dare.likar@siol.net

Arhiv za Julij 2012

Priden 3.(zadnji)del

24.07.2012 · 9 komentarjev

»Alenka! Alenka!« je tulil Anton in mlatil po vratih. Dec ni bil več čisto pri sebi. Iz njegovega glasu je bilo poleg neobvladanega besa čutiti jokavo prošnjo. Prošnjo ranjenega moža, ki nikoli ni nikogar prosil za kakšno stvar.
»Alenka, pridi ven. Vem, da si tukaj !«
V ljubljanski stolpnici, kjer je razsajal so se že začela odpirati vrata v drugih štukih in nekaj sosedov je že začelo negodovati zaradi rogoviljenja.
Pa ni Tone pripeljal kar tako s taprve ravno na pravi kraj. Najprej je svojo ženo in hčer iskal pri njenih starših, potem je napadel socialno delavko na centru, ji pometel papirje in koledarje z mize in ji grozil, da jo bo zadavil, če mu ne pove kam so skrili njegovo gospodinjo. Pozneje so pravili, da so ga videli na pošti, kjer je živčno klicaril na vse strani, pretepal nič kriv telefonski aparat in grozil poštarici, ki ga je poskušala miriti.
Nazadnje pa je le doumel, kam sta mu pobegnili žena in deklica. Pri tistem lenuhu sta, je sikal sam pri sebi. Pri tistem buteljnu, ki misli, da je zajel vso znanost in pamet v tistem svojem računalniku. Pozabil je mulc na dom že prvi dan, ko je odšel na študij. Že po štirinajstih dneh je javil domov, da se ne bo vračal za vikende. Da ima v mestu dovolj dela. Da lahko tudi lepo zasluži, da … Pha, delo ja. Lenuhi, delomrzneži. A vam smrdi štala a!? A je preblatna moja njiva! Banda pokvarjena!
Takšne zblojene misli, na momente paničen strah in še kup neznanih občutkov mu je polnilo glavo , ko je bezljal s svojim vozilom proti cilju. Stiskal je zobe, se na trenutke na glas spraševal nepovezane stvari. O tem kako si je zaslužil kaj takega! O za božjo voljo, da bi se le uredilo je vmes jokaje zmolil prošnjo in takoj naslednji trenutek sikal nekaj o lenuhih in kako bo vsem skupaj že pokazal hudiča.
Zelo vprašljivo je bilo na trenutke ali je njegovo stanje primerno za vožnjo v meglenem vremenu in v vse bolj gostem prometu. Kdor bi ga videl od blizu, njegov steklen nasršen pogled, napete žile na sencah in krčevito stisnjene bele členke na volanu, ta zagotovo ne bi svetoval razburjenemu možu, da vozi avto.
In zdaj je bil ves zadihan, vročičen in psihično zelo zmeden na svojem cilju. Točno je vedel, da sta Alenka in mala notri. Po nekajminutnem vpitju in besnem trkanju je zato začel vse močneje butati v vrata. Jasno je bilo, da se Tone ne misli ustaviti kar tako.
To je doumel tudi Matija, najstarejši Tonetov sin. Ustrašil se je malo za svoja vrata, bal se je da foter ne naredi še večjega škandala, predvsem pa mu je nekaj pravilo, da je treba situacijo nekako rešiti. Nekaj je treba ukreniti in ustaviti očetov bes.
Ko so se vrata odprla, je Anton za trenutek obstal. Presenetila ga je nenadna sprememba in presenetil ga je tudi Matija. Zazdel se mu je večji in močnejši, kot pred časom. Kot takrat, ko so bili še doma. Pri vsem svojem tako neodložljivem in važnem delu, pri vseh skrbeh in pomembnostih ni niti dojel, da je minilo tri leta, kar je sin odšel od doma. In da ni v tem času storil ničesar, niti da bi se vsaj poskusil z njim pogovoriti, najti s fantom kakšno srednjo pot. Ne, nič takega. Le zdaj je stal tu pred njim. Visok in širokopleč.
»Kje je mama!?« je zarenčal in neuspešno hotel odriniti sina in se preriniti skozi na pol odprta vrata. »Kje je mama, jebemti boga!«
Iz notranjosti se je takrat zaslišal krčevit otroški jok in glas ženske, ki je tolažila otroka. Takrat so se odprla vrata iz ene od sob in Alenka je stopila na hodnik.
»Tone pojdi domov!« mu je rekla hladno, prestrašeno in s tresočim šibkim glasom.
»Brez vaju že ne!« je odvrnil. Še vedno je kričal in še vedno je tiščal v sina, ki mu je branil vstopiti.
»Nikamor ne bova odšli!« je Alenka rekla z istim glasom obupane, uničene ženske, » nikoli več, Tone! Ne rabiš naju tam gor. Tam ti ne rabiš ljudi, Zate so traktorji, stroji. Zate so gluhi ljudje, takšni ki ne govorijo in ne potrebujejo ničesar zase. Nikoli več, Tone. Raje čez balkon dol na cesto, kot s tabo nazaj v tisti breg!«
Tone je takrat skočil in skoraj prišel mimo sina v stanovanje. Tokrat pa je živce izgubil tudi fant. Starega je prijel še bolj močno za ovratnik, ga zasukal okoli sebe in s pokom pribil ob steno. Ko ga je držal ob zidu za ped dvignjenega od tal, mu je zalit s temno rdečico zasikal:
»Mislim, da si jasno slišal mamo. Nihče ne bo šel s tabo nikamor!«
Kako je Antonu v tistem trenutku pošla vsa moč. Kako je upadla v njem v trenutku vsa energija in volja. Tega se ne da opisati. Ko ga je fant spustil nazaj na tla in za sabo zaloputnil in dvakrat zaklenil vrata, je ostal tam kot majhen kup nesreče. Od vse grmeče jeze in strašne avtoritete, je pred tistimi vrati ostalo samo zgrbljeno ostarelo bitje, ki je s pekočim občutkom v grlu, na robu joka zrlo predse. Kako se je potem Tone opotekel do avta, predvsem pa kako je prišel tisti večer domov, tega ni niti približno vedel.

*

Po tistem, ko se je Anton vrnil v vas in se zabubil na svojo kmetijo med svoje traktorje, vile in grablje se je vedel, kot da se mu ni zgodilo nič posebnega. Z mlajšim, šestnajst ali sedemnajst letnim sinom sta obdelovala svoj grunt in vse je teklo naprej svojo pot. Pravili so, da je s kmetovanjem kvečjemu še bolj obseden in da vstaja še bolj zgodaj in zvečer še dlje potegne s svojim delom. Fant pa, da je menda tudi čisto njegove sorte.

Kljub vsemu pa se je ljudem na nek način smilil. Vedeli so, da je nekje v duši Anton dober človek. Smrtno ranjen in poln notranjih viharjev. Seveda pa niso poznali poti, ki lahko pomagajo takšnemu človeku, ki je dopustil, da mu prirojena hiperaktivnost preraste v blodnje in da mu tako zamegli presojo in podre sistem kriterijev. Človek, ki se je zaprl v lupino in iz svojega neprijaznega sveta izgnal vse, ki so razmišljali vsaj malo drugače kot on!

Tako ga tudi zbadali niso nikoli več. Mirno so potrpeli, ko je kdaj ob njegovih deset ali petnajst minutnih postankih v gostilni, kritiziral vso razvajeno in pomehkuženo sodrgo, ki ga obkroža kamorkoli gre. Predvsem pa nikoli ni nihče omenil njegovih družinskih tegob.
Zato so tudi kar malo obstali, ko je Ivan tisti dan na njegove modrosti o tem, da nas bo samo delo rešilo iz težav, siknil:

»Ja, res, tebi se je že fino rešilo vse skupaj!«

Vendar pa Anton na to ni ničesar odvrnil. To je bilo v resnici kar čudno. Še bolj kot to, da je dec pozabil oditi domov po svojih obveznih desetih minutah!

»Madona, danes je pa Anton potegnil!« je Ivan zbadljivo pripomnil in vsi v temačni gostilni so se obrnili proti peči, kjer je sedel Anton …. In utihnili.

»O porkamadona, bog pomagaj !« je polglasno zašepetal Ivan in nihče se ni upal niti premakniti več. Tone je sedel na svojem stalnem mestu pri peči in glava mu je komaj opazno drugače kot ponavadi slonela na prsih

»O bog pomagaj!« je ponovil Ivan čez dolgo minuto smrtne tišine, prej kot se je oštir ojunačil in Antona potipal in potresel ter takoj nato poklical reševalce.

Alenka in hčerka sta se skupaj s starejšim sinom kmalu po pogrebu poslovili. Vsi skupaj so lepo poskrbeli za vse potrebno. Prišli so pevci in trobentač je zagodel milo melodijo Antonu v slovo. Tudi v gostilni so uredili, da pogostijo pogrebce in ostale vaščane. Potem pa se je trojica odpeljala v dolino. Le mlad fant je še ostal. Pogovoril se je z možmi. Tudi sam je bil že pravi gospodar. To je dajal s svojim obnašanjem in s svojimi besedami tudi vsem vedeti. Pa ni prav dolgo govoril z njimi. Ni imel pravega miru tam na tisti klopi ob peči. Izgovoril se je kaj kmalu na opravke in utrujenost in odšel.

Ivan je gledal med begonijami skozi majhno okno kako hitro drobi korake po klancu.

»Ja, ta je pa Tonetov!« je rekel.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

PRIDEN 2.del

21.07.2012 · 4 komentarjev

»Tone, Tone!« , je pritekla vsa rdečelična in zadihana do njive kjer je gospodar razmetaval gnoj. »Tone, na šiht bom lahko spet šla!«

V bližnji vasi so odpirali malo kmetijsko trgovinico. Še pred odprtjem so ji ponudili službo. Gospa, ki se je s tem ukvarjala, je poznala njeno stanje in vedela je tudi, da je trgovka po poklicu.
Mladi ženski se je smejalo do ušes in izgledalo je, da se ji je vse kar jo je mučilo in kar ji je grenilo to le na videz lepo življenje, zaradi lepe novice spremenilo v en sam nasmejan in sončen dan.. V njenih očeh se je zopet zasvetila ista otroško nagajiva veselost, kot jo je krasila pred nekaj leti, ko je prišla v vas. Alenka ni nikogar in ničesar krivila za svoje skrbi, za svojo žalost in za tisto kar jo je mučilo v dolgih urah, ko ni in ni mogla priklicati spanca. Ravno nasprotna čustva je gojila. Predvsem pa je upala, še bolje rečeno je zagotovo pričakovala, da se bo vse uredilo tako, da ji bo lepo in da bo srečna. Sin je imel že štiri leta in ukvarjanje z njim ni bilo več tako naporno. Preprosto rečeno .. vedela je, da se mora tudi zanjo obrniti na bolje.

Seveda je od moža pričakovala ravno takšen, ravno tako zadovoljen odziv.. Pričakovala je njegov objem in besedo vzpodbude.
A tam kjer si je želela topline se je pojavil s hladnim zidom ograjen neznanec. Prestrašen neznanec, ki je bled kot stena srepo buljil v svojo ženo in ji ni stopil korak naproti. Obstal je tam, kot da brani svojo njivo pred nekom, ki mu jo hoče vzeti z njegovim edino pravim načinom življenja vred.

Tisti »Ne!!!« niti ni bil potreben. Brez tiste besede je Anton povedal vse. Vse je Alenka dojela v trenutku pa čeprav se je v tistem istem trenutku vse v njeni glavi podiralo in rušilo kot hišica iz kart.
»Ne!« je bil tam še tudi potem, ko je Anton soprogi obrnil hrbet in se posvetil svojemu delu še bolj ihtavo in zagnano, kot da ga je zmotilo nekaj nepotrebnega, nekaj nesmiselnega, nekaj kar se sploh ne bi smelo zgoditi.

Seveda ne ve nihče kako sta se mož in žena pozneje pogajala okoli stvari. V glavnem, Alenka je ostala gospodinja na domačiji. Kmalu je rodila še enega fantka in nekaj let pozneje še deklico. Videli so jo vaščani samo še ob nedeljah, pri maši pa še to bolj poredko. Nazadnje samo še na največje praznike. Menda je Tone robantil zaradi tega, vendar zgleda, da tu ni imel moči. V cerkev je od takrat hodil sam in k temu je silil tudi otroke. In vedno je po maši v oštariji posedel svojih petnajst minut.

*

Kolikokrat pa so ljudje že videli njegovo gospodinjo, so vedeli povedati da ni več tako vedra in vesela. Menda se ni smejala več Vedno je izgledala utrujena in globoko zamišljena. Kako je bilo pri njih doma seveda nihče ni vedel. Ivan je kdaj pa kdaj videl družino, ker ga je pot vodila tam mimo, vendar so vedno nekaj delali, na njivi, na travniku ali pa so vlačili na kup drva za zimo. Nikoli ni nobeden sedel pred hišo, da bi ga lahko pozdravil in povprašal po zdravju. Ivan je tu in tam še vedno rad povedal pikro malenkost o tem kako se sosedje lomijo brez potrebe v tistem bregu, kako Tone vpije nad njimi in kako surov je kadar gre kaj narobe.

Tam v zatrepu so kosili tisto soboto. Že davno so se vsi razen mrkega gospodarja spraševali zakaj je še vredno obirati tiste obronke.
»Poslušaj Tone!« ga je rotila žena. »Vsega skupaj je za slabe pol voza sena in nevarno je. Saj se bo še komu kaj resnega zgodilo!«
»Vi bi vse pustili da se zaraste in da izgine. Vi bi pustili, da vam v bajto poženejo veje medtem ko bi ležali!« je začel Anton jezno renčati. Verjetno je vedel, da se ni vredno toliko matrati zaradi tistih nekaj košev futra, vendar da bi on dovolil kaj takega, da bi on nekaj opustil, da bi se njemu zaraščala senožet!!!
Ko se je kolo voza vdrlo v zmehčano bankino in je Alenka zakričala in odskočila od voza, ki ga je malo prej po svojih močeh skupaj z enim od fantov podpirala z vilami, je Tone za hip odrevenel. Že hip pozneje ni bilo več važno, da je gospodinja pristala v grmovju dvajset metrov niže in da se prestrašen fant trese v obronku za vozom, ki je strašljivo poševno stal na robu razdrapane poti. Tone je kot podivjan planil na voz in ne glede na nevarnost in ne da bi pogledal kaj je z njegovo družino, začel odmetavati seno z voza. Dec res ni bil pri sebi. Divjal je na tistem lojtrniku z nerazložljivo ihto in med zmerjanjem vseh domačih in njim podobnih ničvrednežev reševal tisti svoj malo vredni pridelek, kot da gre za življenje in smrt. Medtem ko je ženska skupaj s fantom takoj po nezgodi odšepala domov, je Tone pregret in z motnim pogledom prisopihal v bajto šele dve uri za njimi. Nekako je, naj to razume kdor more, razložil voz, ga premaknilin znova nazaj zmetal ves tovor. Ko je pridivjal v hišo je še zmogel toliko jeze, ki je ni nihče popolnoma razumel, da je primazal nič krivemu pobu zaušnico in grobo odrinil ženo, ki je tolažila in branila tamalo pred nerazložljivim besom njenega očeta!

Ja, tudi kakšno takšno prigodo je kdaj pa kdaj opisoval Ivan, vendar ga ostali ljudje niso posebno radi poslušali. In kakor je povsod po vaseh, je tudi med našimi vaščani veljalo, da če ne vedo, potem je menda vse v redu.

Antonu tudi ni nihče več poskušal soliti pameti in deliti nasvetov. Lagodnejše življenje, počitek in zabava so bile zanj človeka nevredne stvari, ki so jih izumili za to, da se z njimi ukvarjajo pomehkuženi mestni brezdelneži. Le še Ivan, ki je bil sam pogosto deležen Antonovih zbadljivk, mu je kdaj vrnil kakšno pikro. Pa tudi on zadnje čase ne več.

*

»O, krucefiks, zdaj pa je nekaj narobe tam pri Antonovih!« je Ivan neko jutro s svojim pretiranim čudenjem zmajeval z glavo.
»Zgleda, da so končno siti starega čudaka!«
»Le kaj se je takega zgodilo!?« so kljub običajni brezbrižnosti nazadnje le prisluhnili ostali dedci.
»Šli sta!« je bilo njegovo kratko pojasnilo, ki ga je pospremil s pomenljivim miganjem in pogledovanjem proti dolini. »Pobrali sta punkeljne in sta šli!«
Tudi običajna hudomušnost in tisti privoščljivi ton je izginil iz Ivancovih besed. Očitno se je zgodilo nekaj, kar je še njega nekoliko presenetilo.
»Kdo, kaj!?« so nazadnje le dvignili glas tudi njegovi poslušalci. »Povej ali pa nehaj moriti s to svojo latovščino.!«
Saj čisto natančno Ivan ni vedel povedati, vendar kolikor je dojel dogajanje pri sosedu, je Alenka skupaj z desetletno hčerkico pobegnila od doma. Menda se je Tone že navsezgodaj odpeljal izpred hiše. Verjetno je šel v dolino po gorivo ali po kakšnih opravkih na zadrugi. Nič posebnega, bi lahko rekli. Poseben pa je bil, nasprotno od ranih Tonetovih opravkov, odhod gospodinje in male komaj dobre pol ure za njim. Zelo očitno je bilo tudi, da begunki nimata namena iti po nakupih ali na izlet. Nobenega od teh stvari itak nista nikoli počeli. Tako pa sta v svežem jutru hiteli, pretirano hiteli. Pretirano glede na težki torbi, ki jih je Alenka nosila s sabo in tudi neprimerno za malo deklico, ki je sicer nosila le majhen otroški nahrbtnik pa je vseeno v klancu pod vasjo le težko dohajala mamo.
Nič kaj težko tudi ni bilo izračunati, da hitita zato, da bi v kratkem času, ko starega ni doma ujeli delavski avtobus. Po stezi in bližnjicah je bilo do postaje v dolini pol ure. Za dobrega hodca, vajenega poti.
»O porkaduš! O Marija madona! » so takrat začeli zmajevati kmetje s svojimi brkatimi glavami. »Zgleda, da mu je ušla!«
Ivan je še nekaj pripomnil, nekaj v stilu kot da jo je srečala pamet, vendar ga niso več poslušali. Takrat je imel že vsak od njih kaj povedati. Kar naenkrat so iz možakarjev bruhnili psihiatri, čuteči ljudje vajeni vseh sort človeških stisk, ljudje pripravljeni pomagati, razumevajoči sokrajani, ki razumejo stisko tako zgarane in psihično utrujene ženske, kot kmečkega gospodarja z vsem njegovim napornim čudaštvom vred.
Njihove analize tega slejkoprej zelo nenavadnega stanja je zmotil šele Anton, ki je takrat pripeljal skozi vas. Hitel je kot ponavadi in niti slučajno si ni privoščil postanka, vendar je vaščane dokaj prijazno pozdravil. Jasno je bilo, da ne ve za novo nastale razmere doma.
Ko je njegov avto čez pol ure pridivjal v nasprotni smeri, takrat Anton ni nikogar pozdravljal. Niti videl ni ničesar okoli sebe in dedci, ki so klepetali ob cesti, so se previdno odmaknili, ko je švignil mimo. Srepo je gledal in krčevito stiskal volan!

… konec naslednjič …

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

PRIDEN

18.07.2012 · 2 komentarjev

»Pravi problem je po mojem ta, da smo Slovenci po večini sami lenuhi!«

Antonova zlovešča modrost za čuda ni pritegnila posebne pozornosti ostalih, ki so sedeli za tistimi maloštevilnimi mizicami in v zapečku. Stara vaška oštarija je s svojo dejavnostjo vztrajala samo še zaradi navade, tradicije, samo še zato, ker je bila poleg prgišča še naseljenih hiš, edini še živi del vasice. Že dolgo ni bilo mogoče več govoriti o dobičkonosni zadevi. Zdavnaj so minili časi, ko je bilo v vasi dovolj mož, da so vsakodnevno polnili gostilnico zraven cerkve. Pod tisto ogromno lipo, kjer so v nekih časih, ki jim skoraj lahko rečemo davnina, ob nedeljskih popoldnevih zaplesali, priredili predstavo ali pa kakšen neznansko važen sestanek .

Zdaj je pa le urica po nedeljski maši še nekako napolnila lokal. Navadno so bili to ostareli okoliški kmetje. S seboj so pripeljali svoje ženice, ki so na hitro posrebale kozarček belega ali čaj in takoj začele sitnariti, da je treba oditi domov, da je kosilo na štedilniku in da ni treba, da se vsako nedeljo ostaja v oštariji. V dobre četrt ure je večina mož ubogljivo odšla s soprogami. Nekateri bolj oddaljeni so se nakladali v svoja vozila in le malo jih je ostalo za šankom. Tam so najbolj žejni vztrajali še slabo uro, redkokdaj več.

Kot vedno je sedel med dedci na klopi ob peči. Tam je bil popolnoma vsako nedeljo. Tako stalen gost je bil po nedeljski maši, da bi verjetno poslali koga, da povpraša ali je še živ in zdrav, če ga kakšenkrat tam ne bi bilo. To pa je bil tudi edini čas, kako bi rekli, določen za to, da malo obmiruje, da se za nekaj kratkih minut ustavi. Pa še te četrt ure si je Tone privoščil bolj zato, ker naj bi se to na gospodov dan spodobilo in ker je menda tako prav. Kar tako se zagotovo ne bi ustavljal med možakarji, ki so govorili o neumnostih, o sinočnji veselici, o babah in o tem kako ga bodo spili še en liter. Pa toliko dela je čakalo doma. S svojo nemirno sitnostjo je stalno dajal vedeti, da mu niti to ni posebno ljubo.

»Ja, lenuhi ja!« je še potrdil svojo izjavo. »Več bi bilo treba delati pa bi se marsikaj rešilo.«

»Ja, saj tebi se je pa res marsikaj rešilo!« je od sosednje mize siknil Ivan!

Možje so v trenutku utihnili. Poznali so Antonove domače zadeve, njegovo prerekanje z Ivancem pa tudi ni bilo nič novega. Razen njega so starega zamorjenega kmečkega garača že zdavnaj vsi sprejeli takšnega kot pač je, Ivan pa se ni dal. Ni mogel prenašati njegovih pripomb o lenuhih in o tem, da je treba od najranejšega jutra do teme, petek in svetek samo gurbati in si uničevati hrbtenico, mišice in um z največkrat brezplodnim in nesmiselnim garanjem. Ivan je živino že zdavnaj opustil. Ni se hotel pridruževati drugim malim kmetičem, ki so iz navade z očitno izgubo še redili dve ali tri krave in jamrali kako jim gre slabo. Ne, on je vse skupaj odpravil, v štalo pripeljal pet ali šest kozic, ki so pojedle grmovje po obronku, najlepši travnik pa je dal v najem. Ko je ob treh prihajal s šihta je namesto ‘dober dan’ rad rekel, da je za poštenega človeka osem ur na dan do vrh glave dovolj. Poleg svojega napornega šihta je poskrbel da je bila okolica hiše lepo urejena in zelo rad je kdaj posedel s prijatelji ali pa z ljubeznijo negoval svoj čebelnjak.

Tone je svojo domačijo rihtal od zelo ranega jutra do pozne noči. Nikoli ni obmiroval. Seveda te njegove aktivnosti ne gre kar tako obsojati. Ljudje so ga vedno dajali za primer. »priden kot Tone« so radi rekli ko je nanesel pogovor na delo. Vendar pa je on svoje delo, svojo zagnanost pripeljal do skrajnosti, ki ji ljudje niso več videli smisla in ki se jim ni več zdela zdrava. Nič kaj pravi ni bil več kmet Tone. Od tiste nekdanje zagnanosti in borbenosti ni ostalo več nič drugega kot odljudno uganjanje starega zavrteža, ki je vse okoli sebe gledal kot manjvredno in nespametno.

Že tako ljudje, ki so vedno delali z orodjem in živino težko razumejo, da tudi druge vrste dela lahko pomenijo napor, tako fizičen kot psihičen in da zahtevajo celega človeka. Anton kaj takega zagotovo ni mogel razumeti. Če je nekdo opustil svoje kmetovanje, ker je iz službe hodil ob petih popoldne in nikakor ni zmogel še dela z živino in njivami, za to Tone zagotovo ni imel razumevanja. Da bi bil nekdo zmatran in naveličan vsega zaradi buljenja v tisto škatlo??
»Pha!« je zaničljivo prhnil in nadaljeval s svojim delom.
»Če je dober za mešati zrak, bi že lahko tudi pokosil in zoral njivo!« je napol sam pri sebi godrnjal.

Še večji problem, ki pritiče takšnim ozkosrčnežem pa je tista slika kakšno naj bi zgledalo življenje, življenje njih samih in njihovih najbljižjih. To podobo si vtisnejo v pamet in nikakor ne dovolijo, da bi se kakorkoli spremenila ali prilagodila novim časom in navadam.
Pa vendar, to moramo omeniti, Anton po duši ni bil slab možakar. Bil je pošten in vse kar je počel je bilo nekje v njegovem srcu mišljeno kot dobro . Le nekako vse bolj je izgubljalo stik z drugimi. Kot bi nihče in nič več ne bilo po njegovi meri.

*

Alenka je na kmetijo prišla čisto mlada. Vsi se še spomnijo kakšna radoživa rožica je bila. Celo takšni so se našli, ki so tako, na pol sami pri sebi godrnjali, da ne ve v kaj se spušča, ko se je vsa nasmejana primožila na Antonov grunt. Še prehitro, da ji bo dolgčas po njeni dolini.

Alenka je ostala v njihovih spominih res kot vesela in vedra ženska. Predvsem zato, ker so se je skoraj vsi spominjali samo z njune ohceti, ki jo je Anton takrat zrihtal v domači gostilni in povabil nanjo čisto vse vaščane in žlahto. Še bolj kot nasmejano prikupno nevesto pa včasih s tiste svatbe omenjajo Antona in tisti dan kot zadnji, ko so ga videli res srečnega in nasmejanega.

*

Gostilna je bila tisto soboto okrašena in nališpana. Vaze s cvetjem so se bohotile na mizah in na okenskih policah. Oštirka je vse mize pogrnila s svežimi, belimi prti. Nekaj jih je postavila v široko vežo, kjer so umaknili omare in stojala z obešalniki. Na večer so se z vsem hrupom in pompom pripeljali. Vesela druščina je vriskala in prepevala. Otroci so skakali okoli avtomobilov in pobirali po tleh bonbone in konfete, ki jih je skozi okno metala nasmejana Alenka. Bila je prelepa nevesta, vsa rdečelična, z radostnimi iskricami v očeh, tako polna življenja in moči. Tone, ki je takrat izstopil na drugi strani avtomobila s svojo dobrovoljnostjo tudi ni veliko zaostajal za njo. Njegov brkati obraz je bil en sam široki nasmeh. Kaj radi so možje kdaj pripomnili, da tako veselega Antona ni bilo ne prej ne pozneje videti.

Izgledalo je, da bo oštarija premajhna za vse svate, za godce in pozneje še za fante, ki so popoldne postavili šrango, zvečer pa dodobra podkrepljeni z vinom privriskali na ohcet. Pa je vse našlo svoje mesto. Godca sta se namestila na peči in neumorno špilala polke in valčke. Ostali pa …. Kakor kdo more, so rekli in plesali med mizami, po hodniku in celo na dvorišču.

Anton je ves v žaru vrtel svojo Lenčico. Vmes je zanosno razkladal svojim sosedom in sovaščanom kako bo zdaj vse drugače pri njih.
»Bom razširil štalo. Bom pripeljal še par bikov noter! Ja, bo treba malo prizidat pa večji voz nabavit !«
Možje, ki so govorili z njim, so mu prikimavali in ga trepljali po ramenu. Ta dan ni bilo važno in tudi ne tako zoprno, da govori samo o delu in načrtih za svoj grunt. To jih sploh ni motilo . Dobro, vsake toliko se ga je kateri naveličal in je pristopil drugi, ampak to ni bilo važno.
Tone je govoril o svojih njivah, senožetih, štali in seniku. Nič drugega se ni dalo meniti z njim, ampak, kar je treba omeniti, to je počel z žarom, z veseljem. Čisto prava sreča je žarela iz njegovih besed.

Takrat in pozneje nikoli več!

Tako da so vaščani celo pomislili, da ga bo luštna in živahna nevesta malo spremenila in umirila, pa se to seveda ni zgodilo. Kot je v nedeljsko jutro izzvenela njuna svatba, sta tudi onadva poniknila v zakotje svojega grunta. Edinole sosed Ivan je gospodinjo pri Tonetu še tu in tam videl, ker ga je pač mimo njihove kmetije vodila pot vendar vedno, popolnoma vedno samo pri delu. Od začetka mu je še nasmejano pomahala, ko je šel mimo, pozneje pa le še resnobno pokimala ali pa še to ne.

Svoj šiht v trgovini je kmalu pustila. Pri hiši je bilo dovolj dela, predvsem pa jo je Anton prepričal, da je v dolino predaleč, da bodo vseskozi težave s prevozom, da se ne splača. Predvsem pa je bil tukaj že prvi otrok in po kmečko jasno je bilo, da bo zelo verjetno sledil še kakšen.

In mlada žena se je s težkim srcem vdala v situacijo. Hvala bogu, z delom na kmetiji ni imela težav. Celo nasprotno. Redko vidimo, da bi takoj , tako rekoč čez noč kdo poprijel za kmečka dela s takšnim zanosom in veseljem. Delo z živalmi, delo v naravi jo je navdajalo s srečo in veselila se je vsega novega. Ni pa pričakovala, da bo njen svet postal naenkrat tako majhen in omejen.

….se nadaljuje …..

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Novi časi!!

9.07.2012 · 6 komentarjev

Ko so mi kdaj na stroj montirali kakšno strašno inovacijo, ki naj bi mi olajšala delo ali pa celo varovala moje dragoceno zdravje, sem se kar po pravilu nad zadevo zmrdoval. To sem počel sicer dokaj diskretno, saj sem vedel, da je pritiklina, ki me vsaj na prvi poskus bolj ovira, kot pa mi kakorkoli pomaga, inovativen, strokoven in do skrajnosti in v detajle premišljen projekt, ki se mu avtor zaradi mojih neumestnih pripomb ne misli kar tako odreči.

Tako nisem kar zavrgel vsega skupaj ampak sem samo pokazal malo zdravega dvoma. Šefu, ki mu ni bilo niti najmanj jasno zakaj bi godrnjal, saj so ja preizkusili, da deluje, čeprav le dva komada, jaz pa jih bom probal tristo. Na dan! No pa pustimo to. V pojasnilo svoje skeptičnosti sem izjavil nekaj kot : » Pač nisem ljubitelj sprememb!«
Šef mi je na to nemogočo izjavo pojasnil, da se spremembe morajo dogajati, če ne bi bili še vedno v kameni dobi.
Moje mnenje, da bogve ali bi bilo to sploh slabo pa ni več prišlo na vrsto. Njegova ugotovitev o času kremenčkovih je bila nekako dokončna. Aksiomatična in nezmožna sprejemanja komentarjev.

Sicer pa moram priznati. Zavračanje novega je nekaj, kar kot železna navado, kot obvezen del razmišljanja spremlja vsako generacijo odkar stoji ta svet. Tako kot, da se je svet do njihovega časa izoblikoval tako kot je treba, od zdaj naprej pa gre vse skupaj samo še v maloro. Kot bi rekel, da je sreča, da imamo stroje, avtomobile, kosilnice, telefone in računalnike, ampak zdaj je pa dovolj. Mislim, to kar se pa zdaj zmišljujejo!!!

Tako sem tudi jaz v zadnjih letih z velikim zadovoljstvom sprejel vsaj dve revolucionarni spremembi. Obe sta že sami po sebi dovolj veličastni, poleg tega pa sta nekakšen ključni člen, ki lahko na nek način popelje ljudski rod na pravo pot.
Ena od teh stvari se imenuje genom, druga pa bozon.
Naj kar takoj priznam, da nisem sposoben v detajle pojasnjevati kakšni sta ti dve zadevi, kako izgledata in kje ju lahko navaden človek najde. Ne, to ne bo šlo. Imata namreč skupno lastnost, da najprej nisem popolnoma nič razumel zakaj gre, potem pa je prišel na teve ekran dohtar in poljudno pojasnil za kaj gre. No, in potem ravno tako nisem imel pojma za kaj gre!

Vem pa kakšen je v vsemirju namen teh drobčkanih stvari. Genom pomeni popolno razumevanje človeškega telesa, bozon pa vsega ostalega s pripadajočim vesoljem vred.

Tako sem na primer sprejel odkritje genoma z največjo radostjo. Madona, sem si mislil, zdaj bodo za vsako celico vedeli kje je in bodo človeka popravili mimogrede. Vendar sem bil glede tega malo razočaran. Na uho so mi večkrat prihajali kruti in turobni podatki o primerih, ko denima deca s pljučnim rakom pustijo devetdeset dni čakati na operacijo ali kaj podobnega, vendar sem upal, da so takšne informacije le plod zlobnih govoric. Mater, saj imamo ja genom.
In s tem nedvoumnim dejstvom sem enkrat moral tudi sam stopiti do dohtarja. Z bistveno blažjimi simptomi od prej omenjenega nesrečnika. Tja sem šel zaradi vsesplošnega slabega počutja in velikega fleka na nogi, ki je do potankosti spominjal na kolobar zaradi ugriza klopa. Ko sem nekako le prišel na vrsto, si je urgentnik zamišljeno ogledoval tisto reč in nič kaj ni zgledalo, da bo s pomočjo poznavanja genoma tiktak rešil to zadevo., potegnil na plano tistih par klopovih celic in me smeje odslovil. Zdravega in čilega!
Ne, sploh ni bilo tako. Bilo je zelo nasprotno. Opazoval je tisto mojo boreliozo, mrščil obrvi, se zmrdoval nad pacienti, ki ga motijo med šihtom, nazadnje pa je izdavil nepozabni stavek, ki se mi je za vedno zapisal v možgane: »Kaj naj pa jaz zdaj tu naredim!?« O genomu pa nič!

No, glede revolucije v zdravstvenem stanju sem torej za nekaj časa izgubil navdušenje. Zato pa mi je novo, še večje upanje vlil bozon. Ta naj bi pomagal ljudem, da bi do potankosti razumeli cel svet in celo vesolje od prve zvezde, do zadnjega na pol pozabljenega mrzlega planetoida v čisto drugem vogalu. Madona, sem si mislil, saj to je pa še bolje. Zdaj bomo pa res lahko porihtali stvari. In sem čakal¸dan, dva, da posije na ta naš svet novo, svetlejše, ćisto drugačno sonce. Pa nič. Še vedno ostaja vse skupaj neusmiljena, pokvarjena džungla. Edino prevara, laž, nizkotno in brezćustveno komolčarstvo lahko človeku pomaga skozi njo. Najpametnejši in najrazvitejši na planetu pa še vedno rešujejo probleme tako, da pobijajo soljudi vse povprek po planetu.

Nekako se ob teh mislih, razočaran in nekoliko jezen sunkovito obrnem proti svoji mašini. Kar lepo je počilo, ko sem z betico užgal v ohišje tiste najnovejše inovacije. Brez bozona in teleskopa sem videl nekaj zvezd in v ihti sem se ozrl okoli, kje je gorjača, da razsujem tisto reč. V nerazsodni situaciji sem za trenutek pozabil, da nisem v kameni dobi!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Veliki in mali

3.07.2012 · 6 komentarjev

Občasni »prijateljski« sestanki z mojim glavnim menedžerjem seveda niso več nikakršna skrivnost. Pač se vsake toliko časa dobiva in rečeva kakšno o tekočih rečeh. Včasih on malo dvigne glas, drugič se malo repenčim sam in lepo normalno stvari tečejo naprej in nič se ne spremeni.
Kljub vsemu pa je bil včerajšnji dogodek malo poseben. Z velikim bossom sva namreč skupaj gledala tekmo. Očitno se mu je stožilo po nekih davnih občutkih in doživetjih in me je poklical. Če imam čas seveda. Ob devetih zvečer. Sprva nisem znal prav dobro reagirati, potem pa sva se seveda dogovorila. Malo mi je šlo sicer v nos, da bi fusbal spremljala v njegovi kancelariji in to ob vseh dobrih oštarijah z velikimi platni in kot evro paleta velikimi plazmami. Slednje je bilo pravzaprav nepotrebna skrb, saj me je takoj ob vstopu v sicer znano pisarno na steni pozdravila nov najsodobnejši teve aparat z več kot metrsko diagonalo.
Prijazno, čisto malo cinično, sem ga pozdravil in s komaj opazno kretnjo mi je ponudil stol. Zleknil sem se v udobno pisarniško sedalo, ki pa je poleg njegovega usnjenega prestola vseeno zgledal kot trinožnik za molžo.
Na mizi je imel odprto steklenico dragega viskija in v vedru ledu so se, očitno posebno zame, hladile tri steklenice alko frei piva. Nenavadno pozorno.
Ja, treba je reči, kljub najinemu nenavadnemu prijateljstvu in na momente celo iskrenemu odnosu, se je po popolnoma vsakem tudi najdrobnejšem detajlu videlo, da gre za dva zelo različna, po vseh dimenzijah zelo različna človeka. Kar samo bi človeku padlo na pamet, da gre za enega velikega in enega dokaj majhnega tipa.

Vendar, tokrat je modrovanje čisto odveč. Odprl sem pivo in on si je v kozarček natočil za prst rumene pijače. Vanjo je fliknil še dve kocki ledu in tekma se je začela.

Igra je bila spektakel. Pravi festival znanja in moči, tempa in boja do zadnjega atoma energije. Tako kot se za finale tudi spodobi. Tista poldruga ura je mimogrede minila in že so se fantje ene barve ob huronskem navdušenju svojih navijačev v neskončni radosti objemali in slavili svoj uspeh, drugi popolnoma potolčeni pa so se utapljali v solzah zaradi poraza.

»A veš kaj mi ni jasno?« sem takrat prekinil najino sicer zelo pozorno opazovanje dogajanja.
»Ni mi jasno, da so ti pobje, ki so prišli tako daleč, ki so premagali toliko ovir, tolikokrat navdušil, da so vseeno poraženci. Kot bi bilo vse od prej zaman. Kot bi bili vsi razen tistih, ki so danes zmagali, popolnoma ničvredni, porkaduš! Poglej ti na primer našo ubogo Slovenijo! Kdaj so že naši izpadli, pa ni bilo takšne katastrofe! Kaj meniš ti o tem!?«
Menedžer je kot ponavadi ob takšnih neznosno preprostih dilemah najprej zavil z očmi, potem pa mi kot otroku pojasnil:
»Vidiš, Dare, Slovenija je v tem pa tako, kako bi rekel, čisto majhna!«

Tako sva še naprej gledala slavje nogometašev in kmalu so začeli deliti medalje najboljšim.
Takrat pa sem spet začel:
»A veš, da me vse to malo spominja na naju!«
Ničesar ni rekel, le opazil sem s kotičkom očesa, da je malo zastrigel z ušesi:
» Poglej kako je to! Enkrat davno sva se lotila teh kvalifikacij. Vsaj na videz sva imela enake možnosti. In sva šla v spopad. Kmalu je postalo jasno, da imaš veliko več šans kot jih imam jaz. Resda si znal marsikaj narediti tudi s pametjo, vendar, resnici na ljubo, znal si tudi udariti pod pas, ko ni noben sodnik gledal in znal si simulirati in se delati Francoza, ko ti je bilo to v korist. Predvsem pa si že zdavnaj pogruntal, da je pot do uspeha možna samo tako, da ti ni prav veliko mar, kako to vpliva na ljudi okoli tebe. »

V tej fazi je moje razmišljanje že postalo tisto znano samogovorniško modrovanje, ki večinoma ni niti malo všeč človeku, ki ga mu namenjam. Če bi pogledal preko ramena, bi to kakopak tudi sam opazil. Moj pomembni prijatelj je namreč s široko odprtimi očmi in z na pol odprtimi usti, tako kot, da ne uspe nikakor spraviti iz sebe česarkoli, kar bi ustavilo moje blebetanje.

»No, vidiš« sem nadaljeval »takrat enkrat si začel postajati velik. Jaz sem ostal pa ravno tako majhen kot sem bil prej. Če pogledam malo podrobneje, se mi včasih zazdi, da sem se celo malo manjšal zadnja leta. Ni bilo treba prav dosti, da sem izpadel iz igre. In nihče ne ve več zame. Nič ne bo ostalo za mano razen shojenih čevljev, nikomur ne bom mogel zapustiti ničesar in sploh se ne bo vedelo za tiste kvalifikacije izpred mnogih let.

O ti si pa zrasel, ti si pa šel v naslednji krog. In naslednji in še in še. In postal si velik, velikanski.
Zdaj pa si predstavljaj, kako boš prišel v finale! In tam boš, slejkoprej je tako z vsakim, enkrat podlegel
Resda bo za tabo ostal velik kup. Gradovi in palače in v njih bodo visele zlate niti s stropov. In ves ta kup ti bodo pobrali. Pa ne le to, še zagemblali in posnifali ga bodo tvoji priskledni fičfiriči.

Vidiš tako bo potem s tem finalom. Jaz bom majhen, ti pa velik … … luzer!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar