dare.likar@siol.net

Strahimir Stojanović

28.05.2012 · 8 komentarjev

»Dva nova bemvejca sta zunaj!« je siknil Vinko, ihtavo pritisnil na gumba dvoročnega vklopa in pljunil predsé medtem, ko je preša stisnila pločevinast trak v nekakšen polizdelek.
»Ja, res! Za delavca pa ni! Sebi talajo, delavec je pa predrag! Oni ga serjejo tam zgoraj, nas pa stiskajo, nas priganjajo pri našem garanju in gledajo na vsako minuto!« so se zaslišale z leve in desne pripombe. Jeza in zgražanje, predvsem pa vedno ene in iste besede, vedno enake ugotovitve dedcev, ki niso niti veliko razmišljali o dejanskem stanju ampak so vzroke za vse vedno našli v takšnih poenostavljenih in na najbolj minimalen imenovalec skoncentrirane v delavskih glavah ustvarjene detajle.

Marinku je šlo takšno nakladanje na živce in se ga ni udeleževal. Pred časom je kdaj celo ugovarjal, da ni vse ravno tako, pa se je tega moral kar lepo odvaditi, če je želel imeti s sodelavci mir. Še kako dobro je vedel, da ravno stvari, ki jih pljuvajoči in sikajoči kolegi, največkrat pa povrh vsega še tisti, ki bodo čez pol ure vsemu kimali in z vsem soglašali, najbolj poudarjajo in ponavljajo, da ravno tiste stvari nimajo kakšne posebne veze z resničnimi problemi. Dobro je vedel, da uprava za svoje poti rabi avtomobile in če bi se zaradi bogve česa odločili in kupili namesto dobrega avta, rabljeno kripo, bi se pred poslovnimi partnerji samo osmešili, prihranjen denar pa bi zadostoval mogoče za to, da bi vsak zaposleni delavec spil pivo ali dve, če bi ga razdelili med njih.
Vedel je tudi, da ljudje tam zgoraj ne ležijo vsevprek, ampak delajo pod velikimi pritiski in s hudim tempom. Večina od njih pa za to niti ne dobiva kakšnega veliko višjega plačila kot oni tu spodaj.
Zato ni pritrjeval stereotipnim opazkam ostalih možakarjev ampak je tuhtal sam pri sebi o stvareh, ki se dogajajo okoli njega in njemu samemu.
Marsikaj je videl, kar se mu je zdelo zelo narobe, marsikaj je bilo popolnoma narobe čisto brez potrebe. Veliko stvari se mu je zdelo, da bi lahko rešili tik tak, tako brez vsakih težav.
Še najmanj pa je pomislil, da bi se s kakšnim šefom prerekal zaradi reda, ki so ga zahtevali. Saj ne, da mu ne bi šlo na živce, če mu je Flavio težil zaradi vsake usrane minute. Nasprotno! Kadar mu je zaradi pol minute zamude po sireni že na daleč kazal s prstom na svojo rusko uro, takrat so Marinku šli kar mravljinci po hrbtu in imelo ga je, da bi tipa nemarnega nadrl in mu svetoval naj si svoje birmansko darilo nekam vtakne. Pa ni storil nič takega. Raje je skomignil z rameni, češ da ni slišal, ali da bo pač naslednjič bolj pazil. Vedel je, da predpisan red ni nekaj o čemer se je smiselno kaj prida pogajati in o tem razpravljati. Niti s pametnim človekom ne, kaj šele z butastim šefom.
Pa tudi svojega dela ni imel za garanje. Še celo nasprotno. Imel ga je za pošteno in spodobno delo. Zdelo se mu je, da je od vsega še najmanj narobe ravno to, kako in koliko se mora truditi, da opravi svoj šiht. Pogosto je rekel:
»Najlepše se imam, ko mi pustijo, da v miru naredim, kar je moje delo!«

Včasih pa je tudi Marinko imel zares slab dan. Zdelo se mu je, da so ga pa res spravili preveč na kolena. Da se ni vredno truditi, da so nekam izginili vsi kriteriji, da ni prav popolnoma nič vredno, kar se je v vseh letih naučil in kar je v vsem tem času naredil. Včasih je v takšnem stanju postal nervozen. Izgubil je voljo do vsega, postalo mu je vroče in mravljinci so mu preplavili možgane. Potreboval je nekaj minut zase, mogoče kavico ali pa vsaj malo zraka. Takrat se je spomnil lika mojstra Strahimirja Stojanovića!

V tistem trenutku je v roko prijel enega svojih svežih izdelkov, ponavadi klamfo, in se podal po fabriki.

Vendar pa bi bilo verjetno kljub vsemu najbolje, če najprej predstavimo Strahimirja. Gospod Stojanović je bil gost v kovačiji že pred najmanj dvema desetletjema. Pozneje ga mojstri niti niso več videli, vendar pa ga nihče od njih ni pozabil. Njegov duh je ostal med njimi in pogosto je kateri omenil njegovo ime. Sicer pa je bil omenjeni gospod serviser za staro prešo znamke Jelšingrad. Srbijanec, vam rečem, kot iz knjige. Edino namesto šajkače je na glavi imel potlačeno plavo čepico, ki so izpod nje švigale drobne hudomušne oči. Stalno je migal s svojimi sivimi brki in mrščil obrvi. Verjetno je imel dobrih petdeset let, vendar bi mu jih brez težav kdo prisodil tudi dvajset več. Verjetno zaradi neurejenih sivih las in namrščenega obraza.
In kaj je bilo takšnega na mojstru, da je ostal pri kovačih v tako svetlem spominu.
Možakar je imel zelo specifičen način dela. Ko je prišel v kovačijo, si je predvsem vzel dovolj časa. Spil je eno kavo, pa še drugo in tretjo. Zraven vsake je pokadil cigareto ali dve. Menda je zraven tudi srknil iz ploščate stekleničke pa to ni čisto preverjeno. No, v glavnem, po deseti cigareti se je mojster odkašljal in se »lotil« servisiranja mašine. To pa je zgledalo nekako tako.
Stal je poleg preše in gledal v problematičen del, dokler ni prišel mimo kakšen od vzdrževalcev, kovačev ali pa pač kdorkoli. Takrat je prijazno nagovoril presenečenega mimoidočega.
»Slušaj, majstore !« ga je sladko nagovoril »a si ti varilec ??«
Vprašani, ki se sicer ni imel nobenega namena ustavljati pri jelšingrajki, je zmedeno prikimal, čez minuto pa je mojstru že veselo švasal razpoko na ohišju. Ta je opravljeno delo s pristnim, radostnim občudovanjem odobraval in trepljal priložnostnega pomočnika po plečih,
»Svaka čast majstore!« je ob tem govoril » svaka čast!«
In tako so se zvrstili pri njegovi preši varilci, vzdrževalci, mojstri za hidravliko, orodjarji in seveda nekaj mlajših fantov, ki so stričku z veseljem kaj pridržali ali preložili. In po enem tednu je Strahimir Stojanović opravil svoje delo. Remont na preši znamke Jelšingrad je bil opravljen in serviser se je že veselo cijazil proti rodni Srbiji, ko je dedcem v kovačiji kapnilo, da si Straho milo rečeno cel teden ni niti pošteno umazal rok.
Spoznanje jim je za trenutek vzelo sapo in nekateri so se počutili malo neumno, nazadnje pa so nekako spoštljivo prikimali, obrnili pogled nekam v smeri Balkana in rekli :
»Svaka ti čast, majstore!«

Marinko je s klamfo v roki z resnim obrazom, kljub uri, ki ni bila namenjena pavzi, korakal po fabriki. Seveda je prišel takrat nasproti šef Flavio. Zgledalo je, da bo odprl gobezdalo in nadrl Marinka, vendar je takrat zagledal tisti artikel, ki ga je imel v rokah in je samo na kratko pokimal. Marinko je šel naprej. Njegova pot je bila očitno pomembna.

Flavio je pa pač ja vedel, kdaj ga delavci biksajo in kdaj delajo. Tudi Marinkovega vajenca ni nadrl, čeprav je planil proti njemu z ravno takšnimi nameni. Mulc je tipkal po svojem mobitelu in šef je že imel pripravljen vsaj en na pamet naučen člen iz pravilnika, kdaj in kako se sme uporabljati takšne igračke. Fant ga je takrat zagledal in reagiral je v sekundi. Sporočilo, ki je bilo verjetno namenjeno brhki deklici takrat ni moglo na namenjeno pot. Le pogledal ga je nekako poudarjeno študiozno, vzel iz žepa halje svinčnik in nekaj zapisal na števni list, obešen na gajbi polni izdelkov. Še malo je potipkal in napisal še eno številko potem pa se, kot da je izračunal in zapisal pomemben podatek, spet mirno lotil dela.

Flavio je bil zadovoljen in je zapustil delavnico. Namenil se je v prostor za vzdrževanje. Ko je stopil skozi vrata, ga je tam presenetil mojster Andrej. Stari mehanik je nemarno sedel na stolu naslonjen na spuščeno naslonjalo in z nogami dvignjenimi na delavno mizo. Tudi Andrej ni pričakoval šefa , vendar časa ni izgubljal. V sekundi je iz žepa izvlekel zobotrebec, ga vtaknil v usta in se prijel za trebuh, kot da je ravno prišel z malice in da mora samo še podreti kupček prej kot spet plane v delo.
Flavio je spet moral stopiti na zavoro.
»A bo šlo?« je bilo vse kar se mu je zdelo primerno vprašati Andrejca.
»Bo bo!« je zadovoljno odvrnil dec, ki je pomalical sicer že pred skoraj dvema urama. Pa je vseeno prisiljeno malo rignil, potem pa prijel v roke velike klešče in se lotil v primež vpetega ventila.

Marinko je dogajanje opazoval izpod stopnic pri prijatelju skladiščniku. Tam si je med svojimi ukradenimi petimi minutami privoščil kavico in se pomiril. Niti za trenutek ni izpustil svoje klamfe in nič se ni sekiral, da je ni pokazal niti kontrolorju, niti je ni nesel v merilnico ali kamorkoli drugam. Potem ko je zaužil svoj kofe, se je miren in boljše volje vrnil za stroj.

Stvari morajo pač biti urejene. Sicer je vedel, da včasih človek, posebno izkušen mojster, kot je bil on, sam najbolje ve kako opraviti svoje delo. Da ni vedno najboljši samo v pravilnike zapisan sistem, ampak si moraš kdaj tudi sam malo spomagati.

No, kakorkoli že. Marinko se je počutil veliko bolje. Potežkal je svojo klamfo in jo pogledal, kot pogledaš prijatelja, ki odhaja na pot. Potem jo je fliknil v gajbo in nadaljeval svoje delo. Za mašino skriti vajenec je končeval svoj SMS, ko je preša spet zaropotala.

Marinko pa je le še bežno pogledal skozi okno. Nekam v smeri Balkana!

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



8 odzivov ↓

  • miri // 28.05.2012 20:07

    No in zaradi tega ima Flavio še vedno le rusko uro.Tumpast,kot je,se na drugo niti ne bi spoznal.

  • daredare // 28.05.2012 20:50

    Miri, a misliš kot policaj, ko je dobil prvo digitalno uro in je potem mislil, da je osem deljeno s petnajst

    8:15

  • mijau // 28.05.2012 22:05

    Tudi revež mora imeti svoje malo zadovoljstvo, da je ukanil predpostavljenega.

  • daredare // 28.05.2012 22:25

    @Mijau, menda :) !

  • bin // 28.05.2012 23:45

    Mojster ve, kako se stvari streže.
    “Svaka mu čast!” ;)

  • Irena Cigale // 29.05.2012 15:35

    Ko bo še Marinku dokončno “dojadilo”, bo šlo zares.

  • daredare // 29.05.2012 21:16

    @Bin, ja, saj od teg apride beseda mojster …. in ne glede na to, kako stvar zdaj zgleda balkanska, dec je svoje delo opravil. Imam podatke iz prve roke, da je tista štanca po tistem nasekala še nekaj deset milijonov lamel. :)

    @Irena, Marinko je zaenkrat še miren, včasih je malo slabe volje ampak … upajmo, da bo šlo prej na bolje, kot njega mine ves optimizem :) ! lp

  • dare.likar@siol.net » Blog Archive » Glupi Slovenac // 20.09.2012 19:05

    [...] Tukaj pa jaz ne bi vložil svojega kvizka. Vsaj v tisto glede pameti ne! Že v zgodbi o Strahimirju Stojanoviću sem omenil nekaj od tega, danes pa bom prilepil odlomek iz moje daljše zgodbe o ljudski armadi. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !