutku utihnili. Poznali so Antonove domače zadeve, njegovo prerekanje z Ivancem pa tudi ni bilo nič novega. Razen njega so starega zamorjenega kmečkega garača že zdavnaj vsi sprejeli takšnega kot pač je, Ivan pa se ni dal. Ni mogel prenašati njegovih pripomb o lenuhih in o tem, da je treba od najranejšega jutra do teme, petek in svetek samo gurbati in si uničevati hrbtenico, mišice in um z največkrat brezplodnim in nesmiselnim garanjem. Ivan je živino že zdavnaj opustil. Ni se hotel pridruževati drugim malim kmetičem, ki so iz navade z očitno izgubo še redili dve ali tri krave in jamrali kako jim gre slabo. Ne, on je vse skupaj odpravil, v štalo pripeljal pet ali šest kozic, ki so pojedle grmovje po obronku, najlepši travnik pa je dal v najem. Ko je ob treh prihajal s šihta je namesto ‘dober dan’ rad rekel, da je za poštenega človeka osem ur na dan do vrh glave dovolj. Poleg svojega napornega šihta je poskrbel da je bila okolica hiše lepo urejena in zelo rad je kdaj posedel s prijatelji ali pa z ljubeznijo negoval svoj čebelnjak.

Tone je svojo domačijo rihtal od zelo ranega jutra do pozne noči. Nikoli ni obmiroval. Seveda te njegove aktivnosti ne gre kar tako obsojati. Ljudje so ga vedno dajali za primer. »priden kot Tone« so radi rekli ko je nanesel pogovor na delo. Vendar pa je on svoje delo, svojo zagnanost pripeljal do skrajnosti, ki ji ljudje niso več videli smisla in ki se jim ni več zdela zdrava. Nič kaj pravi ni bil več kmet Tone. Od tiste nekdanje zagnanosti in borbenosti ni ostalo več nič drugega kot odljudno uganjanje starega zavrteža, ki je vse okoli sebe gledal kot manjvredno in nespametno.

Že tako ljudje, ki so vedno delali z orodjem in živino težko razumejo, da tudi druge vrste dela lahko pomenijo napor, tako fizičen kot psihičen in da zahtevajo celega človeka. Anton kaj takega zagotovo ni mogel razumeti. Če je nekdo opustil svoje kmetovanje, ker je iz službe hodil ob petih popoldne in nikakor ni zmogel še dela z živino in njivami, za to Tone zagotovo ni imel razumevanja. Da bi bil nekdo zmatran in naveličan vsega zaradi buljenja v tisto škatlo??
»Pha!« je zaničljivo prhnil in nadaljeval s svojim delom.
»Če je dober za mešati zrak, bi že lahko tudi pokosil in zoral njivo!« je napol sam pri sebi godrnjal.

Še večji problem, ki pritiče takšnim ozkosrčnežem pa je tista slika kakšno naj bi zgledalo življenje, življenje njih samih in njihovih najbljižjih. To podobo si vtisnejo v pamet in nikakor ne dovolijo, da bi se kakorkoli spremenila ali prilagodila novim časom in navadam.
Pa vendar, to moramo omeniti, Anton po duši ni bil slab možakar. Bil je pošten in vse kar je počel je bilo nekje v njegovem srcu mišljeno kot dobro . Le nekako vse bolj je izgubljalo stik z drugimi. Kot bi nihče in nič več ne bilo po njegovi meri.

*

Alenka je na kmetijo prišla čisto mlada. Vsi se še spomnijo kakšna radoživa rožica je bila. Celo takšni so se našli, ki so tako, na pol sami pri sebi godrnjali, da ne ve v kaj se spušča, ko se je vsa nasmejana primožila na Antonov grunt. Še prehitro, da ji bo dolgčas po njeni dolini.

Alenka je ostala v njihovih spominih res kot vesela in vedra ženska. Predvsem zato, ker so se je skoraj vsi spominjali samo z njune ohceti, ki jo je Anton takrat zrihtal v domači gostilni in povabil nanjo čisto vse vaščane in žlahto. Še bolj kot nasmejano prikupno nevesto pa včasih s tiste svatbe omenjajo Antona in tisti dan kot zadnji, ko so ga videli res srečnega in nasmejanega.

*

Gostilna je bila tisto soboto okrašena in nališpana. Vaze s cvetjem so se bohotile na mizah in na okenskih policah. Oštirka je vse mize pogrnila s svežimi, belimi prti. Nekaj jih je postavila v široko vežo, kjer so umaknili omare in stojala z obešalniki. Na večer so se z vsem hrupom in pompom pripeljali. Vesela druščina je vriskala in prepevala. Otroci so skakali okoli avtomobilov in pobirali po tleh bonbone in konfete, ki jih je skozi okno metala nasmejana Alenka. Bila je prelepa nevesta, vsa rdečelična, z radostnimi iskricami v očeh, tako polna življenja in moči. Tone, ki je takrat izstopil na drugi strani avtomobila s svojo dobrovoljnostjo tudi ni veliko zaostajal za njo. Njegov brkati obraz je bil en sam široki nasmeh. Kaj radi so možje kdaj pripomnili, da tako veselega Antona ni bilo ne prej ne pozneje videti.

Izgledalo je, da bo oštarija premajhna za vse svate, za godce in pozneje še za fante, ki so popoldne postavili šrango, zvečer pa dodobra podkrepljeni z vinom privriskali na ohcet. Pa je vse našlo svoje mesto. Godca sta se namestila na peči in neumorno špilala polke in valčke. Ostali pa …. Kakor kdo more, so rekli in plesali med mizami, po hodniku in celo na dvorišču.

Anton je ves v žaru vrtel svojo Lenčico. Vmes je zanosno razkladal svojim sosedom in sovaščanom kako bo zdaj vse drugače pri njih.
»Bom razširil štalo. Bom pripeljal še par bikov noter! Ja, bo treba malo prizidat pa večji voz nabavit !«
Možje, ki so govorili z njim, so mu prikimavali in ga trepljali po ramenu. Ta dan ni bilo važno in tudi ne tako zoprno, da govori samo o delu in načrtih za svoj grunt. To jih sploh ni motilo . Dobro, vsake toliko se ga je kateri naveličal in je pristopil drugi, ampak to ni bilo važno.
Tone je govoril o svojih njivah, senožetih, štali in seniku. Nič drugega se ni dalo meniti z njim, ampak, kar je treba omeniti, to je počel z žarom, z veseljem. Čisto prava sreča je žarela iz njegovih besed.

Takrat in pozneje nikoli več!

Tako da so vaščani celo pomislili, da ga bo luštna in živahna nevesta malo spremenila in umirila, pa se to seveda ni zgodilo. Kot je v nedeljsko jutro izzvenela njuna svatba, sta tudi onadva poniknila v zakotje svojega grunta. Edinole sosed Ivan je gospodinjo pri Tonetu še tu in tam videl, ker ga je pač mimo njihove kmetije vodila pot vendar vedno, popolnoma vedno samo pri delu. Od začetka mu je še nasmejano pomahala, ko je šel mimo, pozneje pa le še resnobno pokimala ali pa še to ne.

Svoj šiht v trgovini je kmalu pustila. Pri hiši je bilo dovolj dela, predvsem pa jo je Anton prepričal, da je v dolino predaleč, da bodo vseskozi težave s prevozom, da se ne splača. Predvsem pa je bil tukaj že prvi otrok in po kmečko jasno je bilo, da bo zelo verjetno sledil še kakšen.

In mlada žena se je s težkim srcem vdala v situacijo. Hvala bogu, z delom na kmetiji ni imela težav. Celo nasprotno. Redko vidimo, da bi takoj , tako rekoč čez noč kdo poprijel za kmečka dela s takšnim zanosom in veseljem. Delo z živalmi, delo v naravi jo je navdajalo s srečo in veselila se je vsega novega. Ni pa pričakovala, da bo njen svet postal naenkrat tako majhen in omejen.

….se nadaljuje …..

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “PRIDEN”

  1. miri pravi:

    Jo,Alenko,čaka usoda prenekatere ženske,ki je odvisna od “dobrote” svojega moža?

  2. dare dare pravi:

    Ja, vidiš! Če pa za dobroto in podobne, neproduktivne neumnosti ni časa, lahko nastanejo pa problemi!!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !