dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2012

Metulj je poljubil cvet

29.04.2012 · 14 komentarjev

Kdor je prebral že več mojih zgodbic, seveda ve da pišem predvsem zelo realistično. O stvareh, ki se zares dogajajo okoli nas. Zato me je nekoliko neprijetno presenetilo, ko sem zagledal naslov Žirovskega literarnega natečaja. »Metulj je poljubil cvet«. Vendar pa, v Žireh sem bil prvič, pa drugič in če ne bi šel tudi letos, adijo tradicija. Stalnosti in izogibanju nespametnim in nepotrebnim spremembam pa jaz stalno dajem visoko ceno. Takšnih prijetnih prireditev, kot jih priredijo Žirovke, pa sploh ne bi bilo pametno zamujati. Zaradi enega trapastega naslova pa sploh ne ….. in sem napisal to:

POZNA POMLAD
(metulj je poljubil cvet)

»To pa res ni nič takega! Ne vem kaj je narobe s tem, če se malo uredim! Kaj se dela pametna? Kokoš babja «

Misli so Milošu nekontrolirano bezljale po možganih. Nasploh je bil zadnje čase malo zmeden. Da bi se začel drugače obnašati? Ne, to pa ne! Žena ga je maloprej razkurila, ko mu je začela težiti, da se vede kot najstnik. Kaj da mu je? Zgledala je kot da bi jo grabilo nekakšno sumničenje ali kaj podobnega. Sploh se ni nič zgodilo. Pač je vzbrstela pomlad in malo je zaživel. Bil je tudi že zadnji čas. Naveličal se je zimskega mrtvila in kratkih, hladnih, skorajda turobnih zimskih dni.

»Kaj se dela pametna, sebe naj pogleda!« je na glas siknil, čeprav je bil v avtu sam. Spotoma se je še enkrat pogledal v ogledalu. Sveže je bil obrit in vse tiste maloštevilne pramene je skrbno razporedil preko lobanje, ki je že dolgo časa preko celega temena med redkimi lasmi kazala svojo svetlečo kožo. In ravno tako kot nadležni obroč nad pasom ali pa kot vse tiste težave s kondicijo in sapo, se tudi pleša ni ozirala na to, da si jo želi njen lastnik na vsak način prikriti. Drugim, še bolj pa sebi.

Naravnal je nazaj ogledalo in spotoma še potegnil z roko po armaturi. Ja, tudi avto je počistil. Saj tega ni storil že najmanj leto ali dve. V tem pa ja ni nič slabega, če sem opral kripo. A, da nisem še nikoli zabil celega popoldneva za takšno delo? Pa če me je še tako prosila?!

»Ma daj no, babnica trapasta. Joj, malo bremzaj Miloš. Zberi se malo! Omejitev se pa le drži! Kaj ti je, stari??«

Pomlad je res vplivala na možaka. Dala mu je novo energijo. Nenavadno ga je oživljala in mu vlila v žile nekaj kar se je zdelo kot na pol pozabljen, iz drugih časov iztrgan občutek. Nič več mu ni bilo mučno, nič mu ni bilo odveč. Veselil se je jutra in celo v fabriki so mu ure hitro minevale. Kot da ga po šihtu čaka kaj posebnega, nekaj sanjskega, nekaj kar …

»Ne bodi otročji, stari. Saj ni treba pretiravati! Človek se pač kdaj ozre tudi nase, porkaduš!«

Pred oštarijo je parkiral tako, da so se vsi pogledi obrnili smeri škripanja gum. Avto se je ustavil par centimetrov pred zidom in Miloš je izstopil skorajda prej, kot se je kripa čisto ustavila. Ni se oziral na mimoidoče sprehajalce in opravljivke , ki so zmajevale z glavami. Mar mu je bilo. Pohitel je v lokal. Ja, res, zadnje čase je vsak dan prihajal.
»Ja, če pa dec ne zasluži ene pijače! A je na šihtu? A je ona za šankom! Ja, je!«

Azra. Dvajsetletna deklica z najlepšim srčkastim nasmehom, prifrknjenim noskom okrašenim z nekaj drobnimi pegami. Visoko črnolaso bitje, ki je pred štirinajstimi dnevi prišlo delat v bife! Ja, če pa po šihtu ne zasluži človek ene pijače? Pa kaj ji uni naklada, starina stara. Samo pogleda naj se. Ona se mu smeji, on pa misli, da je frajer. Punca je pač službeno prijazna. To je njeno delo. Kar naj si domišlja, da ima kdo veselje poslušati njegove primitivne namige. Kaj bi ji delal, kaj bi ji delal? Mater, si duhovit. Saj bi ji bil lahko foter, debeluh zahojen! Ko je zoprni gost končno odšel, se je Milošu odvalilo nekaj od srca. Pomežiknil je ljubki natakarici in ta mu je vrnila nasmeh. Pa ne kar tako en nasmeh, Miloša je zmrazilo po celem telesu, ko je pogledal ta veseli obrazek, bele zobke in njen svetleči pogled. Naročil je pijačo. Pivo? Neee. Saj nisem kmet. Preveč prostaško. En kapučino pa malo vode zraven. In en’ga tamalga Jacka malo pozneje. Pa sebi nekaj natoči. Gotovo te užeja, ko se moraš meniti s temi domorodci.

»Azra, živio. Kako si. Ide li?«

Prav nič me ne moti, da je punca muslimanka, Niti najmanj, pa tudi če ne zna še jezika. Ni še dolgo pri nas. A mislite, da sem zavrtež, rasist ali kaj? Dobro, Husotu sem v fabriki rekel, da je čefur ampak tisto je drugače. Dve leti je že tu pa še ne zna po naše.

Z bosansko lepotičko se je takrat Miloš že potopil v debato. Nobenega ni opazil. Ne tistih dedcev, ki so se mu hihitali izza bližnje mize, ne nikogar drugega. Sploh ga niso zanimali. Primitivci. On je z novo kelnarco imel svojo debato. Stvar je obvladal in zdel se ji je duhovit. Vsake toliko ji je namignil kaj takega, malo bolj pikantnega pa je ravno tako bruhnila v smeh. Joj, kako lepo se je zasmejala. Tako biserno. Kar pobožalo mu je ušesa. Spet jo je nagovoril.

»A bi šla z mano po koncu šihta? Te zapeljem domov. Da ne boš čakala brez veze na trolo!«

Na vse moške namige se je Azra odzivala dobrovoljno, s smehom in muzanjem. Milošu je bilo jasno, da je punci všeč. Kako tudi ne, porkaduš!? Tudi na njegovo prigovarjanje se je znala odzivati prisrčno. Zavračala je takšne besede spretno, tako kot bi obšankarskega osvajalca vabila, naj le še pride, naj ji le še govori te stvari. Če je bil Miloš s kakšno besedo malo bolj intimen, malo bolj pogumen, se ji je preko ličk čisto na kratko sprehodila rahla rdečica in z očmi je koketno, v spretno narejeni zadregi pogledala nekam pod strop.

Vendar pa, po zaprtju bifeja se ni vozila s strankami. Očitni ni bila tiste sorte, ki bi se kar takoj zapletla s kakšnim primitivcem. Miloš pa seveda ni bil tak. Tudi njegove pripombe so bile bolj pametne in počutil se je res pravega moškega. Deca in pol!

In tako je bilo zadnje dva tedna. Vse bolj se je veselil vsak dan, vse bolj je razmišljaj samo o tem kako se bo ustavil po šihtu na pijači in kako bo vedno znova do zadnje minute modroval svoji natakarici. Kako bo vsak dan bolj korajžen in taktno oseben. In vse bolj korajžen jo bo nagovarjal z vabili, kot bi jih iztrgal iz besedila popevke. Na divjo vožnjo, na sveži zrak, na bližnji hrib ali v Portorož.

Takrat pa: »Danas bi pa šla!«

O krucefiks! Milošu se je naenkrat popolnoma zrušil sistem! Kaj? Kam? Ni vedel kaj se dogaja. Za dolg trenutek je begal s pogledom levo in desno. Nehote si je popravil tistih par las na temenu in začutil je kapljice znoja. Prej kot se je za silo sestavil nazaj v mačota iz prejšnje situacije se je pred otroško navihanim pogledom popolnoma izgubil v neki že davno pozabljeni paniki pred prvim najstniškim zmenkom.

Azra je, še vedno prešerno nasmejana, nekoliko začudeno vprašala, če je s tem kakšen problem. Kje pa! Kakšen problem naj bi bil? Miloš se je ob teh besedah vzravnal in s svojo pozo poskušal čimbolj ugovarjati možnosti, da se je česa ustrašil. Začutil je, da ima mehka kolena, vendar je hkrati pomislil, da tega itak punca ne more videti. Ne, ne, nič ni narobe. Nasprotno. Počakal te bom zunaj. Kaj če bit narobe?

Miloš se je zavalil na svoj sedež in takoj odprl šipo. V avtu se mu je zdelo zatohlo vroče. Zrahljal si je ovratnik srajce in globoko dihal. Takrat se je za trenutek ugledal v ogledalu. Bil je videti prestrašen in neurejen. Lasje ob strani glave so štrleli in se v vsej svoji prihajajoči sivosti upirali nanošenemu želeju. Zlepljen pramen vrh glave pa se je sploh odločil, da ne bo več lagal. Azra je v tistem že sedla na drug sedež . Ko ji je podajal varnostni pas je zavohal njen vonj. Mladost, skoraj otroškost je vonjal in naenkrat mu je skozi možgane, kot dodatek vsej zmedenosti trenutka šinila še misel, da ima hčerko, ki je dve ali tri leta starejša od tega bitja pred njim. Bitja, ki se je s svojim težkim prešvicanim trupom naslonil nanjo, ko jo je pripenjal, spotoma pa je na zadnjem sedežu zagledal otroški stolček, kjer je včeraj prevažal vnuka.

Takrat je začel Miloš jecljati. Nekaj je prišlo vmes je momljal. Mora nazaj na šiht. So me nekaj klicali. Je nekaj nujnega. So me klicali …. V tem položaju napol nagnjen naprej je brez pravega reda podpisoval vdajo pred bog ve čim. Oprosti. Pa drugič!

Punca ga je gledala presenečeno s tistim komaj zadržanim smehom in želel si je pobega. Odpel je njen pas in se nagnil nad njo, da ji odpre vrata. Kaj točno se je takrat premaknilo v njegovih možganih, kaj je povzročilo kratek stik, tega ni moč vedeti. Vendar pa je dedec, čeprav sesut in poražen v trenutku, ko je lepotička imela obrazek samo malo stran od njegove razgrete glave, iznenada zgrabil Azro in ji prilepil na usta poljub. Dolg in globok. Ukraden ali podarjen, na silo narejena neumnost ali naključje.

Tega ni vedel in sunkovito se je obrnil stran od nje, kot da je storil nekaj strašnega, sramotno ali celo kruto reč. Tudi tega ni videl ali je Azra odšla ali zbežala. Ni videl ali ga je gledala z jezo, razočaranjem ali gnusom. Pohodil je plin in zaškripale so gume. Ni razmišljal, da je fabrika, ki jo je imel še pred minuto za izgovor, v nasprotni smeri. Na nič ni mislil. Hotel je samo stran!

In domov si je želel. Na kavč. Kot dec, ne kot najstnik. Odpreti flašo pira in pogledati tekmo. Migati s prsti in reči ženi kaj prijaznega. Samo domov. Med potjo seje ustavil. Moral se je ohladiti za nekaj stopinj. Moral se je umiriti. O porkaduš!!! In še nekaj je potreboval. Moral je najti nekaj pozitivnega zase. Popraskal se je po tilniku in malo pomislil. Madona, a sem res čisto totalen bedak?

Takrat se je vzravnal in kar naenkrat je začutil mirnost. Kar naenkrat se je spet počutil moško.
Namrdnil se je, pa ni točno vedel nad kom ali nad čim! Le pogled mu je neslo nazaj proti vasi in tistemu nesrečnemu parkirišču.

»Bo že kako!« si je rekel, ko je že šofiral proti domu. »Jutri je nov dan.«

»Kaj pa moja gostilna? Jah, tudi gostilno pač kdaj človek zamenja!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Čisto na kratko !!

24.04.2012 · 11 komentarjev

»Čisto na kratko!« je pred menoj s hladnim strogim glasom zapovedal uradnik. »Čisto na kratko!«

Torej malo besed. No, pa tudi časa nisem imel na pretek. Misli sem zbiral pospešeno, mrščil čelo in pogledoval nekam pod strop. Kaj naj povem? Naj pomislim kaj bi povedal kdo drug? Naj pomislim kaj misli kdo drug? Ne, to ne bo šlo. Od kod naj jaz vem kako je živeti v koži, ki ni moja? V koži normalnih ljudi!?

Mogoče tisti zjutraj vstane. Mogoče se težko prebudi. Ampak se dvigne in gre. Jaz? Meni spanec prekine nek zvok. Zvok, ki povzroči strele in bolečino. Signal, ki požene skozi nevrone slike, ki niso s tega sveta. In sprašujem se v tistih sekundah nečloveške agonije … je kje stvarnik? Kakšen je namen teh minut? Kdo bi bil z mano krut na takšen način. Toplina ob meni je nežna in vabi. Še ko odhajam diši in kliče ‘ostani’!

Med ljudi pridem in nisem še jaz. Tisti v drugi koži pozdravlja. Vidi obraze. Vidi ploskve in robove. Jaz pa ne vidim oblik. Iz megle se počasi rišejo pogledi. Niso del temno modre celote. Tisti drugi jih pozdravi. »Živijo, družba!« Meni pred oči prihajajo vsak zase. Nobeden ne paše v kolaž. Vsak ima svojo neponovljivo obliko. Nekdo vsem prijetno, zaobljenih robov, drugi je špičast in z okornih potez. Nekdo je s sabo prinesel sinočnji prepir, drug je družinski mir prelil v jutranjo blaženo prijaznost. Za pogledi vidim lesk, za drugimi skrito bolečino. Eno in drugo se skriva za rutino, za edinim kar tisti človek sreča. In pozdrav »Zdravo družba!«

In primem artikel v roke. Tisti drugi jih šteje. Prešteje minute in vsak kos, ki ga zagrabi. Ritem in vedno isti zvok sprejme za del tega dneva. Moji prsti tipajo ostre oblike. Zaznavajo hlad. Spomnim se za trenutek na svileno kožo in njen vabljivi jutranji vonj. V vsakem kosu, ki mu stroj spreminja namen zveni mala zgodba. V cvileči uho parajoči raboti se skrivajo misli in raste namen.

Veličina se ustavi pri ljudeh v modri opravi. Človek v normalni koži sikne med zobmi. »Baraba!« Kriteriji temno modre skupine so isti. »Baraba!« Vzvišen in strog, v sebi osamljen in napet se približa mojemu dnevu. Človek je, ki je zadostil drugim merilom. Človek, ki so ga našle druge zgodbe in mu od jutranjega piska naprej porajale zanj pripravljene dileme. Na kratko pokimam v pozdrav in ne vem ali je gesta prebila bariero med svetovi. Ne sprašujem se veliko. Svetovi so različni in ne želim poznati vseh.

Temno modri spremenijo barve in se poženejo na plan. Tisti zabeleži še en dan in ga porine pod pozabljivo preprogo. Jaz vdihnem hladen zrak in se uzrem v vejevje ob mali rečici. Za lahne igrive pozdrave enoletne trepetlike si vzamem trenutek. Prerinem se med vsemi obrazi, med utrujenimi, hitečimi in mladimi zvedavimi očmi. Pridem do poti. Vsaka pot je zgodba. Pot nas vodi do hiš. Pot nas vodi stran od njih vedno je tam in nam ponuja priložnost. Jaz sem vedel kaj mi je početi z njo. V nosnicah sem še vedno čutil tisto vabilo.

Vrata so zaprla svet za sabo. Tisti drugi mogoče nima takšnih vrat. Moja so močna in debela. Kot grajske duri, ki s škripanjem in treskom trudoma a zagotovo zaprejo svet, da ne more do mene. Varen sem na tej strani in prijeten se mi zdi ta kraj. Nežen je do mene. Nasiti me in odpočije. Nazadnje me povabi spet v tisti topel kotiček. Tam se pred temo še dotaknem nebes in zaspim, dokler spet tisti zvok ……

»Na kratko, na kratko ……

»Dobro, dobro » otresem z glavo in rečem » Zabeleži, da tu in tam kaj napišem!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Mali upornik

18.04.2012 · 18 komentarjev

Že takoj sem čutil tisto nekaj v zraku. Tisto, kako bi rekel, substanco, ki nezgrešljivo daje vedeti, da je čas za nekaj novega. Za odločno potezo. Za spremembo. Za akcijo! V resnici je prišlo vse skupaj do vrha. Gniloba se je nakopičila pred našimi očmi. Prava, v čutila in pore segajoča gniloba. Vedel sem, da tako ne more iti več naprej. Vedel sem tudi, da se drugim godi podobno ali celo enako kot meni. Ljudem se nekaj časa nabirajo stvari in preprosto pride do situacije, ko ne gre več naprej.
Včasih se sprašujemo kje je tista meja, včasih si resnice niti ne priznamo … pa vendar …

Nisem se mogel več obotavljati. Oblekel sem suknjič in se obul. Čemeren in resnoben sem ošinil še enkrat otroke in ženo in zapustil hišo. Niso me ustavljali. Zavedali so se resnice, tako kot sem se je zavedal sam.

Stopil sem na dvorišče. Bilo je sveže in težak zatohel zrak sem začutil v nosnicah. Hladne, vlažne meglice se še niso odvlekle iz temne ulice. Trdno sem stiskal tisto stvar v rokah in šel v smeri, kjer sem vedel, da bom edino tam lahko vse skupaj uredil. Moj korak ni bil posebno odločen. Mehka kolena in drgetanje lic stisnjenih globoko v ovratnik suknje , vse skupaj je izdajalo, da počnem nekaj kar ni del mojega vsakdana. Pred vogalom sem zastal. V glavi so se mi odvrtele dileme, ki sem jim bil v svoji neodločnosti žrtev že mnogokrat. Samo še par korakov, samo še malo ….

Je zločin in je kazen, je Temnikarjeva dilema, naj stopi preko sence, je nekje vozel, ki čaka svoj meč. In je nekje v naši glavi črta, ki jo je treba enkrat prestopiti. Treba je reči »dovolj!«. Stopil sem še par korakov dalje. Izza vogala je zapihalo še hladneje in zmrazilo me je po vsem telesu. Zagledal sem vrata, ki so me po pričakovanju čakala tam. Cela vrsta vrat.

Z gnusom sem pogledal prva, manjša in jih skoraj že odprl. Ne! Sem rekel sam sebi! Ne. Pogledal sem skrivoma levo in desno, dvignil sem pogled navzgor, če kje neopazno opazuje zvedav pogled moje početje. Takrat sem se odločil. Prestopil bom to fazo. Zate gre, sem si rekel! To je tvoj čas!! Sunkovito sem odprl druga vrata. Kar sem počel ni bilo nekaj, kar bi bilo del moje rutine. Šel sem preko. V meni je zaplala Iztokova kri. Črtomirjev duh je uporno preplavil moje telo in po žilah mi je zaplala puntarska kri. Roke so se mi tresle in zadrhtela mi je ustnica. Za vrati sem zagledal najbolj ničvreden in gnusa vreden prizor. Nisem več razmišljal. Iztegnil sem tisto reč in takoj zatem je oglušujoče počilo. V isti sekundi sem se obrnil in pospešil korak. Brez oziranja. Stvar je bila zaključena.

Le glavo sem še bolj skril med ramena in gledal v tla. Nikogar nisem želel srečati. V hišo sem vstopil brez besed. Potreboval sem malo miru. Na čelu so se mi nabrale debele, hladne srage in roke so se mi tresle.

Uspelo ti je, sem si govoril in adrenalinsko izčrpanost je začel nadomeščati moški ponos.
»Začelo se je!« sem šepnil. »Danes je tisti dan!«
Pogledal sem na steno. Na koledarju je pisalo: Osemnajsti april!

To je bil dan, ko sem vrečko »organskih« vrgel v navaden smetnjak!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

ISTO KOT PREJ

14.04.2012 · 13 komentarjev

V bistvu je bil Marinko vedno dobrovoljen in pozitivno naravnan človek. Stvari je sprejemal brez posebne panike in hudih misli. »Včasih malo bolje, včasih malo slabše« je rad kdaj pa kdaj rekel. In nikoli se ni počutil žrtev časa in razmer. Kot bi nekako vzel v zakup vse kar se mu je dogajalo. Ni imel navade vse povprek rogoviliti nad direktorji, menedžerji in politiki, kako je vse ista banda in kako bi jih bilo treba vse postaviti pred zid in….

Ne, zdelo se mu je, da je posledica zelo naravnega stanja to, da ni zlezel nekam više. Da je ostal bolj navaden človek. Vedel je, da nima komolcev za kaj več, vedel je da nima šol in konec koncev, vsaj logično bi moralo biti, je domneval, da tudi pameti nima za to, da bi bil nad nekimi drugimi ljudmi. Medtem ko so njegovi tovariši v težkih časih stiskali pesti in ropotali o nekih svetlih, bivših, pravičnih časih, on tega ni nikoli počel. Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi morali biti na tem svetu vsi enaki, da bi se morali vsi obleči v zelene obleke in jesti v družbenih menzah.

Njegovi sodelavci so zmajevali z glavami nad njegovim čudnim razmišljanjem.
»Pa porkaduš Marinko!« so ga prepričevali »poglej okoli sebe. Saj je ta golazen vse pokradla in uničila. Vse kar smo skupaj postavili pokonci!«
Da bo že vse enkrat prišlo nazaj na svoje mesto, jim je Marinko odvrnil ponavadi. Morali bodo enkrat pošteno plačati dobrega delavca, pridnost in izkušnje. Drugače ne bodo nikamor prišli. Če bodo samo kratkovidno kopičili svoje zaklade, se bodo opekli. Če ne bo že njim vse propadlo, bodo pa že njihovi mulci vse pognali. Slej ko prej bodo morali spoznati, da tako ne gre naprej.

Ne glede na to, da ga ostali dedci niso jemali kaj prida resno in da je marsikateri mlajši za hrbtom kdaj naredil tisto gesto, ko na sence pritisneš kazalec in ga zasukaš tako »klik klok« in s tem daš jasno vedeti, kaj si misliš o njegovem psihičnem stanju, kljub temu je bil stari kovač neomajno sprijaznjen in se ni prepuščal najtemnejšim mislim. V debatah o brezizhodnosti in propadu ni maral sodelovati.

Tisti dan pa je Marinko izgledal čisto drugačen. Sedel je doma za mizo, gledal brezizrazno v svojo plačilno listo, med prsti je mečkal nekakšno odločbo socialnega skrbstva in brez reda in smisla porival kup računov zdaj levo, zdaj desno. Vsake toliko je vzel kakšnega v roke in zmajeval z glavo. Nazadnje je porinil vse skupaj na kup in kot da bi strašno utrujen klonil pod nečem, naslonil svojo glavo v dlani.
»Ampak mislil sem« je potiho rekel« mislil sem, da mi bodo vsaj živeti pustili!«

Žena, ki je do takrat šarila po kuhinji, je stopila do njega. Prijela ga je za zapestje in ga z drugo roko nežno objela preko ramen.
»Marinko, umiri se!« je rekla skoraj nekoliko proseče. »Pusti te papirje. Saj se bo vse uredile. Pusti to za danes in pojdi raje malo ven. Med dedce pojdi in …

Za čuda se Marinko ni pustil kaj prida prepričevati. Sunkovito je vstal, poljubil ženo na čelo in rekel:
»Žena! Grem!«
Obul se je, si na glavo poveznil kapo in odločno stopil na dvorišče. Jasno je bilo, da točno ve kam bo šel in kje si bo ohladil razgreto glavo in se znebil tistega migetanja, mravljinčenja ki mu polni lobanjo. Ja, počutil se je kot v šoku. Kot bi mu vse padlo naenkrat na hrbet in ga potisnilo proti tlom. Kot bi ga v enem trenutku spravili na kolena. Pozabil je, da je že dolgo šlo počasi navzdol in da že dolgo z ženo nista več zmogla reševati stvari. Ampak do tega dne je ostajal zvest svojemu naivnemu prepričanju, da se morajo stvari postaviti na svoje mesto. Pa če le ni bil hudič!

Pol ure kasneje se je s svojo kripo pripeljal v vasico. Lepo vreme je bilo in cela dolina pod njim je počasi zelenela v novem ciklusu življenja. Ponekod med grmovjem so že cvetele prve češnje in bukve so z drobnimi popki kazale, kje bo ozelenel kakšen list. Vedel je, da bodo možje sedeli pred oštarijo. Pod lipo. Vedel je tudi, da za njegovo stanje ni boljšega zdravila kot malo zdrave kmečke debate. Prijazno je pozdravil možakarje in takoj naročil za vsakega glaž vina.

»Nič ne bo iz tega!« je Štefan zamahnil z roko in vsi so se zasmejali. Zanimiv dec, ostareli kmet, ki je sam živel v grapi je takšen komentar dodal na čisto vsako ugotovitev. Če so govorili o tem kako je nekdo zoral njivo, potrebil breg ali kupil nov traktor. Tako so možje pozneje ugotovili, da ne bo nič niti z novo cesto, z novim krajevnim cajtengom in z veselico poleti tudi ne bo nič. Nepomembna in zabavna debata je Marinku spet privabila nasmeh na usta in čisto vse je izgledalo lepše.

Edino nebo je takrat nekoliko potemnelo. Iznad gostilne so ga prav po pomladno v nekaj minutah prekrili sivi, težki oblaki. Še prej kot so vsi pograbili svoje glažke in odhiteli v notranjost bajte, so debele kaplje že začele padati po dvorišču.
Možje so se namestili okoli mize v kotu. Štefan se je odločil sesti k peči in od tam deliti svoje konstruktivne kritike. Vse skupaj pa je izza zapečka opazoval vaški pastir, smeje prikimaval njihovemu modrovanju in brez besed vsake toliko sprejel kozarček, ki je spadal k rundi.

Takrat se je na televiziji v kotu začel dnevnik. Kot vsakič zadnje čase, so tudi tokrat govorili o krizah, recesiji, podražitvah in temu kako nekam tonemo. Tudi o zadnjih ukrepih, ki se tičejo sociale so govorili in navedli nekaj primerov kakšne učinke bo imelo vse skupaj na proračune družin. Marinko se je zdrznil. Ravno takrat se je na ekranu pojavil minister, dvignil prst in kategorično poudaril:
»Ni res, ni res! Poskrbeli smo, da tisti z najnižjimi dohodki tega ne bodo občutili.!!«

Marinko je v tistem trenutku planil pokonci in udaril po mizi.
»Ko vsaj lagale ne bi kurbe pokvarjene!« je zarenčal. Obnašanje in besednjak, oboje je kazalo, da ga je politik res dregnil v najobčutljivejši del.

»Jaz jim pa čisto verjamem!« se je takrat iz zapečka zaslišal miren in neprizadet pastirjev glas.
Že to da se je sploh oglasil, še bolj pa njegova čudna izjava je presenetila goste gostilne in vse je za trenutek utihnilo.
»Pa ravno ti« je čez čas začel Marinko, že pomirjen a še vedno presenečen.
»Pa ravno ti, ki nisi nikoli ničesar imel, nič ne dobiš od nikogar. Niti podpore, niti penziona ….Kaj je s tabo, porkaduš?«

»Saj ravno to vam pravim!« se je starec s svojimi tremi, štirimi rumenimi škrbinami zarežal skozi razmršeno sivo brado.

»Zame je vse isto kot prej!«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

SOLIDARNOST … drugič !!

7.04.2012 · 48 komentarjev

Očitno s to zadevo ne znam priti na hitro do konca. Kar nekako se mi zdi, da moram omeniti še nekaj stvari. Govorili smo o solidarnosti kot delu sistema, kot o regulativi. Še bolje rečeno kot o orodju nadzora. Nikjer se ne odraža tako jasno, kako je največkrat tisto kar nekdo nekomu da, bolj namenjeno tistemu, ki daje, kot tistemu, ki je podpore deležen.

Omenil sem že, da ni čisto primerno povsem mešati dobrodelnosti s solidarnostjo. Pa vendar bi se dalo o tem kar veliko povedati. V zadnjih letih so čisto o vsaki organizaciji, ki ima za osnovo plemenito in popolnoma neprofitno človekoljubnost, prišle na dan podrobnosti, ki odkrivajo marsikaj popolnoma nasprotnega tej osnovni ideji. Škandali, malverzacije, okoriščanje. Celo pri Unicefu, ki naj bi skrbel predvsem za lačne in bolne otroke po svetu. Zelo poučen je bil npr. dokumentarec o Afganistanu, kjer se je s pomočjo človekoljubne pomoči in seveda pripadajoče korupcije oblikovala neznansko bogata klika, ki se nam vsem smeje v brk.

Pa tudi če zanemarimo te konkretne slabosti, lahko ugotovimo, da največkrat že sama zamisel dobrodelnosti v sebi skriva druge ideje. Cerkev ima na primer v sklopu svoje dejavnosti tudi karitas, pa čeprav drugače deluje kot multinacionalen gospodarski subjekt, še vedno pri vernikih velja za bolj ali manj človekoljubno organizacijo. Podobno delujejo tudi bogataška združenja kot so Rotarijanci ali prostozidarji, ki s svojo domnevno humano akcijo zakrivajo dejavnosti v zakulisju.

Med nami navadnimi ljudmi se za primer solidarnosti kot dela dobro premišljenega sistema kar sama od sebe ponuja kmetijska politika. Kdor vsaj malo pozna te reči, ve da kmetje, od prvega do zadnjega, dobivajo za pokošene travnike, vzgojeno koruzo, namolženo mleko in vzrejene bike tudi denarno pomoč. Te denarne pravice so bolj znane kot kmetijske subvencije. No, manj ljudi pa ve, da kmetje že nekaj let v bistvu tudi živijo od teh strašnih subvencij. Z gotovostjo trdim, da bi se popolnoma vse kmetije v zelo, zelo kratkem času ukinile, če bi subvencij naenkrat ne bilo več. Pa še tako se ogromno, posebno manjših kmetij zapira, ampak to je stvar druge debate. V glavnem, kmetje morajo bistveno bolj paziti, da zadostijo vsem administrativnim pogojem za podpore, kot pa na to, da se teleta lepo redijo in da je repa debela.
Vendar kaj država za ta denar dobi? Nadzor. Popolno komando nad tem kako se bodo kmetje obnašali. Leta in leta jim ne dovoli višanja cen mesa in mleka, določa jim kvote pridelave in predvsem stalno skrbi, da vse poteka nekaj centimetrov nad gladino.

Kakšen aparat, svetovalcev, referentov, sekretarjev, kmetijske zbornice pa vse do ministra v takšnem sistemu poleg kmetov še živi in kraljuje pa si ne upam niti domnevati. Sem pa s tem vprašanjem že prišel v neko drugo sfero solidarnosti. Solidarnost, ki ni le del sistem ampak je sistem sam. Zadnje čase veliko ljudi kritizira javno upravo. Tisti najbolj zagnani, ki imajo ponavadi v oštariji rezerviran svoj vogal šanka, bi kratko malo celo bando, vseh dvesto tavžent, nagnali ven iz pisarn. To seveda ne bi šlo. Kakšno breme bi šele takrat postali ti uradniki. Pristali bi na zavodu, ki se ga s svojimi profili izobrazbe zlepa ne bi rešili. Nekaj časa bi od države tudi vlekli, nekateri kar obilna, nadomestila.

Vidite zato imamo pa solidaren sistem, ki zaposluje vse te ljudi. In niti slučajno ne smete misliti, da podpira brezdelje. Nikakor. Le, kadar vas bo uradnik pošiljal od vrat do vrat. Ko boste pol leta rihtali papirje za pasjo uto, ko boste za gojenje rdečih kopriv na vrtu rabili pet soglasij, se ne jezite. Vedite, da je to tako samo zato, da je več naših soljudi zaposlenih in da lahko skrbijo za svoje družine. Ravno tako ne zmajujte nad agencijami, svetovalci, inšpektorji, pooblaščenci, nadzorniki, sivimi eminencami in kirurgi s tresočimi rokami, ki jim nihče nima pravice reči, naj se upokojijo in si omislijo čebelnjak ali sprehode z vnuki. To preprosto niso stvari za zgražanje. To je solidarnost v vsem svojem razkošju.

Ker tudi če se boste zgražali ali pa celo razjezili ne boste dosegli ničesar drugega kot samo prišli boste do grenkega spoznanja. Ravno tam, kjer bi človek najbolj pričakoval, kjer bi jo najbolj krvavo potrebovali, kjer mogoče v skrajni točki celo pomeni naš biti ali ne biti, ravno tam boste naleteli na najbolj očitno in boleče pomanjkanje plemenite snovi, ki ji pravimo solidarnost. Veste kaj se bo v tisti fazi vaše jeze zgodilo? Naj vam pojasnim s primerom.

Nekje na Gorenjskem se razjezijo kmetje S svojimi kombajni zaprejo cesto, na kabine nalepijo zlovešče transparente o svojih lačnih familjah in se ne premaknejo niti za milimeter. Sistem takrat ukrepa tako, da s pomočjo medijev v manj kot pol ure projicira ljudstvu slike dveh ali treh bogatih kmetovalcev, njihovih ličnih hišk , treh novih traktorjev in golfa serije pet parkiranega poleg njih. Prej kot v eni uri veliko večino naroda iz sočustvujočih solidarnih ljudi s pomočjo prirojene nevoščljivost z enostavno finto spremeni v njihovega glavnega nasprotnika. Res , res žalostna slika.

Ja, tako daleč ne uspemo priti, da bi sploh zaznali človekov problem, če ni ta problem točno konkretno naš!
In tako bomo tonili še naprej. Namesto, da bi nekomu podali roko in mu v boju pomagali, mu bomo kot majhni smrkavi otročaji sikali :« Kaj pa jaz, kaj pa mi!?«

In stiskali nas bodo zlahka še naprej. Da si ne bi ljudje domišljali, da lahko razmišjajo s svojo glavo, nam bodo vsake toliko z vsemi topovi izstrelili kakšno zgodbico v stilu »lahko vam za vsak drek vzamemo bajto« ali kaj podobnega in vse bo teklo naprej.

In namesto, da bi bilo nasprotno, bomo šepetali vse tiše. Sicer bomo mogoče v oštariji kritični, na forumih, klepetalnicah in blogih občasno zanimivo cinični. Hudi komaj kaj ….
….. solidarni pa nič !!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Maturantka no.5

4.04.2012 · 26 komentarjev

Medtem, ko nas z vseh strani, poleg tega pa še mi drug drugega, zasipajo z ogromnimi porcijami slabe energije, medtem ko vsem slabim informacijam in obetom, dan za dnem sledijo samo še slabši in še bolj obupni kljub temu, sem bil sam v soboto del čisto drugačnega dogajanja. Bil sem v pravem malem raju. Nasmejana mladost, na lepem kraju skoncentrirana vibrirajoča sreča, celi kupi starševskega ponosa, dobra volja in prešernost nas je obdajala v idrijski modri dvorani.

Okoli nas so plesale horde mladih vilinčic, ki so jih v može oblečeni fantje vrteli v valcerjih in se jim priklanjali v navežbani maturantski četvorki. Mlada grla so zapela tisto Gaudeamus igitur in to z zanosom in na vso moč. Bolj kot vse črne napovedi in modreci, ki žugajo s strašnimi scenariji, so nam dali vedeti, da pred svojo prihodnostjo ne nameravajo poklekniti. Da jo nameravajo obarvati v mavrico in zatreti bedake, ki blebetajo o stvareh, ki niso mogoče in časih, ki jih hočejo zase.

Pogostili so nas z dobrotami in zaplesali z nami. Pomembni možje so povedali svoje misli in muzikantje so odšpilali svoj repertoar. Lepo in prijetno.Ravno prav preprosto in ravno prav slovesno. Polno pozitivnosti in upanja. Večer, ki si ga je vredno zapomniti in ki dvomi, da ga kdo sploh lahko pozabi.

Ne morem tudi mimo ansambla. The sexsual band, zasedba idrijkega glasbenika Fish juniorja je fantastična skupina. Loti se nenavadno zahtevnih in zanimivih stvari in jih odšpila in odpoje v piko. Nastop je pošteno oddelan in že dejstvo, da je na odru naenkrat 12 muzikantov pove svoje. Ne vem koliko jim uspe za svoj nastop iztržiti, vendar vem da premalo in da igrajo fantje lahko samo za veselje.

Naša maturantka je peta z naše bajte, ki je maturantka idrijske gimnazije. O kakšnih rekordih ne bi govoril, ker ne poznam statistike ustanove. Gre pa zagotovo za omembe vreden prispevek, kajne!? Glede na to, da najmlajša obiskuje frizersko šolo v Ljubljani pa tudi lahko zaključim, da idrijski maturantski plesi v bodoče ne bodo več tisto kar so bili!

Skratka, lepo in nepozabno!

  • Share/Bookmark

Tagi: moje