dare.likar@siol.net

Arhiv za Februar 2012

Prijetno toplo!!

28.02.2012 · 9 komentarjev

Joj, tisti pisk. Melodija ali kar že naj bi to bilo. Predvsem se mi zdi to najodvratnejši zvok, ki ga je človek spravil skupaj. Pritisnem na levi gumb. Pod njim piše dremež. Kakšna hecna beseda. Pa ne zdaj, Zdaj se mi nič ne zdi smešno. Na dremež sem pritisnil že petič ali pa sedmič, kdo ve. Mravljinči me pod lobanjo in svet se mi zdi hladen in krut.

»Treba bo!« mi optimistično zaplavajo misli. Planil bom v tisto hosto, vžgal bom stroj in zamahnil s sekiro. Mejdun, kako bo ropotalo. Pomlad se prebuja. Iz tesnih grap se vlečejo zadnje raztrgane plahte uscanih meglic. Zadiham s celimi pljuči. Pogledam okoli sebe z bistrimi, spočitimi očmi.

Šef v fabriki je sklical sestanek. Posedli smo se kot ponavadi po mizah in čakali. Nekaj formalnih zadev, nekaj običajnih nepotrebnih, nekoristnih pripomb dežurnih sitnob potem pa se je začelo.
»Treba bo!« je lepa misel preplavila prostor. Mladi so se namrdnili, stari zavili z očmi. Ja, ja, zavihati bo treba rokave. Težki so časi in črna se nam riše bodočnost. Le s skupnimi močmi lahko presekamo temo pred sabo.

Toplo mi je in umirjen čakam kaj se bo zgodilo.

Prijazen možakar stopi na piedestal. Nasmehne se podanikom in prikima. Vse naše težave razume. Vse stiske in bolečine. Razume siromaka, razume ostarelega človeka, razume delavca in mladinca z njegovo brezizhodno situacijo vred. Vendar!
»Treba bo!« poudari s tistim naučenim, napol revolucionarnim naglasom. Na prelomni točki obstoja. Pred najpomembnejšimi odločitvami. Fatalnimi za vse in vsakogar.

Obrnem se na desno! Še več pomembnih ljudi uzrem pred seboj.

Nikolaj pripelje na oder Angelo. Svoj nasmeh ima opremljen s pridihom skrbi. Dama je resna. Pozdravita me in pokimata mi v znak prijateljstva in službene naklonjenosti.
«Treba bo!« se zasliši iz njunih ust. Nenavadno se mi zdi, da razumem oba. Njegov grgrajoči poziv in njeno trdo komando. Treba bo stisniti, treba bo zavihati rokave. Do pasu se bo treba sleči in planiti v delo.

»Treba, treba!« zacvili iz ozadja Jose Manuel

»Treba!« se zasliši gromko iznad oblakov.

Počutim se borben. Počutim se močan. Obkrožen sem z ljudmi, ki vidijo. Z ljudmi, ki vedo. Z zaupanjem in močjo sem obkrožen. Zdaj zdaj bom prijel za sekiro in skupaj bomo poprijeli in premaknili škripajoče vozove spet v gladek in hiter tek. Dvignem glavo in pogledam. Še zadnjič užgem po gumbu. Dremež. Nemoj ti meni dremež! Vse preveč je dela. Vsi vemo kaj nam je storiti.

Tukaj kjer sem je svet lep. Toplina obdaja moje srce. Srečen sem, da se zavedam kaj nam je storiti. Srečen sem, da se vsi okoli mene zavedajo in mi to povedo.

Ja, kar ne bi šel od tod. Spet dremež!!

Ura pa kaže skoraj dvanajst!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki

Diplomska naloga!!

22.02.2012 · 34 komentarjev

Do intelektualcev, torej do vseh, ki so se prebili skozi bistveno več šol, si nabrali drastično več znanja in v svojo omiko pač vložili ogromno več dela, kot je to uspelo meni, imam seveda določeno mero spoštovanja. To se mi zdi čisto logično. Tu bi se seveda dalo razpravljati tudi o tem ali je za časten naziv intelektualca dovolj samo štempelj na neki diplomi ali kljub vsemu to zahteva še nekaj. Mogoče izkušnje, splošno človeško širino ali kaj podobnega. Ja, o tem bi lahko napletli polno modrih misli. Vendar pa to danes niti ni moj namen.

V bistvu me je k tej temi prignalo nekakšno splošno ali pa vsaj pogosto omalovaževanje šolanih ljudi. Posebno zadnja leta veliko ljudi nad kakšno diplomo, magisterijem ali celo doktoratom kar lepo zamahne z roko. Češ, to ni vse skupaj nič. So pač nekje slišali, da je nekaj po Bolonjsko in da je nekaj ratalo čisto enostavno, predvsem pa veliko lažje kot je bilo to v preteklih časih. Zanimivo se mi zdi, ko o tem jako akademsko razpravljajo obšankarski analitiki, ki marsikateri od njih tudi osnovne šole ni spravil skupaj. Če pa jim pritrdi kakšen socialistični večni študent, ki so ga takrat strogi profesorji osem let tako neusmiljeno matrali, da mu je nazadnje zmanjkalo pol izpita do diplome, potem pa novodobni doktorati res niso vredni pol šalce postane vode več.

Jaz sem seveda rad vsaj malo skeptičen glede takšnih sodb. Nedavno sem pri svojem spoštovanem omizju v neki podobni debati rekel, da takšne stvari cenim, tako kot cenim vsak dosežek, ki meni ni uspel. To sem mislil tako, čisto suhoparno logično, brez dramatiziranja. Ampak, so mi jih deci napeli, da sem moral utihniti in samo dejstvu, da znam tako milo gledati sem se moral zahvaliti, da so znižali ton. Da se nimam kaj devati v nič. Da imam baje pa druge dosežke v življenju. Da tudi tisto ni vse … »Ja, no, prov!« sem rekel in potem smo raje govorili o drugih stvareh.

Zaradi tega kakopak nisem bistveno spremenil mnenja. Še vedno mislim, da je treba to, tako kot vsako dobro opravljeno delo, primerno ceniti. Seveda od omikanca tudi po končanem študiju pričakujem, še bolj kot od ostalih, da je tudi vsestransko razgledan in da se zna tudi dostojno obnašati.

Predvsem pa seveda, včasih zgleda da naivno, pričakujem, da je moj direktor, predsednik, minister, menedžer svoje fakse, magisterije in ostale podobne reči oddelal tako kot je treba in da ni kakšna pokvarjena mahinacija privedla do tega, da nisva sodelavca v kakšni kovačiji.

Pa če se vrnem k jeznim besedam članov mojega omizja. Da imam tudi jaz dosežke. Pa res. V bistvu sem tudi jaz enkrat naredil svojo diplomsko nalogo. Sam izdelek je bil nekako petnajst centimetrov dolg kos železa. V sredini smo izvrtali, izžagali in izpilili kvadratno luknjo. Robove smo spilili pod 45 stopinj, spodaj pa zaokrožili na tri milimetrski radij. Nazadnje smo izdelali še malo kocko in jo s pomočjo ploščatih vodil pritdili tako, da je prištiftana in privijačena drsela po tisti kvadratni luknji. Vse skupaj ni bilo ravno filigransko natančno. Mogoče nekako na eno desetinko milimetra.

Izdelka izpred trideset let ne najdem, zato sem nekaj poskusil narisati. Pa tudi, če kje leži, je zagotovo čisto rjast. Resnici na ljubo zadeva tudi takrat ni bila namenjena ničemur. Vajenci smo sicer potuhtali, da je nekaj okoli razmnoževanja čebel, ampak to je bilo popolnoma neresno.

Moja diploma šloserja je bila v bistvu neugleden, beden, neuporaben kos železa.

Samo, sem ga pa naredil čisto SAM!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · omizje

Internetni pust

18.02.2012 · 4 komentarjev

Pust je za internetno, blogersko, forumaško okolje v bistvu zelo primeren praznik. Praznik, ki človeku omogoči, da je nekaj časa nekdo drug. Da se skrije pred ljudmi. Pa ne le da skrije pred njimi svoj obraz. Očem ostane neznano še vse kaj drugega. Prava maska v bistvu naredi čisto drugega človeka. Noben več ne opazi, da je tip zoprn, da je plašen in nekomunikativen. V trenutku izgine celo njegov strah pred nasprotnim spolom. Za en večer se iz bojazljivega, neznosno tečnega, nikjer priljubljenega osebka spremeni v supermana. V junaka, ki lahko gleda zviška na bedo okoli sebe. V osvajalca tudi najbolj nedostopnih ženskih src.

Pa vendar je treba priznati, da so maske lahko tudi duhovite, okusno narejene in zabavne. Posebno je treba dati priznanje takšni maškari, ki je v svojo pustno podobo vložila veliko dela in naredila res nekaj posebnega.
Na internetu, kjer nam nihče, niti ACTA, nič ne more, so maske malo drugačne. Predvsem jih je zelo enostavno nadeti. Predvsem je tudi njihov glavni namen ostati anonimen in se za to taisto anonimnostjo počutiti enako kot dobro zamaskiran, primerno opit pustni razgrajač. Velikokrat smo razpravljali o klonih. Mene slednji ne zanimajo posebno. Mene občasno moti samo ta brezimenost. Če kdo svoj vsem neznani osebek še razmnoži in se predstavlja z več imeni, boljši celo z več karakterji in pristopi, to kaže samo na njegovo spretnost in igralski talent. Nič drugega. Anonimnost je še vedno edini problem. Pa seveda nimam v mislih vzdevkov, ki jih uporabljamo. To nima s tem nobene veze. Posebno če ima tudi ta »nickname« svoj pomen in vsebino.

Pravi anonimnež tudi ni tisti, ki se odloči biti pač s nekem trenutku malo pobalinski in ponagajati drugim. Ne pravi je tisti, ki to počne stalno, se ob tem počuti močan in zaboga še zdaj ne dojamem, kako da se nikoli ne naveliča.
In kaj storiti? Prav nobene ideje nimam. Mogoče bi komu poskusil dopovedati, da je pust samo en dan v letu?!? Ne, to že ne bi pomagalo. V resnici verjetno res ni nobene poti. Lahko pa takšni maškari povem na kaj se spomnim vedno, ko se pojavi:

Bilo je v godoviškem bifeju. Domorodci so pili za šankom.
Neznan, pošteno pijan, zanikrn osebek pa je čemel za mizo v kotu. Srkal je
svoje pivo in se vsake toliko vtaknil v pogovor kmetov. Siknil je zdaj eno,
zdaj drugo neumnost, ki nobena ni imela veze z ničemer. Zraven se je zviška posmehoval in se zmrdoval nad kmečkimi fantinami v delovnih oblekah.
Slednjim pa je bilo nazadnje, kakopak, dovolj. Eden od njih je udaril po šanku in trije širokopleči junci so obstopili sitneža. Ko je postalo jasno koliko je ura, se je v nenadni smrtni tišini zgodilo. Neznani tečni junak se je polulal. Ja kaj!? Pač mu je ušlo. Fantje so se v tej situaciji ustavili in začudeno zrli v do kolen segajoči temni flek na hlačah.

»O porkaduš!« je rekel največji od njih » kaj bomo pa zdaj
nar’dil!? Saj takšnega kot je, še pretepst ne mor’mo!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

IME KRIZE

13.02.2012 · 18 komentarjev

Po pričakovanjih je postala kriza nekaj kar smo sprejeli v svoj besednjak, v svoje razmišljanje. Postala je del našega vsakdanjika. Tako kot nekoga pozdravimo ali mu zaželimo srečno pot, ravno tako vsake toliko v stavek vključimo to besedo. Na nek način sicer sama ta zadeva izgubi tisto prvotno dramatičnost in se zgubi v posploševanju in sprijaznjenju. Po drugi strani pa se človek lahko vpraša kaj se je zgodilo.

S samim pojavom krize je po svoje res kar križ. Kakorkoli obračamo, nikoli se ne bomo zedinili ali je v nekem času res vse tako slabo ali je bilo kdaj še bistveno slabše kot je zdaj. Ali bo mogoče šlo še veliko navzdol. Ali mogoče celo ne živimo v nekem času, ko nam je v bistvu zelo dobro. K temu slednjemu se nagiba marsikdo. Seveda gre za ljudi, ki imajo dohodke, urejeno bivanje in kar je še takega. Pa tudi osebno se ljudem v življenju marsikaj spremeni neodvisno od gospodarskega stanja v državi. Starejši penzionist mi je neki dan rekel v podobni debati, da sploh ne more razumeti tega jamranja. »Toliko kot je zdaj vsega!!!«

Sam se glede materialnega stanje ne morem kategorično postaviti na katerokoli stran. Stvari v bistvu sploh niso primerljive. Nekaj kar je bilo pred par desetletji neznanski luksus, je zdaj potrošna roba, ki si jo lahko v neomejeni količini privošči vsak. Stvari, torej avtomobilov, računalnikov, telefonov, aparatur imamo celo toliko, da postanejo brezvredne. To je podobno kot s hrano. Nobena stvar ni več specialiteta. Karkoli lahko jemo že med tednom v delavski menzi. In potem se nobenega nedeljskega kosila ne veselimo več.

Pa ne mislite, da želim zdaj trkati na vašo in našo vest. Ne, to ni moj namen. Pisati želim o tem, kdo nam je to naredil. Kdo nam je razvrednotil življenje in si v zameno za navlako zamislil nekaj takšnega kot se dogaja zdaj. Nadzor, pritiski, osebna degradacija. Prevlada nad rajo s pomočjo navideznih sistemov, ki na zunaj regulirajo čimboljše pogoje za naše življenje v resnici pa po logiki peljejo samo vso vodo na svoj mlin.

Vse več ljudi mi pove, da ne poslušajo več politikov in medijev. Celo takšnih je veliko, ki ne prižigajo več radia in televizije. Menda si s tem, kako tudi ne, izboljšajo kvaliteto življenja. No, jaz še nisem zmogel tega koraka, vendar v njem vidim veliko logike.
Radio poslušam vsak dan in zasledil sem nekaj zelo zanimivega. Čisto vsak dan, ponavljam in ne pretiravam, čisto vsak dan v poročilih slišim, da je neka agencija, ameriška ali naša ali evropska ugotovila, da gre vse navzdol. Gospodarska rast bo nič, brezposelnost bo še večja kot je zdaj. Še nedavno smo takšne napovedi slišali enkrat letno. No, mogoče v hudih časih dvakrat. Statistični urad je izračunal stvari in nam jih konec leta enkrat serviral.

Zdaj pa to. Čemu je to namenjeno? Mene je moje zmedeno razmišljanje popeljalo v čase, ko sem se s krizami prvič srečal. Takrat se je kriza imenovala STABILIZACIJA. Tudi takrat so nekateri pravili, da nam ne gre tako slabo, vendar jih ni nihče poslušal. Nihče namreč ni vedel, da bi bila kdaj prej kriza. Šele takrat je namreč dobila kriza svoje ime!! Ime, ki se ga je ponavljalo dan za dnem, in vsepovsod. Temu imenu so sledili stranski pojavi kot hiperinflacija in devalvacije kar je vse skupaj vodilo v razpad. Potem je ob izgubi jugo trga sledilo obdobje tranzicije. Verjetno sem marsikaj pozabil, vsekakor pa je stvar privedla v današnje stanje. Ta kriza ima sicer tudi imena kot nepremičninska, finančna ali pa pač gospodarska ampak ni važno. Glavno je, da ima svoje ime in da ga zapišemo z veliko.

Predvsem pa moramo dojeti, da je tukaj. Za nekatere vzrok, sredstvo in izgovor za vse kar se dogaja. Za nas pa z vsakodnevnim opominjanjem priprava na nekaj, kar bo sicer verjetno bolj slabo, vendar pameten človek bo moral to sprejeti in se s tem mirno sprijazniti. Če se bo kakšen bedak repenčil, bo zagotovo dobil pojasnilo.

Saj smo vam pravili!!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · v afektu

R I S

10.02.2012 · 15 komentarjev

Zadnje dni sem se ukvarjal s pisanjem scenarija za prireditev ob izdaji zbornika idrijskih literatov, oziroma bolje rečeno literatov včlanjenih v naše društvo. Predstavico smo lepo pripeljali do konca. Seveda se je še enkrat izkazala kot resnična moja teorija, da literarnih večerov ne bomo nikoli rihtali pred polnimi tribunami največjih stadionov, vendar nič ne de.
Meni se je vse skupaj slišalo v redu in domnevam, da tudi poslušalcem ni bilo žal, da so nam prisluhnili. Torej:

R I S

Ljudje se že od nekdaj srečujejo in sodelujejo v društvih. Vedno jih je vleklo v družbo, kjer se srečajo podobne misli in želje, podobni motivi in cilji. Tam se ukvarjajo s športom, skupaj odkrivajo naravo ali zbirajo reči. Druži jih ples ali glasba, ljubezen do gora, jam, živali ali rastlin. Spisek se zlepa ne konča. Včasih pa se najde kje skupina ljudi, ki jih druži veselje do besede. Veselje do tega, da bi z besedami svojega materinega jezika povedali lepe stvari, jih zapisali in včasih na glas prebrali poslušalcem na literarnem večeru.

Idrijsko literarno društvo RIS je takšna skupina. Skupina zelo raznolikih ustvarjalcev, tako po starosti, izobrazbi, poklicu in idejah, ki izpod njihovih prstov prihajajo ravno tako zelo različne stvaritve. Pesniki, prozaisti, zapisovalci dogodkov iz preteklosti ali takšnih iz našega časa, potopisci in avtorji globokih, čustvenih razmišljanj. Svoje izdelke radi predstavijo drugim. Radi jih preberejo na kulturnih prireditvah in na literarnih gostovanjih. Nekatere svoje zapise so člani zbrali v zborniku. Novi zbornik se bo danes pridružil prejšnjima dvema, ki že imata mesto na številnih policah v Idriji in tudi drugih krajih.

Znan slovenski kulturnik je v televizijskem pogovoru pred kratkim izjavil, da ima vsako spodobno mesto v Sloveniji svoje literarno društvo. Ko smo pobrskali po priročnih sodobnih medijih, smo ugotovili, da je takšnih komaj nekaj več kot deset. Z veseljem torej lahko ugotovimo, da je Idrija spodobno mesto, kjer literarno društvo ne le da obstaja ampak je tudi delavno in ustvarjalno. Dvomljivcu lahko svetujemo samo to, da prisluhne kaj so člani pripravili za nocoj.

(Vmes med uvodom in zaključkom in med lepimi glasbenimi vložki je simpatična moderatorka vsakega člana društva predstavila s kratkim tekstom. Odlomke avtorjev sta občuteno in prepričljivo brala recitatorka in recitator, razen dveh ali treh avtoric, ki so na svojo željo to storile same. )

Primer predstavitve člana – ice :

Pesmi RAFAELA L. nam pravijo lepe in tople zgodbe. S svojo govorico opisujejo zanimivo in razgibano pot poeta. Tako kot je to za poezijo normalen pojav, nam v svojih raznolikih temah, dajejo največkrat samo slutiti, kako so vijugale krivulje med srečnimi, toplimi in včasih boleče nemirnimi in nerazumljenimi čermi življenja.

ANDREJKI J. se pesmi zapisujejo kot odmev, kot reakcija, kot odziv na kratke a močne prebliske, ki jih človek doživlja vsak dan. Na poseben ali pa čisto navaden vsakdan. Svojo drugo objavljeno zbirko je naslovila Na šahovnici. In na igralni deski, tako zelo podvrženi logiki in predpisanim zaporedjem se odvijajo črte njenega pesniškega čopiča, ki včasih potegne pričakovano potezo, včasih pa izbere med brezštevilnimi kombinacijami čisto svojo pot.

DARE L. piše zgodbe iz življenja delavcev, kmetov, preprostih ljudi. Ne odkriva novih svetov, ne dramatizira in ne pretirava. Govori o problemih, ki jih poznamo in vsak dan srečujemo vsi. S pomočjo svojih preprostih, poštenih in bistrih junakov poskuša dopovedati, da bi za rešitev večine težav zadostovalo samo malo, včasih res čisto malo zdrave pameti.

ANA P. s svojimi besedami ni razsipna. Za svoje verze jih porabi malo, komaj kaj! Njene pesmice se kot drobne iskrice zabodejo v naša čutila. Nežno, nenasilno, po drugi strani pa močno in učinkovito. Kdor ji prisluhne, se ob njenih miniaturah včasih vpraša, če sledi še beseda ali dve …. Do naslednjega trenutka, ko se zave, da je povedala vse.

Pesnik je človek, ki vidi preko zidov duše. Njegova misel ni privezana. Pusti ji leteti in včasih neracionalno zaplesati med še tako običajnimi stvarmi. Biti pesnik je dar, dar ki ni človeku vedno le v prid. Včasih mu vzame svobodo dojemati svet vsakdanje, kot izmerjen in do globin dognan neznanski kup kemičnih tvarin, kot proces, ki pragmatično omogoča nadaljevanje vrst in menjavanje svetlobe dneva in temnih noči. ANA B. je pesnica. Tudi, ko ji pripoved steče v prozni obliki, temu ne pobegne. Metaforika, ritem in občuten jezik preveva njena poletja in brez dvoma so in bodo takšne tudi njene naslednje stvaritve.

In zaključek:

Sprehod med besedami, ki so jih v verze in stavke spletli idrijski literati se je tako končal. To je bilo le prgišče, le majhen del tistega, kar so ustvarili v preteklem letu, kar so prebirali na svojih nastopih in nazadnje zbrali v svojem tretjem zborniku. Ti odlomki so bili za pokušino, v želji, da bi z zanimanjem vzeli knjigo v roke in podrobneje, bolj obširno prebrali kaj je prišlo izpod njihovih rok. Za vsakega literata je predstavitev lastnega dela drugim ljudem kljub vsemu pika na i, tista prava jagoda na torti . Odobravanje, morda kakšen aplavz in zadovoljen izraz na obrazu poslušalca pa pomeni potrditev, da je to kar počne dobr in ustvarjalno .
RIS ovci se vam zato iz srca zahvaljujejo za obisk in vas tudi v bodoče vabijo, da jim prisluhnete na prireditvah njihovih članov, na predstavitvah knjig in drugih priložnostih. Prav tako z velikim veseljem vabijo medse vse ustvarjalne ljudi, ki bi se jim želeli pridružiti in v njihovi družbi uresničiti svoje ustvarjalne potenciale…..

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · črkar

Neverjeten zapis!!

5.02.2012 · 33 komentarjev

Bil je pameten mož. Spoštovan. Obvladal je znake in številke. Ljudje so ga spoštovali in pred njegovo neznansko modrostjo povešali poglede. Mož pa je od ranega jutra do pozne noči umetelno nizal znake na rumeni pergament. Znake je povezoval v besede, jih sestavljal v stavke in z njimi opisoval misli. Z njimi je beležil spomine, zgodovino njegovega časa in sveta. Spoštovali so njegovo delo in se klanjali. Zvitke so spravili med druge svete spise. Mož pa je sivel in se krivil nad rumenim papirjem. Tisočkrat in milijonkrat je v barvo namočil gosje pero ….

…. Stavec je besede sestavil v vrste. Cele dneve, dolge tedne je porabil, da je na svoj stroj prenesel dolgi rokopis. S svetimi besedami, ki so polnili njegovo mašino se ni ukvarjal. Bil je le rokodelec, marljiv in nepismen. Njegovo delo je bilo naporno in slabo plačano. Pisec je prinašal nove in nove strani in mecen ga je vedno znova potrepljal po ramenu. Še nekaj dni in knjige bodo naložili na vozove in bogastvo odpeljali v svet ….

… s strašno hitrostjo letijo iz stroja žepni romani. Neznani pisec ne zanima potnikov na vlakih, čakajočih na postajah, babic, ki z močnimi očali prebirajo neverjetne, vedno enake zaplete junakov in barab in mladih deklet, ki zaspijo s knjigo, ki jim je še bolj zmedla zaljubljeno mladostno domišljijo.
Dišeče po svežem črnilu, dišeče po belem papirju letijo v velike pakete in fantje jih mečejo v kombi. Deset ali enajst jih skoraj ob isti uri odpelje ceneno pisarijo na pot….

…. V blog prilepi črkar svojo malo povest. Vanjo je vtaknil čustva in spomine. Zadovoljen z miško premika sestavek po ekranu. Zdaj gor, zdaj spet dol. Kima in presrečen ugotavlja, da je bolje od tistega, ki je nastal tri ure nazaj. Lepša je štrena vseh znakov. Times new roman! Velikost 12 in poudarjen naslov. V kratkem sestavku je današnje srce. V njem so misli, ki so samo danes in mogoče bo piscu več ljudi reklo car, kot bedak…….

….svojo misel stipka v sekundi. Twit. Klik. Ti mater … to je to!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks