(Olimpiada je pred vrati, meni se pa zdi, da kljub mojemu trudu ni nihče ničesar ukrenil!! )

Da se ne bi spoznal na šport? Ne , tega pa res ne bi rekel. Šport spremljam od kar pomnim in na nekem kvalitetnem nivoju skoraj vsako panogo z velikim zanimanjem. Ni bil hudič! In jaz da ne bi imel pojma. Mislim , ob takih pripombah se kar malo razburim. No, ampak tokrat se nisem jezil, za potrditev modrosti svoje športne duše sem namreč sklenil v tej temi poseči nekoliko globje. Sklenil sem podobi največjih tovrstnih spektaklov dodati malo svojega pridiha.

Jasno je, da me v globoko razmišljanje ni porinilo nič drugega kot ravno olimpijske igre. Ko sem se zatopil v srčen boj mladenk in mladcev, ki so na vso moč dvigovali, skakali, premetovali vseh sort predmete, na vse načine lovili drug drugega, se do onemoglosti pretegovali in matrali svoje mlade ude, takrat sem ob vsem svojem pristnem občudovanju dognal tudi kar nekaj zanimivih stvari. Takrat mi je postalo jasno. Ja, nekaj stvari bo treba malo predrugačiti.

Zagotovo bo s časom spisek mojih posodobitev postal še krepko daljši a za začetek sem svoje zmogljive nevrone obremenil samo z delom olimpijskega cirkusa. Posvetil sem se petim športom , ki so v Sloveniji najbolj popularni. Torej , vnesel bi nekaj bistvenih sprememb v tekmovanje v streljanju, jadranju, plavanju, metu kladiva in judu .

No, tako je bilo:

Tekmo v streljanju sem spremljal seveda doma. Zadeva je pač potekala po kitajskem času ob takšni uri, da sem že s tem imel dovolj opraviti in sem bitko spremljal ob prvem kofetu. Ko sem prižgal škatlo sem se kar razveselil. Bom pač gledal napeto tekmo sem si rekel. Me bo malo zbudilo! Pa sem se krepko zmotil. Vse skupaj je bilo vse premirno. Nič se ni dogajalo. “A , verjetno jim ne gre pa so slabe volje!” sem si mislil sam pri sebi. Pa sem malo bolj podrobno pogledal številke in še bolj sem osupnil. Tipi so zadevali , vam povem, v črno kot Robin Hood. “Benti, sem si mislil, ta bi komarju jajca odstrelil!”

“Pok” in je naš Mundi zadel desetko. Na kavču sem poskočil in čakal kdaj bo poskočil tudi tip, ki mu je uspel strel direkt u bul aj! Pričakoval sem, da bo od veselja zalavfal po dvorani, da bo napravil par premetov, nazadnje pa se bodo skupaj s trenerjem in ostalo ekipo med poljubljanje povaljali v trepljajočem se klobčiču.

Pa nič! Niti trenil ni. Mirno je naslonil svojo glavo na podstavek in čakal, da spet pride na vrsto.

Ko sem pozneje svojo osuplost opisoval prijateljem, so mi dobrohotno pojasnili, da bi se ob njegovem vrisku in kravalu lahko ustrašil kateri od drugih strelcev in spustil kakšen nenamerni rafal po občinstvu ali kaj podobnega.

“Aha, to je torej problem!” Takrat se mi je tudi porodila ideja za prvo spremembo.

Sama sprememba ne bi zahtevala velikih posegov. Treba bi bilo le zagotoviti dovolj veliko dvorišče pred dvorano in tekmovalce obuti v žametne copate. Na dvorišču, ki bi bilo od dogajanja ločeno s kvalitetnimi zvočno izoliranimi vrati pa bi še morali namestiti dober orkester ali vsaj pihalno godbo..in to bi bilo vse.

No in ko bi po novem sistemu Mundi zadel desetko?! Ha, zdaj bi bila pa druga pesem. V svoji sreči bi nalahno in potiho odložil flinto, v svoji mehki obutvi bi odstopicljal do izhoda in se podal na dvorišče. V trenutku ko bi za sabo zaprl vrata pa bi godci zaorali na vsa pljuča “na golici” , strelec pa bi med vriskanjem s triumfialno dvignjenimi rokami napravil dva radostna kroga. Po eni minuti bi veselje potihnilo in šampion bi se previdno vrnil na svoje mesto.

Ko je bilo to urejeno , sem se posvetil jadranju. Vedel sem, da ima Vasilc možnosti za uspeh . Napetost in dramatičnost je bila zagotovljena. Z zanimanjem sem torej pospremil čoln za čolnom, kako so spustili kitajsko burjo v svoje plahte in se zapodili med valove. Od začetka je zgledalo , da bodo jadrali še kar urejeno in da bom zlahka spremljal kaj se dogaja. Takrat pa so se tipi prizibali do prve boje. Tam pa kar naenkrat strašen drenj. Na momente se mi je zdelo, da so se jim tiste lupine nagrmadile druga na drugo in da se bodo iz mokrega mravljišča le stežka izvlekli. “Madona, brodolom!” sem vzkliknil, da je žena prihitela iz kuhinje in pogledala kaj nenadzorovano vzklikam sam kot sem bil na tistem svojem kavču.

Ne po tem dogodku zaboga nisem imel več pojma kaj se dogaja. Kvečjemu to mi je bilo jasno, da se naš ne sme potopiti! Jadralci so se brez vsakega opaznega redu razkropili. Le vsake toliko so se spet nabasali na majhen prostor okoli rumene boje in zaman sem tolkel po mizi in bentil, da je morje pa ja dovolj široko in naj vendar malo bolj pametno krmarijo. Nekoliko me je pomiril komentator, ki mu je bilo baje nekaj zadev malo bolj jasnih, poleg tega pa so še Kitajci vsake toliko narisali na gladino rumeno črto in zraven pripisali neke razdalje. Kako so to storili…naj me vrag če vem?! In kar naenkrat se je v vsej zmedi strgalo še komentatorju. Kolajna…srebro…Vasilij..toooooooo!!

Ja , hvala bogu! Vsaka čast primorcu, da je v vsej zmedi še obdržal pravo smer in dovolj veliko hitrost. Bil sem zadovoljen, pomirjen in poln patriotskega ponosa. Nekje v grlu sem imel poseben občutek in začutil sem , da imam nekoliko rosne oči.

Po drugi strani pa sem vedel, da bo treba pri takšnih tekmovanjih v bodoče nekaj stvari bistveno spremeniti. Kaj takega ne bomo smeli dopuščati. Ja, saj se na momente ni vedelo kdo pije in kdo plača.

Razmišljal sem celo popoldne in nazadnje vzel v roke atlas in malo pogledal kaj bi se dalo storiti na tistem prizorišču. Ker se bodo regate dogajale seveda tudi na drugih morjih, bomo moje napotke vzeli zgolj kot primer.

“Tajvan!” Ja, Tajvan bi bil kar prava izbira. Ravno tam bi jaz ukazal vsidrati jadrne čolničke lepo razporejene vsaj sto metrov naj bi bilo med vsakim. Vrli krmarji bi čakali na znak s kopnega. Ko bi telefonist javil, da je čas za start, bi lepo dvignili svoje ankerje, razvili bela jadra in se zapeljali do kopnega. Mislim, ne pa v tistem drenju.

In občinstvo? Ja občinstvo bi na kitajski obali lepo čakalo, kdaj se bo kateri pojavil na obzorju. Tam bi bili navijači, trenerji z dolgimi daljnogledi, živčni svojci in razburjene partnerice tekmovalcev, ki bi se v napetosti prestopale z ene nožice na drugo in si skrivaj vsake toliko obrisale kakšno solzo.

In čisto jasno bi bilo kdo je zmagal in nobene gužve in lepo bi tistega, ki bi se prvi dotaknil kopnega obesili medaljo pa gotovo! Pa še drugemu , pa tretjemu in potem bi se počasi spokali stran z obale. Tisti, ki bi preveč zaostali in bi prisopihali tja šele dvajseti ali trideseti , bi na obali našli le še kakšnega obupanega trenerja ali pa še njega ne več. Naj pa za prihodnjič bolje natrenirajo vožnjo tiste svoje ladjice! Eko!

Pri plavanju sem imel še najmanj problemov. Ko sem se lotil spremljanja čofotajočih dirk, sem kmalu kar onemel. Skoraj vsak , ki se je lotil kloftati po bazenu je na koncu dosegel , če že ne svetovnega pa vsaj olimpijski rekord. Nek nori Amerikanec je nabral zlatih medalj, da jih bo komaj nesel domov. Vendar, jaz sem se v tej fazi pa le vprašal, kaj se dogaja. Ali so se ti ljudje kar naenkrat naučili bolje plavati ali kaj?A so vsi Marki Spitzi in podobni modeli znali plavati le bolj tako, na pol?

Na srečo mi je pri tuhtanju pomagal komentator, ki je povedal šokantno vest. Skrivnost je menda v kopalkah. “Kaaaj!” Ta novica me je zelo prizadela. Pomislil sem na Formulo ali na moto športe. Prav teh zadev nisem mogel nikoli sprejeti čisto za svoje. Ni mi šlo v glavo, da bi lahko navijal za stroje in še manj to, da ima na startu nekdo bistveno boljši avto od drugega. Mater, sem si mislil, kot bi eden dirkal z bemvejcem, jaz pa bi za njim ropotal s svojim TomoVinkovičem.

In zdaj še plavanje! Pa ravno pri plavanju sem mislil, da pa res ne more biti za nikogar nobenih prednosti. Pljuskneš v bazen in evo…od tistega trenutka si on jor ovn, vse je na tebi. Zdaj pa to!

No kot že rečeno, pri reševanju te zagate nisem imel veliko težav. Pravzaprav se mi je rešitev ponujala kar sama. Seveda mi gre čisto samo in edino za pošteno borbo in zato ne bi rad poslušal pripomb kakšnih sprevrženih starih umazancev. Ja , pošteni boj je najvažnejši. Vendar pa, ko pogledam našo simpatično Sarico….ja po mojih popravkih bi bila to ena najlepših športnih disciplin!!

Ko se je varno zamrežen v svojem krogu zavrtel Primož Kozmus , mi je bilo kmalu jasno. Tip obvlada. Tisto svojo macolo je fliknil vsakič čisto na konec njive. Ne vem posebno natančno kako daleč je letela, sem pa prepričan, da jaz s svojo kondicijo ne bi bil pripravljen posebno velikokrat iti ponjo. In ne le, da je tisto svojo zadevo vrgel najbolj daleč od vseh, tudi vse mete je imel bolj ali manj najdaljše in nobenega ni zamočil in nobenega prestopa ni naredil.

Poleg tega pa je bil vsakič ko je macolo izpustil iz rok in je poletela pod pekinško nebo videti s svojo izvedbo nezadovoljen in neprepričan v uspeh. Zgledalo je, da ima v svoji izvedbi še cel kup rezerve in da bi lahko potegnil še meterček ali dva. Ja, car, ni kaj!

Me je pa zmotilo nekaj drugega. Spet se moram vrniti k tistemu amerikanskemu plavalcu. Mulc je pač najboljši plavalec na svetu in je nabral baje osem medalj!? Ja, mislim vsaka čast. Ampak, kako naj pa najboljši metalec kladiva nabere osem medalj. Če plavajoči jenki lahko plava en čas prsno , potem hrbtno pa po pasje in po žabje , kakor se mu zahoče, kaj naj potem stori metalec kladiva , ki mu v njegovi disciplini ni enakega pod vročim kitajskim soncem?

Met kladiva, met težjega ali lažjega kladiva, kovaške macole, kladiva na kratki žnuri in takšnega na malo daljši , pa še štafetni met, met z zavezanimi očmi in metanje kladiva za tolčenje zrezkov…………to je seveda samo preprost osnutek, svoje bo morala reči stroka. Smo pa si verjetno edini, da je treba na tem nekaj narediti. Saj ne , da ne bi občudoval onega majstra s celim košem medalj ampak, zakaj naj bi se on šopiril s tistim plehom pred našim asom!!!?

In judo? Ha, judo je pa prav posebna zgodba. Ko je na podium stopila naša judoistka, sem bil še kar optimističen. Punca je simpatična in prijazno gleda, po drugi strani pa nikakor ne bi mogli reči, da izgleda , kako bi rekel, šibko ali nemočno. Ne, nikakor ! Prav lepo zaokrožena in krepka se mi je zdela in prav velike možnosti sem ji pri…….a takrat . O porkamadonca, takrat se je nasproti nje pojavila njena nasprotnica. Baba in pol, vam rečem. Dobesedno. In kot da še ni bilo zadosti , da je za glavo večja in slabe pol kvintala težja od naše, jo je takrat kamera pokazala še v obraz. Zmrazilo me je po celem telesu. Isti pogled, isti zločesti izraz kot Brusli, vam rečem. V grlu sem začutil velik cmok.

“Beži Polavderca” sem komaj izdavil “ ta te bo pregonila kot prašiča!” Potem sta se ženski spoprijeli. V grozi sem si s celo dlanjo pokril obraz in le boječe špegal med prsti. Pa potem le ni bilo tako hudo in kmalu sem se umiril. Tavelika je lomastila okoli naše Lučke in se trudila, da bi jo zgrabila in fliknila po tleh. Ta pa se ni pustila. Kot osa je žokala orjakinjo in jo cukala za rokave in krageljc. Še malo prej urejena in brezhibno opasana baba je bila kmalu vsa razmetana, skuštrana in neurejena. Sem že mislil, da bo sudac ustavil boj in jo opomnil, češ “samo poglej se , kakšna hodiš okoli !” ali kaj podobnega. Pa ni bilo nič. Enkrat vmes sta obe telebnili po tleh in naša je dobila nekakšno točko. Preostalo minuto in nekaj je samo odbijala brezupne poskuse nasprotnice, da bi tisto točko dobila še ona. In spet, veselje in nepopisna sreča. Medaljaaa!

Seveda sem bil vesel tudi sam a glede same predstave sem imel pa kar nekaj pomislekov. Prav zato sem si ogledal še par bojev. Skoraj pri vseh sem ugotovil isto. Težko mi je bilo priznati ampak po večini nisem imel občutka, da bi se kaj prida dogajalo. Malo so se porivali, malo cukali, vse skupaj pa daleč od pričakovanega žanklodvandamovskega fajta! Nobeden ni frčal po luftu, nobeden ni odšel z odra s kakšnim zlomljenim glidom in nihče ni v neubranljivem ključu z obrazom na tleh ječe prosil milosti.

Spet sem dobil za takšno stanje nekaj malega pojasnil. rečeno je bilo, da so pač to najboljši majstri juda in da se poleg tega, da znajo napadati, znajo tudi dobro braniti in seveda ne dovolijo, da bi jih nasprotnik nevem kako premetoval in mikastil.

Aha, sem si rekel in razmišljal, tuhtal , premleval…že vem!! Že vem!

Če bi hoteli judo približati zahtevnemu športnemu gledalcu, mednje se kakopak štejem tudi sam, bi bilo treba nekaj storiti na atraktivnosti. Ukrep , ki sem si ga zamislil, zgleda sicer nekoliko drastičen a vendar mislim, da bi ga bilo dokaj lahko izpeljati.

Gre za to, da bi na oder poslali samo enega dobrega judoista. Njegov nasprotnik pa bi moral biti zelo navaden vsakdanji človek, določene višine, teže, svojevrstnih karakternih lastnosti in predvsem, to je najbolj važno, predvsem ne bi smel imeti niti blage veze o judu ali kateremkoli drugem borilnem športu. Kateri od teh sparing partnerjev bi pripadel določenemu judoistu bi pred tekmovanjem izžrebali, v primeru izenačenosti pa bi si jih med sabo tudi zamenjali in ponovili nastop.

Ej, to bi bila pa druga pesem. To bi bilo nekaj za naše oči pa tudi vrli judarji bi res lahko pokazali vse kar so se mukoma v dolgih letih naučili v svojih telovadnicah. Svoje bi morala samo še opraviti strokovna komisija, ki bi na koncu vsak par ocenila. To bi lahko sodniki opravili z dvigovanjem tablic s številkami in problemov tu res ne bi moglo biti.

No, to so samo nekatere modre ideje, ki so se mi utrnile med kitajsko olimpiado. Verjamem, da bi bilo lahko tega še več. Verjamem tudi, da bodo te moje misli našle pravo mesto in da jih bo zagotovo prebral kakšen pravi človek, ki jih bo znal lansirati . No, in takrat, se že kar nekako veselim, ko bom na televiziji zagledal kakšen utrinek iz mojih razmišljanj..ej takrat. Mogoče bo to na OI v Londonu ali pa kdaj pozneje. Ej, takrat pa si bom rekel :” Te olimpijske so pa tudi malo moje!”

Še vedno me pa najbolj razkuri, če se najde kakšen samovšečnež in se začne pogovarjati z mano kot da o športu nimam pojma. Mislim, da sem s tem pisanjem vsaj s tem opravil. Lep športni pozdrav!

  • Share/Bookmark

21 odgovorov v “Kako bi Dare spremenil olimpijske igre ?!”

  1. miri pravi:

    Kakšne bi bile OI (in cel svet)brez udeležencev iz rdečega kroga olimpijskega znaka?

  2. bin pravi:

    No saj …, lepo da se trudiš Dare, ampak kakšna posebna iznajdba pa vse to ni. :twisted:
    Vsekakor so olimpijske discipline daleč od Coubertinovega načela. Prava sprememba bi bila takrat, kadar bi, recimo, judoistka svojo nasprotnico ujela pred padcem ki bi ji prinesel poraz, in bi po koncu zadnje runde obe skupaj prejeli zlato odličje.
    To pa bi bilo nekaj! :roll:

  3. daredare pravi:

    @Miri , a veš da sem malo v zadregi. Sem brskal po netu, kaj točno predstavljajo krogi in nisem prišel do popolnega odgovora. Kolikor razumem razlage ( v angleščini) pet krogov vsekakor pomeni pet celin. Barve pa so baje določili tako, da so vzeli za vsak kontinent barvo, ki prevladuje na zastavah držav s tiste celine ??!?
    No vsekakor bi potemtakem lahko bila rdeča Azija, kar seveda pomeni tudi Kitajce … Če njih ne bi bilo, potem bi bila veliko slabša konkurenca v pingponku, gimnastiki, skokih v vodo in bogve kje še…. verjetno bi se poznalo v večini disciplin, vendar ne vedno številčno. Če imamo mi naprimer dovolj dobrih kolesarjev, da se kvalificirajo na OI, potem lahko tja potujejo na eno dirko štirje, ravno tako pa se je lahko udeležijo največ štirje Kitajci. Ne glede na to, da jih je šeststokrat več kot nas.

    Ja, mal sem naložil. Se mi pa kar zdi, da si imel čisto kaj drugega v mislih :) :) !!! lp

  4. daredare pravi:

    @bin, Couberten je pogorel predvsem v tistem delu, da bi morali sodelovati samo amaterji. V nekih letih je že kazalo, da bodo igre postale popolnoma nezanimive, saj je vse manj ljudi zanimal nogomet, tenis ali atletika, kjer ne bi sodelovali najboljši. Zdaj s tem ni več težav. Vsi tam prisotni so ultra profesionalci.

    To a fair playom je pa tudi …jah… ne vem, druga zgodba . lp

  5. miri pravi:

    Rdeča predstavlja Ameriko

  6. daredare pravi:

    Aha! To smo pa enkrat doživeli. Mislim, da 1980 Moskva. Bojkot USA. Ja, to je bilo kar žalostno, da celo na tak način politika meša drek čisto povsod.

    Torej Amerika, po tistem opisu torej obe Ameriki in tistih par otokov ( Jamajka, Kuba … itd)

    Azija bi potemtakem znala biti rumena
    Afrika črna

    ostane pa še Europa in (zelena in modra)

    Ja, kar zanimiv problem. Nikoli nisem razmišljal o tem :)

  7. miri pravi:

    Evropa-modra
    Avstralija-Nova Zelandija-zelena

  8. Stane Debevec pravi:

    Dober dan,

    še nekaj predlogov za spremembo olimpijskih iger (ki so čedalje manj igre in čedalje več posel):

    http://www.bmartin.cc/pubs/96freedom.html

    Še eno mnenje:

    http://www.gore-ljudje.net/novosti/47003/

    Sam sem precej izgubil zanimanje za šport, še posebno za boks….

    Pozdrav,

    Stane Debevec.

  9. mijau pravi:

    Dare, verjetno bi imel še kakšno idejo za spremembo, če bi imel moje izkušnje:

    MOJE OLIMPIJSKE IGRE

    Kot vsak uspešni športnik sem tudi jaz spoznal potrebo, da svojo športno pot zapišem in tako zanamcem podam vzgled, kako se je treba boriti za slavo in čast svoje domovine.
    Najprej je treba poudariti, da je v športu, tako kot tudi sicer v življenju, potrebno imeti poleg talenta in vztrajnosti tudi ogromno sreče. Prav sreča je bila odločilna, ker sem spoznal eno izjemno punco, hčerko enega od tajnikov v olimpijskem komiteju, da sem se lahko vrinil v spisek kandidatov za olimpijske igre v Rimu. Pravzaprav me je ona vrinila v spisek brez znanja svojega očeta. Ona je računala na to, da je v nobenem primeru ne bodo imeli za odgovorno. Če prinesem kakšno kolajno, jo bodo še hvalili, če pa ne, pa tako ali tako nihče ne bo zame izvedel. Prosil sem jo, da me za vsak primer uvrsti v seznam v vseh panogah, saj nisem vedel, kakšen urnik bo na igrah in kdaj bom imel čas nastopiti. Nerodno bi bilo, če bi imel smolo ter bi, recimo, izpadel v kvalifikacijah v metu krogle, in bi se kmalu začel skok v višino, jaz pa ne bi bil prijavljen. Ali obratno. Sposoben sem pa itak bil v vseh panogah enako.
    Na poti v Rim sem se peljal skupaj z drugimi športniki in športnicami, oziroma predvsem s športnicami, med katerimi sem bil glavna atrakcija, ko sem povedal, v katerih panogah vse nastopam. Skupaj z njimi sem se želel tudi nastaniti v skupnih hotelskih sobah, pa farizejski receptor ni dovolil.
    Kakor sem imel srečo pri vključitvi na olimpijado, sem imel pozneje v samih kvalifikacijah za posamezno panogo obilo smole. Kot da sem vso srečo porabil že pred odhodom. Namreč, že v prvi atletski panogi, troskoku, so me diskvalificirali zaradi malenkosti- samo zaradi enega koraka preveč. Poskušal sem vložiti pritožbo, pa so me pregovorili. Rekli so, da so pravila tu precej toga, da pri troskoku štiri ali več skokov ne morejo tolerirati.
    Smola me ni nehala spremljati. Ker sem se udeležil kvalifikacij v skoku v daljino, sem zamudil kvalifikacije meta kopja, tako da mi je ušla srebrna medalja. Namreč, če bi zaostal v metu kopja za dva metra, kot sem v skoku v daljino, bi se okitil s srebrno medaljo. Meta kladiva se nisem udeležil, saj sem smatral, da so v tej disciplini brez konkurence najboljši Črnogorci – oni orodje mečejo najdlje od sebe.
    Malo je manjkalo, pa bi se pojavil tudi na startu teka na 3000 metrov z zaprekami, ker pa sem si dobro ogledal progo (to prakso so sedaj osvojili tudi alpski smučarji), sem opazil, da je bila vodna ovira precej široka, jaz pa takrat še nisem znal dobro plavati.
    Namesto tega sem se raje odločil za skok v višino. Ko sem videl, v kakšno višino je nastavljena letvica, sem si od prijatelja Romana Leška sposodil palico in tisto višino gladko preskočil. Publiki je bila moja iznajdljivost tako všeč, da so divje ploskali in se glasno smejali, najbrž ostalim skakalcem, ki se niso znašli. Toda zopet so tisti okosteneli sodniki odločili, da je skok neveljaven. Saj poznate sodnike – vedno iščejo dlako v jajcu. Spomnite se samo, kako jim ni bilo všeč perilo Tine Maze. Meni je njeno perilo, in pa tisto, kar je v njem, čisto všeč. Ker so moje gate bile brezhibne, so nekaj morali najti. Vpičili so se v tisto palico in rekli, da je skok s palico čisto druga panoga in da moram skok ponavljati, tokrat brez pripomočkov. Užaljen nisem hotel nadaljevati.
    Za maraton sem se še posebej pripravil. Priskrbel sem si sledilec Garmin in se postavil v zadnjo vrsto. Ko je dal starter znak s pištolo, so jo vsi brž odkurili, jaz pa sem vanj vtipkal cilj Olimpijski stadion, potem pa poslušal navodila tete, ki me je vodila po najbližjih ulicah: »čez dvestopetdeset metrov zavijte desno, zavijte desno! Preračunavam, hodite štiristo metrov, nato zavijte levo, zavijte levo!«, pa zopet »hodite dvatisoč metrov, nato držite levo, držite levo, preračunavam!«, in tako dalje.
    Mimogrede, a ste slišali, da so Garmin sedaj preimenovali v Virant? Kaj vem, zakaj.
    Na ta način sem bil na cilju cirka dve uri preden je tja pritekel Bikila Abebe, bos in zmatran. Malo me je presenetil, saj sem mislil, do bo za tistih 42 kilometrov porabil več časa, zato sem šel v bližnji bife in naročil birra, potem pa še kaffe late, ko pa so se iz arene zaslišale ovacije »Abebe, Abebe!«, sem hotel pohiteti na cilj, a tisti butasti natakar je odhitel proti stadionu, preden sem plačal pivo in kavo, tako da sem moral počakati, da se vrne. Tako sem zamudil že drugo medaljo.
    Maraton je bila zadnja atletska disciplina, zato sem se odpravil na druga prizorišča. Pri tem mi je zopet pomagal VIRANT, hočem reči GARMIN. Našel sem telovadnico, kjer se je odvijalo tekmovanje v judu. Iz torbe sem potegnil pižamo modre barve, ki je bila krojena slično kot kimono. Pižamo mi je mama zašila iz tkanine za predpasnike in je imela pas iste barve. Sodnik, ki me je popisoval, me je najprej vprašal, koliko sem težek, da me uvrsti v pravilno kategorijo. Nihče namreč ne vidi rad, kako mečeš po blazini trideset kilogramov težjega nasprotnika. Vprašal me je tudi, kateri dan imam pas. Malo sem pomislil, pa mu zaupal, da ga imam že najmanj dva meseca.
    Potem so me poklicali na tatami in mi predstavili mojega nasprotnika – nekega žgoljavega poševnookca. Rokovala sva se, potem pa je sodnik zaklical Hadžime!. Malo sva zaplesala po blazini, potem pa sem se odločil za uči mata, met nasprotnika preko glave. Moj Japonček najbrž ni bil prav vešč tega meta, saj je, namesto da bi padel preko mene, padel direktno name in me takoj pričel daviti. Hotel sem mu dopovedati, da mi to ni prijetno, pa nisem vedel japonsko, potem pa je sodnik opazil, da je moj obraz dobil enako barvo kot moja pižama in je prekinil borbo ter Japoncu dosodil zmago.
    Bil sem razočaran, ko sem sprevidel, da mi je za malo ušla priložnost, da kot edini Slovenec na tej olimpijadi prinesem domov medaljo, zato nisem počakal na svečano zapiranje iger, temveč sem se odpravil s štopom domov.

  10. daredare pravi:

    @Stane Debevec, hvala za povezave. Sam sem to že davno komentiral z besedami, da ” se šport konča nekje pri vaški balinarski ligi”. Tega se dobro zavedam. Vseeno pa si ne morem kaj, da ne bi občudoval denimo vrhunskega nogometa. Koliko je za briljantno igro teh mojstrov nizke igre in celo kriminala pa pač ob tem ne razmišljamo. Lep pozdrav!!

  11. daredare pravi:

    @Mijau, če si glede športa česa ne bom odbustil, bo to dejstvo, da sem zamudil tvoje predstave v Rimu. Le kaj sem takrat mislil ??? :) :) :)

  12. Didl pravi:

    Enga daljšga tokrat ;)

    Kdo že pravi, da same turobne stresaš? Zapis me je kar fajn nasmejal.

    Imam pa vprašanje. Kako bi Dare sankanje na umetnih progah predelal? Sam veš, da mi je sankanje nasploh kar blizu; ampak tisto ležanje v kanalu mi pa nekako ne gre v račun. Pa ne me narobe razumeti. Dobro vem koliko morajo sankači vložiti za vrhunski rezultat in jih zato spoštujem! Ampak! Kaj pa mi na kavču? Če se še tako mučim, na oko komaj opazim razliko med prvim in sedemnajstim, prvi trije so pa v petih tisočinkah po štirih dričanjih :o

    Navijanja za stroje sva se tudi enkrat že dotaknila. Ne morem, da se ga ne bi še enkrat. Pa spet morda primerjava z neprimerljivim: nogometom. Recimo, da se tam gleda igra, pa da se gledajo goli, pa da je važen tudi rezultat in točke ter na koncu neka uvrstitev. Nekaj je navijača v meni, zato mi uvrstitve in točke tudi pri reliju niso nepomembne, ampak na dirke hodim zaradi ‘igre’; torej zaradi voženj samih. Konkretno: naj je Humar sedel v Jugecu, Seičentu, Polu, Ksari, C2-ju, ali pa zdaj v vrhunskem dirkalniku, vedno je njegova ‘igra’ tista ki navdušuje! In takih je pri nas ter po svetu še kar nekaj. Rezultati so le pika na i. Kaj je pa gol? Kar se mene tiče: čim kasnejše zaviranje, visoka vstopna hitrost in na limitu izpeljan ovinek z blagim drsenjem! Pa naj bo Vinkovič, Bemve, Messi al pa Mesić :)
    Ne skrbi. Saj te ne spreobračam. Le svoje navdušenje analiziram :)

    Boks je omenil nekdo. Kot mali mulo sem vstajal magari sredi noči, da sem gledal Parlova in kasneje Beneša. Nekaj let kasneje pa je v relativno kratkem času boks vzel toliko življenj, da je to zame prenehal biti šport in sem ga nehal spremljati. No, po tistem črnem koncu tedna z Ratzenbergerjem in Senno, je bila blizu tega tudi formula 1. K boksu me v zadnjih letih spet spravi Zavec.

    Gladiatorstva za vsako ceno torej ne podpiram; po drugi strani pa ljudje za svoje preživetje delamo različne stvari. Kosteliči imajo uničena kolena, knapi in salonitarji pa najmanj pljuča. Športniki imajo večinoma svoj šport vsaj radi, knapi rudnika večinoma ne.

    Sem striktno proti dopingu; a morda dvoličen, ker knapu privoščim tisti geruš!? Pa špeh, zabela, ocvirki in podobna kurjava tudi baje ni zdrava.

    Nisem se poglobil v tekste z linkov, ki jih je zgoraj nekdo prilepil, pa vseeno: kakšna je razlika med spolitiziranjem in/ali komercializacijo športa… ter politiko in kapitalizmom nasploh? Spustiti dobrega letalca z naleta previsoko ali kovaču predpisati nedeljske nadure? Staviti na dogovorjen športni izid ali kupiti delnice svojega podjetja in jim naslednji dan potrojiti vrednost? Vsak se v svojih okoliščinah bori za svoj kruh. Meni pač k mojemu ‘ne-športnemu’ kruhu pašejo športne igre!

    Je šport in je šport, pravi en kolega. In spet smo pri komerciali. Povpraševanje dviga ceno. Lahko ima Kozmus neskončen talent in je petkrat bolj priden od enga fuzbalerja, a si je revež pač izbral napačen šport. Ne gre v promet! Oni iz druge nemške lige morda ne bo nikoli videl olimpijade, a bo z malo ‘zdrave kmečke pameti’ :) preskrbljen z dobro penzijo. Iskreno mi je žal, da je tako, ampak tako je! Tudi doktor primerjalne književnosti je morda za naziv moral vložiti enako truda kot plastični kirurg. Pa?!? Pušne. Ne gre v promet!

    Mi sankamo in plešemo za lastno veselje (no ja, otroci tudi za rezultat) in nas prav en klinc briga, da ne gremo v promet :)

  13. daredare pravi:

    @Didl, prej kot karkoli drtugega … hvala za tvoj komentar. Tomideli!!

    Lepo se mi tudi zdi, da kdo opazi, da ne pišem turobno in zamorjeno. Kdor malo bolj poglobljeno pogleda in prebere tudi med mojimi socialnimi zapisi lahko pogosto opazi, da ne gre za strašno žalostne zgodbe o neskončnih krivicah. Še zdaleč ne. Moji junaki pripovedujejo nekaj skoraj nasprotnega. “Niti slučajno ni vse narobe!! Čisto malo bi bilo treba pa bi bilo v redu!!”

    Glede sprememb v sankaškem športu se bom zamislil in javil svoje izsledke. Lahko pa prej kot karkoli drugega pridružim sankanje kot o njem govoriš tistemu balinanju, ki ga omenjam v enem od zgornjih komentarjev.

    Na vsakem malo višjem nivoju pa se seveda začne pojavljati vse iz tvojega spiska. Medicina, politika, biznis …. ampak jaz bom še vedno rad gledal vrhunski nogomet in ti boš še vedno naklonjen dobremu avtomoto športu.

    Glede slednjih dveh panog v bistvu nimam tako strašno intrigantskega mnenja. Črno belo pa pika!! NIkakor. Nikoli ne bi resno nastopil proti nečemu kar je v veliko veselje in navdušenje takšne mase ljudi. To bi zgledalo nekako tako, kot da se počutim bolj pameten od vseh njih.

    Ravno tako ne trdim, da je butast tisti, ki ne vidi ničesar v zares dobrem nogometu. preprosto je jasno, da mu to ni “dano” ! Vsled tega tudi nima nobenega smisla, da drug drugega ( relist in fusbaler) prepričujeva v karkoli.

    Navdušenje nad športom je namreč po mojem zelo lepa stvar. Ki pa ima tudi svoje bolne oblike. Razni sekstremisti in nasilneži so seveda s športom komaj še povezani. Tudi pretirana evforija, ki celim masam navijačev dobesedno vzame razum je meni nekako nedoumljiva reč.

    Je pa lepo, celo neprecenljivo, da znamo imeti veselje s stvarmi kljub temu ali pa celo ravno zato, ker ne gredo v promet. Ker so tako bolj naše. Jaz imam za to svojo “literaturo”, ki kdaj kdo skrivoma malo zavije z očmi, ko jo omenim, ti imaš sankanje in svoj kamper … (in verjetno še kaj)

    Lep pozdrav!!

  14. mijau pravi:

    Kot da sem začutil nekakšno podcenjevanje balinarske lige. To je ne samo lep šport, v katerem Slovenci visoko kotiramo v svetu (smo boljši od Brazilcev, Argentincev, Rusov in Kitajcev), ampak je to čist šport, kamor še ni vstopil, ne doping, ne lažiranje tekem. Tu nihče ne vpije “ua, sudija!” in ne “ubi žabara!” Nihče ne ščipa nasprotnih igralcev in jih ne faulira. Ne vlačijo se med sabo za drese. Nihče od igralcev ne zahteva od države dosmrtne rente. Ni potrebe, da bi igralcem pregledovali propustnost njihovih trenirk, niti jih tehtali pred tekmo…

    Skratka, to je pravi šport.

  15. daredare pravi:

    @Mijau, ne vem kje si to videl ampak si narobe začutil. Nobenega podcenjevanja. “Vaško” balinarsko ligo sem dal kot primer zadnjega zatočišča pravega športa. Kar je višji rang, je že kontaminirano z biznisom. Seveda bi lahko navedel tudi kakšen drug šport, vendar je balinanje pri nas nekako najbolj pri roki, oziroma se na tem nivoju ne dogaja veliko drugih športov. lp

  16. Didl pravi:

    Dare. Glede reševanja dolgčasa v sankanju se lahko omejiš le na umetne proge, torej tisto na stezah za bob; sankanje na naravnih je namreč en komentator na Eurosportu poimenoval kar Rock & Roll na sankah. Pa dolgčas je olimpijska disciplina, R&R-a na žalost ni :( Zainteresirani lobiji ‘nas’ ne spustijo zraven.

    Tisto nedeljsko rekreativno sankanje na lokalni progi vsekakor lahko enačiva z balinanjem za vaško gostilno. Neprecenljivo! Le stopničko više se pri sankanju že začnejo mučke. Na rekreativnih tekmovanjih se brusijo nedovoljeni koti, pa nastavljajo prepovedani nakloni, pa lobira za brisanje nekih rezultatov, pa pripravlja proge po meri domačih tekmovalcev… in take bedarije.

    Slišim, da na rekreativnih tekaških ali kolesarskih tekmovanjih menda laufa tak amaterski, ljubiteljski doping. Inhalator za astmo pa malo za grm pred tekmo. Slišim, ne trdim! Pa tudi dobremu balinarju nasprotnega moštva iz vaške lige, boš pred tekmo ja častil ene dva pira in kak Pelinkovc za povrh :)

    No vidiš. Že pri zadevah, ki ne gredo v promet je celo sranje, kaj ne bo tam kjer je dnar :)

  17. Marjana pravi:

    Saj sploh ne vem, če naj kaj dodam ali ne … To je pa bilo branje! Lahko bi bila iztočnica za naslednjo knjigo :-) ))

  18. dare pravi:

    @Marjana, hvala. Ne vem, če bo to ravno iztočnica, ima pa tudi ta zgodba dobre možnosti, da pride v bukvo. Le malo obdelati je treba še to in ostale zgodbice. Predvsem pa rabim za naslednjo (samo)založbo nekaj denarja :( :) lp

  19. Marjana pravi:

    Denar bo že prišel, ko bo čas za to. Ti kar obdeluj zgodbice, to in še ostale in ustvarjaj, kot da ga imaš dovolj za vse že zdaj… Garantirano sistem deluje :-) ))

    Spodobi se in pravično je :-) )), da se platnice spet zapolnijo. Si že oblizujem prste :-) ))

  20. mijau pravi:

    Še ena ideja. Združiva moči in napraviva koktail: ena tvoja, ena moja…

  21. daredare pravi:

    @Marjana, upajmo :) ! lp

    @Mijau, tudi takšne kombinacije so mi že padle na pamet. Sicer imam za takšno možnost na zalogi nekaj zapisov, ki so malo drugačni od zgodb o kovačih, knapih in magari olimpijcih. Gre za to:

    http://daretovblog.blog.siol.net/2011/05/10/1029/

    http://daretovblog.blog.siol.net/2011/04/13/idrijska-vinjeta/

    in še ducat podobnih. Celo sem razmišljal, da bi to naredila skupaj s kakšnim pesnikom ali celo z likovnikom. Vendar zaenkrat ostaja to samo na ravni ideje.

    Svojih kratkih zgodb pa ima na zalogi dovolj, da bom moral celo spet delati “kruto” selekcijo, ko bom mrbit spravljal na kup material. Treba pa bi se bilo poleg že omenjenihh težav zgoraj, samo lotiti dela. lp

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !