dare.likar@siol.net

Arhiv za Maj 2012

Strahimir Stojanović

28.05.2012 · 8 komentarjev

»Dva nova bemvejca sta zunaj!« je siknil Vinko, ihtavo pritisnil na gumba dvoročnega vklopa in pljunil predsé medtem, ko je preša stisnila pločevinast trak v nekakšen polizdelek.
»Ja, res! Za delavca pa ni! Sebi talajo, delavec je pa predrag! Oni ga serjejo tam zgoraj, nas pa stiskajo, nas priganjajo pri našem garanju in gledajo na vsako minuto!« so se zaslišale z leve in desne pripombe. Jeza in zgražanje, predvsem pa vedno ene in iste besede, vedno enake ugotovitve dedcev, ki niso niti veliko razmišljali o dejanskem stanju ampak so vzroke za vse vedno našli v takšnih poenostavljenih in na najbolj minimalen imenovalec skoncentrirane v delavskih glavah ustvarjene detajle.

Marinku je šlo takšno nakladanje na živce in se ga ni udeleževal. Pred časom je kdaj celo ugovarjal, da ni vse ravno tako, pa se je tega moral kar lepo odvaditi, če je želel imeti s sodelavci mir. Še kako dobro je vedel, da ravno stvari, ki jih pljuvajoči in sikajoči kolegi, največkrat pa povrh vsega še tisti, ki bodo čez pol ure vsemu kimali in z vsem soglašali, najbolj poudarjajo in ponavljajo, da ravno tiste stvari nimajo kakšne posebne veze z resničnimi problemi. Dobro je vedel, da uprava za svoje poti rabi avtomobile in če bi se zaradi bogve česa odločili in kupili namesto dobrega avta, rabljeno kripo, bi se pred poslovnimi partnerji samo osmešili, prihranjen denar pa bi zadostoval mogoče za to, da bi vsak zaposleni delavec spil pivo ali dve, če bi ga razdelili med njih.
Vedel je tudi, da ljudje tam zgoraj ne ležijo vsevprek, ampak delajo pod velikimi pritiski in s hudim tempom. Večina od njih pa za to niti ne dobiva kakšnega veliko višjega plačila kot oni tu spodaj.
Zato ni pritrjeval stereotipnim opazkam ostalih možakarjev ampak je tuhtal sam pri sebi o stvareh, ki se dogajajo okoli njega in njemu samemu.
Marsikaj je videl, kar se mu je zdelo zelo narobe, marsikaj je bilo popolnoma narobe čisto brez potrebe. Veliko stvari se mu je zdelo, da bi lahko rešili tik tak, tako brez vsakih težav.
Še najmanj pa je pomislil, da bi se s kakšnim šefom prerekal zaradi reda, ki so ga zahtevali. Saj ne, da mu ne bi šlo na živce, če mu je Flavio težil zaradi vsake usrane minute. Nasprotno! Kadar mu je zaradi pol minute zamude po sireni že na daleč kazal s prstom na svojo rusko uro, takrat so Marinku šli kar mravljinci po hrbtu in imelo ga je, da bi tipa nemarnega nadrl in mu svetoval naj si svoje birmansko darilo nekam vtakne. Pa ni storil nič takega. Raje je skomignil z rameni, češ da ni slišal, ali da bo pač naslednjič bolj pazil. Vedel je, da predpisan red ni nekaj o čemer se je smiselno kaj prida pogajati in o tem razpravljati. Niti s pametnim človekom ne, kaj šele z butastim šefom.
Pa tudi svojega dela ni imel za garanje. Še celo nasprotno. Imel ga je za pošteno in spodobno delo. Zdelo se mu je, da je od vsega še najmanj narobe ravno to, kako in koliko se mora truditi, da opravi svoj šiht. Pogosto je rekel:
»Najlepše se imam, ko mi pustijo, da v miru naredim, kar je moje delo!«

Včasih pa je tudi Marinko imel zares slab dan. Zdelo se mu je, da so ga pa res spravili preveč na kolena. Da se ni vredno truditi, da so nekam izginili vsi kriteriji, da ni prav popolnoma nič vredno, kar se je v vseh letih naučil in kar je v vsem tem času naredil. Včasih je v takšnem stanju postal nervozen. Izgubil je voljo do vsega, postalo mu je vroče in mravljinci so mu preplavili možgane. Potreboval je nekaj minut zase, mogoče kavico ali pa vsaj malo zraka. Takrat se je spomnil lika mojstra Strahimirja Stojanovića!

V tistem trenutku je v roko prijel enega svojih svežih izdelkov, ponavadi klamfo, in se podal po fabriki.

Vendar pa bi bilo verjetno kljub vsemu najbolje, če najprej predstavimo Strahimirja. Gospod Stojanović je bil gost v kovačiji že pred najmanj dvema desetletjema. Pozneje ga mojstri niti niso več videli, vendar pa ga nihče od njih ni pozabil. Njegov duh je ostal med njimi in pogosto je kateri omenil njegovo ime. Sicer pa je bil omenjeni gospod serviser za staro prešo znamke Jelšingrad. Srbijanec, vam rečem, kot iz knjige. Edino namesto šajkače je na glavi imel potlačeno plavo čepico, ki so izpod nje švigale drobne hudomušne oči. Stalno je migal s svojimi sivimi brki in mrščil obrvi. Verjetno je imel dobrih petdeset let, vendar bi mu jih brez težav kdo prisodil tudi dvajset več. Verjetno zaradi neurejenih sivih las in namrščenega obraza.
In kaj je bilo takšnega na mojstru, da je ostal pri kovačih v tako svetlem spominu.
Možakar je imel zelo specifičen način dela. Ko je prišel v kovačijo, si je predvsem vzel dovolj časa. Spil je eno kavo, pa še drugo in tretjo. Zraven vsake je pokadil cigareto ali dve. Menda je zraven tudi srknil iz ploščate stekleničke pa to ni čisto preverjeno. No, v glavnem, po deseti cigareti se je mojster odkašljal in se »lotil« servisiranja mašine. To pa je zgledalo nekako tako.
Stal je poleg preše in gledal v problematičen del, dokler ni prišel mimo kakšen od vzdrževalcev, kovačev ali pa pač kdorkoli. Takrat je prijazno nagovoril presenečenega mimoidočega.
»Slušaj, majstore !« ga je sladko nagovoril »a si ti varilec ??«
Vprašani, ki se sicer ni imel nobenega namena ustavljati pri jelšingrajki, je zmedeno prikimal, čez minuto pa je mojstru že veselo švasal razpoko na ohišju. Ta je opravljeno delo s pristnim, radostnim občudovanjem odobraval in trepljal priložnostnega pomočnika po plečih,
»Svaka čast majstore!« je ob tem govoril » svaka čast!«
In tako so se zvrstili pri njegovi preši varilci, vzdrževalci, mojstri za hidravliko, orodjarji in seveda nekaj mlajših fantov, ki so stričku z veseljem kaj pridržali ali preložili. In po enem tednu je Strahimir Stojanović opravil svoje delo. Remont na preši znamke Jelšingrad je bil opravljen in serviser se je že veselo cijazil proti rodni Srbiji, ko je dedcem v kovačiji kapnilo, da si Straho milo rečeno cel teden ni niti pošteno umazal rok.
Spoznanje jim je za trenutek vzelo sapo in nekateri so se počutili malo neumno, nazadnje pa so nekako spoštljivo prikimali, obrnili pogled nekam v smeri Balkana in rekli :
»Svaka ti čast, majstore!«

Marinko je s klamfo v roki z resnim obrazom, kljub uri, ki ni bila namenjena pavzi, korakal po fabriki. Seveda je prišel takrat nasproti šef Flavio. Zgledalo je, da bo odprl gobezdalo in nadrl Marinka, vendar je takrat zagledal tisti artikel, ki ga je imel v rokah in je samo na kratko pokimal. Marinko je šel naprej. Njegova pot je bila očitno pomembna.

Flavio je pa pač ja vedel, kdaj ga delavci biksajo in kdaj delajo. Tudi Marinkovega vajenca ni nadrl, čeprav je planil proti njemu z ravno takšnimi nameni. Mulc je tipkal po svojem mobitelu in šef je že imel pripravljen vsaj en na pamet naučen člen iz pravilnika, kdaj in kako se sme uporabljati takšne igračke. Fant ga je takrat zagledal in reagiral je v sekundi. Sporočilo, ki je bilo verjetno namenjeno brhki deklici takrat ni moglo na namenjeno pot. Le pogledal ga je nekako poudarjeno študiozno, vzel iz žepa halje svinčnik in nekaj zapisal na števni list, obešen na gajbi polni izdelkov. Še malo je potipkal in napisal še eno številko potem pa se, kot da je izračunal in zapisal pomemben podatek, spet mirno lotil dela.

Flavio je bil zadovoljen in je zapustil delavnico. Namenil se je v prostor za vzdrževanje. Ko je stopil skozi vrata, ga je tam presenetil mojster Andrej. Stari mehanik je nemarno sedel na stolu naslonjen na spuščeno naslonjalo in z nogami dvignjenimi na delavno mizo. Tudi Andrej ni pričakoval šefa , vendar časa ni izgubljal. V sekundi je iz žepa izvlekel zobotrebec, ga vtaknil v usta in se prijel za trebuh, kot da je ravno prišel z malice in da mora samo še podreti kupček prej kot spet plane v delo.
Flavio je spet moral stopiti na zavoro.
»A bo šlo?« je bilo vse kar se mu je zdelo primerno vprašati Andrejca.
»Bo bo!« je zadovoljno odvrnil dec, ki je pomalical sicer že pred skoraj dvema urama. Pa je vseeno prisiljeno malo rignil, potem pa prijel v roke velike klešče in se lotil v primež vpetega ventila.

Marinko je dogajanje opazoval izpod stopnic pri prijatelju skladiščniku. Tam si je med svojimi ukradenimi petimi minutami privoščil kavico in se pomiril. Niti za trenutek ni izpustil svoje klamfe in nič se ni sekiral, da je ni pokazal niti kontrolorju, niti je ni nesel v merilnico ali kamorkoli drugam. Potem ko je zaužil svoj kofe, se je miren in boljše volje vrnil za stroj.

Stvari morajo pač biti urejene. Sicer je vedel, da včasih človek, posebno izkušen mojster, kot je bil on, sam najbolje ve kako opraviti svoje delo. Da ni vedno najboljši samo v pravilnike zapisan sistem, ampak si moraš kdaj tudi sam malo spomagati.

No, kakorkoli že. Marinko se je počutil veliko bolje. Potežkal je svojo klamfo in jo pogledal, kot pogledaš prijatelja, ki odhaja na pot. Potem jo je fliknil v gajbo in nadaljeval svoje delo. Za mašino skriti vajenec je končeval svoj SMS, ko je preša spet zaropotala.

Marinko pa je le še bežno pogledal skozi okno. Nekam v smeri Balkana!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

AHAC

20.05.2012 · 29 komentarjev

O tem zapisu moram povedati nekaj v uvodu. Ko mi je padel v oko tisti natečaj, se mi je zdelo, da sem dobil takozvano močno idejo. Jadrno sem se lotil neusmiljenega tipkanja in hitro je nastal dolg uvod v zgodbo. Z njim sem bil zares kar zadovoljen. Potem pa sem, stalno imam težave s sosledji, zaporedji in podobno šaro, šel bolj podrobno prebrati pogoje natečaja. Tam je pisalo med drugim tudi, naj ima spis od 6000 do 8000 znakov. Vključil sem štetje in zgrožen ugotovil, da ima samo tisti uvod oziroma opis junaka šest jurjev znakov. No, kljub vsemu sem zadevo končal in malo oklestil, vendar nisem bil več ravno prepričan. Seveda obstaja tudi možnost, da sem s celo idejo usekal mimo. Šlo je namreč za posodobljeno verzijo novele ruskega klasika. No tu je moj Akakij Akakijevič Bašmačkin:

AHAC

Zjutraj med šesto in osmo uro je bil zanj poseben čas. To je bil čas, ko je bilo potrebno upoštevati Ahacova pravila. Še to, da sploh opisujem njegovo prvo in drugo jutranjo uro, se mi zdi na trenutke kot majhen greh. Z drugimi besedami, deca je bilo treba takrat pustiti čimbolj na miru. V njem je tisti drugi Hace, bolj dostopen in nasploh čisto drugačen, še dremal, spal, živel še ure prejšnjega dne.

Nasploh je mojster Ahac človek, ki ga ni mogoče odpraviti na kratko. Lahko povemo, da je visok in malo preobilen, lahko navedemo vse njegove mere s pripadajočo puklasto držo in nasršenim sitnim pogledom vred pa s tem ne bomo še niti blizu pravemu opisu. Vedno in za vsak stavek se bo našel kakšen vendar. Lahko bomo na primer ugotovili, da je dec širokopleč in močan, vendar … vendar stalno daje vtis, da je strašno šibak in utrujen. Lahko bi kdo tudi ugotovil, da je v bistvu kar čeden možak, prijetnih obraznih potez, vendar, spet bi v naslednjem trenutku morali dodati, da ta njegov prijetnost le redko pride do nas. Veliko pogosteje nas obdari s svojo najbolj sitno in tečno izvedbo.

Še bolj težko bi realno in natančno opisali možakarja, ko bi se lotili njegovega karakterja. Takrat šele bi naleteli na različne podobe, na značilnosti, ki bi običajno morale pripadati vsaj dvema človekoma. Ja, prav tako je z našim Hacetom, kot se sliši po teh besedah. On je človek dveh podob. Zelo različnih, na prvi vtis celo nezdružljivih. Značilnosti, ki bi zanje zlahka trdili da so kot dan in noč. Tako človek, ki ga bolje spozna, kar pa je mogoče samo po več letih dela in življenja z njim, dobi občutek, da je večina njegovega časa, večina njegove energije namenjena temu, da usklajuje ta dva osebka v sebi. Da rine v ospredje tistega, ki mu je namenjeno da se kaže tovarišem in ostalim ljudem okoli njega in da skriva za nevidnim zidom tistega, ki ni za javno uporabo.Seveda so stari mojstri, njegovi kolegi že dolgo vrsto let, tam za starim regalom v njegovi mali trdnjavi videli čisto drugega človeka, kot mladi vajenci ali naključni prišlek. Če so slednji tam videli hudega, strogega in vase zaverovanega gospodarja, so njegovi starejši sodelavci iz vseh njegovih kretenj in besedičenj izluščili včasih ravno nasprotno, vsekakor pa zelo drugačno sliko. Za njegovimi moškimi besedami so često slišali milo stokanje, skoraj otroško nebogljenost in tarnanje nad vsem kar se mu je kdaj v življenju, seveda nikakor ne po lastni krivdi, zgodilo. Pravi poznavalec situacije bi ugotovil, da ravno najbolj moški udarci po masivni delovni mizi pomenijo nekaj najbolj nasprotnega od tega. Da so namenjeni skrivanju stiske slabiča z otroško dušo, ki si samo v svojih blodnjah želi biti odrasla, odločna bit izkušenega dedca.

Ravno takšen, isti in enak, kot vse druge dni prej in kot ni niti malo za pričakovati, da bi bilo kdaj v prihodnosti drugače, je tistikrat zasedal svoje delovno mesto mojster Ahac. Prisiljeno samozavestno, skoraj nekako zviška je bedel nad delavnico medtem, ko je izmenjaje kašljal svoje kadilske kašlje in preklinjal zimo, prepih ali kaj tretjega, kar je bilo po njegovem krivo teh taistih težav. Vsake toliko je z robcem obrisal solzne oči, ki so se mu vedno ob takšni uri rdeče in utrujeno svetile in pljunil v kišto z izmetom. Vedno je ob tem početju strogo preletel delavnico, mojstre, delavce in vajence. S svojim rdečim pogledom je streljal po prostoru jasna opozorila, ki so učinkovito dajala vedeti, da ni primeren čas za kakršnekoli pripombe. Še najmanj se je Ahacu takrat zdelo potrebno, da bi mu kakšen zelenec siknil kaj o tem kje je hodil prejšnji večer in kaj je počel. To je bila njegova stvar. Ves trud da bi naredil vtis, da je vse globoko pod njegovo kontrolo in daleč od kakršnihkoli težav, pa tudi.

Nič posebnega bi rekli. Preveč tobaka, preveč piva in veliko premalo česarkoli drugega. To je bilo njegovo jutro!

»He, he, to imam pa jaz porihtano!« se je namrdnil, ko so mu med moško debato fantje namenili nekaj vprašujočih pogledov.
Med pavzo, ob kavi so možje seveda radi kakšno rekli o ženskah. Debatirali so tako, kot to počnejo dedci. Mladina se hvali s tistim, kar jih šele čaka in seniorji tajijo, da so njihove dogodivščine po večini izbrskane iz spominov.
Spotoma so dodali pripombo o prikupni Bosanki v kuhinji ali pa o razvpiti ločenki, ki so jo vsi nenavadno dobro poznali. Mojstri k pogovoru Ahaca niso silili. Čisto na miru so ga pustili. Kaj takega je padlo na pamet lahko kvečjemu komu, ki ga ni tako dobro poznal. In odgovor?

»Mulc smrkavi! Jaz imam te stvari porihtane!«

Ahacovi stari sodelavci so ob tem zavili z očmi in se spogledali. Lahko rečemo, da če je bila cela njegova pretirano moška podoba iluzija, potem je bilo to samoprepričevanje, da ima zadovoljivo urejene odnose z ljudmi, posebno z nasprotnim spolom, najbolj mimo resnice. Resnica pa je Ahaca vidno bolela in takšen odgovor je bil kakopak obramba, orožje, ki je preprečevalo, da bi priletelo za prvim še drugo, še bolj nerodno vprašanje. Takšno, ki bi nanj težko pametno odgovoril.

Nevarno je bilo tudi, da bi kdo dregnil v tisto, v kar se ni smelo dregati. V njegovo propadlo avanturo. Dvajset let je minilo od njegove poroke in komaj dve leti manj od tega kar sta ženska in sin odšla od njega. Od takrat je bil Ahac sam. Tako sam, da je z vsako besedo, ki je z njo tajil svoj osamljenost in bedo, to še bolj poudarjal in bolj ko je o tem molčal, bolj je to kričalo iz njegovih ust. Tudi zgodbe o fantu in skupnem preživljanju praznikov in počitnic so bile privlečene za lase.

Tako so našemu Hacetu tekli dnevi, isti in enaki. Predvsem pa so bili ti dnevi takšni, da niso imeli niti najmanjše možnosti, da bi kaj spremenili. Zmečkano neprijazno jutro, kašljajoči začetek dneva in prvi šnops že pred malico. Predvsem pa oprijemanje svojega na videz samozavestnega in vzvišenega položaja gospodarja delavnice. Položaja, ki so zanj le redki vedeli, da je v bistvu zasilna rešitev za delavca, ki ni več sposoben slediti zahtevam dela in zato skrbi za evidence materiala in za to, da vsak vrne v omaro orodje, ki ga je vzel.

Ravno tako kot se je oprijemal svojega dela, se ni bil niti za malenkost pripravljen odpovedati svoji rutini. Ta mu je sleherni dan narekovala enako žejo, isto količino piva po šihtu, že drugo zmečkano škatlo cigaret in globok zamegljen spanec pred televizorjem pred osmo uro zvečer. Zastonj so ga prijatelji kdaj vabili na izlet ali prireditev. Saj bomo ob desetih že doma, so zatrjevali. On pa je stresel z glavo, kot da ne bi mogel verjeti, da mu nekdo govori nekaj tako nespametnega.
»Fantje, jaz imam zjutraj šiht!« je strogo in nadvse pomembno dal vedeti, ne da bi pomislil kako je to njegovo vdajanje nezdravi rutini, tudi kapitulacija vsake možnosti, da bi kdaj kaj obrnil na bolje.
No, pa ga že dolgo nihče ne poskuša spodbujati. Pustijo mu, naj se giblje po svojem utrjenem tiru. Iz fabrike v oštarijo, iz oštarije na vijugasto pot domov in od doma v sitno, brehajoče fabriško jutro. Vedno in dan za dnem.

Zaradi njegovega ustaljenega životarjenja, je bil zvečer še toliko bolj čuden. Ahac je visel na robu šanka, pijan kot čep in gledal s svojimi jokavimi utrujenimi očmi. Ura je bila malo pred zapiranjem. Skoraj enajst. Kaj mu je? Kaj se je za boga milega zgodilo? Pa je pijani dec le zmomljal naj naročimo, da bo imel jutri dopust.

Pozneje sem seveda zvedel. Za njegovo odločitev. Spremeniti življenje. Njegov zadnji obupni poskus zamenjati svoj oklep, dodati svoji zamegljeni iluziji nekaj oprijemljivega.
Ampak Olena je bila napaka. Preko agencije je postavna plavolasa punca naivneža izkoristila za pridobitev dokumentov in nekakšnega statusa. Ja, napaka. Resda nas je sodelavec nadvse presenetil s tem, da je poskusil še enkrat. Da je nekako priznal, da ni vse v redu z njegovim življenjem…

A to je ostalo nekje zapisano in zapomnjeno samo kot mala napaka. Trenutek slabosti. Trapasta odločitev v tistih poletnih dneh. Počasi je bilo treba na to pozabiti. Nobenemu ni smelo pasti na pamet, da bi to pogreval in omenjal. Po tistem je Ahac živel spet tako kot je treba. Ustaljeno, nemoteno. Za svoj red je sicer pretirano trošil svoja jetra in si uničeval pljuča. In nekje v notranjosti ga je, to so vedeli vsi tisti starejši kolegi, razjedala neka grenka, nepremagljiva bolečina.

A on je vedel kako zhajati z njo. Udaril je po tisti debeli delovni mizi in zaklel.

On je imel stvari porihtane!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Kako bi Dare spremenil olimpijske igre ?!

11.05.2012 · 21 komentarjev

(Olimpiada je pred vrati, meni se pa zdi, da kljub mojemu trudu ni nihče ničesar ukrenil!! )

Da se ne bi spoznal na šport? Ne , tega pa res ne bi rekel. Šport spremljam od kar pomnim in na nekem kvalitetnem nivoju skoraj vsako panogo z velikim zanimanjem. Ni bil hudič! In jaz da ne bi imel pojma. Mislim , ob takih pripombah se kar malo razburim. No, ampak tokrat se nisem jezil, za potrditev modrosti svoje športne duše sem namreč sklenil v tej temi poseči nekoliko globje. Sklenil sem podobi največjih tovrstnih spektaklov dodati malo svojega pridiha.

Jasno je, da me v globoko razmišljanje ni porinilo nič drugega kot ravno olimpijske igre. Ko sem se zatopil v srčen boj mladenk in mladcev, ki so na vso moč dvigovali, skakali, premetovali vseh sort predmete, na vse načine lovili drug drugega, se do onemoglosti pretegovali in matrali svoje mlade ude, takrat sem ob vsem svojem pristnem občudovanju dognal tudi kar nekaj zanimivih stvari. Takrat mi je postalo jasno. Ja, nekaj stvari bo treba malo predrugačiti.

Zagotovo bo s časom spisek mojih posodobitev postal še krepko daljši a za začetek sem svoje zmogljive nevrone obremenil samo z delom olimpijskega cirkusa. Posvetil sem se petim športom , ki so v Sloveniji najbolj popularni. Torej , vnesel bi nekaj bistvenih sprememb v tekmovanje v streljanju, jadranju, plavanju, metu kladiva in judu .

No, tako je bilo:

Tekmo v streljanju sem spremljal seveda doma. Zadeva je pač potekala po kitajskem času ob takšni uri, da sem že s tem imel dovolj opraviti in sem bitko spremljal ob prvem kofetu. Ko sem prižgal škatlo sem se kar razveselil. Bom pač gledal napeto tekmo sem si rekel. Me bo malo zbudilo! Pa sem se krepko zmotil. Vse skupaj je bilo vse premirno. Nič se ni dogajalo. “A , verjetno jim ne gre pa so slabe volje!” sem si mislil sam pri sebi. Pa sem malo bolj podrobno pogledal številke in še bolj sem osupnil. Tipi so zadevali , vam povem, v črno kot Robin Hood. “Benti, sem si mislil, ta bi komarju jajca odstrelil!”

“Pok” in je naš Mundi zadel desetko. Na kavču sem poskočil in čakal kdaj bo poskočil tudi tip, ki mu je uspel strel direkt u bul aj! Pričakoval sem, da bo od veselja zalavfal po dvorani, da bo napravil par premetov, nazadnje pa se bodo skupaj s trenerjem in ostalo ekipo med poljubljanje povaljali v trepljajočem se klobčiču.

Pa nič! Niti trenil ni. Mirno je naslonil svojo glavo na podstavek in čakal, da spet pride na vrsto.

Ko sem pozneje svojo osuplost opisoval prijateljem, so mi dobrohotno pojasnili, da bi se ob njegovem vrisku in kravalu lahko ustrašil kateri od drugih strelcev in spustil kakšen nenamerni rafal po občinstvu ali kaj podobnega.

“Aha, to je torej problem!” Takrat se mi je tudi porodila ideja za prvo spremembo.

Sama sprememba ne bi zahtevala velikih posegov. Treba bi bilo le zagotoviti dovolj veliko dvorišče pred dvorano in tekmovalce obuti v žametne copate. Na dvorišču, ki bi bilo od dogajanja ločeno s kvalitetnimi zvočno izoliranimi vrati pa bi še morali namestiti dober orkester ali vsaj pihalno godbo..in to bi bilo vse.

No in ko bi po novem sistemu Mundi zadel desetko?! Ha, zdaj bi bila pa druga pesem. V svoji sreči bi nalahno in potiho odložil flinto, v svoji mehki obutvi bi odstopicljal do izhoda in se podal na dvorišče. V trenutku ko bi za sabo zaprl vrata pa bi godci zaorali na vsa pljuča “na golici” , strelec pa bi med vriskanjem s triumfialno dvignjenimi rokami napravil dva radostna kroga. Po eni minuti bi veselje potihnilo in šampion bi se previdno vrnil na svoje mesto.

Ko je bilo to urejeno , sem se posvetil jadranju. Vedel sem, da ima Vasilc možnosti za uspeh . Napetost in dramatičnost je bila zagotovljena. Z zanimanjem sem torej pospremil čoln za čolnom, kako so spustili kitajsko burjo v svoje plahte in se zapodili med valove. Od začetka je zgledalo , da bodo jadrali še kar urejeno in da bom zlahka spremljal kaj se dogaja. Takrat pa so se tipi prizibali do prve boje. Tam pa kar naenkrat strašen drenj. Na momente se mi je zdelo, da so se jim tiste lupine nagrmadile druga na drugo in da se bodo iz mokrega mravljišča le stežka izvlekli. “Madona, brodolom!” sem vzkliknil, da je žena prihitela iz kuhinje in pogledala kaj nenadzorovano vzklikam sam kot sem bil na tistem svojem kavču.

Ne po tem dogodku zaboga nisem imel več pojma kaj se dogaja. Kvečjemu to mi je bilo jasno, da se naš ne sme potopiti! Jadralci so se brez vsakega opaznega redu razkropili. Le vsake toliko so se spet nabasali na majhen prostor okoli rumene boje in zaman sem tolkel po mizi in bentil, da je morje pa ja dovolj široko in naj vendar malo bolj pametno krmarijo. Nekoliko me je pomiril komentator, ki mu je bilo baje nekaj zadev malo bolj jasnih, poleg tega pa so še Kitajci vsake toliko narisali na gladino rumeno črto in zraven pripisali neke razdalje. Kako so to storili…naj me vrag če vem?! In kar naenkrat se je v vsej zmedi strgalo še komentatorju. Kolajna…srebro…Vasilij..toooooooo!!

Ja , hvala bogu! Vsaka čast primorcu, da je v vsej zmedi še obdržal pravo smer in dovolj veliko hitrost. Bil sem zadovoljen, pomirjen in poln patriotskega ponosa. Nekje v grlu sem imel poseben občutek in začutil sem , da imam nekoliko rosne oči.

Po drugi strani pa sem vedel, da bo treba pri takšnih tekmovanjih v bodoče nekaj stvari bistveno spremeniti. Kaj takega ne bomo smeli dopuščati. Ja, saj se na momente ni vedelo kdo pije in kdo plača.

Razmišljal sem celo popoldne in nazadnje vzel v roke atlas in malo pogledal kaj bi se dalo storiti na tistem prizorišču. Ker se bodo regate dogajale seveda tudi na drugih morjih, bomo moje napotke vzeli zgolj kot primer.

“Tajvan!” Ja, Tajvan bi bil kar prava izbira. Ravno tam bi jaz ukazal vsidrati jadrne čolničke lepo razporejene vsaj sto metrov naj bi bilo med vsakim. Vrli krmarji bi čakali na znak s kopnega. Ko bi telefonist javil, da je čas za start, bi lepo dvignili svoje ankerje, razvili bela jadra in se zapeljali do kopnega. Mislim, ne pa v tistem drenju.

In občinstvo? Ja občinstvo bi na kitajski obali lepo čakalo, kdaj se bo kateri pojavil na obzorju. Tam bi bili navijači, trenerji z dolgimi daljnogledi, živčni svojci in razburjene partnerice tekmovalcev, ki bi se v napetosti prestopale z ene nožice na drugo in si skrivaj vsake toliko obrisale kakšno solzo.

In čisto jasno bi bilo kdo je zmagal in nobene gužve in lepo bi tistega, ki bi se prvi dotaknil kopnega obesili medaljo pa gotovo! Pa še drugemu , pa tretjemu in potem bi se počasi spokali stran z obale. Tisti, ki bi preveč zaostali in bi prisopihali tja šele dvajseti ali trideseti , bi na obali našli le še kakšnega obupanega trenerja ali pa še njega ne več. Naj pa za prihodnjič bolje natrenirajo vožnjo tiste svoje ladjice! Eko!

Pri plavanju sem imel še najmanj problemov. Ko sem se lotil spremljanja čofotajočih dirk, sem kmalu kar onemel. Skoraj vsak , ki se je lotil kloftati po bazenu je na koncu dosegel , če že ne svetovnega pa vsaj olimpijski rekord. Nek nori Amerikanec je nabral zlatih medalj, da jih bo komaj nesel domov. Vendar, jaz sem se v tej fazi pa le vprašal, kaj se dogaja. Ali so se ti ljudje kar naenkrat naučili bolje plavati ali kaj?A so vsi Marki Spitzi in podobni modeli znali plavati le bolj tako, na pol?

Na srečo mi je pri tuhtanju pomagal komentator, ki je povedal šokantno vest. Skrivnost je menda v kopalkah. “Kaaaj!” Ta novica me je zelo prizadela. Pomislil sem na Formulo ali na moto športe. Prav teh zadev nisem mogel nikoli sprejeti čisto za svoje. Ni mi šlo v glavo, da bi lahko navijal za stroje in še manj to, da ima na startu nekdo bistveno boljši avto od drugega. Mater, sem si mislil, kot bi eden dirkal z bemvejcem, jaz pa bi za njim ropotal s svojim TomoVinkovičem.

In zdaj še plavanje! Pa ravno pri plavanju sem mislil, da pa res ne more biti za nikogar nobenih prednosti. Pljuskneš v bazen in evo…od tistega trenutka si on jor ovn, vse je na tebi. Zdaj pa to!

No kot že rečeno, pri reševanju te zagate nisem imel veliko težav. Pravzaprav se mi je rešitev ponujala kar sama. Seveda mi gre čisto samo in edino za pošteno borbo in zato ne bi rad poslušal pripomb kakšnih sprevrženih starih umazancev. Ja , pošteni boj je najvažnejši. Vendar pa, ko pogledam našo simpatično Sarico….ja po mojih popravkih bi bila to ena najlepših športnih disciplin!!

Ko se je varno zamrežen v svojem krogu zavrtel Primož Kozmus , mi je bilo kmalu jasno. Tip obvlada. Tisto svojo macolo je fliknil vsakič čisto na konec njive. Ne vem posebno natančno kako daleč je letela, sem pa prepričan, da jaz s svojo kondicijo ne bi bil pripravljen posebno velikokrat iti ponjo. In ne le, da je tisto svojo zadevo vrgel najbolj daleč od vseh, tudi vse mete je imel bolj ali manj najdaljše in nobenega ni zamočil in nobenega prestopa ni naredil.

Poleg tega pa je bil vsakič ko je macolo izpustil iz rok in je poletela pod pekinško nebo videti s svojo izvedbo nezadovoljen in neprepričan v uspeh. Zgledalo je, da ima v svoji izvedbi še cel kup rezerve in da bi lahko potegnil še meterček ali dva. Ja, car, ni kaj!

Me je pa zmotilo nekaj drugega. Spet se moram vrniti k tistemu amerikanskemu plavalcu. Mulc je pač najboljši plavalec na svetu in je nabral baje osem medalj!? Ja, mislim vsaka čast. Ampak, kako naj pa najboljši metalec kladiva nabere osem medalj. Če plavajoči jenki lahko plava en čas prsno , potem hrbtno pa po pasje in po žabje , kakor se mu zahoče, kaj naj potem stori metalec kladiva , ki mu v njegovi disciplini ni enakega pod vročim kitajskim soncem?

Met kladiva, met težjega ali lažjega kladiva, kovaške macole, kladiva na kratki žnuri in takšnega na malo daljši , pa še štafetni met, met z zavezanimi očmi in metanje kladiva za tolčenje zrezkov…………to je seveda samo preprost osnutek, svoje bo morala reči stroka. Smo pa si verjetno edini, da je treba na tem nekaj narediti. Saj ne , da ne bi občudoval onega majstra s celim košem medalj ampak, zakaj naj bi se on šopiril s tistim plehom pred našim asom!!!?

In judo? Ha, judo je pa prav posebna zgodba. Ko je na podium stopila naša judoistka, sem bil še kar optimističen. Punca je simpatična in prijazno gleda, po drugi strani pa nikakor ne bi mogli reči, da izgleda , kako bi rekel, šibko ali nemočno. Ne, nikakor ! Prav lepo zaokrožena in krepka se mi je zdela in prav velike možnosti sem ji pri…….a takrat . O porkamadonca, takrat se je nasproti nje pojavila njena nasprotnica. Baba in pol, vam rečem. Dobesedno. In kot da še ni bilo zadosti , da je za glavo večja in slabe pol kvintala težja od naše, jo je takrat kamera pokazala še v obraz. Zmrazilo me je po celem telesu. Isti pogled, isti zločesti izraz kot Brusli, vam rečem. V grlu sem začutil velik cmok.

“Beži Polavderca” sem komaj izdavil “ ta te bo pregonila kot prašiča!” Potem sta se ženski spoprijeli. V grozi sem si s celo dlanjo pokril obraz in le boječe špegal med prsti. Pa potem le ni bilo tako hudo in kmalu sem se umiril. Tavelika je lomastila okoli naše Lučke in se trudila, da bi jo zgrabila in fliknila po tleh. Ta pa se ni pustila. Kot osa je žokala orjakinjo in jo cukala za rokave in krageljc. Še malo prej urejena in brezhibno opasana baba je bila kmalu vsa razmetana, skuštrana in neurejena. Sem že mislil, da bo sudac ustavil boj in jo opomnil, češ “samo poglej se , kakšna hodiš okoli !” ali kaj podobnega. Pa ni bilo nič. Enkrat vmes sta obe telebnili po tleh in naša je dobila nekakšno točko. Preostalo minuto in nekaj je samo odbijala brezupne poskuse nasprotnice, da bi tisto točko dobila še ona. In spet, veselje in nepopisna sreča. Medaljaaa!

Seveda sem bil vesel tudi sam a glede same predstave sem imel pa kar nekaj pomislekov. Prav zato sem si ogledal še par bojev. Skoraj pri vseh sem ugotovil isto. Težko mi je bilo priznati ampak po večini nisem imel občutka, da bi se kaj prida dogajalo. Malo so se porivali, malo cukali, vse skupaj pa daleč od pričakovanega žanklodvandamovskega fajta! Nobeden ni frčal po luftu, nobeden ni odšel z odra s kakšnim zlomljenim glidom in nihče ni v neubranljivem ključu z obrazom na tleh ječe prosil milosti.

Spet sem dobil za takšno stanje nekaj malega pojasnil. rečeno je bilo, da so pač to najboljši majstri juda in da se poleg tega, da znajo napadati, znajo tudi dobro braniti in seveda ne dovolijo, da bi jih nasprotnik nevem kako premetoval in mikastil.

Aha, sem si rekel in razmišljal, tuhtal , premleval…že vem!! Že vem!

Če bi hoteli judo približati zahtevnemu športnemu gledalcu, mednje se kakopak štejem tudi sam, bi bilo treba nekaj storiti na atraktivnosti. Ukrep , ki sem si ga zamislil, zgleda sicer nekoliko drastičen a vendar mislim, da bi ga bilo dokaj lahko izpeljati.

Gre za to, da bi na oder poslali samo enega dobrega judoista. Njegov nasprotnik pa bi moral biti zelo navaden vsakdanji človek, določene višine, teže, svojevrstnih karakternih lastnosti in predvsem, to je najbolj važno, predvsem ne bi smel imeti niti blage veze o judu ali kateremkoli drugem borilnem športu. Kateri od teh sparing partnerjev bi pripadel določenemu judoistu bi pred tekmovanjem izžrebali, v primeru izenačenosti pa bi si jih med sabo tudi zamenjali in ponovili nastop.

Ej, to bi bila pa druga pesem. To bi bilo nekaj za naše oči pa tudi vrli judarji bi res lahko pokazali vse kar so se mukoma v dolgih letih naučili v svojih telovadnicah. Svoje bi morala samo še opraviti strokovna komisija, ki bi na koncu vsak par ocenila. To bi lahko sodniki opravili z dvigovanjem tablic s številkami in problemov tu res ne bi moglo biti.

No, to so samo nekatere modre ideje, ki so se mi utrnile med kitajsko olimpiado. Verjamem, da bi bilo lahko tega še več. Verjamem tudi, da bodo te moje misli našle pravo mesto in da jih bo zagotovo prebral kakšen pravi človek, ki jih bo znal lansirati . No, in takrat, se že kar nekako veselim, ko bom na televiziji zagledal kakšen utrinek iz mojih razmišljanj..ej takrat. Mogoče bo to na OI v Londonu ali pa kdaj pozneje. Ej, takrat pa si bom rekel :” Te olimpijske so pa tudi malo moje!”

Še vedno me pa najbolj razkuri, če se najde kakšen samovšečnež in se začne pogovarjati z mano kot da o športu nimam pojma. Mislim, da sem s tem pisanjem vsaj s tem opravil. Lep športni pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Samo kar je treba

7.05.2012 · 24 komentarjev

V teh časih je zelo »in« če trdiš, da je za vse potrebno malo navadne kmečke pameti. S kmečko pametjo opleta že vsak amaterski vsaj malo ambiciozen retorik. Pa ne glede na to ali ve kaj je to kmet, da ne govorim kako vprašljivo je to ali si je kaj blizu s pametjo. Mi pa še posebno ta razkorak med besedami in realnostjo pade v oči, ko se na kmečko razmišljanje sklicujejo ravno isti tipi, kot so še nedavno na vse pretege bluzili o evropskih direktivah v kmetijstvu, o velikih kmetijah, ki so dovolili propad kombinatov in zadrug in ki so preprosto povedano, dovolili ravno to, da se je vse zakompliciralo in se ravno točno oddaljilo od te razvpite kmečke pameti, ne pa da bi se ji kakorkoli približalo.

No, malo sem zašel. V mislih sem imel omizja in komentarje, ki jih zadnje čase spremljam in, ki govorijo o samooskrbi v Sloveniji. Menda bomo čez par let lahko stradali, če ne bomo sami pridelali malo več repe in krompirja. To se mi samo po sebi prav res ne sliši slabo, da bi namreč malo bolj obdelali lehe in več posadili. Zanimivo pa se mi zdi, da lahko pametujejo o tem ravno tisti, ki so vse skupaj zašuštrali. Res zanimiva reč. Posebno če pomislimo, da za furanje tega svojega politikantstva vlečejo kar nekaj evrskih jurjev na mesec.

Sicer pa sem se na kmečko pamet spomnil bolj zaradi splošne situacije. Ko spremljam naše politike in pogajalce tako imenovane nasprotne strani, mi ob vsakem njihovem besedičenju pade na pamet, kako bi bilo dobro, če bi razmišljali in seveda tudi delali nekako tako, kot kmet, ko se loti oranja njive. Zagotovo niste nikoli slišali, da bi se kakšen orač spomnil sredi aprila, da bo treba preorati polje, potem pa bi določil rok za to opravilo recimo petnajstega maja. Do takrat bi se z ženo, sosedi, otroki, kmetijskim pospeševalcem in s konjem pogajal kako bo zadevo speljal. Pa če tudi nekako dopustimo, da ni tako narobe, da si za določeno opravilo določiš datum, pa nikakor ne moremo mimo dejstva, da delo niti slučajno ne bo opravljeno niti dan, niti eno uro pred skrajnim določenim rokom. Občutek dobimo, da je vsem v interesu, da vlečejo svoje tako imenovano pogajanje do onemoglosti. Zadeva spominja na končnico kakšnega športnega tekmovanja, ko dve moštvi tekmujeta na štiri zmage. Eni zmagajo prvič, drugič in še tretjič. Potem pa …. Hop, tako pa to ne gre. Vodstvi obeh ekip se dobita nekje na samem in se lepo dogovorita, da je treba odšpilat čimveč tekem, saj tekme privabijo gledalce, gledalci pa pač denar. Tako odigrajo neznansko dramatičnih sedem tekem in tisti, ki so že sprva potegnili na tri nula, zmagajo na koncu štiri proti tri in so hepi do kosti. Pa tudi gledalci, predvsem pristaši klubov niti malo ne posumijo v pošten boj in nikakor ne pomislijo, da je bilo smrtnim sovražnikom že davno prej prijateljsko znano kakšen bo njihov končni izid.

Ne, pri oraču pa to tako ne gre. Ko orješ njivo, denimo v gorski vasici z imenom Jagršče, se za projekt odločiš in ga tudi spelješ. Takoj naslednje jutro. Zvečer pokličeš soseda, saj v tistem bregu rabiš pomoč v obliki starega zetorja z vitlom. V traktor natočiš rdečo nafto in potegneš zajlo po bregu. Na ravnini bi oranje pač opravil neposredno s traktorjem, tam gori pa bi se tega lotil le kakšen kaskader. No z omenjeno zajlo potem potegnemo, v mojem primeru cca. 150 brazd. Tako nastane trideset metrov dolga in dvajset metrov široka njiva.

Poleg stroja, ki vleče drevo po bregu in orača, ki ves zgonjen vlaći zadevo nazaj po njivi navzdol, pa je seveda najbolj pomembno orodje, ki z njim orjemo zemljo.

Drevo!! Kovaški izdelek nekega mojstra, ki je pred bogve kolikimi desetletji izdelal tisto reč. Reč, ki nima popolnoma ničesar preveč in ničesar premalo. Ravno prav. Ima dve kolesi, dva lemezna, dve rali, ki režeta zbito zemljo in ročaje. Poleg tega z zobniškimi mehanizmi nastavimo globino, kot in točko vlečenja, da je brazda prav široka. Mislim, o tem bi se dalo napisati mnogo več.

Vsekakor pa lahko z gotovostjo trdim… ta mož, ta je imel zdravo kmečko pamet. Bleferji, nakladači, demagogi, priskledniki oportunistični .. ne laskajte si toliko. Niti do podplatov blatnih gumijastih obujkov tipu ne sežete.

zetor

drevo

njiva

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · v afektu