SESTANEK

26.03.2012 ob 11:26

Sestanek se je začel tako kot ponavadi. Nobena od samoumevnih floskul in ponarejeno prijaznih prvin ni manjkala. Še ko so se delavci, šefi, vajenci, kovači in snažilke posedali po polkrožno postavljenih stolih in vsem drugem kar je bilo primerno za ta namen, je kadrovski pretirano prijazno pozdravljal malodane vsakega posebej, vsakemu nakazal z obema rokama kam naj se namesti in mu pri tem kimal, kot milostni dobrotnik, ki sprejema lačnega v zavetišče. Direktorica je stala malo ob strani in se držala sicer strogo pa vendar je že njen pogled dal delavcem vedeti, da so tam zato ker so v vseh težavah skupaj, kot ena sam velika družina. Za obema pa je kot nedvomna veličina stal menedžer Rupert in mrščil svoje košate obrvi.

Tudi raja se je vedla predvidljivo in pač tako kot ponavadi. Vsak od njih se je takoj, ko je potihnil vrvež in klepet običajen v takšnih okoliščinah. Se pravi, ko se ljudje posedajo in pozdravljajo in imajo polno že stokrat slišanih pripomb, ki bi dale človeku misliti, da so se srečali po dolgem času, ne pa da so bolj ali manj vsak dan skoraj osem ur skupaj. Ko se je stanje umirilo so se delavci namestili v sestankarsko pozo. To je poseben položaj, ko poskušaš zgledati uraden, hladno zainteresiran in vljudno nemoteč, skratka želiš, da bi se formalno dogajanje čimprej končalo in da ne bi z ničemer zmotil poteka.

Nasprotno od tega je kadrovski, kot ponavadi, zelo dramatično zastavil zadevo. Z razumevajoče otožnim izrazom nekje na robu bridkosti je nagovoril zbrane. Slišati je bilo, kot da želi povedati vse hkrati in še vsako stvar dvakrat pojasniti. »Sicer pa sami veste!« je mašil presledke med nakladanjem o krizi, o stiskanju pasov in podobnih strašnih rečeh. Ob kakšni njegovi trditvi, posebno takrat, ko je poudarjal, da so v upravi kljub vsemu uspeli obdržati plače na nekem nivoju, je kakšen kovač sunkovito dvignil obrvi ali vidno stisnil zobe. Vendar gospoda ni nihče prekinjal. Apatičnost se je zelo globoko zajedla v te ljudi. Izgledali so sprijaznjeni poslušalci nečesa, kar sploh ni namenjeno njim.

Direktorica je bila bistveno bolj pragmatična od kadrovskega. Hladno je naštela nekaj dejstev in zdrdrala dolge štrene številk, ki jim kovači, šloserji in čistilke že v drugem stavku niso več mogli slediti. Zraven si je pomagala z ličnimi grafi in fotografijami na platnu. Jasno je bilo, da stvari niso niti zdaleč rožnate. Treba bo delati bolje, treba bo delati več.

»A bo tudi za nas kdaj kaj več!??« se je zaslišalo iz skupine.

Da bo treba dvigniti dodano vrednost na zaposlenega, predvsem pa bo treba paziti na kvaliteto. Direktorica je na pol preslišala anonimno sikanje nekoga od zaposlenih. Vsi da dobro vemo za zadnje velike reklamacije, je žugala z dolgim tankim prstom. Njen pogled je obtoževal in grozil. Kot bi rekla. Sami si boste krivi pa karkoli se bo že zgodilo.
Ja, večja dodana vrednost! Potem enkrat šele bo mogoče sploh govoriti o stimulacijah in povišanjih. Šeeele takrat!! Če bomo sploh dosegli želene rezultate. V nasprotnem primeru je sploh vprašljivo ali bo kovačija še lahko obratovala ali bo vse skupaj romalo na kakšen drug konec sveta. V Romunijo ali mogoče v Pakistan.

Takrat je gospod Rupert skorajda prekinil njeno izvajanje in stopil korak naprej. Spregovoril je s svojimi naučenimi stavki, ki se je starejšemu delavcu zdelo, da so bili skoraj popolnoma enaki že davno v neki drugi državi, enaki so bili pred leti v času rasti in napredka in enaki so bili zdaj, ko je baje vse skupaj eno strašno sranje. Vendar menedžer je moral nekaj stvari povedati, potrkati na lojalnost, na pridnost in čut za kvalitetno opravljeno delo. Pri celi zadevi pa je moral tudi na vse načine dati vedeti, da so lahko vsi prisotno veseli, da je tukaj z njimi in da je pripravljen za to žrtvovati celo uro svojega dragocenega časa.

»No, ali ima kdo kakšno vprašanje? kaj za dodati!? » je bil po vsem povedanem logični zaključek. Kot ponavadi so se v tej fazi vsi pogledi obrnili v tla in nihče se ni javljal.
»Zdaj imate priložnost! Da ne boste potem trdili, da je niste imeli. Ali pa mogoče to pomeni, da je vse v redu!?«

Ko se je za besedo javil Marinko in se ob tem celo dvignil s svojega čoka na katerem je vedno sedel ob takšnih priložnostih, je bilo to res presenečenje. Za vse. Leta in leta ni prispeval k takšnim sestankom drugega kot to, da je kdaj zamahnil z roko in zraven še kvečjemu zaklel nekam sam vase.

»Jaz, gospod Rupert bi imel v resnici kar nekaj stvari. Ampak ne morem!«

Debeli gospod se je začudil, direktorica prav tako in kadrovski je sikal svoje kako, zakaj, kako to in se ukvarjal z mimiko svojih rok.

»Ja,, res!« je mirno nadaljeval Marinko »kar nekaj stvari me ovira pri tem.
»Kako, kaj , kje …. ?« mu je kadrovski sitno segal v besedo.
»kot prvo in glavno je to, da mi je pozneje vedno žal, da sem se sploh oglašal! Vedno1«
»No, no, kako, kaj … !?« se je slišalo med njegovimi besedami.
»Druga stvar, ki me moti je ta, da ne govorimo istega jezika!«
Kadrovik je takrat poleg svojega sitnarjenja še stopil korak naprej, vendar ga je Rupert zadržal. Zgledalo je, da res želi slišati kaj ima stari za povedati.
»In kot tretje …… nikoli človeku v bistvu ne pustite ničesar do konca povedati!’«

Tako direktorica kot sikajoči uradnik, sta hotela protestirat, vendar sta se v zadnjem trenutku zavedela, da ju je s to svojo tretjo izjavo delavec popolnoma razorožil. Nekako v zadregi sta obmolknila. Marinko je želel še nekaj navreči glede jemanja besede. V mislih je imel tisto naučeno prevzemanje pobude, ko neveščega govornika izvežbani retorik skoraj neopazno povozi, ga odrine na stran in preusmeri pozornost stran od njegovih morda pretirano neprijetnih vprašanj. Pa mu ni bilo treba nič pojasnjevati. Za svoje besede si je nenavadno spretno pripravil čisto lep umirjen teren.

»Torej!« je mirno začel » samo povedal bi rad svoje mnenje. Nekaterih stvari ne morem dojemati tako kot mi jih podajate. Govorite o napredku, govorite o več dela, govorite o lojalnosti, čutu pripadnosti firmi. Po drugi strani pa niti ne želite slišati vprašanj o nagrajevanju, o poštenem plačilu. Ne priznate niti simbolično razlike med izkušenim delavcem in priseljencem, ki je morda pred dnevi prvič videl kovačijo od znotraj. In povem vam. Ne zdi se mi vredno inteligentne debate omenjati eno brez drugega. Več dela, boljše delo ! Ja res! Pa tudi pošten denar, motiviranost in dobri odnosi. Samo v paketu šteje. Samo skupaj lahko dvigne celo reč na višji nivo. Lojalnost, pripadnost!! Bil sem tukaj pred desetletji. Ko smo prišli v fabriko, ni nihče razmišljal drugače kot da bo tukaj delal leta in leta. Tukaj napredoval in postajal s svojim znanjem in dobrim delom pomemben člen cele zadeve. No, pa zdaj pojdite povprašat mlajše kaj si mislijo o tem. Samo stran, samo stran, bo rekel vsak od njih.
In kvaliteto nam mečete naprej. Sitnega Štefana se spomnim v kontroli. Tečen je bil kot griža. Imej pa je vse nadzorom. Vsak špranjo v odlitku je začutil in pravilno odkril vsak lunker. Imel je malo večjo plačo, ja. Pa upoštevan je bil to mu je dajalo še dodatno samozavest. Pa zdaj!? Kdor pride mimo, kdor pride mimo, gospodje. Vsak je dober, da opravlja tisto delo. Samo, da je poceni ……….In vi nam žugate tukaj zaradi reklamacij!! In še za vzor nam dajate furjaste makedonske mulce, ki prestrašeni ne upajo niti na pavze in ………«

»Marinko!« je takrat Rupert kljub vsemu prekršil namero, dvignil roko in prekinil že nekoliko razburjenega kovača .
»Marinko, marsikaj od tega razumem. Ampak moraš pa vedeti nekaj. Težki časi so. Vedeti moraš, da tukaj zdaj govorimo o šparanju!!«

»Saj jaz tudi!« je samo dodal Marinko. Že bolj potiho. Zavedal se je, da je govoril zanje nek tuj jezik. Zavedal se je, da so ga spet prekinili.

In predvsem, da mu je spet žal, da se je sploh oglasil.

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev na “SESTANEK”

  1. miri pravi:

    “Naj me koklja brcne”,bi rekel pokojni Prfarski učitelj,če kdo sploh še ve,kaj se dogaja v tej “naši” domovini.

  2. dare dare pravi:

    A Nino?

    Ja, tudi jaz tega ne vem. Zdi se mi kot da bi dali to našo deželo v varstvo strašno slabim, pijanim, nesposobnim, pokvarjenim varuhom. Že tako je vse bolj očitno, da demokracija ni najbolj primerna za ljudi. Za bedake pa še manj. Ja, kot bi dal mačku klobaso ahtat!!

  3. mijau pravi:

    Ta tranzicija me spominja na mulca, ki je ukradel avto in se zdaj z njim šajtravo pelje po cesti. Vmes je podrl že nekaj tabel in ograj. Avto je stolčen, voznik pa ne ve niti kje je zavora. Vozil bo, dokler bo kaj bencina.

  4. dare dare pravi:

    :)

    nesposobni, nepodjetni, butasti pa nekje zadaj capljajo za njim peš!!

  5. bin pravi:

    Jezik ni dober za reševanje resnih kriz. Mimogrede te kdo narobe razume.
    Koščena žilava roka pa zanesljivo bolje rešuje krizo od zamaščene. :roll:

  6. dare dare pravi:

    Vse same resnice, Bin :) . Samo a veš, da sem tudi sam kdaj malo nastopil na kakšnem takem sestanku. In ravno tako mi je bilo žal, da sem se izpostavljal s svojim govorjenjem v zid. Ampak se mi je pa vseeno kdaj zdelo, da sem s tem naredil nekaj zase!

  7. bin pravi:

    Pa jih imate še, take sestanke? Pri nas so jih ukinili kmalu po uradnem nastopu pomladi. Od takrat pa do upokojitve sem samo še odločbe dobival.
    Tudi s prvim “višjim šefom” sva (kot stara znanca in na štiri oči) le kakšno o vremenu ali babah rekla. :twisted:

  8. dare dare pravi:

    Ja, še imamo. Gre za to, da morajo izpolniti gospodje neke kvote ur izobraževanja, obveščanja ali karsipačžebodi. Formalnost. Sama zaradi sebe!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !