SOLIDARNOST … drugič !!

7.04.2012 ob 18:06

Očitno s to zadevo ne znam priti na hitro do konca. Kar nekako se mi zdi, da moram omeniti še nekaj stvari. Govorili smo o solidarnosti kot delu sistema, kot o regulativi. Še bolje rečeno kot o orodju nadzora. Nikjer se ne odraža tako jasno, kako je največkrat tisto kar nekdo nekomu da, bolj namenjeno tistemu, ki daje, kot tistemu, ki je podpore deležen.

Omenil sem že, da ni čisto primerno povsem mešati dobrodelnosti s solidarnostjo. Pa vendar bi se dalo o tem kar veliko povedati. V zadnjih letih so čisto o vsaki organizaciji, ki ima za osnovo plemenito in popolnoma neprofitno človekoljubnost, prišle na dan podrobnosti, ki odkrivajo marsikaj popolnoma nasprotnega tej osnovni ideji. Škandali, malverzacije, okoriščanje. Celo pri Unicefu, ki naj bi skrbel predvsem za lačne in bolne otroke po svetu. Zelo poučen je bil npr. dokumentarec o Afganistanu, kjer se je s pomočjo človekoljubne pomoči in seveda pripadajoče korupcije oblikovala neznansko bogata klika, ki se nam vsem smeje v brk.

Pa tudi če zanemarimo te konkretne slabosti, lahko ugotovimo, da največkrat že sama zamisel dobrodelnosti v sebi skriva druge ideje. Cerkev ima na primer v sklopu svoje dejavnosti tudi karitas, pa čeprav drugače deluje kot multinacionalen gospodarski subjekt, še vedno pri vernikih velja za bolj ali manj človekoljubno organizacijo. Podobno delujejo tudi bogataška združenja kot so Rotarijanci ali prostozidarji, ki s svojo domnevno humano akcijo zakrivajo dejavnosti v zakulisju.

Med nami navadnimi ljudmi se za primer solidarnosti kot dela dobro premišljenega sistema kar sama od sebe ponuja kmetijska politika. Kdor vsaj malo pozna te reči, ve da kmetje, od prvega do zadnjega, dobivajo za pokošene travnike, vzgojeno koruzo, namolženo mleko in vzrejene bike tudi denarno pomoč. Te denarne pravice so bolj znane kot kmetijske subvencije. No, manj ljudi pa ve, da kmetje že nekaj let v bistvu tudi živijo od teh strašnih subvencij. Z gotovostjo trdim, da bi se popolnoma vse kmetije v zelo, zelo kratkem času ukinile, če bi subvencij naenkrat ne bilo več. Pa še tako se ogromno, posebno manjših kmetij zapira, ampak to je stvar druge debate. V glavnem, kmetje morajo bistveno bolj paziti, da zadostijo vsem administrativnim pogojem za podpore, kot pa na to, da se teleta lepo redijo in da je repa debela.
Vendar kaj država za ta denar dobi? Nadzor. Popolno komando nad tem kako se bodo kmetje obnašali. Leta in leta jim ne dovoli višanja cen mesa in mleka, določa jim kvote pridelave in predvsem stalno skrbi, da vse poteka nekaj centimetrov nad gladino.

Kakšen aparat, svetovalcev, referentov, sekretarjev, kmetijske zbornice pa vse do ministra v takšnem sistemu poleg kmetov še živi in kraljuje pa si ne upam niti domnevati. Sem pa s tem vprašanjem že prišel v neko drugo sfero solidarnosti. Solidarnost, ki ni le del sistem ampak je sistem sam. Zadnje čase veliko ljudi kritizira javno upravo. Tisti najbolj zagnani, ki imajo ponavadi v oštariji rezerviran svoj vogal šanka, bi kratko malo celo bando, vseh dvesto tavžent, nagnali ven iz pisarn. To seveda ne bi šlo. Kakšno breme bi šele takrat postali ti uradniki. Pristali bi na zavodu, ki se ga s svojimi profili izobrazbe zlepa ne bi rešili. Nekaj časa bi od države tudi vlekli, nekateri kar obilna, nadomestila.

Vidite zato imamo pa solidaren sistem, ki zaposluje vse te ljudi. In niti slučajno ne smete misliti, da podpira brezdelje. Nikakor. Le, kadar vas bo uradnik pošiljal od vrat do vrat. Ko boste pol leta rihtali papirje za pasjo uto, ko boste za gojenje rdečih kopriv na vrtu rabili pet soglasij, se ne jezite. Vedite, da je to tako samo zato, da je več naših soljudi zaposlenih in da lahko skrbijo za svoje družine. Ravno tako ne zmajujte nad agencijami, svetovalci, inšpektorji, pooblaščenci, nadzorniki, sivimi eminencami in kirurgi s tresočimi rokami, ki jim nihče nima pravice reči, naj se upokojijo in si omislijo čebelnjak ali sprehode z vnuki. To preprosto niso stvari za zgražanje. To je solidarnost v vsem svojem razkošju.

Ker tudi če se boste zgražali ali pa celo razjezili ne boste dosegli ničesar drugega kot samo prišli boste do grenkega spoznanja. Ravno tam, kjer bi človek najbolj pričakoval, kjer bi jo najbolj krvavo potrebovali, kjer mogoče v skrajni točki celo pomeni naš biti ali ne biti, ravno tam boste naleteli na najbolj očitno in boleče pomanjkanje plemenite snovi, ki ji pravimo solidarnost. Veste kaj se bo v tisti fazi vaše jeze zgodilo? Naj vam pojasnim s primerom.

Nekje na Gorenjskem se razjezijo kmetje S svojimi kombajni zaprejo cesto, na kabine nalepijo zlovešče transparente o svojih lačnih familjah in se ne premaknejo niti za milimeter. Sistem takrat ukrepa tako, da s pomočjo medijev v manj kot pol ure projicira ljudstvu slike dveh ali treh bogatih kmetovalcev, njihovih ličnih hišk , treh novih traktorjev in golfa serije pet parkiranega poleg njih. Prej kot v eni uri veliko večino naroda iz sočustvujočih solidarnih ljudi s pomočjo prirojene nevoščljivost z enostavno finto spremeni v njihovega glavnega nasprotnika. Res , res žalostna slika.

Ja, tako daleč ne uspemo priti, da bi sploh zaznali človekov problem, če ni ta problem točno konkretno naš!
In tako bomo tonili še naprej. Namesto, da bi nekomu podali roko in mu v boju pomagali, mu bomo kot majhni smrkavi otročaji sikali :« Kaj pa jaz, kaj pa mi!?«

In stiskali nas bodo zlahka še naprej. Da si ne bi ljudje domišljali, da lahko razmišjajo s svojo glavo, nam bodo vsake toliko z vsemi topovi izstrelili kakšno zgodbico v stilu »lahko vam za vsak drek vzamemo bajto« ali kaj podobnega in vse bo teklo naprej.

In namesto, da bi bilo nasprotno, bomo šepetali vse tiše. Sicer bomo mogoče v oštariji kritični, na forumih, klepetalnicah in blogih občasno zanimivo cinični. Hudi komaj kaj ….
….. solidarni pa nič !!

  • Share/Bookmark
 

48 komentarjev na “SOLIDARNOST … drugič !!”

  1. bin pravi:

    Vse se spreminja Dare.
    Včasih, ko so še peš hodili, ni bilo pomembno po kateri strani steze ali ceste hodiš. Kadar si se s kom srečal, sta se že dogovorila za “mimohod”. Sploh pa ni bilo enosmernih cest.
    Današnja solidarnost je izrazito enosmerna.
    Iz SSKJ
    ~načelo, ki temelji na soodvisnosti posameznika od skupnosti in skupnosti od posameznika~

    Dovoljena smer ni za vse posameznike enaka. :roll:

  2. Olna pravi:

    Eh Dare, rajši bi napisal nadaljevanje Maturantke No. 5…Tole je tako deprimirajoče! :(

  3. Irena Cigale pravi:

    Zato pa se preprosto nihče ne meni več za solidarnost. Le kako bi lahko bil solidaren, če pa ničemur ne zaupaš. In tako izpade neumen vsak, ki se gre solidarnost.

  4. miri pravi:

    Spogledovati bi se morali s Kanomeljci.

  5. dare dare pravi:

    @Bin, še sreča, da nisem šel pogledat v SSKJ. Bogve če bi se potem kaj prida razpisal. Enosmerna praviš. Saj ravno to pravim. Treba bi bilo kdaj napraviti kakšen prekršek. Dokler se tako predvidljivo držimo vsakega prometnega znaka, nas zlahka vodijo (vse bolj) žejne čez vodo!

  6. dare dare pravi:

    @Olna, ane da res?! Tudi jaz bi raje videl, da bi bile tavesele nadaljevanke bolj dolge od tadepry. Samo … tako je !

  7. dare dare pravi:

    @Irena, zaupanje je že v tej zgodbi že zdavnaj povoženo. Z obeh strani. Stvari so pač regulirane glede na dnevne potrebe politike. Če je ta politika povrh vsega pa še slaba, je pa pač tako kot je. Na drugi strani pa seveda veliko ljudi po pravilu lopova, ki je vedno korak pred žandarjem, potuhta kje se da izkoriščati sistem. Res, zaupanje že dolgo časa nima veliko s tem. Žalostno, res!

  8. dare dare pravi:

    @Miri, takšne skupnosti so pa res svetla točka. In takšnih je več po vaseh. V bistvu niti ni tako malo zgodb, ko so ljudje nesebično in takoj priskočili na pomoč ob nesreči, posebno ob kakšnem požaru. V Krnicah pri Kendu, v Zabivšku …. veliko podobnih . Mogoče je pa res to eno zadnjih oporišč utrujene človekoljubnosti!

  9. noah noah pravi:

    Na srečo še vedno posije sonce izza oblakov. Poglej lep primer našega blogerja drmagnuma

    http://noah.blog.siol.net/2012/04/06/ostal-sem-brez-besed/

  10. dare dare pravi:

    @Noah, brez besed. Res lep primer, da je lahko tudi drugače. Zelo drugače.

  11. 1danica 1danica pravi:

    Solidarnost bi morala biti velika, obsežna, vsesplošna. Za kaj takega pa primanjkuje enotnosti. Pa smo spet tam.

  12. dare dare pravi:

    JA, Danica, točno tam :) :( !

  13. Olna pravi:

    Ko se pogovarjamo o solidarnosti, me vedno stisne v grlu, ko vidim, kako ljudje ne zaupajo več humanitarnim organizacijam. Po vseh škandalih ni to nič čudnega. In kdo so žrtve? Tisti, ki bi pomoč potreboavli, pa je ne dobijo, ker ljudje ne verjamejo več organizacijam, ki bi to pomoč morale zbirati in jo organizirati.

    Sama delam v prostovoljski organizaciji, ki pa ni niti RK, niti Karitas niti Unicef. Majhni smo, ves naš proračun je tako skromen, da niti ni kaj ukrasti ali razmetavati (dva in pol zaposlena, obratovalni stroški za prostore in najskromenjšo malico). Celo sami plačujemo članarino, ker nam država samo pod tem pogojem nekaj primakne.

    Zgodbe ljudi so vedno bolj žalostne in njihovo razočaranje nad škandali, ki požirajo njim namenjen denar, je boleče. Včasih ne vem, kaj naj jim rečem, še sama se počutim nekako krivo, ker delam v človekoljubni organizaciji in vem, da ta beseda dobiva vedno bolj sumljiv prizvok.

    Najbolj žalostno je, da morajo človekoljubne (ali prostovoljske ali humanitarne, kakor hočete) organizacije sploh obstajati. Če bi bila namreč družba urejena pravično, jih sploh ne bi potrebovali.

  14. dare dare pravi:

    O, Olna, nekaj novega. Ja, tako s prve roke pa gotovo najbolje poznaš stisko in žalost!

  15. Tihi pravi:

    Žalost iz teksta Olne še kako dobro razumem ker tudi sam predsedujem lokalnemu društvu in sem s članstvom vred popolnoma nemočen proti mahinacijam ki se počnejo na višji ravni. Po pravici povedano se vse preveč državnega denarja namenjenega invalidom in ostalim uporabnikom izgubi na poti do njih in kljub očitnim dokazom se nihče nič ne zgane, kar po svoje niti ni čudno ob vsesplošnih lumparijah na vseh področjih. Psi lajamo, karavana gre dalje. Potrpežljivost, upogljivost in poslušnost slovenske raje res nima meja.

  16. Olna pravi:

    Tihi, res je. Vendar nas bo malodušje, ker očitno ne moremo nič spremeniti, vodilo samo v še večje malodušje. In bo vse, na vseh nivojih, še slabše.

    Zato se mi zdi, da moramo tem bolj negovati vsaj tisto “najnižjo” raven pomoči ali solidarnosti – namreč po svojih močeh delovati neposredno tam, kjer smo lahko koristni. In sicer po možnosti še prej, preden so ljudje prisiljeni za nekaj prositi.

    Objavo, za katero je Noah zgoraj dal link, je že lepo prebrati.

  17. Olna pravi:

    Dare, saj se s to rečjo običajno ne hvalim, čeprav priznam, da mi osebno veliko pomeni. Občutek, da sem vsaj malo koristna nekomu, ki mu je slabše kot meni, je precej podoben sreči. :)

    V bistvu samo rada vzpodbudim ljudi, da nekaj naredijo za tiste, ki jim usoda ni bila preveč naklonjena. Neverjetno je, koliko človek s tem dobi nazaj.

  18. 1danica 1danica pravi:

    Meni, Olna, tudi ni zvenelo kot kakšna samohvala. Konec koncev bi se pa malo upravičeno lahko pohvalila, a ne? Upam, da te vsaj kdo drug, če se sama ne.
    Ciničen biti in vsak trenutek pripravljen kritizirati je enostavno. Pomagati in verjeti v dobroto malo manj. A lepše je verjeti in biti tu in tam razočaran kot ne verjeti sploh.

  19. Tihi pravi:

    Olna
    Mi je žal če je zvenelo malodušno ampak tako je in hvala bogu, da so še vedno ljudje ki se kljub vsesplošni anarhiji še trudijo za dobrobit malega človeka. Tudi sam sem vesel kadar nam v društvu uspe narediti kaj dobrega in pozitivnega in takšni dogodki so nam vsem lahko le v spodbudo. Ja in se popolnoma strinjam, iskreno podarjena dobrota se človeku slejkoprej vrne tako ali drugače. Če ne danes pa jutri. Se pa zagotovo. Pa čimveč takšnih ljudi kot si ti…..

  20. dare dare pravi:

    Ojoj, zdaj sem pa že kar vesel, da nisem preveč modroval okoli dobrodelnih organizacij. Saj sem se znašel med samimi aktivisti. Čisto nevede :) !

  21. Tihi pravi:

    Dare
    Iz osebnih izkušenj lahko povem, da sem imel o delu dobrodelnih organizacij precej boljše mnenje dokler nisem postal “aktivist” in sicer v invalidski organizaciji. Ne morš verjet koliko gnilobe je v tem svetu, kjer vodilne garniture samo prefinjeno izkoriščajo reveže, invalide itd.. in na njihov račun mastno služijo z razno raznimi mutnimi posli. Pa močno cenim humanitarnost ampak vsi vemo, da večina denarja ne pride do revežev ampak se izgubi drugje. In isto je pri invalidih. Še najbolj me pa jezi ker vse te razvpite oblastniške afere (Rdeči križ, Unicef, Karitas, Fiho…….) še najbolj škodijo nam aktivistom na terenu. In tudi zato ne bi bilo slabo če bi s teboj še malo pomodrovali okoli dobrodelnih organizacij.

  22. Didl pravi:

    Dobrodelnost direkt! V naši bližnji okolici je dovolj dobrodelnosti potrebnih. Nimam veliko, ne dam veliko; kar dam, dam pa direkt!

  23. dare dare pravi:

    @Tihi, mogoče. Samo ne vem, če sem kaj prida moder okoli tega. Če ljudje najdejo način, da se okoristijo in če nimajo niti toliko nekih etičnih, moralnih zavor, da jih ne moti, če se okoriščajo z denarjem , ki je nekomu namenjen za miloščino, potem bi se takšni težko menili z mano.

    Moram pa še enkrat omeniti, da nisem nikakršen strokovnjak na tem področju. Nisem niti dobrodelnik, niti nisem bil posebne dobrodelnosti kdaj deležen. Solidarnost, ki mi je dala misliti je druge vrste. Gre na primer za to, da zdaj znaš pomisliti na delavce v javnem sektorju, na tajnice, policaje, medicinske sestre …. in se zavedaš, da so ravno tako v riti kot smo mi. Dobro, prevelik aparat redimo, ampak ti ljudje tega niso niti malo krivi. To je samo primer. Tega je še veliko in če se ne bomo nekako navadili, da se ne obrnemo proti vsakemu, ki protestira ali pa vsaj javno govori o svojem problemu, potem ne moremo pričakovati kakšnega napredka. Vsaj ne takšnega, ki bi bil za nas kakorkoli dober.

    @Didl, to je zelo razumljiva taktika. Tako bi človek kdaj komu res pomagal. No, jaz se ne morem pohvaliti, da komu kaj dam. Klošerjem ne dajem za kavsno in mladim fehtarjem na tromostovju ne prispevam za heroin. Če pa bi kdo od mojih bližnjih potreboval pomoč in bi jo bil jaz takrat sposoben dati, bi bila pa zagotovo druga pesem.

  24. Olna pravi:

    Didl, popolnoma prav imaš. Direktna pomoč (kakršnakoli, ne samo finančna) je še najbolj zanesljiva. Vidiš in veš, komu si dal in zakaj, in se po nobenih ovinkih ne redijo razni zajedalci, ki jim je strašno težko priti na sled.

  25. Olna pravi:

    Dare, res je, da smo skrenili s tvoje teme v objavi. S tem v zvezi sem hotela še nekaj povedati na temo skrite “neuradne” revščine.

    Obstaja sloj, ki po kriterijih države ni reven in torej ne more računati na pomoč. Vendar so to ljudje, največkrat družine z otroki, ki ravno za kakšen evro plavajo nad tisto že itak bedno mejo, kjer naj bi se začela revščina. In se nimajo na kaj sklicevati, ko jim plača zadostuje tam ne kje do 14. popoldne, potem se pa morajo znajti. To bi moral biti tako imenovani srednji sloj, na katerem temelji zdravo gospodrastvo v državi, in ki bi moral biti najštevilnejši. Pri nas ga praktično ni (več).

    Najbolj žalostno je, da je vse to sistem, proti kateremu kot posamezniki ne moremo praktično nič. Tisti, ki naj bi nas “kolektivno” zastopali, pa…saj vidimo.

    Počasi vedno bolj verjamem tistim analitikom, ki pravijo, da je kapitalizem tako zabetoniral stanje, ki ga imamo, da se bo moralo vse sesuti in bomo šele potem začeli znova, od nule.

  26. Tihi pravi:

    Ja točno tako je, ker smo posamezniki postali popolnoma nemočni proti obstoječemu sistemu, ker pravna država sploh ne deluje v bistvu vsi skupaj stagniramo in samo čakamo, da se res vse skupaj sesuje. Če pogledamo kdo vse je in je bil na oblasti drugače tudi ne more biti, pravzaprav so vsi, levi, desni, sindikalisti, oblastniki, rdeči ali črni izgubili kompas in plovemo v brezno brez dna, na koncu itak zmeraj raja nastrada. Res žalostno kam smo prišli v 20-tih letih, iz najbolj perspektivne balkanske države v najbolj mafijsko državo. Res podn od podna.

  27. miri pravi:

    Glede na to,kako nas j…,je še največ darovalcev…sperme.

  28. Tihi pravi:

    Dare
    pravzaprav se mal premislil zadeve ter moje “destruktivne” komentarje in se mi zdi, da se ti moram kar mal opravičit, ker sem vse skupaj speljal v druge vode kot je bil tvoj namen. Tvoj blog sem začel brati čist slučajno, všeč mi je bila nostalgična nota o fabriki, o fabriški povezanosti in sožitju, tudi sam sem dal socialistično fabriko skozi, pa je šla v stečaj in v franže, tako kot na žalost še marsikatera v naši ljubi Sloveniji. In z leti se tiste delavske kolegialnosti vedno bolj spominjam in jo tudi vedno bolj pogrešam, trenutno sem pač na zavodu, letnik 60, ki ga ne delajo več in ga tudi ne potrebujejo več. le kam se je izgubila tista naša delavska regionalna kolegialnost, povezanost in tudi solidarnost in ko berem tvoje bloge se počasi izgublja tudi pri vas, v vaši fabriki kljub temu da še vedno nekako gurate. Ko prebiram tvoje prispevke sem včasih kar dobre volje, da nas je vsaj nekaj, ki podobno razmišljamo. Kar tako naprej. Ne daj se, Dare.

  29. mijau pravi:

    Rad bi komentiral tisti del, ko Dare omenja, da tudi vsi tisti, ki jih je sicer preveč v javnem sektorju, niso krivi za takšno stanje in da bi potem, ko bi izgubili službe, prišli v breme zavoda za nezaposlovanje.

    Res je, da niso vsi krivi za takšno stanje. Nekateri so celo potrebni na tistih delovnih mestih. A vendarle bi bila nadomestila za brezposelnost nekajkrat nižja, kot pa bruto plače, najemnine za pisarne, elektrika, telefon, wc role itd. (nekje sem bral, da je ena organizacija porabila v letu dni za 18.000 evrov Wc papirja).

    Če se pri kmetu skoti naenkrat več pujskov, kot pa jih je zmožen rediti, nekaj prascev proda ali zakolje.

    Naša majhna država pač ne more imeti vse institucije, kot jih ima stomilijonska, če hoče biti konkurenčna na trgu.

  30. dare dare pravi:

    @Mijau,

    “Vidite zato imamo pa solidaren sistem, ki zaposluje vse te ljudi. In niti slučajno ne smete misliti, da podpira brezdelje. Nikakor. Le, kadar vas bo uradnik pošiljal od vrat do vrat. Ko boste pol leta rihtali papirje za pasjo uto, ko boste za gojenje rdečih kopriv na vrtu rabili pet soglasij, se ne jezite. Vedite, da je to tako samo zato, da je več naših soljudi zaposlenih in da lahko skrbijo za svoje družine. Ravno tako ne zmajujte nad agencijami, svetovalci, inšpektorji, pooblaščenci, nadzorniki, sivimi eminencami in kirurgi s tresočimi rokami, ki jim nihče nima pravice reči, naj se upokojijo in si omislijo čebelnjak ali sprehode z vnuki. To preprosto niso stvari za zgražanje. To je solidarnost v vsem svojem razkošju.”

    Če kdo v teh časih trdi kaj takega, je pa ja jasno, da želi biti če drugega ne vsaj malo ciničen, a ne!?

  31. dare dare pravi:

    @Tihi, nobene potrebe ni za opravičevanje in popolnoma nič destruktivnega ni v komentarjih, ki se navežejo na kaj kar ni stoprocentno tema zapisa. Celo ravno nasprotno. Zelo sem vesel, če je kdo pripravljen o tem podebatirati. Velikokrat namreč na mojem blogu ni posebne debate, ker ne odpiram strašnih provokativnih tem in se ne opredeljujem skrajno za eno stran.

    Sem pa tvoj komentar prebral res z veseljem. Hvala ti za takšno mnenje. Meni moje zgodbice veliko pomenijo. Z njimi na nek način obračunam z vsem, s čimer v resničnem življenju ne morem, ne znam, ne upam priti na konec. Če še kdo najde v tem pisanju tudi zase kaj od tega “olajšanja”, pa sploh nimam besed kako me to veseli. lp

  32. dare dare pravi:

    @Miri, denar, košta, cunje, sperma … saj ni pomembno. Edino to je pa res, da je nekatere stvari pač laže dati kot druge.

  33. mijau pravi:

    Pri tem zadnjem komentarju sem se spomnil na zgodbo iz časov takoj po vojni (tistih deset dni zame ni bila vojna).
    Politkomisar je imel predavanje za bodoče člane partije in jim je razlagal, kako je potrebna solidarnost. Na koncu predavanja je spraševal. Poklical je enega kandidata: “Recimo, da imaš dva bicikla, ali bi dal enega nekomu, ki ga nima?”
    “Seveda bi dal”.
    “Kaj pa, če imaš šest hektarjev zemlje, bi dal tri hektarje nekomu, ki nima zemlje?”
    “Takoj bi dal”
    “Kaj pa, če imaš dve srajci, bi dal eno sosedu, ki nima nobene?”
    “Eeee, to pa ne…”
    “Čudno. Tri hektarje bi dal, ene srajce pa ne!?”
    “Dve srajci imam…”

  34. dare dare pravi:

    :)

  35. Olna pravi:

    Mijau, lepo, da si nas malo razvedril. Smo že skoraj padli v kolektivno depresijo. :(

    Prejle sem preletela novice – en komentator pravi, da bo glavno breme varčevanja na družinah in otrokih. Dare, čestitam… :mrgreen:

    In potem se čudimo, da se mladi pari danes namesto za otroka rajši odločijo za psa. (Majhnega seveda, ker rabi manj hrane.) :(

  36. Tihi pravi:

    Ne morš verjet, tudi mi smo ravnokar nabavili miniaturnega kužka shitzu-ja (seveda za otroče in vnuke itd…) in glavna debata je na to poanto, da ni strošek oz. je minimalen, saj ma piksno skor za en teden, pa še dvakrat s kavča skoč je pa že zmatran. Kje vse nas recesija doleti.

  37. 1danica 1danica pravi:

    Držim pesti, da ne bi potrebovali veterinarja!
    Veliko veselja s kužkom vam privoščim, če bi se mi zdelo, da lahko v redu poskrbim zanj, bi tudi jaz takoj imela enega! Imam prav lepe spomine na ene tri pasje prijatelje iz otroštva. Ampak tu v bloku bi se mu ne godilo tako lepo, pa tudi družbe ne bi imel ves čas.

  38. Tihi pravi:

    Saj smo veterinarja že potrebovali, pa friterja tudi, pa še kej, ampak to so bolj od žene fore. Je pa res tisto kar je splošno znano, kužek te je zmeraj vesel, ko prideš domov ne glede na to ali si siten, ali togoten, ali morda v rožcah al pa kar tako, saj sploh ni važno. V teh kriznih časih je kužek vedno svetla in pozitivna točka in tudi to nekaj šteje. Priporočam. tudi zaradi njega je kašen sprehod več na dnevnem redu skupaj z ženo, kar pa tudi ima določeno vrednost in dolgoročne posledice.

  39. Olna pravi:

    Tihi, čestitam k izbiri. Prijatelji imajo ši-cuja, enkraten je. Bolj prijaznega pasjega bitja še nisem srečala, za otroke je sploh idealen.

  40. mijau pravi:

    Če imaš srečo, je tudi žena prijazna, čeprav prideš pozno domov nadelan. To se je zgodilo Jožetu, ki so ga domov prinesli kolegi.
    Ko se je drugo jutro zbudil se ni ničesar spomnil. Ker mu je žena prinesla zajtrk na posteljo, se je začudil njeni prijaznosti. Pa je vprašal sina:
    “Kaj pa je danes tvoji materi, da je danes tako dobre volje?”
    “Ko so te sinoči privlekli domov, je bila zelo jezna. Pričela te je sezuvati in slačiti, ti pa si se branil in si rekel: Gospa, pustite me pri miru, jaz sem poročen!”

  41. dare dare pravi:

    @Olna, nikoli nismo kaj prida preračunavali ampak, če bi pa zdaj glede na trenutno situacijo začeli delati plane …. jej, jej . Ne bi minilo veliko let, ko bi nekaj preostalih Slovencev hodili gledat kot zdaj človeške ribice v postojnsko jamo!!

    @Tihi, psiček je dobra varianta.

  42. 1danica 1danica pravi:

    Če bi bili na svetu samo ta splanirani, bi jih bilo itak fuuuuuuuuuuuul manj :) )))

  43. dare dare pravi:

    @O, 1Danica. Sem mislil, da boš kaj pojamrala glede stanja v JS. Tukaj

    http://polnaglava.blog.siol.net/2012/04/12/preklete-gnide-zajedavske-a-ne-stekajo-da-je-kriza-3/

    sem se malo “vtaknil” zraven pa zgleda da sem preveč žleht in me JS ignorira.

    @Mijau, s smehom proti težavam :)

  44. Olna pravi:

    Dare, sem z zanimanjem prebrala objavo, na katero si dal link. In da je posploševanje akutna bolezen v vseh debatah, itak že vemo. Bolj ko napetost raste, več je (jeznega) posploševanja.

    Me je pa bolj zbodlo tole v tisti objavi (kopiram):

    “Ker bi (učitelji) radi otroke nekaj naučili, jih vzgojili namesto njihovih vedno zaposlenih staršev, jim zraven vcepili še kakšne moralne vrednote.”

    A ja? Vedno zaposleni starši otrok torej ne naučijo ničesar, ne vzgajajo jih in jim ne vcepljajo moralnih vrednot? Dol z zaposlenimi starši!!! :evil:

  45. 1danica 1danica pravi:

    Aja, Dare! O zadnjih ukrepih sem pa res nekaj pojamrala… po doooooooolgem času na svojem blogu.
    Žalostna sem. Res. Zelo.

  46. dare dare pravi:

    No, vidiš!? In ravno to me zdaj malo jezi, ker sem bil res vedno na strani učiteljev, ko je kdaj tekla debata o tem kakšne težave imajo, kako smo jim zbili avtoriteto, kako nemogoči so kdaj starši, ki niso sposobni za karkoli kriviti svojega otroka … itd..

    A se spomneš, ko sem omenil tisto medicinsko sestro, kije rekla, da moram kaj pa tudi sam storiti za svoje otroke ? :) :)

  47. dare dare pravi:

    @1Danica, se strinjam in grem pogledat na tvoj blog. Odgovor #46 pa je seveda za Olno! lp

  48. 1danica 1danica pravi:

    Le klikni na rožco in poglej še moje mnenje ali pa na blog, ki si ga polinkal in preberi moj komentar. Dobro gre naši vladi. ODLIČNO! Sprla nas bo do amena in delala, kar bo hotela.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !