Veliki in mali

3.07.2012 ob 08:00

Občasni »prijateljski« sestanki z mojim glavnim menedžerjem seveda niso več nikakršna skrivnost. Pač se vsake toliko časa dobiva in rečeva kakšno o tekočih rečeh. Včasih on malo dvigne glas, drugič se malo repenčim sam in lepo normalno stvari tečejo naprej in nič se ne spremeni.
Kljub vsemu pa je bil včerajšnji dogodek malo poseben. Z velikim bossom sva namreč skupaj gledala tekmo. Očitno se mu je stožilo po nekih davnih občutkih in doživetjih in me je poklical. Če imam čas seveda. Ob devetih zvečer. Sprva nisem znal prav dobro reagirati, potem pa sva se seveda dogovorila. Malo mi je šlo sicer v nos, da bi fusbal spremljala v njegovi kancelariji in to ob vseh dobrih oštarijah z velikimi platni in kot evro paleta velikimi plazmami. Slednje je bilo pravzaprav nepotrebna skrb, saj me je takoj ob vstopu v sicer znano pisarno na steni pozdravila nov najsodobnejši teve aparat z več kot metrsko diagonalo.
Prijazno, čisto malo cinično, sem ga pozdravil in s komaj opazno kretnjo mi je ponudil stol. Zleknil sem se v udobno pisarniško sedalo, ki pa je poleg njegovega usnjenega prestola vseeno zgledal kot trinožnik za molžo.
Na mizi je imel odprto steklenico dragega viskija in v vedru ledu so se, očitno posebno zame, hladile tri steklenice alko frei piva. Nenavadno pozorno.
Ja, treba je reči, kljub najinemu nenavadnemu prijateljstvu in na momente celo iskrenemu odnosu, se je po popolnoma vsakem tudi najdrobnejšem detajlu videlo, da gre za dva zelo različna, po vseh dimenzijah zelo različna človeka. Kar samo bi človeku padlo na pamet, da gre za enega velikega in enega dokaj majhnega tipa.

Vendar, tokrat je modrovanje čisto odveč. Odprl sem pivo in on si je v kozarček natočil za prst rumene pijače. Vanjo je fliknil še dve kocki ledu in tekma se je začela.

Igra je bila spektakel. Pravi festival znanja in moči, tempa in boja do zadnjega atoma energije. Tako kot se za finale tudi spodobi. Tista poldruga ura je mimogrede minila in že so se fantje ene barve ob huronskem navdušenju svojih navijačev v neskončni radosti objemali in slavili svoj uspeh, drugi popolnoma potolčeni pa so se utapljali v solzah zaradi poraza.

»A veš kaj mi ni jasno?« sem takrat prekinil najino sicer zelo pozorno opazovanje dogajanja.
»Ni mi jasno, da so ti pobje, ki so prišli tako daleč, ki so premagali toliko ovir, tolikokrat navdušil, da so vseeno poraženci. Kot bi bilo vse od prej zaman. Kot bi bili vsi razen tistih, ki so danes zmagali, popolnoma ničvredni, porkaduš! Poglej ti na primer našo ubogo Slovenijo! Kdaj so že naši izpadli, pa ni bilo takšne katastrofe! Kaj meniš ti o tem!?«
Menedžer je kot ponavadi ob takšnih neznosno preprostih dilemah najprej zavil z očmi, potem pa mi kot otroku pojasnil:
»Vidiš, Dare, Slovenija je v tem pa tako, kako bi rekel, čisto majhna!«

Tako sva še naprej gledala slavje nogometašev in kmalu so začeli deliti medalje najboljšim.
Takrat pa sem spet začel:
»A veš, da me vse to malo spominja na naju!«
Ničesar ni rekel, le opazil sem s kotičkom očesa, da je malo zastrigel z ušesi:
» Poglej kako je to! Enkrat davno sva se lotila teh kvalifikacij. Vsaj na videz sva imela enake možnosti. In sva šla v spopad. Kmalu je postalo jasno, da imaš veliko več šans kot jih imam jaz. Resda si znal marsikaj narediti tudi s pametjo, vendar, resnici na ljubo, znal si tudi udariti pod pas, ko ni noben sodnik gledal in znal si simulirati in se delati Francoza, ko ti je bilo to v korist. Predvsem pa si že zdavnaj pogruntal, da je pot do uspeha možna samo tako, da ti ni prav veliko mar, kako to vpliva na ljudi okoli tebe. »

V tej fazi je moje razmišljanje že postalo tisto znano samogovorniško modrovanje, ki večinoma ni niti malo všeč človeku, ki ga mu namenjam. Če bi pogledal preko ramena, bi to kakopak tudi sam opazil. Moj pomembni prijatelj je namreč s široko odprtimi očmi in z na pol odprtimi usti, tako kot, da ne uspe nikakor spraviti iz sebe česarkoli, kar bi ustavilo moje blebetanje.

»No, vidiš« sem nadaljeval »takrat enkrat si začel postajati velik. Jaz sem ostal pa ravno tako majhen kot sem bil prej. Če pogledam malo podrobneje, se mi včasih zazdi, da sem se celo malo manjšal zadnja leta. Ni bilo treba prav dosti, da sem izpadel iz igre. In nihče ne ve več zame. Nič ne bo ostalo za mano razen shojenih čevljev, nikomur ne bom mogel zapustiti ničesar in sploh se ne bo vedelo za tiste kvalifikacije izpred mnogih let.

O ti si pa zrasel, ti si pa šel v naslednji krog. In naslednji in še in še. In postal si velik, velikanski.
Zdaj pa si predstavljaj, kako boš prišel v finale! In tam boš, slejkoprej je tako z vsakim, enkrat podlegel
Resda bo za tabo ostal velik kup. Gradovi in palače in v njih bodo visele zlate niti s stropov. In ves ta kup ti bodo pobrali. Pa ne le to, še zagemblali in posnifali ga bodo tvoji priskledni fičfiriči.

Vidiš tako bo potem s tem finalom. Jaz bom majhen, ti pa velik … … luzer!

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Veliki in mali”

  1. Tihi pravi:

    Človek nikoli nima vsega, zmeraj nekaj manjka in vsakega, pa naj zgleda še tako lepo nekje čaka luzerski teritorij…

  2. mijau pravi:

    Veš, Dare, če pa ne bi on, bi se kak drugi prerinil naprej. In če bi moral ugibati, bi rekel, da bi tisti bil še brezobzirnejši. S tistim ne bi skupaj gledala tekme.

  3. miri pravi:

    1:0 za tebe,Dore

  4. dare dare pravi:

    @Tihi, očitno res.

    @Mijau, saj s tem se tudi veliko let nisva družila. Šele ko sem začel pisat, sva včasih posedela skupaj kakšne pol ure :) !!

    @Miri, zdaj pa samo obramba, da ohranimo rezultat! lp

  5. mohor pravi:

    Dare,
    jaz (in še kdo) imam svojo definicijo Velik oz. Mali človek. Napoleon je baje enega svojih generalov skrajšal, ko mu je ta zabrusil, da je Večji od njega.
    Verjemi mi, da bo po finalu za teboj ostalo veliko Več, kot za njim.
    lp

  6. dare dare pravi:

    Mohor, hvala! :)

    Za tistega generala pa se mi zdi, da jo je vendarle unesel. Samo zglihat sta morala z Bonapartetom, da je on velik, general je pa le bolj dolg! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !