dare.likar@siol.net

Arhiv za Junij 2012

Domoljubna

25.06.2012 · 16 komentarjev

Praznik je, prijatelji. Lep sončen in prijazen dan. Svoje kraje vedno znova občudujem. Še posebno takrat, ko se zapeljem ali peš grem kam više. Nekam kjer imam svojo vas kot na dlani. Takrat mi slika, ki se mi nariše, poboža možgane, umirim se in nežni, pesniški navdihi mi preplavijo misli.
Ničesar preračunljivega ne občutim, ničesar nenaravnega. Pa kljub temu, da je govorjenje o ljubezni do domovine stvar iz nekih drugih, minulih in pozabljenih časov. Da si ne bi drznil omeniti, da imam rad ljudi, ki tu živijo. Imajo navade, razvade, v njih je dobrota in so slabosti. Takšni so kot kje drugje po svetu in malo posebni, malo takšni kot so lahko samo tu.
In gledam to lepo sliko pred seboj.Postavil si je človek hišo in okoli nje pokosil vse bregove. Posadil je na vrtu solato in rože. Zdaj ne bi več zapustil svojega dvorišča za nič na tem svetu. Delavec v modrih cunjah gre navsezgodaj v tovarno. Še vedno ima nekje pod kožo zpisano, da gre na svoje in med svoje. V kraj, ki ga je z vsemi svojimi leti tudi sam gradil.
Gledam mladino in gledam otroke. Prav tako se smejijo, kot so se mladi smejali pred leti. Prav tako se jim življenje iskri v pogledih. Objeme poznajo in poljube. Ljubezen poznajo in mislijo, da poznajo življenje.
Tako gledam in ne morem verjeti.
V ta mali raj si, nesrečnik zasejal robido in slak. Med svoje ljudi si poslal črnega hudiča. Za pest srebrnikov si izdal vse svoje. Opijanil si svoj narod z iluzijami in jih prodal za meglo in smrad.
Povzpnem se še više, med grmovjem se prebijem, še više še dlje in čisto z vrha še enkrat pogledam. Vem, da je le slika. Lepa je. Lepa od daleč. Od tam kjer ne slišim bedakov, ki se trkajo po prsih, takšnih ki ne morejo brez parol, tistih, ki ne mislijo na te kraje niti za dan ali teden vnaprej. Za današnji dan in obilno večerjo bi skregali med sabo očeta in mater.
Ne slišim, da ljudje praznik praznujejo z renčanjem. Namesto ubrane pesmi iz vseh grl, se od ljudi razlega lajež in kazanje s prsti na one tadruge. Na rdeče in črne na majhne in velike. Na tiste, ki pojejo drugo in tiste, ki imajo raje šesto kitico pesmi. Nekateri svoje vabijo pod zvezde zgodovine, drugi pred cerkvenimi vrati žegnajo enotnost nas vseh.
V moji vasi visi čisto malo zastav. Skoraj nič.
Jaz se ne grem več. Jaz grem še više. Vse lepša je slika in ne sliši se več vaših bednih glasov.
Jebite se! Mislim res, jebite se sto na uro.
A da ne bi smel tako?
Dobr’ potem pa FAK JU!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Lepa dolina

20.06.2012 · 22 komentarjev

Ko se lotim vsakoletne košnje, takrat res nimam obilo časa za bloge in podobne reči. Domov prihajam uničen, prekurjen in popolnoma neprimeren za zbrano ustvarjanje. Temu je malo kriva moja slaba kondicija, malo je pač res, da vsakogar to delo uniči, malo pa je menda kriva tudi neka kratica, ki mi jo vsake toliko kdo servira v smislu. » A misliš, da bo vsako leto lažje!?« Prav rad bi vedel, kaj imajo ti pametnjakoviči v mislih. Malo je temu, da je to moje malodane celomesečno opravilo tako naporno, kriva tudi slaba tehnološka opremljenost. Mimogrede, moja glavna kosilnica je komaj kakšno leto mlajša od mene. Pa tudi posadka, ki se s košenino ukvarja je bolj pičloštevilna. Tako smo ob pospravljanju izdatnega kosa jagrških hribov, lahko kot na dlani opazovali sorodno dejavnost na velikem pašniku malo niže. Prej kot smo se mi (3) dobro lotili zadeve, je na omenjen hrib z dvemi avti, od tega en fičo, prišlo nekako sedem ali osem ljudi. Za njimi sta prihrumela dva , za moje pojme gigantska traktorja. Eden je za sabo vlekel samonakladalko, drugi pa se je po bregu spustil z nekakšnim zgrabljalnikom.
No v glavnem, mi smo napredovali nekaj metrov proti dnu senožeti, ko so sosedi že končali. Na tistem travnikku ni bilo več niti sledu o kakšnem senu, o grabljicah in koscih. Vsi skupaj so se že odpravili na malico. Mi smo jim »sledili« čez približno tri ure.
Konec tedna sem torej izkoristil za košnjo in uspel opraviti nekako tretjino vsega dela. Zadnje dni pa me je po kmetovanju čakala še fabrika. Brez prave moči v zatohlem petintrideset stopinjskem kotlu sem moral, kot piščanec v inkubatorju oddelati še osem ur. Ampak to je že druga zgodba. Pri košnji je na vrsti malo pavze, v fabriki niti ne. Ampak bo že kako. Saj v bistvu sem komaj čakal na poletje.
In Idrijca, to sem prepričan, tudi komaj čaka name. Idrijca kot nekaj najlepšega, česar se veselim poleti. Ko se fliknem v tisti žoumf in … ajej.
No pa tudi ko je šiht narejen je nekaj vredno. In ko pokosiš in pospraviš dolino, potem pa na vrhu povožen, uničen, ranjen in srečen opazuješ dobro opravljeno delo ……. tudi

LEPA DOLINA

V nji si se zbudil,
zdaj vstani, vdihni in pojdi!
Hodi po poti ne po tratah in mahu!
Pazi na njo in pred bedaki jo brani!
In hodi še malo!
Ni tako strašna pot do vrha,
kjer boš imel lep razgled
na lepo dolino.

dolina

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

S prijatelji pod oboki in zakaj nisem levičar

12.06.2012 · 15 komentarjev

(Ta zapis ni niti najbolj primeren za objavo tukaj. Gre predvsem za dogajanje na MMC ju, oziroma RTV blogosferi, Tam smo imeli dobromisleči blogerji teden dni trajajoč štrajk zaradi nezadovoljstva z vzdušjem na portalu. Sicer ne gre za kakšno veliko reč, je pa fajn da se kaj dogaja. Če drugega ne tako malo vzpodbudiš ljudi, da pa ja še bolj pokažejo kakšni so :) ) !

Saj človek kar težko verjame kako znajo ljudje narediti iz majhne stvari ogromnega slona. Poleg tega to naredijo tako, da sami v tej sicer zanikrni zgodbi zgledajo večji in pametnejši od vseh drugih. Pa čeprav »vsi drugi« sploh ne vedo za njihovo bedno obnašanje. Vendar pa, obremenjeni s svojim majhnim dometom, si v svojem malem kozmosu naredijo svoj sistem in tja kopirajo velike stvari z resničnega sveta.

Jaz se v takšno folkloro težko vživim. Zame te stvari nimajo tako usodno velike cene. Zame blog ni tako častitljivo velika reč. Niti splet, niti kompjuter, ma niti … kaj bi govoril! Sploh.

Mogoče ste kdaj poslušali poročila o stavkah, demonstracijah, protestih pri nas ali pa kjerkoli drugod po svetu. Ko je bilo akcije konec, smo vedno dobili dve vrsti podatkov. Stavkajoči so zatrjevali, da je bilo upornikov milijon in da so dosegli vse in še več, kot so zahtevali, njihovi nasprotniki pa trdijo, da je bilo udeleženih samo sto pijanih delikventov, ki jih ni nihče jemal resno.

No in takšno nadvse resno igro bi se radi šli tudi z »mojo« stavko »dobromislečih« blogerjev. E, vidite pa ne bo šlo. Za kaj takega sploh nimate pogojev. To pa preprosto zato, ker nimate pojma za kaj je šlo. Vsi, ki smo se akcije udeležili, se nismo niti preštevali, niti nismo pisali dolgih manifestov in spiskov revolucionarnih zahtev.

Ne, mi smo vse skupaj izkoristili zato, da smo za en teden šli skupaj »Pod oboke!« Ja, nikar se ne čudite! Bom raje kar pojasnil. Predstavljajte si bife ob trgovskem centru. Zastekljen, plastičen, štirioglat objekt brez duše in vsebine. Natakarice se menjavajo prej kot si katera zapomni, kaj piješ. Stalno navija neko sintetično turbo muziko neznanega izvora. Nikjer mirnega kotička, nikjer prostora, kjer bi se usedel s prijateljem. Če pa že ob šanku srečaš znanca, se v hrupu niti ne slišita in še manj razumeta. Poleg vsega poštene goste z leve in desne dregajo, jih ozmerjajo in nanje včasih celo pljunejo neznane pijandure, ki jim niti ne veš imena. Če pa že koga kaj vprašaš, se ti predstavi vedno drugače in se ob tem v svoji megleni zavesti počuti strašno pameten. No, ne bom niti nadaljeval. Zagotovo poznate kakšen podoben kraj!

No, vidite in iz tega , bolj zanikrni gnojni jami, kot pa dostojnemu vinskemu hramu podobnega objekta nas je prijatelj povabil pod oboke. Pod starodavnimi, grobo ometanimi velbi, ki vedno gostijo kakšno pozabljeno pajčevino smo se posedli za stare, težke, hrastove mize. Stara znanka za šankom je na kratek, komaj zaznaven namig vedela kaj prinesti. Vedela je s čim mi lahko napoji dušo in razvedri srce. Pozno zvečer pa je v temačnem kotu stari mojster spravil svoj utrujeni škant v najmilejši jok.
Tam vidite sem se predvsem dobro počutil. Pa sem tam srečal razne ljudi. Prijatelje, znance pa tudi neznane pojave. Vendar sem jih povprašal in so se mi predstavili. Imeli so obraze in imeli so besedo zame.
Brez hudih besed, brez sprenevedanja in tudi brez …..

Politike!!

Svojo levomiselnost, sem svojevoljno spremenil v dobromiselnost. To sem storil iz preprostega razloga, ker pač nisem levičar. Predvsem svoje nelevičarstvo pojasnjujem s tem, da se nočem identificirati z nekimi osebami, nekimi dogodki in nekimi idejami. Pa niti nisem prepričan ali je bolj tragično, da si ljudje jemljejo za takšno uporabo te prvine iz zgodovine ali pa so jim za to ljubši aktualni pajaci. Tako se na primer ne udeležujem paradiranja z rdečimi zastavami in prepevanju himničnih pesmi ob določenih dnevih spomina na preteklost.
Pa naj mimogrede kar priznam, da imam na svoja mlada leta v rajnki državi čisto fajn spomine. Malo zato, ker sem bil pač mlad, malo pa tudi zato, ker nam je tisti čas uspel podariti nekakšen občutek vrednosti navadnega človeka in neprecenljivega optimističnega pogleda naprej.
No, levičar valjda nisem tudi zato, ker mislim, da smo krvavo potrebni nekaterih desnejših prijemov. Na primer malo tršega redu, malo spoštovanja tradicije in nekaj za tako majhen narod prepotrebnega, zdravega narodnjaštva.

Zdaj, v tem naletu pa je najbolje, da povem tudi zakaj nisem desničar. To nisem na primer zato, ker ne verjamem v tisoče let stare bukve, ki želijo vzgajati živelj z grožnjami o peklenskem ognju. Desničar nisem, ker seveda kot proletarec zavzeto zagovarjam socialno miselnost in solidarnost kot osnovo za pošteno družbo. Menda me desni ne privlačijo tudi zaradi svoje ne ravno srečne roke s kadri. Mislim, res ne vem od kod dobijo vse te ljudi. Med njimi kar razsaja takšnih, ki mojih čutil, kljub svojemu plemenitemu poslanstvu, ne uspejo prepričati, da niso čisto totalni buteljni.
Poleg vsega pa sem neki dan pomislil, da bi za normalen honorar brez težav šel špilat na gejevsko ohcet. Torej, desničarstvo …ne, tudi ne bo šlo!!!

Potem pa je tukaj še nekaj, kar lahko obravnavam samo levodesno skupaj. Gre za opredeljenost, ki ne pomeni prepričanja, ki ne pomeni vsebine, ne pomeni ničesar dobrega. Pomeni namreč samo delitev. Delitev ljudi, ki so prepričani, da so ljudje iz njihovih zgodb, ideje iz njihovih glav in dogodki iz knjig del zgodovine, zgodovine ki so jo s temi svojimi razmišljanji in borbo za vsako njeno črko soustvarjali in gradili. Ne zavedajo se, da so samo izpljunek teh časov. Izpljunek gospe zgodovine, ki v nekem svojem času devetindevetdeset odstotkov ljudi niti z besedo ni povprašala ali so za projekt, ali gredo z njo na pot. Ne, nič od tega. Zazevala je stara pokvarjena gospa, jih prežvečila in izpljunila kamor je pač kdo imel srečo, da je pristal.
In takšno razdeljevanje nam je golazen vsilila. Z brezhibnim, mojstrskim manevrom so nam jo injicirali nekam pod misli in zdaj jim pomeni največje zavetje, kar si ga lahko zamislijo. Naša prepričanja so za zalego kot mehka udobna postelja, ki jih vedno čaka in ni nobene nevarnosti, da se bo glede tega kaj spremenilo. Predvsem pa pomeni nekaj strašnega. Ta razdelitev, ki si glede nje laskamo, da nas definira, da je produkt naših misli, naših prepričanj in poštenih namenov je v bistvu največje ponižanje, samorazvrednotenje in degradacija največjega daru, ki ga je posebej za človeka namenila mati narava. Razmišljanja s svojo glavo. Amen. Mater!!

Seveda sem navedel le majhen del, je pa še en zelo pomemben in najbolj oseben razlog za to strašno neopredeljenost. Gre za enega mojih, baje najpomembnejših organov. Govorim o svojih možganih. To je zaspana, nič kaj živahna reč v moji glavi. Težko se zbere, težko skoncentrira in nekako ne uspeva sistematično funkcionirati. Veliko prepogosto komunicira ta organ sam s sabo in včasih zamenjuje prioritete. Na vsake toliko časa se nepričakovano zresetira in potem komaj pride k sebi. No, lahko bi še našteval, vendar na kratko: svojim možganom marsikaj zamerim in z njimi nisem niti slučajno povsem zadovoljen. Predvsem pa si nikakor ne morem privoščiti, da bi jih uporabljal samo polovico.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Sem kaj vreden? Ne vem!

5.06.2012 · 26 komentarjev

Že večkrat me je kdo vprašal od kod pobiram material za to svoje nakladanje. Kako mi pade na pamet kaj bi rad ljudem povedal. Dobro, če pustimo ob strani moje črkarije, ki so posebno področje mojega pisanja, moram reči, da vse skupaj ni povsem smiselna dilema. Sploh ne povem ljudem stvari. Jaz se večino tega predvsem sprašujem. Predvsem ugotavljam, da o vsem skupaj ne vem prav veliko.

Tako na primer v dani krizno šparovni situaciji ne vem prav posebno natančno kakšne so možnosti. Kaj lahko ta vlada naredi. Ali pa kaj bi lahko katerakoli vlada naredila. Kakšne variante sploh imajo ti pajaci v svojih rokah. Zagotovo se nikomur ne bo nikoli dopadlo, če mu bodo nekaj odškrtnili. Še posebno mu to ne bo po volji, če bo ob nekaj procentov colenge, ki je že tako čisto na psu. Zagotovo tudi ne bo nikoli nihče z veseljem sprejel dejstva, da mora za isti denar delati več ur in bolj intenzivno. Slednje je še posebno težko sprejeti v časih, ko je motivacija dobrega delavca postala samo še ena postavka v neskončni vrsti balasta in brezvezne izgube časa.

Vendar očitno pa nekateri zelo dobro vedo kaj je prav in kakšni so edini pravilni kriteriji. Takšni robantijo po časopisih, žugajo in pretijo, užaljeno stokajo in nejeverno zmajujejo nad sramoto, ki se dogaja. Njim v škodo kakopak. Ko izjave tako oškodovanih ljudi poslušam na teveju ali jih prebiram v časopisu, moram priznati, da me po večini prepričajo. Izjavo namreč očitno poda dober delavec, dober menedžer, dober učitelj. Za podkrepitev svojih razumnih zahtev ima rezultate. Manedžer cvetočo firmo, učitelj cele generacije izšolanih ljudi. In vse skupaj izhaja še iz teze, da so vsi učitelji takšni in da noben direktor nikoli ničesar ne zamoči.

No, in tako v svoji nevednosti zlepa nisem upal nikomur veliko ugovarjati. Dokler … ! Malo me je sprovocirala učiteljica z očitno aktivno vlogo v pogajanjih, ki je enega svojih kronskih programskih argumentov formulirala nekako tako:
»Itak se moramo učitelji sprijazniti, da nismo več vredni kot kvalificiran delavec v fabriki!!«
Opa, v tem trenutku sem se pa tudi jaz nekako ovedel. Začuda!. Pa lahko zanemarimo dejstvo, da sem ravno jaz visoko kvalificiran šloser in da zagotovo ni pod slovenskim soncem šolnika, ki ne bi dobil petnajstega dveh mojih plač. Zazdelo se mi je namreč, da sem lahko dober ali pa slab kvalificiran delavec. Omenjena učteljica pa je tudi lahko dobra, lahko pa tudi zelo, zelo slaba. Če vztrajamo pri nemogoči vrednostni primerjavi pa bomo ugotovili še to, da je njena »vrednost« od kvalitete njenega dela bore malo odvisna.

Delavec, oziroma vsa mrgolazen, ki dela v spodnjih štukih fabrik pa je v podkrepitev tej meni narazumljivi situaciji poleg vsega v tem času priča brezkompromisni totalni uravnilovki na minimumu. Tukaj bi se moral spet vrniti k prej omenjenemu menedžerju, ki večino svojih zahtev in ugotovitev argumentira z odgovornostjo do dela in predvsem dobrim delom samim. Kako je situacija zmedena, če ne celo malo shizo… pa ste verjetno že sami opazili.
Ja, celo za človeka, ki o vsem skupaj v bistvu skoraj ničesar ne ve, sem malo preveč zabluzil.

Sprašujem pa se nekaj. Kako, da me v moji nevednosti nihče ne prepriča v kaj bolj pozitivnega od tega sranja. Poglejte na primer tipičnega Amerikanca. Človek kot črnec, lahko pa da tudi je črn, gara osem ur v fabriki. To mu omogoča, da plačuje kredit za dvesto jurjev vredno in dvanajst metrov dolgo avtoprikolico. Popoldne laufa tip še na svoj second job in prodaja štiri ure krofe. Ta druga služba mu omogoča, da ima v prikolici kot pinkponk mizo velik televizor in šteko pira. Če izgubi eno ali obe službi, preko noči pristane brez kakršnega koli imetja v parku, bankir mu prestriže kreditne kartice in njegov dom, na srečo ima kolesa, odpeljejo stran.
Pa vendar. Tipu je jasno, da živi v najbogatejši, najbolj demokratični in valda še najlepši državi na svetu.
Mislim, a se nima fajn!

Lahko bi seveda omenili še marsikakšen podoben primer. Lahko bi se vprašali kaj ima v glavi npr. »tipičen« prebivalec Severne Koreje. Domnevam, da so marsikomu uspeli vbiti v glavo, da mu gre čisto v redu.

Te dni na primer tudi ne bi bilo pametno sredi Londona razglašati, da je to njihovo praznovanje in paradiranje njihove aristokracije s kraljico na čelu, ena sama nerazumljiva maškarada in spakovanje brez primere. Ne, ne delajte tega. Vsaj sredi Londona ne. Te dni se menda britanci kar topijo od patriotizma in podobnih toplih čustev. Ponosni so na svojo deželo, svojo zgodovino in sploh na vse kar se tiče kraljevine. Nepomembno je sicer v tem trenutku omenjati, da so tam gori tako bogati zaradi tega, ker so v preteklih stoletjih okradli pol ostalega sveta pa tudi ničesar ne spremeni to postransko dejstvo. Glavno je, da so ljudje vzhičeni in prepričani, da so ravno oni vrh sveta.

Vidite jaz sem pa tukaj. Na svojo zgodovino mi ni treba biti nič manj ponosen kot kakšnemu britancu, nad svojim imetjem mi ni treba bit bolj obupan kot prikoličar v Ameriki. Pa vendar jaz gledam samo to, da gre vse skupaj h hudiču. Neki ljudje okoli mene nekaj nerazumljivo rogovilijo in blebetajo o tem kdo je več vreden od drugega. Namesto, da bi loleka kot sem jaz prepričal, da živi kot bubreg v loju.

Mislim, če pa jaz kaj vem!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · miks