Metulj je poljubil cvet

29.04.2012 ob 18:10

Kdor je prebral že več mojih zgodbic, seveda ve da pišem predvsem zelo realistično. O stvareh, ki se zares dogajajo okoli nas. Zato me je nekoliko neprijetno presenetilo, ko sem zagledal naslov Žirovskega literarnega natečaja. »Metulj je poljubil cvet«. Vendar pa, v Žireh sem bil prvič, pa drugič in če ne bi šel tudi letos, adijo tradicija. Stalnosti in izogibanju nespametnim in nepotrebnim spremembam pa jaz stalno dajem visoko ceno. Takšnih prijetnih prireditev, kot jih priredijo Žirovke, pa sploh ne bi bilo pametno zamujati. Zaradi enega trapastega naslova pa sploh ne ….. in sem napisal to:

POZNA POMLAD
(metulj je poljubil cvet)

»To pa res ni nič takega! Ne vem kaj je narobe s tem, če se malo uredim! Kaj se dela pametna? Kokoš babja «

Misli so Milošu nekontrolirano bezljale po možganih. Nasploh je bil zadnje čase malo zmeden. Da bi se začel drugače obnašati? Ne, to pa ne! Žena ga je maloprej razkurila, ko mu je začela težiti, da se vede kot najstnik. Kaj da mu je? Zgledala je kot da bi jo grabilo nekakšno sumničenje ali kaj podobnega. Sploh se ni nič zgodilo. Pač je vzbrstela pomlad in malo je zaživel. Bil je tudi že zadnji čas. Naveličal se je zimskega mrtvila in kratkih, hladnih, skorajda turobnih zimskih dni.

»Kaj se dela pametna, sebe naj pogleda!« je na glas siknil, čeprav je bil v avtu sam. Spotoma se je še enkrat pogledal v ogledalu. Sveže je bil obrit in vse tiste maloštevilne pramene je skrbno razporedil preko lobanje, ki je že dolgo časa preko celega temena med redkimi lasmi kazala svojo svetlečo kožo. In ravno tako kot nadležni obroč nad pasom ali pa kot vse tiste težave s kondicijo in sapo, se tudi pleša ni ozirala na to, da si jo želi njen lastnik na vsak način prikriti. Drugim, še bolj pa sebi.

Naravnal je nazaj ogledalo in spotoma še potegnil z roko po armaturi. Ja, tudi avto je počistil. Saj tega ni storil že najmanj leto ali dve. V tem pa ja ni nič slabega, če sem opral kripo. A, da nisem še nikoli zabil celega popoldneva za takšno delo? Pa če me je še tako prosila?!

»Ma daj no, babnica trapasta. Joj, malo bremzaj Miloš. Zberi se malo! Omejitev se pa le drži! Kaj ti je, stari??«

Pomlad je res vplivala na možaka. Dala mu je novo energijo. Nenavadno ga je oživljala in mu vlila v žile nekaj kar se je zdelo kot na pol pozabljen, iz drugih časov iztrgan občutek. Nič več mu ni bilo mučno, nič mu ni bilo odveč. Veselil se je jutra in celo v fabriki so mu ure hitro minevale. Kot da ga po šihtu čaka kaj posebnega, nekaj sanjskega, nekaj kar …

»Ne bodi otročji, stari. Saj ni treba pretiravati! Človek se pač kdaj ozre tudi nase, porkaduš!«

Pred oštarijo je parkiral tako, da so se vsi pogledi obrnili smeri škripanja gum. Avto se je ustavil par centimetrov pred zidom in Miloš je izstopil skorajda prej, kot se je kripa čisto ustavila. Ni se oziral na mimoidoče sprehajalce in opravljivke , ki so zmajevale z glavami. Mar mu je bilo. Pohitel je v lokal. Ja, res, zadnje čase je vsak dan prihajal.
»Ja, če pa dec ne zasluži ene pijače! A je na šihtu? A je ona za šankom! Ja, je!«

Azra. Dvajsetletna deklica z najlepšim srčkastim nasmehom, prifrknjenim noskom okrašenim z nekaj drobnimi pegami. Visoko črnolaso bitje, ki je pred štirinajstimi dnevi prišlo delat v bife! Ja, če pa po šihtu ne zasluži človek ene pijače? Pa kaj ji uni naklada, starina stara. Samo pogleda naj se. Ona se mu smeji, on pa misli, da je frajer. Punca je pač službeno prijazna. To je njeno delo. Kar naj si domišlja, da ima kdo veselje poslušati njegove primitivne namige. Kaj bi ji delal, kaj bi ji delal? Mater, si duhovit. Saj bi ji bil lahko foter, debeluh zahojen! Ko je zoprni gost končno odšel, se je Milošu odvalilo nekaj od srca. Pomežiknil je ljubki natakarici in ta mu je vrnila nasmeh. Pa ne kar tako en nasmeh, Miloša je zmrazilo po celem telesu, ko je pogledal ta veseli obrazek, bele zobke in njen svetleči pogled. Naročil je pijačo. Pivo? Neee. Saj nisem kmet. Preveč prostaško. En kapučino pa malo vode zraven. In en’ga tamalga Jacka malo pozneje. Pa sebi nekaj natoči. Gotovo te užeja, ko se moraš meniti s temi domorodci.

»Azra, živio. Kako si. Ide li?«

Prav nič me ne moti, da je punca muslimanka, Niti najmanj, pa tudi če ne zna še jezika. Ni še dolgo pri nas. A mislite, da sem zavrtež, rasist ali kaj? Dobro, Husotu sem v fabriki rekel, da je čefur ampak tisto je drugače. Dve leti je že tu pa še ne zna po naše.

Z bosansko lepotičko se je takrat Miloš že potopil v debato. Nobenega ni opazil. Ne tistih dedcev, ki so se mu hihitali izza bližnje mize, ne nikogar drugega. Sploh ga niso zanimali. Primitivci. On je z novo kelnarco imel svojo debato. Stvar je obvladal in zdel se ji je duhovit. Vsake toliko ji je namignil kaj takega, malo bolj pikantnega pa je ravno tako bruhnila v smeh. Joj, kako lepo se je zasmejala. Tako biserno. Kar pobožalo mu je ušesa. Spet jo je nagovoril.

»A bi šla z mano po koncu šihta? Te zapeljem domov. Da ne boš čakala brez veze na trolo!«

Na vse moške namige se je Azra odzivala dobrovoljno, s smehom in muzanjem. Milošu je bilo jasno, da je punci všeč. Kako tudi ne, porkaduš!? Tudi na njegovo prigovarjanje se je znala odzivati prisrčno. Zavračala je takšne besede spretno, tako kot bi obšankarskega osvajalca vabila, naj le še pride, naj ji le še govori te stvari. Če je bil Miloš s kakšno besedo malo bolj intimen, malo bolj pogumen, se ji je preko ličk čisto na kratko sprehodila rahla rdečica in z očmi je koketno, v spretno narejeni zadregi pogledala nekam pod strop.

Vendar pa, po zaprtju bifeja se ni vozila s strankami. Očitni ni bila tiste sorte, ki bi se kar takoj zapletla s kakšnim primitivcem. Miloš pa seveda ni bil tak. Tudi njegove pripombe so bile bolj pametne in počutil se je res pravega moškega. Deca in pol!

In tako je bilo zadnje dva tedna. Vse bolj se je veselil vsak dan, vse bolj je razmišljaj samo o tem kako se bo ustavil po šihtu na pijači in kako bo vedno znova do zadnje minute modroval svoji natakarici. Kako bo vsak dan bolj korajžen in taktno oseben. In vse bolj korajžen jo bo nagovarjal z vabili, kot bi jih iztrgal iz besedila popevke. Na divjo vožnjo, na sveži zrak, na bližnji hrib ali v Portorož.

Takrat pa: »Danas bi pa šla!«

O krucefiks! Milošu se je naenkrat popolnoma zrušil sistem! Kaj? Kam? Ni vedel kaj se dogaja. Za dolg trenutek je begal s pogledom levo in desno. Nehote si je popravil tistih par las na temenu in začutil je kapljice znoja. Prej kot se je za silo sestavil nazaj v mačota iz prejšnje situacije se je pred otroško navihanim pogledom popolnoma izgubil v neki že davno pozabljeni paniki pred prvim najstniškim zmenkom.

Azra je, še vedno prešerno nasmejana, nekoliko začudeno vprašala, če je s tem kakšen problem. Kje pa! Kakšen problem naj bi bil? Miloš se je ob teh besedah vzravnal in s svojo pozo poskušal čimbolj ugovarjati možnosti, da se je česa ustrašil. Začutil je, da ima mehka kolena, vendar je hkrati pomislil, da tega itak punca ne more videti. Ne, ne, nič ni narobe. Nasprotno. Počakal te bom zunaj. Kaj če bit narobe?

Miloš se je zavalil na svoj sedež in takoj odprl šipo. V avtu se mu je zdelo zatohlo vroče. Zrahljal si je ovratnik srajce in globoko dihal. Takrat se je za trenutek ugledal v ogledalu. Bil je videti prestrašen in neurejen. Lasje ob strani glave so štrleli in se v vsej svoji prihajajoči sivosti upirali nanošenemu želeju. Zlepljen pramen vrh glave pa se je sploh odločil, da ne bo več lagal. Azra je v tistem že sedla na drug sedež . Ko ji je podajal varnostni pas je zavohal njen vonj. Mladost, skoraj otroškost je vonjal in naenkrat mu je skozi možgane, kot dodatek vsej zmedenosti trenutka šinila še misel, da ima hčerko, ki je dve ali tri leta starejša od tega bitja pred njim. Bitja, ki se je s svojim težkim prešvicanim trupom naslonil nanjo, ko jo je pripenjal, spotoma pa je na zadnjem sedežu zagledal otroški stolček, kjer je včeraj prevažal vnuka.

Takrat je začel Miloš jecljati. Nekaj je prišlo vmes je momljal. Mora nazaj na šiht. So me nekaj klicali. Je nekaj nujnega. So me klicali …. V tem položaju napol nagnjen naprej je brez pravega reda podpisoval vdajo pred bog ve čim. Oprosti. Pa drugič!

Punca ga je gledala presenečeno s tistim komaj zadržanim smehom in želel si je pobega. Odpel je njen pas in se nagnil nad njo, da ji odpre vrata. Kaj točno se je takrat premaknilo v njegovih možganih, kaj je povzročilo kratek stik, tega ni moč vedeti. Vendar pa je dedec, čeprav sesut in poražen v trenutku, ko je lepotička imela obrazek samo malo stran od njegove razgrete glave, iznenada zgrabil Azro in ji prilepil na usta poljub. Dolg in globok. Ukraden ali podarjen, na silo narejena neumnost ali naključje.

Tega ni vedel in sunkovito se je obrnil stran od nje, kot da je storil nekaj strašnega, sramotno ali celo kruto reč. Tudi tega ni videl ali je Azra odšla ali zbežala. Ni videl ali ga je gledala z jezo, razočaranjem ali gnusom. Pohodil je plin in zaškripale so gume. Ni razmišljal, da je fabrika, ki jo je imel še pred minuto za izgovor, v nasprotni smeri. Na nič ni mislil. Hotel je samo stran!

In domov si je želel. Na kavč. Kot dec, ne kot najstnik. Odpreti flašo pira in pogledati tekmo. Migati s prsti in reči ženi kaj prijaznega. Samo domov. Med potjo seje ustavil. Moral se je ohladiti za nekaj stopinj. Moral se je umiriti. O porkaduš!!! In še nekaj je potreboval. Moral je najti nekaj pozitivnega zase. Popraskal se je po tilniku in malo pomislil. Madona, a sem res čisto totalen bedak?

Takrat se je vzravnal in kar naenkrat je začutil mirnost. Kar naenkrat se je spet počutil moško.
Namrdnil se je, pa ni točno vedel nad kom ali nad čim! Le pogled mu je neslo nazaj proti vasi in tistemu nesrečnemu parkirišču.

»Bo že kako!« si je rekel, ko je že šofiral proti domu. »Jutri je nov dan.«

»Kaj pa moja gostilna? Jah, tudi gostilno pač kdaj človek zamenja!«

  • Share/Bookmark
 

14 komentarjev na “Metulj je poljubil cvet”

  1. miri pravi:

    Lepo zgodbo si pripravil za svoje ljube Žirovke(in za nas,bralce,seveda).

  2. dare dare pravi:

    Miri, za ljube Žirovke :) se pa z veseljem potrudim. So aktivne babe in ko prideš na njihovo prireditev, imaš občutek da so z veseljem delale. Mislim za razliko od marsikoga, ko kam pridemo in niti ljudi ki so nas povabili ni tam. Takoj postane jasno, da so zadevo zrihtali zato ker je uvrščena na nek koledar in jo morajo speljati, da zadostijo planu in od občine dobijo tiste fičnike. Potem kdaj preberemo svoje tragedije sami sebi in se sprašujemo kaj je sploh to s čimer se ukvarjamo. No, v Žireh na primer temu ni tako in človek se počuti čisto drugače.

    Glede bralcev bloga pa sploh ni da bi govoril. Tukaj pa se nameravam z vsemi močmi truditi še naprej :) ! lp

  3. Olna pravi:

    Dare, uživala. :)

    Pošiljam en majski, prostovoljen poljub. (Na lice, prosim lepo, da ne bo nesporazumov z ostalimi bralci/bralkami). :oops:

  4. dare dare pravi:

    Olna, vesel sem tebe in , kakopak, poljuba tudi! lp

  5. bin pravi:

    Ja, tudi za zamenjat gostilno rabiš energijo. :D
    Pomlad je pravi čas.

  6. dare dare pravi:

    Bin, za vse pride enkrat čas. Za fatalne odločitve je pa sploh potrebno izbrati zares pravega.

  7. Tihi pravi:

    Se lahko kaj hitro zgodi vsakemu, le ljudje smo, je pa treba znat ta prav cajt zabremzat.
    Tudi zala Urška je v rosnih letih začela kot prelestna kelnarca in spoznala princa na belem konju, danes je pa vsepovsod poznana maserka………

  8. dare dare pravi:

    @Tihi, no ravno povsod mogoče ne. Mene npr. tisti zombi že ne bo masiral!

  9. Didl pravi:

    Računajoč na tvojo naklonjenost stalnosti upam, da nimaš namena zamenjati oštarije :o :)

    Saj se Azre menjajo…

  10. dare dare pravi:

    Ja, res, jaz bolj težko kaj zamenjam. Malo pa kaže, da bom glede na situacijo, priljubljene oštarije moral zamenjati za življenje brez oštarij. :)

  11. Tihi pravi:

    Pa saj tudi gostilne niso več to kar so bile. Brez dela in denarja tudi prvomajske veselice niso več to kar so bile. To ni več delavski praznik. Včasih so bile gostilne in veselice snidenje dobrovoljnih in veselih ljudi,ki se je marsikdaj zavleklo dolgo v noč, danes je pa ozračje precej bolj duhamorno in zagrenjeno, kriva je pa politika. Ali pa le naša generacija 50+ z leti postaja vedno bolj nergava.

  12. mijau pravi:

    Eh, za kaj sem prikrajšan, ko v oštarije ne hodim. No, vsaj sam ne.

  13. dare dare pravi:

    @Tihi, to okoli 50+ nima nič s tem. Sigurno ne. Pred par desetletji, so bile veselice in oštarije vedno polne ljudi. Tudi če kdaj ni bilo ne vem koliko denarja. Potem pa smo začeli razmišljati drugače, bolj zase. Med ljudi pa se večini sploh ne ljubi več.

    In glede tega so marsikdaj problematični že tisti 15+, le da tiste še teže razumem, kot nas.

    @MIjau, a da ne greš v oštarijo?? Pa sem mislil, da se ne izogibaš kulturnih ustanov ???

  14. mijau pravi:

    Dare, ti si najbrž mislil na kul turo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !