Dvanajst minut !

3.03.2012 ob 18:09

Ko se je Marinko končno le odločil, da obišče dohtarja, je imel pa res dovolj razlogov, da vstopi v ustanovo brez vsake slabe vesti. Ponavadi je bilo decu to namreč težko dopovedati. Zaman mu je žena dopovedovala, da so zdravniki tam zato, da mu pomagajo. Ah kje pa. Marinko je prebolel vsako gripo, vsak prehlad ali bronhitis s pomočjo čaja in kvečjemu še kakšne tablete. Zagotovo je kakšna pljučnica kdaj ostala neodkrita in bogve kolikokrat se je stari majster igral še s kakšnimi večjimi tveganji zaradi svojega odklonilnega odnosa do tistih prostorov in spoštovanih ljudi v belih haljah.

Tako se je tokrat pa res moral privleči v zdravstveni dom. Resda ni imel odprtega zloma ali infarkta, da bi res ne imel nobenih pomislekov, vendar bil je pa res čisto na tleh. Komaj je dihal in kuhala ga je vročina. Ostra bolečina mu je prebadala prsni koš, skratka, dec res ni bil za nikamor. Kvečjemu je bil primeren za obisk zdravnika, bi še lahko rekli.

Kljub težavam je ob prihodu začutil olajšanje. V čakalnici so sedeli samo trije bolniki. Zelo star možiček, ki je napol miže skoraj nepremično sedel na stolu in dajal vtis, da je res hudo bolan. Nasproti njega sta sedeli dve gospe in se živahno pomenkovali. Marinko se je namestil na stol blizu vhoda.
»Tako ali tako bom hitro notri « si je mislil« Trije bodo na vrsti prej kot v pol ure.«
Nedolgo tega je namreč slišal na televiziji, da zdravniki na primarni stopnji obdelajo enega pacienta vsakih dvanajst minut.
»Pol ure bom pa že« si je šepetal sam pri sebi in skoraj bi se malo nasmehnil, če ga ne bi takrat spet posilil boleč kašelj. Raje je popolnoma obmiroval. Prav tako kot starček nasproti njega.

Pa se po dvanajstih minutah ni hotelo zgoditi nič. Pa po dvaindvajsetih tudi ne. Potem ko je bil naokoli skoraj cela ura, ki je ni nihče izza vrat z besedo ali kakšno drugo stvarjo niti malo zmotil. Takrat je Marinko začel tuhtati, da so verjetno zdravniki na kakšnem obisku ali kaj takega.
»Saj to pa že vem koliko je trikrat dvanajst« si je zašepetal. Porkaduš, ki ga je dodal se je izgubil v ponovnem navalu zoprnega kašljanja.

Ura pa je mlela svoje obhode. Stari bolnik je še bolj zlezel sam vase in babnicama je že popolnoma zmanjkalo besed. Od nekod se je nabralo še pet ali šest bolnikov. Zaradi njih se Marinko ni obremenjeval. Tako ali tako bo na vrsti pred njimi. Vendar pa, kaj je s tistimi dvanajstimi minutami. Kje so zdravniki. S težavo je vstal in stopil do okenca. Potrkal je in počakal nekaj sekund. Sestra, ki je pristopila k polkrožni lini je bila očitno slabe volje. Verjetno zaradi Marinkovega trkanja.
»Kaj je!?« ga je osorno vprašala.
»Oprostite, a bomo prišli kdaj na vrsto!?« Marinko je govoril s šibkim, hripavim glasom, očitno pa so bile njegove besede tudi zelo neumne, saj ga je medicinka gledala zelo začudeno.
»No, no, gospod!« je pomembno povzdignila glas » pa ste vi naročeni?«
»Kako naročen!?« je bil tokrat začuden bolni Marinko »saj nisem že prejšnji teden slutil, da bom zbolel. Pa tudi vedel nisem za to naročanje. Že skoraj deset let me ni bilo pri vas. »

Kot da njegovih besed ne bi slišala je sestra vzvišeno odkimavala in zavijala z očmi. Marinka je poslala čakat, kar je itak že počel nekaj ur. In da ne verjame, da bo dohtar imel čas zanj. Začuden nad tem kar se mu dogaja in v zares zelo slabem stanju se je namestil nazaj na svoj stol. Pa tudi to se je spraševal kakšen pomen ima naročanje saj se itak nič ne dogaja. Ne vsakih dvanajst, ne vsakih sto dvajset minut. Starček nasaproti njega je očitno zaspal in v vročici, ki je ponovno oblila Marinka je tudi njega zmanjkalo.

Predramil ga je strogi glas medicinske sestre. Marinko ni vedel koliko časa je dremal in zdelo se mu je, da več kot dva človeka zagotovo ne manjkata od prejšnjih čakajočih.
»Danes dohtar ne bo vzel več nikogar!« je bila pomembna objava za kašljajočo druščino.

Kot je bilo že omenjeno Marinko ni hodil rad okoli zdravnikov. Celo zelo nasprotno. To, da se je ojunačil in prišel je nedvomno pomenilo, da se je ustrašil zase. Da ga je tokrat pa res dobro stisnilo. In tako kot bi le malo boljše počutje povzročilo, da bi ostal doma in se zdravil s kamilico, se zaradi svojega stanja in glede na to, da je že toliko ur zapravil v hiši zdravja, ni upal odločiti da bi odšel.
Sprejel pa je za te čase zelo naivno odločitev in se preselil pred drugo ordinacijo. Stari možakar je, mogoče zaradi njega, capljal po stopnicah za njim.

In spet se je začelo odštevanje minut. Dvanajst! Pa še dvanajst. Pa trikrat, pa petkrat dvanajst. Po treh urah se je končno nekaj premaknilo. Pa ne za Marinka in bolnega možička. Spet nekaj ciničnih pripomb okoli naročanja in zmajevanje z glavo in na koncu tisti :« Veste, tako pa to ne gre!!«
»Ja, madona« je stežka vzrojil jezni kovač »kako pa potem to gre?«
»Če niste prišli k svojemu zdravniku, potem morate k urgentnemu!!« je ukazovalno zrecitirala punca.

In spet sta deca capljala po stopnicah. Prizor, ki ju je čakal na urgenci ni dobro vplival na njuno stanje. V čakalnici je bilo kot v čebelnjaku. No, za razliko od ostalih čakalnic se je vsaj občasno nekaj premaknilo. Vmes se je enkrat zdravnik sicer odpeljal za pol ure na obisk k bolniku, vendar je potem spet teklo vse naprej. Počasi sicer, nič kaj blizu tistim dvanajstim minutam, ampak premikalo se je.
Marinko je sedel zraven starčka in občasno medlel. Vmes mu je njegov stari sotrpin šepetaje pojamral, da naj, ko bo lahko, vpraša še zanj.
»Jaz ne morem hitro skočiti in vsi me prehitijo! Vedno se cele dneve matram tukaj! « je komaj slišno, na pol jokaje ječal »pa še nobenega glasu nimam!«
Ravno takrat so se odprla vrata in Marinku se je zazdelo, da bi bilo lahko to to. Na hitro je vstal, tako da se je moral z levico zaradi vrtoglavice uloviti za podboj, z desno pa je prijel starčka pod pazduho in kljub na pol preslišanim sikajočim pripombam sta vstopila v predprostor ordinacije.
Tam je dobil po petnajstih minutah nek papir in z njim je odšel v laboratorij. Vrnil se je po osupljivo kratkih petinštiridesetih minutah.

Nekateri čakajoči niso mogli razumeti, da je čakal že prej, zato je potrpel še slabo uro. Spotoma je videl, da so starega bolnika naložili v rešilca. Nihče od čakajočih ni vedel kaj in kako. Samo odsotno so nekateri odkimali in spet srepo zrli predse. Takrat pa je Marinko zaslišal svoje ime in vstopil je v ordinacijo. Dohtar je že pregledoval kartoteko in momljal sam pri sebi, da ljudje ne razumejo kaj pomeni urgentni zdravnik. Da ne vedo, da prehlad ni poškodba. Da so za takšne splošni, osebni zdravniki …..

»No ?« se je takrat le obrnil k pacientu in utihnil. Marinko je nekako postrani sedel ne stolu in napol nezavesten z brado naslonjeno na prsi gledal nekam pod strop. Na hitro je dohtar še pogledal tisti njegov izvid in takrat je začel vpiti:

»Sestra, sestra!«

Marinko je v medlečem polsnu slišal samo neke komande okoli EKG, rešilca, infuzije in bogvečesa še. In tisti zdravnikov stavek čisto na koncu. Tisti se mu je zarezal v spomin.

»Ne vem kaj je s temi ljudmi!?? Mater, a je tako težko iti k zdravniku!??«

  • Share/Bookmark
 

19 komentarjev na “Dvanajst minut !”

  1. dare dare pravi:

    Opozarjam, da je vsaka podobnost s katerokoli zdravstveno ustanovo na območju EU, neverjetna, nesmiselna, malodane smešna.

  2. mm pravi:

    hehehe, žal….

    :-(
    tale moj smeh je sicer zelo grenak, ampak….
    včasih, ko koga peljem k zdravniku (na srečo so naši- domači- normalni ) se pogosto sprašujem, pa kaj, za vraga, počnejo za partimi vrati…?!?

  3. miri pravi:

    Pri Brkotu teh skrbi ni.Pokličeš,pride,naloži in odpelje.Še isti dan.

  4. Anita pravi:

    Čista resnica!

  5. dare dare pravi:

    @mm, kolikor je meni znano zdravijo ljudi. Vsakega 12 minut!

  6. dare dare pravi:

    @Miri, šolski primer, da se da tudi drugače. Kolikor vem on niti od ene stranke še ni dobil reklamacije !!

  7. dare dare pravi:

    @Anita, sicer žalostna, ampak resnica …. lp

  8. bin pravi:

    Živimo v tržnem gospodarstvu. Redne stranke imajo popust. Če že ne v evrih, gre pa v minutah.
    Od takih, Marinkotov, bi dohtarji slabo živeli. Še za štrajk bi jim ne zneslo. :lol:

  9. dare dare pravi:

    A imajo tudi akcije? Pa vsaka peta gripa zastonj!? :)

    A hočeš reči, da ni kruha od naših virozic. Ja, ubogi Bovaryi. Ravno jaz sem jim kriv, da niso pristali na univerzi in morajo zdaj nam pisat napotnice in odobriti kakšen dan bolniške.

  10. bin pravi:

    He he Dare, akcije so!
    Takole spotoma je (stalna stranka) dobila še napotnico za meritve holesterola, cukra, pa kaj vem še kaj. Naj gre, ko bo viroza mimo.
    Aja? Zdravil proti virozi ni, sirupe in “lekadole” si pa sam plačaš.

    Vseeno moram reči, da niso vsi zdravniki enaki. Tako “izbrani” kot dežurni znajo biti taki in taki. Pa še iz dneva v dan drugačni. Očitno ti je trpezarac zarinil kutljačo v oprano zelje. 12 minut pa je segedin.
    Živ!!

  11. dare dare pravi:

    @Bin, verjetno veš, da ponavadi nimam namena povedati nekaj tako poenostavljeno, kot bi bila ugotovitev, da so “vsi dohtarji glih” ! :)
    V bistvu niti ne vem ali so dohtarji slabi. No, nekateri so res arogantni, vzvišeni, zoprni, cele situacije pa zagotovo niso krivi.

  12. bin pravi:

    Bolj sem sebe kot tebe Dare žegnal v zadnjem odstavku.
    Preveč arogance ni dobro v debati o tako kočljivih zadevah. :oops:

  13. dare dare pravi:

    @Bin saj naše zdravje je tudi lahko “kočljiva zadeva” !

  14. mijau pravi:

    Proti koncu zdravniškega “šihta” je zdravnik stopil v čakalnico in objavil, da danes ne bo več ordiniral, razen če je res kaj nujnega. Ostali naj pridejo naslednji dan.
    “Ja imam pečenje…”, se je oglasila starejša ženica.
    “Dobro, vas bom še vzel”, se odloči zdravnik in ji pomigne v ordinacijo. “No, kje je zdaj to vaše pečenje?”
    “Joj, gospon doktor! Nebute vervali, kak me peče, kad pišam!”

  15. dare dare pravi:

    Ja, Mijau tako je. S kakšno finto ali pa s kakšno zvezo … drugače je pa kriza !!

  16. Olna pravi:

    Čas za enega pacienta bi morali določiti 13 in ne 12 minut. Potem vsi tisti vraževerni sploh ne bi hodili k zdravniku in bi bilo naenkrat časa na pretek.

    Na petek 13. bi pa potem sploh lahko zaprli ambulante.

  17. Olna pravi:

    “Gospod doktor, rabim potrdilo, da sem nesposoben za delo.”

    “Kaj vam pa manjka?”

    “Potrdilo.”

  18. dv58 pravi:

    Klanjam se mojstrskemu peresu. Kot bi sam sedel v tisti čakalnici. Zgodba je žalostna in pogosto resnična. Čakalnica in čakanje so lahko tudi usodni. To vem iz lastne prakse. O motivaciji zdravnikov, o pečenju in raznih akcijah in popustih ne bom zgubljal besed, saj sem se ob teh komentarjih dobro nasmejal.
    V Avstriji (izkušnja znanca) se naročiš k specialistu in opraviš vse slikovne in laboratorijske preiskave v enem dnevu. Zakaj to ni možno v Sloveniji? Če bi splošni ali družinski zdravnik bil koordinator zdravljenja bi moral imeti možnost naročiti in koordinirati vse preiskave in posege za določenega bolnika. Ne vem če je to izvedljivo brez ustrezne informacijske podpore. In kdo mora poskrbeti za informacijsko podporo? V UKC obstajata tri manj ali več neuporabna informacijska sistem, ki sta med seboj ne povezana. Če dobimo bolnika z IPP za operacijo, njegove izvide in ugotovitve kolegov dobimo natisnjene na papir. In tako dalje in tako dalje. Pri tem zdravniki nimamo veliko besede.
    To seveda ne odveže odgovornosti zdravnikov in sester, da zgodaj prepoznajo ogrožene bolnike in za njih ustrezno poskrbijo. Zgodnja prepoznava in oskrba so problem v celem svetu in ne samo pri nas. Rešitve, ki jih pozna razviti svet zelo počasi, natančneje prepočasi prenašamo v naše okolje. Upam, da bo podobnih zgodb čim manj.

  19. dare dare pravi:

    dv58, hvala in dobrodošel še kdaj na mojih skromnih črkarskih straneh!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !