dare.likar@siol.net

AHAC

20.05.2012 · 29 komentarjev

O tem zapisu moram povedati nekaj v uvodu. Ko mi je padel v oko tisti natečaj, se mi je zdelo, da sem dobil takozvano močno idejo. Jadrno sem se lotil neusmiljenega tipkanja in hitro je nastal dolg uvod v zgodbo. Z njim sem bil zares kar zadovoljen. Potem pa sem, stalno imam težave s sosledji, zaporedji in podobno šaro, šel bolj podrobno prebrati pogoje natečaja. Tam je pisalo med drugim tudi, naj ima spis od 6000 do 8000 znakov. Vključil sem štetje in zgrožen ugotovil, da ima samo tisti uvod oziroma opis junaka šest jurjev znakov. No, kljub vsemu sem zadevo končal in malo oklestil, vendar nisem bil več ravno prepričan. Seveda obstaja tudi možnost, da sem s celo idejo usekal mimo. Šlo je namreč za posodobljeno verzijo novele ruskega klasika. No tu je moj Akakij Akakijevič Bašmačkin:

AHAC

Zjutraj med šesto in osmo uro je bil zanj poseben čas. To je bil čas, ko je bilo potrebno upoštevati Ahacova pravila. Še to, da sploh opisujem njegovo prvo in drugo jutranjo uro, se mi zdi na trenutke kot majhen greh. Z drugimi besedami, deca je bilo treba takrat pustiti čimbolj na miru. V njem je tisti drugi Hace, bolj dostopen in nasploh čisto drugačen, še dremal, spal, živel še ure prejšnjega dne.

Nasploh je mojster Ahac človek, ki ga ni mogoče odpraviti na kratko. Lahko povemo, da je visok in malo preobilen, lahko navedemo vse njegove mere s pripadajočo puklasto držo in nasršenim sitnim pogledom vred pa s tem ne bomo še niti blizu pravemu opisu. Vedno in za vsak stavek se bo našel kakšen vendar. Lahko bomo na primer ugotovili, da je dec širokopleč in močan, vendar … vendar stalno daje vtis, da je strašno šibak in utrujen. Lahko bi kdo tudi ugotovil, da je v bistvu kar čeden možak, prijetnih obraznih potez, vendar, spet bi v naslednjem trenutku morali dodati, da ta njegov prijetnost le redko pride do nas. Veliko pogosteje nas obdari s svojo najbolj sitno in tečno izvedbo.

Še bolj težko bi realno in natančno opisali možakarja, ko bi se lotili njegovega karakterja. Takrat šele bi naleteli na različne podobe, na značilnosti, ki bi običajno morale pripadati vsaj dvema človekoma. Ja, prav tako je z našim Hacetom, kot se sliši po teh besedah. On je človek dveh podob. Zelo različnih, na prvi vtis celo nezdružljivih. Značilnosti, ki bi zanje zlahka trdili da so kot dan in noč. Tako človek, ki ga bolje spozna, kar pa je mogoče samo po več letih dela in življenja z njim, dobi občutek, da je večina njegovega časa, večina njegove energije namenjena temu, da usklajuje ta dva osebka v sebi. Da rine v ospredje tistega, ki mu je namenjeno da se kaže tovarišem in ostalim ljudem okoli njega in da skriva za nevidnim zidom tistega, ki ni za javno uporabo.Seveda so stari mojstri, njegovi kolegi že dolgo vrsto let, tam za starim regalom v njegovi mali trdnjavi videli čisto drugega človeka, kot mladi vajenci ali naključni prišlek. Če so slednji tam videli hudega, strogega in vase zaverovanega gospodarja, so njegovi starejši sodelavci iz vseh njegovih kretenj in besedičenj izluščili včasih ravno nasprotno, vsekakor pa zelo drugačno sliko. Za njegovimi moškimi besedami so često slišali milo stokanje, skoraj otroško nebogljenost in tarnanje nad vsem kar se mu je kdaj v življenju, seveda nikakor ne po lastni krivdi, zgodilo. Pravi poznavalec situacije bi ugotovil, da ravno najbolj moški udarci po masivni delovni mizi pomenijo nekaj najbolj nasprotnega od tega. Da so namenjeni skrivanju stiske slabiča z otroško dušo, ki si samo v svojih blodnjah želi biti odrasla, odločna bit izkušenega dedca.

Ravno takšen, isti in enak, kot vse druge dni prej in kot ni niti malo za pričakovati, da bi bilo kdaj v prihodnosti drugače, je tistikrat zasedal svoje delovno mesto mojster Ahac. Prisiljeno samozavestno, skoraj nekako zviška je bedel nad delavnico medtem, ko je izmenjaje kašljal svoje kadilske kašlje in preklinjal zimo, prepih ali kaj tretjega, kar je bilo po njegovem krivo teh taistih težav. Vsake toliko je z robcem obrisal solzne oči, ki so se mu vedno ob takšni uri rdeče in utrujeno svetile in pljunil v kišto z izmetom. Vedno je ob tem početju strogo preletel delavnico, mojstre, delavce in vajence. S svojim rdečim pogledom je streljal po prostoru jasna opozorila, ki so učinkovito dajala vedeti, da ni primeren čas za kakršnekoli pripombe. Še najmanj se je Ahacu takrat zdelo potrebno, da bi mu kakšen zelenec siknil kaj o tem kje je hodil prejšnji večer in kaj je počel. To je bila njegova stvar. Ves trud da bi naredil vtis, da je vse globoko pod njegovo kontrolo in daleč od kakršnihkoli težav, pa tudi.

Nič posebnega bi rekli. Preveč tobaka, preveč piva in veliko premalo česarkoli drugega. To je bilo njegovo jutro!

»He, he, to imam pa jaz porihtano!« se je namrdnil, ko so mu med moško debato fantje namenili nekaj vprašujočih pogledov.
Med pavzo, ob kavi so možje seveda radi kakšno rekli o ženskah. Debatirali so tako, kot to počnejo dedci. Mladina se hvali s tistim, kar jih šele čaka in seniorji tajijo, da so njihove dogodivščine po večini izbrskane iz spominov.
Spotoma so dodali pripombo o prikupni Bosanki v kuhinji ali pa o razvpiti ločenki, ki so jo vsi nenavadno dobro poznali. Mojstri k pogovoru Ahaca niso silili. Čisto na miru so ga pustili. Kaj takega je padlo na pamet lahko kvečjemu komu, ki ga ni tako dobro poznal. In odgovor?

»Mulc smrkavi! Jaz imam te stvari porihtane!«

Ahacovi stari sodelavci so ob tem zavili z očmi in se spogledali. Lahko rečemo, da če je bila cela njegova pretirano moška podoba iluzija, potem je bilo to samoprepričevanje, da ima zadovoljivo urejene odnose z ljudmi, posebno z nasprotnim spolom, najbolj mimo resnice. Resnica pa je Ahaca vidno bolela in takšen odgovor je bil kakopak obramba, orožje, ki je preprečevalo, da bi priletelo za prvim še drugo, še bolj nerodno vprašanje. Takšno, ki bi nanj težko pametno odgovoril.

Nevarno je bilo tudi, da bi kdo dregnil v tisto, v kar se ni smelo dregati. V njegovo propadlo avanturo. Dvajset let je minilo od njegove poroke in komaj dve leti manj od tega kar sta ženska in sin odšla od njega. Od takrat je bil Ahac sam. Tako sam, da je z vsako besedo, ki je z njo tajil svoj osamljenost in bedo, to še bolj poudarjal in bolj ko je o tem molčal, bolj je to kričalo iz njegovih ust. Tudi zgodbe o fantu in skupnem preživljanju praznikov in počitnic so bile privlečene za lase.

Tako so našemu Hacetu tekli dnevi, isti in enaki. Predvsem pa so bili ti dnevi takšni, da niso imeli niti najmanjše možnosti, da bi kaj spremenili. Zmečkano neprijazno jutro, kašljajoči začetek dneva in prvi šnops že pred malico. Predvsem pa oprijemanje svojega na videz samozavestnega in vzvišenega položaja gospodarja delavnice. Položaja, ki so zanj le redki vedeli, da je v bistvu zasilna rešitev za delavca, ki ni več sposoben slediti zahtevam dela in zato skrbi za evidence materiala in za to, da vsak vrne v omaro orodje, ki ga je vzel.

Ravno tako kot se je oprijemal svojega dela, se ni bil niti za malenkost pripravljen odpovedati svoji rutini. Ta mu je sleherni dan narekovala enako žejo, isto količino piva po šihtu, že drugo zmečkano škatlo cigaret in globok zamegljen spanec pred televizorjem pred osmo uro zvečer. Zastonj so ga prijatelji kdaj vabili na izlet ali prireditev. Saj bomo ob desetih že doma, so zatrjevali. On pa je stresel z glavo, kot da ne bi mogel verjeti, da mu nekdo govori nekaj tako nespametnega.
»Fantje, jaz imam zjutraj šiht!« je strogo in nadvse pomembno dal vedeti, ne da bi pomislil kako je to njegovo vdajanje nezdravi rutini, tudi kapitulacija vsake možnosti, da bi kdaj kaj obrnil na bolje.
No, pa ga že dolgo nihče ne poskuša spodbujati. Pustijo mu, naj se giblje po svojem utrjenem tiru. Iz fabrike v oštarijo, iz oštarije na vijugasto pot domov in od doma v sitno, brehajoče fabriško jutro. Vedno in dan za dnem.

Zaradi njegovega ustaljenega životarjenja, je bil zvečer še toliko bolj čuden. Ahac je visel na robu šanka, pijan kot čep in gledal s svojimi jokavimi utrujenimi očmi. Ura je bila malo pred zapiranjem. Skoraj enajst. Kaj mu je? Kaj se je za boga milega zgodilo? Pa je pijani dec le zmomljal naj naročimo, da bo imel jutri dopust.

Pozneje sem seveda zvedel. Za njegovo odločitev. Spremeniti življenje. Njegov zadnji obupni poskus zamenjati svoj oklep, dodati svoji zamegljeni iluziji nekaj oprijemljivega.
Ampak Olena je bila napaka. Preko agencije je postavna plavolasa punca naivneža izkoristila za pridobitev dokumentov in nekakšnega statusa. Ja, napaka. Resda nas je sodelavec nadvse presenetil s tem, da je poskusil še enkrat. Da je nekako priznal, da ni vse v redu z njegovim življenjem…

A to je ostalo nekje zapisano in zapomnjeno samo kot mala napaka. Trenutek slabosti. Trapasta odločitev v tistih poletnih dneh. Počasi je bilo treba na to pozabiti. Nobenemu ni smelo pasti na pamet, da bi to pogreval in omenjal. Po tistem je Ahac živel spet tako kot je treba. Ustaljeno, nemoteno. Za svoj red je sicer pretirano trošil svoja jetra in si uničeval pljuča. In nekje v notranjosti ga je, to so vedeli vsi tisti starejši kolegi, razjedala neka grenka, nepremagljiva bolečina.

A on je vedel kako zhajati z njo. Udaril je po tisti debeli delovni mizi in zaklel.

On je imel stvari porihtane!

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



29 odzivov ↓

  • Marjana // 20.05.2012 16:26

    Ni važno kako in za kakšno ceno, glavno da so stvari porihtane, kajne?
    Klasika? Vsekakor na žalost premnogokrat videno …

  • daredare // 20.05.2012 19:23

    @Marjana, v bistvu so takšni modeli še kako pogosto videni. Mogoče bi celo lahko rekli, da jih cele trume kroži okoli nas :)

  • Tihi // 21.05.2012 06:37

    Ja res, Ahacev je vedno več, v njihovih očeh se da ponavadi prebrati točno take zgodbe

  • dr.Strun // 21.05.2012 15:22

    Do Re Mi Fa So La Ti Do
    Ce De E eF Ge A Ha Ce
    Aha!
    A-Ha-Ce.

  • Didl // 21.05.2012 19:40

    Težave imamo! Jih zaznamo in kot take priznamo? Jih rešujemo?

    Recimo, da se nekomu, pač nekomu :) zdi, da nima težav z alkoholom, pa da mu družinsko življenje kolikor toliko normalno laufa; se pa npr. zaveda, da preveč preklinja, zaužije premalo vitaminov, se premalo giblje, sploh ne dela predpisanih vaj za krepitev hrbtnih mišic in se ima za relativno leno osebo. Poleg teh, zaznava in priznava še kar nekaj bolj ali manj pomembnih pomanjkljivosti.

    Kaj pa reševanje? Ahac je vsaj probal! Temu našmu nekomu pa nobena, recimo temu, (vsako)novoletna zaobljuba ne pomaga :(

  • miri // 21.05.2012 20:04

    Vsi smo po malem Ahaci.

  • daredare // 21.05.2012 22:22

    @Tihi, a praviš, da si tudi ti opazil ?? :)

  • daredare // 21.05.2012 22:24

    @Dr Strun, a ni zanimivo? Samo navadna C-durova lestvica pa sta notri tako Dore kot Hace !? :)

  • daredare // 21.05.2012 22:31

    @Didl, tvoje primerjave so popolnoma na mestu. In res, tega je veliko. Upam tudi, da nisem izpadel kot nekdo, ki misli, da je kompetenten, da takšne Ahace obsoja. Če je izpadlo tako, potem lahko rečem, da sem brcnil mimo.

    V bistvu gre za nek drug pojav (problem??!) . Gre za lupino, za ščit, ki se manifestira v patetični, pretirani , narejeni samozavesti. In takšna lupina ne pusti blizu in onemogoča, da bi kdorkoli v kakršnemkoli smislu pomagal decu.

    Sam je že davno obupal, da bi kaj spremenil. V tej glumi je celo tako padel notri, da ne opazi in ne dopušča možnosti, da ga je okolica že zdavnaj spregledala in da je z vsako vzvišeno pripombo bolj hecen. Kar je v takšni situaciji približno isto kot ” pomilovanja vreden!” lp

    drugače pa … kot pravi

    @Miri, vsi smo pomalem takšni! :)

  • Olna // 21.05.2012 23:23

    Dare, lepo. Naslov bi lahko bil tudi “Slehernik”. Kot mi je z jezika vzel Miri: Vsi smo mi po malem Ahaci.

    Ampak moški, po mojih opazovanjih, precej bolj kot ženske! Očitno je močnejšemu spolu težje priznati slabosti. Včasih za koga pomislim – ali sploh upa samemu sebi priznati, da živi v zaščitnem oklepu?

    Včasih pri prostovoljskem delu spoznam kakšnega Ahaca. Ne poznam ga in on ne pozna mene, tudi ve, da ne bom o najinem pogovoru nikomur pripovedovala in da ga ne bom obsojala, zasliševala ali poskušala spreobračati. Pa vseeno vztrajno varuje tisto lupino, pod katero je ranljiv, in skrbno pazi, da ne bi slučajno izdal tistega Ahaca, ki se skriva v njem. Samo naslutiti se ga da, tako med vrsticami.

    Spremeniti tisto, kar nam daje občutek nekakšne varnosti, čeprav umetne, je strašno težko in se res silno redko komu posreči. Zato ljudje večinoma te spremembe rajši ne tvegajo.

  • Tihi // 22.05.2012 05:22

    Dare@
    Domnevam, da je Ahac naših let (50+….) in ko sam opazujem to generacijo res vidim vedno več Ahacev. Pred leti so bili izjeme. Pravzaprav ima Ahac iz tvoje zgodbe še srečo, da ima službo. To je pravzaprav še edina stvar, ki mu pomaga ohranjat lupino. A si predstavljaš kaj bi bilo z njim, ko bi pristal na zavodu za zaposlovanje.

  • daredare // 22.05.2012 11:59

    @Olna, to bi pa znalo biti res. Nisem niti razmišljal, kako bi zgledala kakšna Ahacija ! Mogoče pa gre le za meni manj znan način kamuflaže!

    @Tihi, Sicer sem imel v mislih 50- … :) pa to ne spremeni veliko. Kar nekaj stvari je “olajševalna” okoliščina za Haceta. To, da ima še vedno stanovanje pri starših, stalno službo še iz nekih drugih ureditev in še kaj bi se našlo.
    Vprašanje pa, če so te stvari res tako pozitivne. Menda bi se (mi vsi) začeli drugače boriti zase, če bi nam odletelo kaj, kar je postalo v dolgih letih samo po sebi umevno, da imamo !?!
    Tako pa se oklepamo nekih stvari in komajda opazimo, da nam so nam vse drugo brez težav pokradli … !!!

  • Stane Debevec // 22.05.2012 12:48

    Dober dan g. Likar,

    malo me je stisnilo, ko sem bral….kako pa pravzaprav živimo svoje življenje ? Je pravilno to, kar počnemo iz dneva v dan ? Kdo to lahko oceni in pove ?

    Sam poskušam narediti nekaj več, nekaj bolj koristnega, ne samo rutino iz dneva v dan, pa ne vem, če delam vse to v pravi smeri in če je to tisto tapravo, kar naj bi bilo vredno življenja.

    Človek je včasih še v dvoje sam, kaj šele, če je v enoje sam….

    V zgornjem zapisu je hudo vprašanje o smislu in namenu.

    Pozdrav Stane.

  • daredare // 22.05.2012 23:21

    G. Debevec, pozdravljeni. Z velikim veseljem preberem komentar, ki v njem zvem, da kdo vidi v zapisu nekaj več kot le suhoparen opis. Seveda ima vsaka usoda v sebi vprašanja o pravi ali napačni poti ali celo o smislu in namenu. Jaz na takšne stvari nimam namena, poguma, pravice odgovarjati. Je pa že to nekaj, da se o tem sprašujemo, a ne !? LP

  • mijau // 23.05.2012 09:02

    A bi kaj spremenilo, če Ahac ne bi skrival svojega razočaranja nad življenjem?

    Bilo bi še slabše. Tako ga imajo vsaj vajenci za možakarja. Pa tudi njegovim kolegom, ki poznajo ozadje, bi bilo nerodno videti cmeravega Ahaca, in bi se ga izogibali.

    Stane, že poskušanje, da bi iz svojega življenja poskusili narediti nekaj več, je tisto, kar šteje.

  • Olna // 23.05.2012 09:15

    Mijau, podpišem.

    Neka srednja pot, ki jo tudi opažam v svojem krogu, ožjem in širšem, je imeti nekaj dobrih prijateljev (pravijo, če imaš dva res dobra, je to že veliko), ki “smejo vedeti”. Da vsaj pred nekom ni treba igrati in se pretvarjati.

    Punce temu pravimo “rama za jokanje”. :) Fantje pa to menda malo manj uporabljate…je najbrž pretežko, če hočeš istočasno biti še pravi dec!

  • Tihi // 23.05.2012 17:33

    Olna@Dare
    Saj tud Dedci znamo kdaj pa kdaj zajokat in tud rabmo kdaj pa kdaj kakšno ramo za zjokat, sam bolj težko nam gre to od rok, babji čvek(pa lepo prosim brez zamere draga dekleta, partnerke, žene, koruznice, matere itd…, le kaj bi mi brez VAS…)je včasih mnogo bolj enostavna zadeva, kot pa moški pogovor med dedci, ker nam največkrat brez podlage jezik sploh ne steče, če je pa taprava podlaga, gre pa spet v kakšno drugo skrajnost ….. Je pa verjetno Ahacev največji problem le v tem, da je premalo v družbi, pa ni važno kje, al v hribih, al pr gasilcih, al pa pr čiphrcah (tud dedci kvačkajo..)poanta je samo v tem, da res nima tapravga interesa spreminjat svojga načina življenja. je pa res, ja, vsi smo, eni večji eni pa malo manjši Ahaci. Včasih je bi aktualen hlapec Jernej, zdej mamo pa Ahace.

  • Tihi // 23.05.2012 17:40

    Ups… pozabil dodat še tole
    Res je Dare, enostavno sploh ne opažamo, da so nam pokradli vse tisto, kar je bilo včasih spoštovana vrednota.

  • ga ga // 24.05.2012 01:33

    Ja ja, kdor gaga, nagaga; če “Ahazjáhu zagrabi”.

    Vse kar so pokradli, naj pa enostavno vrnejo nazaj. Kako?? Tako:

    http://www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/radio-ga-ga-27-apr-2012-uvod-s-hribarjem-1-8/22091/

    Pa rečte, če Anton Aškerc ni bil brihtn dec. Že tedaj univerzalen.

  • daredare // 24.05.2012 13:06

    @Olna, zagotovo je tudi veliko dedcev včasih cmeravih. Če pa so zavore le prehude pa je tu še vedno šank in kakšen liter. Potem pa plane nesreča na dan. Ni bil hudič!!

    @Mijau, nič bolje ne bi bilo. Problem je bolj v tem, da mu ne uspe skrivati resničnega stanja ampak z vsako besedo ali potezo, ki bi z njo rad zakril resnico, še bolj na glas in jasno pokaže kako je z njim!

  • daredare // 24.05.2012 13:14

    @Gaga, veliko teh starih modrih umov bi bilo pametno spet malo obuditi :) !!

  • ga ga // 24.05.2012 17:22

    @Dare, ja saj … Modri in nekdaj bolj cenjeni duhovniški umi, so včasih v spovednicah znali ta “prave besede” vkup skomponirat (temu se lahko reče tudi umetnost komunikacije), da so z njimi pri grešnikih dosegli željen učinek: vzbujanje slabe vesti, obžalovanje in spreobrnjenje (na bolje). In tako je tudi Aškerc, kot poglobljeno razmišljujoč človek, pesnik in duhovnik (preden se je sprl s cerkvenimi oblastmi) v tistih zatohlih, klavstrofobičnih, mračnih utah, verjetno slišal nemalo izpovedi na temo “pejmo se zemljo krast”, ki so mu bile v navdih, da je potem spesnil “Mejnik”. No, dandanes, ko smo priča politikantskim “vzorom” razpaslih se megalomanskih kraj vsevprek – z vzvodi bolj prefinjenih metod s strani oblastniških vrhov, se nam pa seveda kar samo zastavlja vprašanje: kako pa kaj vest na oni strani rešetk?? Kajvem, morda bi pa kak hipersenzibilen, razumevajoč in rahločuten Ahazjáhu (Achatius, Ahacij, Ahac, Ahec) znal nanj modro odgovoriti. Ker, kajti … če bo šlo tako naprej, potem se žal tudi našemu narodu (karikirano) piše takale usoda:

    http://www.youtube.com/watch?v=8v_pl9Gxov0

  • ga ga // 24.05.2012 17:34

    Tole bi pa dodala še na Mijauov komentar (15) in Olninega (16) … na temo “kdo ali kakšen je sploh lahko ta prav dec!”

    http://www.youtube.com/watch?v=gvxIiF6vLAw

    Tako. Za danes sem se izpovedala. Malo je pa vendarle odleglo. Zdaj lahko spet pojdem v miru.

  • miri // 27.05.2012 20:46

    Dore,si bil omenjen na koncertu Putrovk.Krasna prireditev.Bi jih poslušal(in gledal)do jutra.
    Zažigajo.

  • daredare // 27.05.2012 21:10

    Ja, popoldne sem bil v Cerknem na literarnem maratonu in sem prišel šele ob pol enajstih v Idrijo.Potem sem v muziki Putravk užival slabo uro na placu, nato pa še dolgo časa kar doma, kjer se je vse skupaj čisto fino slišalo. Ja, res, to je nekaj zame. Dober, zabaven repertoar, dobro odšpilano, predvsem pa pošteno, v živo, brez nepotrebne tehnike in šare.

  • daredare // 27.05.2012 21:12

    Aja, da sem bil jaz omenjen?! Nekaj mi je nekdo pravil, da je bilo govora o koncernu in korporaciji!! A so me v zvezi z mojo definicijo razlik med Idrijo in Faro prav po imenu omenili !!?

  • miri // 27.05.2012 21:16

    Seveda.Se bo mogoče tudi tu oglasil.

  • Didl // 27.05.2012 22:01

    Evo me :)
    In to z opravičilom. Omenjal sem te kot znanega blogerja. Sori. Ti si zame pisatelj!

  • daredare // 28.05.2012 19:57

    Oooo, hvala!! :) Bloger je čisto v redu. Sicer so “znani” blogerji bolj pogosto tisti, ki jih omenjajo v zvezi s politiko, ponavadi kot oporečnike ampak nič zato.
    Postati “znan” z literarnim blogom definitivno ni tako enostavna stvar, kot bi si kdo predtsavljal. Od začetka sem spisal kakšno štreno in sem mislil, da sem napisal drugo “vojno in mir” potem pa je zadevo prišlo pogledat (kliknit) kakšnih petnajst ljudi.

    Enkrat mi je profesor Pavšič rekel pisatelj in sem bil presenečen, češ da se mi zdi to takšna velika beseda. Potem sva zbarantala za “pisca”!

    Lepo foro pa so si privoščili tudi letošnji maturantje. Za srečelov sem podaril dve knjigici. Potem pa sem cel večer vsake toliko opazoval med vsemi sponzorji in donatorji na velikem platnu tudi svoje ime:
    “Likar Dare, pisatelj!”

    :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !