dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2012

SOLIDARNOST

31.03.2012 · 11 komentarjev

Solidarnost je zelo nenavadna reč. Prisotna je v vsaj najmanjši meri v vsaki normalni družbi. Obvezno jo moramo ločiti od dobrodelnosti. Govorim namreč o solidarnosti, ki je del sistema in kot taka orodje za reguliranje razmer, ohranjanje vsaj najnižjega še sprejemljivega nivoja družbenega in osebnega standarda ljudi. Zelo priročna je tudi kot orodje politike, sredstvo za pridobivanje predvolilnih točk in kot poligon za razvijanje najbolj cenenega populizma. Idealno se obnese, ko želimo obrniti eno skupino ljudi proti drugi.

S solidarnostjo sem se srečal, oziroma sem se tega zavedel, že kmalu potem ko sem začel delati. Že sam izraz je bil vgrajen v marsikatero parolo, naziv organizacije ali naslov kakšne akcije. Najbolj tipična zadeva iz te skupine so bile legendarne solidarnostne sobote. Nekajkrat na leto se je namreč štelo, da gre naša delovna sobota, oziroma dobiček tistega dne nekam na jug Jugoslavije tistim, ki potrebujejo našo pomoč.

Proti koncu Juge sem že imel svojo družino in glede na to, da je bila vse večja, sem bil deležen tudi nekaj od solidarnosti, ki jo je kot vsak normalen sistem imela tudi moja država v svojih zakonih. Predvsem so bili to otroški dodatki, pozneje tudi t.i. socialno stanovanje. Vse skupaj se je v nasprotju z mišljenjem marsikoga, zelo izboljšalo po osamosvojitvi. Relativno izboljšalo seveda. Sistem, ki sicer navidezno nekaj daje ima namreč zelo zanimivo lastnost. Vedno ti omogoča, da se giblješ nekje na robu. Če se pobrigaš, da nekje zaslužiš priboljšek, te nekje drugje to udari po žepu. Vsekakor pa pol ducata otrok, ne glede na to kako pridni in bistri so, ne moreš vzdrževati in šolati z delavskimi plačami. No way.

In kot že rečeno, ljudje zelo različno gledajo na takšen sistem. Tisti bolj na dnu se trudijo, da ne bi imeli občutka, da so v življenju nekaj zamočili in da jim v bistvu nihče ničesar ne daje. Da tako pač deluje njihova država in da je denar, ki ga dobijo njihov, da pripada njim.

Popolnoma nasprotno o tem tuhtajo uspešnejši, podjetniki, karieristi. V ljudstvu, ki koristi ta sredstva, ki vsaj uradno, niso plod njihovega dela, vidijo zajedavce in zaviralce napredka.

Nedavno sem, ko je bilo govora o Obamovi zdravstveni reformi., videl prispevek republikancev proti tej spremembi, ki bi omogočila osnovno zavarovanje vsem Američanom. Ne bi me presenetilo, če bi proti nastopil star zadrgnjen potomec južnjaškega generala, ki je za devetdeseti rojstni dan dobil torto v obliki državne zastave, na gatah pa mu piše »I suport our trups in Iraq«. Ne, v prispevku je histerično cepetala šestnajst , sedemnajst letna smrklja in se drla, da noče socializma. Ni sicer povedala ali hoče državo, kjer bolni crkujejo po pločnikih ampak meni je najprej to padlo na pamet.

Moram pa omeniti, da vedno obstaja tudi kar velika skupina ljudi, ki jim uspe sistem prinašati okoli. Tako smo velikokrat brali o ljudeh, ki imajo po nekakšnem ključu zastonj vrtec za svojega otroka, potem pa ponj ob treh pridejo z dragocenim beemvejevim terencem. Ja, to je pa posebna zgodba in zgražanje nad tem je ponavadi več kot na mestu.
Delno se je mogoče strinjati tudi s tem, da lahko sistem solidarnosti marsikoga uspava in se mu ne zdi potrebno ali vredno niti razmišljati kako bi kaj storil zase in za svoj napredek.

Stanje, ki ga imamo zdaj, se kar ponuja, da analiziramo kam med vsemi temi skupinami in variantami spadamo. Smo oškodovani, žrtve krivic, leni izkoriščevalci državne dobrote, pijavke družbe, ljudje, ki se v življenju nismo dobro znašli ali prevarana generacija.

Solidarnosti je v glavnem okoli mene toliko, da se ne vidim iz nje. Zame se borijo sindikalisti, polni žara v očeh, razkuštrani v odpetih srajcah žugajo bogatašem, hkrati pa se z njimi dogovorijo kako nam bodo s petstosedemdesetimi evri minimalca zaprli gobce. Država mi je dala v najem stanovanje. Solidarno in baje tudi neprofitno. Za stanarino mi potem pošilja račun, ki skupaj z ogrevanjem in srečno ločenimi smetmi znaša nekaj desetakov več kot že omenjeni minimalec. Zdaj že bivši minister za delo je vso svojo intelektualno dobroto usmeril v solidarnost s starši in šolajočo se mladino. Rekel je, da bodo prerazporedili sredstva tako, da bodo imeli študenti večje štipendije, ne bodo pa imeli otroških dodatkov. Mladoletni pa ne bodo imeli štipendij zato pa večje dodatke. Poudarjal je, da spodbujajo večjo samostosjnost mladih, ki si bodo v bodoče sami financirali študentske sobe ipd. Izcimilo se je tako, da so te stvari, ne prerazporedili ampak preprosto ukinili. Štiri, pet stotakov za veliko družino čez noč manj. Eko! Berem, da nekaj tisoč družin izpisuje dijake iz domov in jih bodo prešolali bliže doma. Sicer bo fant, ki je želel biti avtomehanik, moral biti zaradi tega frizer, ampak minister za družinske zadeve je uspel družino spet spraviti skupaj. Vsaka čast!

Verjetno ste opazili, da se običajno trudim, da ne bi o problemih pisal preveč osebno. Da poskušam posploševati in v zapise zajeti čimveč ljudi. Tokrat pa moram priznati, da sem v težavah tudi sam. Poleg tega moram sprejeti dejstvo, da sem v preteklosti več požrl, kot ustvaril. To mi dela dodatne, nemajhne težave. Sploh se ne morem spomniti, kje sem se tako spozabil. Ali sem pretiraval pri svoji limuzini Felicia Fe o2 , mogoče v svojem osebnem butiku MANA ??? Bog ve!

Zgleda, da nisem dojel česa vsega sem deležen in koliko drugo storijo zame.

Verjetno bi moral malo drugače razumeti stavek, ki mi ga je strogo in brezkompromisno servirala pred dvajsetimi leti starejša medicinska sestra. Takrat nisem bil sposoben reagirati. Obstal sem kot tele z odprtimi usti pa tudi dohtarca je prekinila situacijo in nas poklicala v ordinacijo. Očitno pa so bile to močne besede, saj so se mi za vse večne cajte vsidrale v možgane. No, bilo je tako:

Zgodilo se je pač, da so vse deklice, menda so bile takrat tri, zbolele hkrati. Poleg tega pa je bilo treba še na pregled v Ljubljano. Povedali so nam, da bolniško lahko dobi samo eden od naju z ženo, v fabriki pa sem imel tudi težave z dopustom. No, malo smo se praskali po glavi, kako bomo to izvedli, kar je tista babnica začutila, da mora nekaj povedati. Rekla je tako:

»JA, nekaj morate pa tudi sami narediti za svoje otroke!!!!!«

Do pike, klicaja in navednic natanko tako. Kot že rečeno, nisem bil sposoben reagirati. Pozneje se je vse uredilo. Tako z bolniško, kot z dopustom. Uredilo se je še z marsičem. Danes zvečer grem na maturantski ples naše pete maturantke. Dve hčeri sta že absolventki. Vse teče naprej. In domnevam, da bo tudi še teklo.

Mater ja, saj vse drugi naredijo za nas!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

SESTANEK

26.03.2012 · 8 komentarjev

Sestanek se je začel tako kot ponavadi. Nobena od samoumevnih floskul in ponarejeno prijaznih prvin ni manjkala. Še ko so se delavci, šefi, vajenci, kovači in snažilke posedali po polkrožno postavljenih stolih in vsem drugem kar je bilo primerno za ta namen, je kadrovski pretirano prijazno pozdravljal malodane vsakega posebej, vsakemu nakazal z obema rokama kam naj se namesti in mu pri tem kimal, kot milostni dobrotnik, ki sprejema lačnega v zavetišče. Direktorica je stala malo ob strani in se držala sicer strogo pa vendar je že njen pogled dal delavcem vedeti, da so tam zato ker so v vseh težavah skupaj, kot ena sam velika družina. Za obema pa je kot nedvomna veličina stal menedžer Rupert in mrščil svoje košate obrvi.

Tudi raja se je vedla predvidljivo in pač tako kot ponavadi. Vsak od njih se je takoj, ko je potihnil vrvež in klepet običajen v takšnih okoliščinah. Se pravi, ko se ljudje posedajo in pozdravljajo in imajo polno že stokrat slišanih pripomb, ki bi dale človeku misliti, da so se srečali po dolgem času, ne pa da so bolj ali manj vsak dan skoraj osem ur skupaj. Ko se je stanje umirilo so se delavci namestili v sestankarsko pozo. To je poseben položaj, ko poskušaš zgledati uraden, hladno zainteresiran in vljudno nemoteč, skratka želiš, da bi se formalno dogajanje čimprej končalo in da ne bi z ničemer zmotil poteka.

Nasprotno od tega je kadrovski, kot ponavadi, zelo dramatično zastavil zadevo. Z razumevajoče otožnim izrazom nekje na robu bridkosti je nagovoril zbrane. Slišati je bilo, kot da želi povedati vse hkrati in še vsako stvar dvakrat pojasniti. »Sicer pa sami veste!« je mašil presledke med nakladanjem o krizi, o stiskanju pasov in podobnih strašnih rečeh. Ob kakšni njegovi trditvi, posebno takrat, ko je poudarjal, da so v upravi kljub vsemu uspeli obdržati plače na nekem nivoju, je kakšen kovač sunkovito dvignil obrvi ali vidno stisnil zobe. Vendar gospoda ni nihče prekinjal. Apatičnost se je zelo globoko zajedla v te ljudi. Izgledali so sprijaznjeni poslušalci nečesa, kar sploh ni namenjeno njim.

Direktorica je bila bistveno bolj pragmatična od kadrovskega. Hladno je naštela nekaj dejstev in zdrdrala dolge štrene številk, ki jim kovači, šloserji in čistilke že v drugem stavku niso več mogli slediti. Zraven si je pomagala z ličnimi grafi in fotografijami na platnu. Jasno je bilo, da stvari niso niti zdaleč rožnate. Treba bo delati bolje, treba bo delati več.

»A bo tudi za nas kdaj kaj več!??« se je zaslišalo iz skupine.

Da bo treba dvigniti dodano vrednost na zaposlenega, predvsem pa bo treba paziti na kvaliteto. Direktorica je na pol preslišala anonimno sikanje nekoga od zaposlenih. Vsi da dobro vemo za zadnje velike reklamacije, je žugala z dolgim tankim prstom. Njen pogled je obtoževal in grozil. Kot bi rekla. Sami si boste krivi pa karkoli se bo že zgodilo.
Ja, večja dodana vrednost! Potem enkrat šele bo mogoče sploh govoriti o stimulacijah in povišanjih. Šeeele takrat!! Če bomo sploh dosegli želene rezultate. V nasprotnem primeru je sploh vprašljivo ali bo kovačija še lahko obratovala ali bo vse skupaj romalo na kakšen drug konec sveta. V Romunijo ali mogoče v Pakistan.

Takrat je gospod Rupert skorajda prekinil njeno izvajanje in stopil korak naprej. Spregovoril je s svojimi naučenimi stavki, ki se je starejšemu delavcu zdelo, da so bili skoraj popolnoma enaki že davno v neki drugi državi, enaki so bili pred leti v času rasti in napredka in enaki so bili zdaj, ko je baje vse skupaj eno strašno sranje. Vendar menedžer je moral nekaj stvari povedati, potrkati na lojalnost, na pridnost in čut za kvalitetno opravljeno delo. Pri celi zadevi pa je moral tudi na vse načine dati vedeti, da so lahko vsi prisotno veseli, da je tukaj z njimi in da je pripravljen za to žrtvovati celo uro svojega dragocenega časa.

»No, ali ima kdo kakšno vprašanje? kaj za dodati!? » je bil po vsem povedanem logični zaključek. Kot ponavadi so se v tej fazi vsi pogledi obrnili v tla in nihče se ni javljal.
»Zdaj imate priložnost! Da ne boste potem trdili, da je niste imeli. Ali pa mogoče to pomeni, da je vse v redu!?«

Ko se je za besedo javil Marinko in se ob tem celo dvignil s svojega čoka na katerem je vedno sedel ob takšnih priložnostih, je bilo to res presenečenje. Za vse. Leta in leta ni prispeval k takšnim sestankom drugega kot to, da je kdaj zamahnil z roko in zraven še kvečjemu zaklel nekam sam vase.

»Jaz, gospod Rupert bi imel v resnici kar nekaj stvari. Ampak ne morem!«

Debeli gospod se je začudil, direktorica prav tako in kadrovski je sikal svoje kako, zakaj, kako to in se ukvarjal z mimiko svojih rok.

»Ja,, res!« je mirno nadaljeval Marinko »kar nekaj stvari me ovira pri tem.
»Kako, kaj , kje …. ?« mu je kadrovski sitno segal v besedo.
»kot prvo in glavno je to, da mi je pozneje vedno žal, da sem se sploh oglašal! Vedno1«
»No, no, kako, kaj … !?« se je slišalo med njegovimi besedami.
»Druga stvar, ki me moti je ta, da ne govorimo istega jezika!«
Kadrovik je takrat poleg svojega sitnarjenja še stopil korak naprej, vendar ga je Rupert zadržal. Zgledalo je, da res želi slišati kaj ima stari za povedati.
»In kot tretje …… nikoli človeku v bistvu ne pustite ničesar do konca povedati!’«

Tako direktorica kot sikajoči uradnik, sta hotela protestirat, vendar sta se v zadnjem trenutku zavedela, da ju je s to svojo tretjo izjavo delavec popolnoma razorožil. Nekako v zadregi sta obmolknila. Marinko je želel še nekaj navreči glede jemanja besede. V mislih je imel tisto naučeno prevzemanje pobude, ko neveščega govornika izvežbani retorik skoraj neopazno povozi, ga odrine na stran in preusmeri pozornost stran od njegovih morda pretirano neprijetnih vprašanj. Pa mu ni bilo treba nič pojasnjevati. Za svoje besede si je nenavadno spretno pripravil čisto lep umirjen teren.

»Torej!« je mirno začel » samo povedal bi rad svoje mnenje. Nekaterih stvari ne morem dojemati tako kot mi jih podajate. Govorite o napredku, govorite o več dela, govorite o lojalnosti, čutu pripadnosti firmi. Po drugi strani pa niti ne želite slišati vprašanj o nagrajevanju, o poštenem plačilu. Ne priznate niti simbolično razlike med izkušenim delavcem in priseljencem, ki je morda pred dnevi prvič videl kovačijo od znotraj. In povem vam. Ne zdi se mi vredno inteligentne debate omenjati eno brez drugega. Več dela, boljše delo ! Ja res! Pa tudi pošten denar, motiviranost in dobri odnosi. Samo v paketu šteje. Samo skupaj lahko dvigne celo reč na višji nivo. Lojalnost, pripadnost!! Bil sem tukaj pred desetletji. Ko smo prišli v fabriko, ni nihče razmišljal drugače kot da bo tukaj delal leta in leta. Tukaj napredoval in postajal s svojim znanjem in dobrim delom pomemben člen cele zadeve. No, pa zdaj pojdite povprašat mlajše kaj si mislijo o tem. Samo stran, samo stran, bo rekel vsak od njih.
In kvaliteto nam mečete naprej. Sitnega Štefana se spomnim v kontroli. Tečen je bil kot griža. Imej pa je vse nadzorom. Vsak špranjo v odlitku je začutil in pravilno odkril vsak lunker. Imel je malo večjo plačo, ja. Pa upoštevan je bil to mu je dajalo še dodatno samozavest. Pa zdaj!? Kdor pride mimo, kdor pride mimo, gospodje. Vsak je dober, da opravlja tisto delo. Samo, da je poceni ……….In vi nam žugate tukaj zaradi reklamacij!! In še za vzor nam dajate furjaste makedonske mulce, ki prestrašeni ne upajo niti na pavze in ………«

»Marinko!« je takrat Rupert kljub vsemu prekršil namero, dvignil roko in prekinil že nekoliko razburjenega kovača .
»Marinko, marsikaj od tega razumem. Ampak moraš pa vedeti nekaj. Težki časi so. Vedeti moraš, da tukaj zdaj govorimo o šparanju!!«

»Saj jaz tudi!« je samo dodal Marinko. Že bolj potiho. Zavedal se je, da je govoril zanje nek tuj jezik. Zavedal se je, da so ga spet prekinili.

In predvsem, da mu je spet žal, da se je sploh oglasil.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu · črkar

SELEKCIJA

18.03.2012 · 19 komentarjev

Trenutno stanje našega sveta in njegovih stanovalcev pripisujejo ljudje marsikateri bolj ali manj vzvišeni sili. Nekateri so prepričani v moč usode, drugi prisegajo na zvezde, tretji na tega ali onega boga. Drug drugemu se zdijo močno neumni, saj so v svoje tolmačenje brezpogojno gotovi. Jaz naprimer, pa sem mnenja, da je bil potek zgodovine neusmiljeno in najbolj podvržen neki zelo vsakdanji in naravni sili. Imenujmo jo »selekcija«!
Ta nepremagljivi in večni pojav je imel v preteklosti veliko oblik. Od začetka se je najbolj uveljavila selekcija na osnovi telesnih značilnosti. Večji kot je bil človek in bolj kot je imel mišičaste ude, bolj visoko se je povzpel na družbeni lestvici. Če se mu je kdo postavil po robu, ga je z vsemi svojimi mesnatimi argumenti postavil na realna tla in se še naprej veselil svoje prevlade. Ta sistem je zdržal zelo , zelo dolgo . Pozneje so se kriteriji selekcije za malenkost spreminjali . Tu in tam je kakšno kratko obdobje največ veljala pamet, vendar kot vsa druga merila tudi to ni ustrezalo vsem. Predvsem je to šlo v nos bedakom. Zelo izrazito je bilo tudi razdeljevanje ljudi glede na imetje. Temu smo nekako najbolj podvrženi tudi te dni in nič ne kaže, da bi se to imelo v kratkem spremeniti.
Kakorkoli je že bilo, vedno so se našli tipi, ki so bili z merili nezadovoljni. Zato so v preteklosti, mimogrede, nekateri izmed naših prednikov pogruntali, da smo vsi enaki. Stuhtali so popolnoma neoporečne ideologije in vsi so bili tako strašno enaki, da to ni bilo podobno ničemur več. Takrat so prijeli zadeve v roke tisti bolj enaki od drugih in odstrelili vse kar ni ustrezalo ideji enakosti.

Vsekakor je selekcija še naprej urejala stvari. Po enem ali drugem sistemu je izbirala boljše in tlačila slabše in tako gonila svet naprej. Da ne bi razpravljali o stvari tako na splošno, bi bilo dobro, da se spet opremo na primer, ki nam bo vsaj na videz bližji.

Nekega davnega dne sta se dvema materama na isti dan rodila dva dečka. Prvemu so dali ime Marinko, drugemu Rupert. Vsaj prva nežna leta življenja sta bila fantka vsaj na videz enako rangirana na družbeni lestvici. Pravzaprav ju ta ni kaj prida brigala. Že v letih šolanja pa so se začele njune poti nekoliko razlikovati. Marinko je bil zelo bistre glave, delaven in pošten, Rupert pa ni znal kaj prida misliti, vedno pa je vedel komu je treba biti všeč in komu se ne sme zameriti. Imel je tudi precej boljše izhodišče od Marinka, ki je bil iz revne bajtarije. Njegov stari je bil vaški trgovec in Rupert je bil edinček. Seveda so mu učitelji kaj radi pogledali skozi prste. Ne glede na vse sta se skupaj prebila skozi ljudske šole. Prvi z bistroumnostjo, drugi z lahkoto tudi brez nje. Naprej pa Marinko ni mogel. Ni bilo v planu. Doma ga je čakalo delo. Oženil se je in kaj kmalu je imel tudi sam kup kričave pokrpane mularije. Rupert je nekako nekaj doštudiral in se po bogve kakšnih ovinkih vtaknil v politiko. Zelo se je zredil in zelo si je ob svojem vzponu obrabljal komolce. Na rodni kraj in prijatelja Marinka je pozabil. Ta se je ubijal s svojim delom in nekako preživljal svojo številno družino. Rupert za družino in podobne traparije ni imel časa in le zaradi družbenega statusa je pri štiridesetih nekje dobil pol mlajšo tajnico, jo oženil in ji enkrat po končanem nareku napravil sinčka. Bil je, zanimivo, skoraj enako star kot Marinkov najmlajši fant.
Rupert za sina in ženo seveda ni imel kaj prida časa. Ubadal se je s svojo kariero. Če je karkoli zmotilo njegov vsakdan, ki je bil poleg nekaj uradnih zadev poln banketov, zabav, pijančevanja in družbe sumljivih dam, je zadeve s pomočjo svojih vzvodov kaj hitro rešil. Če ga je kaj zabolelo, je v bolnici šel mimo vrste in vrata so se mu odpirala na stežaj. Če so pijanega ustavili policaji, jih je nadrl in deležen je bil iskrenega opravičila. Užival je svojo moč , hvalil aktualni sistem selekcije in se redil.
Marinko je v nasprotju z njim hiral in se ubijal z delom, da je nekako povezoval mesece. Ko je nekoč zbolel, je čakal v čakalnici cel dan, še bolj zbolel in na koncu dobil za svoje težave nekakšen nasvet o počitku. Tudi policaji so ga enkrat ustavili. Seveda ni bil pijan, imel pa je razmajan avto in vzeli so mu prometno. Ker je godrnjal, so ga žandarji še naklestili. Zaradi pritožbe je pozneje plačal dve mesečni plači še zaradi domnevnega oviranja dela uradnih organov in čas je tekel naprej in mu izpijal življensko moč.
Rupert pa seveda ni izgledal izpit, nasprotno, lica so se mu lepo, mastno svetila in trebuh mu je v treh ali štirih gubah veselo poskakoval pri hoji. Vseeno pa ga je nekaj v načinu selekcije vseeno zmotilo. Njegov sin in najmlajši Marinkov nadebudnež sta se namreč znašla v isti srednji šoli. Bil je pač še vedno čas ljudskih šol, s pomočjo katerih je tudi naš debeli junak pridobil svoje cenjeno znanje. Rupert se je z vso zagnanostjo zapičil v ta pereči problem in s pomočjo svojega položaja kmalu izglasoval prgišče aneksov in amandma ali dva. Zavrtel je še nekaj številk in glej! V nekdaj ljudskih šolah so se zvišale šolnine in zahteve po dragi opremi so postale vsakdanje. Marino je svojega fanta vse teže šolal, vendar je nekako trgal od ust in peljal zadevo naprej. Ko so za piko na i v šoli uvedli v učni načrt obvezno zabavo v mondenem hotelu in smučarske počitnice v tujem letovišču, je Marinka zlomilo. Stopil je do prefekta in potožil, da ne zmore več. Le-ta mu je prijazno odvrnil, da mora pač prilagoditi šolanje sina svojim možnostim. Ni mu ostalo drugega kot, da je sina izpisal in ga peljal h kovaču za vajenca. Postal je eden najinteligentnejših kovačev daleč okoli.
Rupert si je po tem uspehu oddahnil, njegov sin pa je po prej omenjeni srednji šoli šel študirat v tujino in je menda še vedno nekje tam. Sicer se je govorilo marsikaj a Rupert je vedno zatrjeval, da je fant uspešen.
Tu sta se njuni življenski poti tudi skoraj za vedno ločili. Marinko je še naprej živel svoje težko življenje. Pri bolezni si je pomagal z materino dušico in baldrijanom. Otroci so bili kovači in šivilje in vsi skupaj so težko zaslužili pol Rupertove mesečne plače. Pravili so ,ne ta je pa prehuda, da je živina kakršna je bil, plačeval samo za najem avtomobila pet kovaških plač na mesec.
Tudi Rupert je živel naprej na svoj stari način. Za svoje življenje je uporabljal le komolec in svoje gobezdalo. Če se je pred njim pojavil problem, ga je brezobzirno pohodil, ne meneč se za nekaj siromakov , ki so padali ob tem početju. »Selekcija pač!«, si je ravnodušno govoril.
Minilo je še nekaj let. Marinkova hrbtenica se je povsem skrivila in jasno je postalo, da ne bo več dolgo.
Tukaj je spet posegla vmes usoda. Prav takrat ko so skoraj čisto ugasnile njegove moči, je bogve katera pot prinesla v mesto tudi Ruperta. Sicer za Marinkove težave ni vedel in tudi brigale ga niso. Še vedno je užival v svoji veličini…Toda glej vraga: Ravno na isti dan kot so se zaprle gubaste Marinkove veke, je mast zalila Rupertovo srce in stisnilo ga je v prsih, telebnil je na sredini trga, zatresla so se tla in iznenada se je znašel vštric z nekdanjim prijateljem Marinkom na začetku dolgega osvetljenega predora. Zviška ga je pogledal in že hotel blekniti žaljivko ali dve, ko je na drugem koncu zagledal visoko bledo damo v črni obleki. Z vzvišenimi in odločnimi gibi se jima je bližala. Marinko je s svojo pametjo takoj razumel situacijo, Rupert pa je v svojem stilu s komolcem odrinil sključenega suhljatega Marinka in skočil predenj.
A si ti mogoče selekcija?« , je z leskom v očeh zavpil?
»Ne, dragi Rupert, tokrat pa ne bo šlo. Jaz imam pa samo en kriterij!« , je gospa dejala s hladnim, monotonim glasom……in ugasnila luč.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Idrijca

10.03.2012 · 10 komentarjev

Kljub temu, da sem tukaj objavil že na stotine zapisov, se vsake toliko zgodi, da je kakšen nekaj čisto posebnega. Pa seveda ne govorim o kvaliteti, o kakšni atraktivnosti. Bolj o tem kako je do zamisli oziroma ideje prišlo. In tokrat bom nekaj zapisal malodane po naročilu. No, bolje bi bilo reči po nasvetu ali celo na prošnjo. Na nedavni krasni kuturni prireditvi, ko smo v življenje pospremili novo knjigo polno Prešitih besed, sem govoril z blogersko znanko. Ugotovila sva, da imava poleg pisanja in naklonjenosti do ostalih kulturnih zadev še eno zelo sorodno lastnost. »Tabosa« blogerka mi je namreč povedala, da jo v vsakem kraju, ki ga obišče, daleč najbolj zanima voda. Se pravi reka, jezero ali pač morje, ki tisti kraj krasi in ga vsaj zanjo ( in kakopak zame tudi) dela zanimivega.

Vendar pa včasih ni tako enostavno v neznanem kraju odkrivati zaraščenih bregov, skritih tolmunov in komaj poznanih dostopov do njih. Zato sem se odločil, da z največjim veseljem napišem nekaj o Idrijci. Pa ne z zemljepisnega ali kakšnega drugega strokovnega vidika. Bolj s takega kot je meni precej blizu. Na kratko, kje se na Idrijci da čofotati. Malo otročji izraz, ampak glede tega sem otročji tudi sam. Verjetno se zaradi tega med prvimi enkrat v juniju fliknem v vse prej kot toplo vodo naše reke. Seveda pa tudi ni zdaj posebno primeren čas bloge o kopališčih in tudi barve, ki sem jih ujel so nekatere bolj jesensko zimske, Z izjemo slike iz Bele, ki sem jo ukradel bog ve komu. Sori! Je pa tudi jasno, da je prijetno iti k vodi tudi, ko ni ravno najvišja sezona za turizem.

Torej, Bela. Če je v Idriji govora o kopališču, vam bo vsak najprej povedal za Idrijsko Belo. Če pridete iz smeri LJ, v Belo zavijete dva kilometra pred Idrijo in se vozite do Lajšta sedem kilometrov po ozki cesti, ki bo baje po novem vseeno malo širša. Tam je kopališče, ki je v glavni sezoni včasih zelo polno. Gori je prostora za nekaj sto avtomobilov, ki moramo zanje za vikend nekaj malega plačati. Baje zaradi vpliva na okolje v krajinskem parku zgornja Idrijca. Tam so krasni prostorčki za kopanje, za otroke in odrasle, dolg bazen za jezom, nekaj podobnega igišču, prostore za piknike in seveda bife.

bela

Tam gori tudi zlahka najdete kraje, kjer ste bolj sami. Če vam ni do drenja, takšne tolmune, ki jim Idrci pravijo »žoumfi« najdete že prej, kot pridete do Bele. Kmalu po odcepu, malo naprej od divjega jezera, pridete do visokega jeza pri Kobili. Tam je bila pred precej leti še kar popularna točka za kopanje, zdaj pa v krasno zeleni vodi za jezom nikoli ne vidim nikogar. Verjetno za to, ker je tam bolj malo sonca. Malo više kmalu opazimo nekaj takšnih žoumfov, ki se imenujejo kar preprosto prvi, drugi, tretji …. Vsi so še kar lepo dostopni, upam, da bo tudi po prenovi ceste tako, in niso tako zelo miniaturni kot zgleda.

kabila

žoumf

V sami Idriji in Spodnji Idriji se na Idrijci nihče ne kopa. Tam vidimo veliko ribičev, kopalcev pa ne. Bilo pa je pred desetletji tudi to zelo drugače. V Idriji v Mejci oziroma pri debeli skali in Pr Far na sotočju s Kanomljico, še prej v Kanomljici pod Melinami je bil poleti pravi vrvež. Pozneje se je kvaliteta vode zaradi gradnje blokovskih naselij sredi mesta bistveno zmanjšala. Zadnja leta se je to zelo popravilo, saj vse odplake predelajo čistilne naprave in reka je brez dvoma povsod dovolj čista za namakanje. Skozi sam kraj pa je seveda tudi drugače spremenjena in urejena in si zato raje poiščemo primernejše kraje niže ob reki. Če grem k vodi v Spodnji Idriji, potem ponavadi grem na Okovnik. To je kraj tri kilometre »nizvodno«. S parkirišča na desni se kar lepo sprehodimo malo nazaj in preko visečega mosta (cigu must) pridemo na drugo stran. Še pred »odkritjem« tega prostora, oziroma v mojem otroštvu smo se več kopali na Lužniku, kar je še pol kilometra dalje, kjer smo z avtobusne postaje, ki se komajda vidi levo na sliki, po nekaj kamnih prišli do vode, oziroma do skale, dva metra nad njo.

okovnk

lužnk

Podobnih prostorov je ob celi Idrijci vse do sotočja s Sočo malo morje. Zelo lep kraj je tudi na sotočju z Bačo malo prej, pod železniškim mostom na Bači pri Modreju. Koliko je takšnih točk, lahko vidimo poleti, posebno na višku poletja, ko so tam malodane na vsaki rečni vijugi kopalci in piknikarji. . Veliko, mogoče najlepših kotičkov pa je tudi skritih očem in jih moramo odkriti sami. Mogoče se kje zgodi tudi, da je kakšen napihnjeni »veleposestnik« siten, če mimo njegove bajte dostopamo do vode, vendar mislim, da tega ni veliko. Same reke in obrežja pa si seveda ne more lastiti nihče.

Če živiš v kraju, ki skozenj teče tako lepa in relativno zelo čista voda kot je Idrijca, se ti zdi to samo po sebi umevnoi. Saj je pač od nekdaj tukaj. Malo ljudi se zaveda kakšno bogastvo je to. Jaz imam to , kot sem že omenil zelo rad. Zato sem pred leti tudi pretaknil vsako vrbo in preveril globino vsakega »žoumfa«! Zdaj takih stvari seveda ne počnem več. Sem pa vesel, če imam čas, da se vsaj poleti čimbolj pogosto spravim k vodi. Zadovoljen sem lahko tudi, ko ugotavljam , kako so bregovi in tudi sama voda bolj čisti, kot je bilo to kdaj pred časom. Zadovoljen pa bom tudi, če je ta zapis vsaj približno tisto, kar je Bosonoga (nickname!) imela v mislih.

Glede na to, da je čudaško v zimskem času pisati o Idrijci in kopališčih pa tudi obljubim, da bom enkrat v juliju napisal nadaljevanje

EU

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

Dvanajst minut !

3.03.2012 · 19 komentarjev

Ko se je Marinko končno le odločil, da obišče dohtarja, je imel pa res dovolj razlogov, da vstopi v ustanovo brez vsake slabe vesti. Ponavadi je bilo decu to namreč težko dopovedati. Zaman mu je žena dopovedovala, da so zdravniki tam zato, da mu pomagajo. Ah kje pa. Marinko je prebolel vsako gripo, vsak prehlad ali bronhitis s pomočjo čaja in kvečjemu še kakšne tablete. Zagotovo je kakšna pljučnica kdaj ostala neodkrita in bogve kolikokrat se je stari majster igral še s kakšnimi večjimi tveganji zaradi svojega odklonilnega odnosa do tistih prostorov in spoštovanih ljudi v belih haljah.

Tako se je tokrat pa res moral privleči v zdravstveni dom. Resda ni imel odprtega zloma ali infarkta, da bi res ne imel nobenih pomislekov, vendar bil je pa res čisto na tleh. Komaj je dihal in kuhala ga je vročina. Ostra bolečina mu je prebadala prsni koš, skratka, dec res ni bil za nikamor. Kvečjemu je bil primeren za obisk zdravnika, bi še lahko rekli.

Kljub težavam je ob prihodu začutil olajšanje. V čakalnici so sedeli samo trije bolniki. Zelo star možiček, ki je napol miže skoraj nepremično sedel na stolu in dajal vtis, da je res hudo bolan. Nasproti njega sta sedeli dve gospe in se živahno pomenkovali. Marinko se je namestil na stol blizu vhoda.
»Tako ali tako bom hitro notri « si je mislil« Trije bodo na vrsti prej kot v pol ure.«
Nedolgo tega je namreč slišal na televiziji, da zdravniki na primarni stopnji obdelajo enega pacienta vsakih dvanajst minut.
»Pol ure bom pa že« si je šepetal sam pri sebi in skoraj bi se malo nasmehnil, če ga ne bi takrat spet posilil boleč kašelj. Raje je popolnoma obmiroval. Prav tako kot starček nasproti njega.

Pa se po dvanajstih minutah ni hotelo zgoditi nič. Pa po dvaindvajsetih tudi ne. Potem ko je bil naokoli skoraj cela ura, ki je ni nihče izza vrat z besedo ali kakšno drugo stvarjo niti malo zmotil. Takrat je Marinko začel tuhtati, da so verjetno zdravniki na kakšnem obisku ali kaj takega.
»Saj to pa že vem koliko je trikrat dvanajst« si je zašepetal. Porkaduš, ki ga je dodal se je izgubil v ponovnem navalu zoprnega kašljanja.

Ura pa je mlela svoje obhode. Stari bolnik je še bolj zlezel sam vase in babnicama je že popolnoma zmanjkalo besed. Od nekod se je nabralo še pet ali šest bolnikov. Zaradi njih se Marinko ni obremenjeval. Tako ali tako bo na vrsti pred njimi. Vendar pa, kaj je s tistimi dvanajstimi minutami. Kje so zdravniki. S težavo je vstal in stopil do okenca. Potrkal je in počakal nekaj sekund. Sestra, ki je pristopila k polkrožni lini je bila očitno slabe volje. Verjetno zaradi Marinkovega trkanja.
»Kaj je!?« ga je osorno vprašala.
»Oprostite, a bomo prišli kdaj na vrsto!?« Marinko je govoril s šibkim, hripavim glasom, očitno pa so bile njegove besede tudi zelo neumne, saj ga je medicinka gledala zelo začudeno.
»No, no, gospod!« je pomembno povzdignila glas » pa ste vi naročeni?«
»Kako naročen!?« je bil tokrat začuden bolni Marinko »saj nisem že prejšnji teden slutil, da bom zbolel. Pa tudi vedel nisem za to naročanje. Že skoraj deset let me ni bilo pri vas. »

Kot da njegovih besed ne bi slišala je sestra vzvišeno odkimavala in zavijala z očmi. Marinka je poslala čakat, kar je itak že počel nekaj ur. In da ne verjame, da bo dohtar imel čas zanj. Začuden nad tem kar se mu dogaja in v zares zelo slabem stanju se je namestil nazaj na svoj stol. Pa tudi to se je spraševal kakšen pomen ima naročanje saj se itak nič ne dogaja. Ne vsakih dvanajst, ne vsakih sto dvajset minut. Starček nasaproti njega je očitno zaspal in v vročici, ki je ponovno oblila Marinka je tudi njega zmanjkalo.

Predramil ga je strogi glas medicinske sestre. Marinko ni vedel koliko časa je dremal in zdelo se mu je, da več kot dva človeka zagotovo ne manjkata od prejšnjih čakajočih.
»Danes dohtar ne bo vzel več nikogar!« je bila pomembna objava za kašljajočo druščino.

Kot je bilo že omenjeno Marinko ni hodil rad okoli zdravnikov. Celo zelo nasprotno. To, da se je ojunačil in prišel je nedvomno pomenilo, da se je ustrašil zase. Da ga je tokrat pa res dobro stisnilo. In tako kot bi le malo boljše počutje povzročilo, da bi ostal doma in se zdravil s kamilico, se zaradi svojega stanja in glede na to, da je že toliko ur zapravil v hiši zdravja, ni upal odločiti da bi odšel.
Sprejel pa je za te čase zelo naivno odločitev in se preselil pred drugo ordinacijo. Stari možakar je, mogoče zaradi njega, capljal po stopnicah za njim.

In spet se je začelo odštevanje minut. Dvanajst! Pa še dvanajst. Pa trikrat, pa petkrat dvanajst. Po treh urah se je končno nekaj premaknilo. Pa ne za Marinka in bolnega možička. Spet nekaj ciničnih pripomb okoli naročanja in zmajevanje z glavo in na koncu tisti :« Veste, tako pa to ne gre!!«
»Ja, madona« je stežka vzrojil jezni kovač »kako pa potem to gre?«
»Če niste prišli k svojemu zdravniku, potem morate k urgentnemu!!« je ukazovalno zrecitirala punca.

In spet sta deca capljala po stopnicah. Prizor, ki ju je čakal na urgenci ni dobro vplival na njuno stanje. V čakalnici je bilo kot v čebelnjaku. No, za razliko od ostalih čakalnic se je vsaj občasno nekaj premaknilo. Vmes se je enkrat zdravnik sicer odpeljal za pol ure na obisk k bolniku, vendar je potem spet teklo vse naprej. Počasi sicer, nič kaj blizu tistim dvanajstim minutam, ampak premikalo se je.
Marinko je sedel zraven starčka in občasno medlel. Vmes mu je njegov stari sotrpin šepetaje pojamral, da naj, ko bo lahko, vpraša še zanj.
»Jaz ne morem hitro skočiti in vsi me prehitijo! Vedno se cele dneve matram tukaj! « je komaj slišno, na pol jokaje ječal »pa še nobenega glasu nimam!«
Ravno takrat so se odprla vrata in Marinku se je zazdelo, da bi bilo lahko to to. Na hitro je vstal, tako da se je moral z levico zaradi vrtoglavice uloviti za podboj, z desno pa je prijel starčka pod pazduho in kljub na pol preslišanim sikajočim pripombam sta vstopila v predprostor ordinacije.
Tam je dobil po petnajstih minutah nek papir in z njim je odšel v laboratorij. Vrnil se je po osupljivo kratkih petinštiridesetih minutah.

Nekateri čakajoči niso mogli razumeti, da je čakal že prej, zato je potrpel še slabo uro. Spotoma je videl, da so starega bolnika naložili v rešilca. Nihče od čakajočih ni vedel kaj in kako. Samo odsotno so nekateri odkimali in spet srepo zrli predse. Takrat pa je Marinko zaslišal svoje ime in vstopil je v ordinacijo. Dohtar je že pregledoval kartoteko in momljal sam pri sebi, da ljudje ne razumejo kaj pomeni urgentni zdravnik. Da ne vedo, da prehlad ni poškodba. Da so za takšne splošni, osebni zdravniki …..

»No ?« se je takrat le obrnil k pacientu in utihnil. Marinko je nekako postrani sedel ne stolu in napol nezavesten z brado naslonjeno na prsi gledal nekam pod strop. Na hitro je dohtar še pogledal tisti njegov izvid in takrat je začel vpiti:

»Sestra, sestra!«

Marinko je v medlečem polsnu slišal samo neke komande okoli EKG, rešilca, infuzije in bogvečesa še. In tisti zdravnikov stavek čisto na koncu. Tisti se mu je zarezal v spomin.

»Ne vem kaj je s temi ljudmi!?? Mater, a je tako težko iti k zdravniku!??«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu